captainadagiospace-blog

[captainadagiospace-blog]

mir ! veselje $$ žalost " trinajst *

[captainadagiospace-blog]

I. AM. HEALTHY!!!

Nanananana nananananna I am healthy wit it!!!!! :D a positive headline fo’ sure!

Good. Good my blood tests in today, I’m getting better each day andd I love that. I guess it has honestly been (the higher levels of some indicators) a posledica stresa. Stres stres stres. In to tak(k), ki sem si ga sam ustvaril. ampak zakaj?

No, preden zarijemo v to, ZDRAV SEM! počivat moram, ja, ampak drugače pa sem zdrav. Kljbu vsemu čutim pritisk v glavi, a vem, da je psihološke narave.

Čemu se stresiram? Ker mislim, da nisem sposoben stvari do konca speljat? Zakaj tako mislim? Ker sem bil tako vzgojen, češ saj nič nikoli ITAK ne pripelješ do konca? Kaj lahko na tem mestu storim? Lahko začenm z majhnimi rečmi, jih razdelam in nadaljujem naprej - primer je kaj vem, spletna stran, tečaj plesa, tečaj česa drugega - bilokaj v resnici. karkoli me zanima. mislim, da je res prav, da se na tej točki preselim nazaj domov, si vzamem čas zase in pričnem delati in spoznavati stvari zgolj zato, ker me intrigirajo in privlačijo.

[captainadagiospace-blog]

Follow the yellow brick toad

FEar, strah, pizderija.... strah me je. ALi bolje rečeno strah je v meni.đđ Ja, JAZ ni strah. Strah je MENE. Razlika je mala, a je. Strah je pač neka emocija v meni in to nisem jaz kot oseba. ampak dosti filozofije ---

----zopet sem se zbudil sredi večera, prestrašen. rahlo paničen - prestrašen. čemu? ustrašil sem se, da bodo nezemljani prišli na zemljo (gledal en film isti dan zvečer - pa tega me je itak od nekdaj bilo strah). ustrašil sem se, da želi kdo vlomiti nama v stanovanje - bumf tresk sem zaslišal in takoj mi je začel utripati želodec, pa tudi srce. Napel sem se, zategnil, a kmalu nazaj zaspal.

1234z523tfqefrgt34&%$#” SKLEPAM, da, predvsem zaradi moje paninosti in zbujanja in slik v sanjah, da sem poln strahu. na več, ako ne na večini, področij.

Če poskusim iz glave našteti par področij:

ZDRAVJE!!!

denar

varnot

smisel

posmehovanje drugih

osamljenost

pa še druge

No, morda pa jih ipak ni nevem kako zelo veliko. Je pa čas, da vsakega posebej predelam. Začenši s prvim, trenutno najbolj odmevnim, najbolj “perečim“ in najbolj pomembnim. Ali pa tudi ne, lahko gre samo za umišljen strah. mislim sej najbrž je. Ok, dost, gremo delat.

Zdravje - imamo  enega al kako že? če že ne zdravja, pa vsaj življenje - vsaj tega, ki se zavedamo. nima smisla na tej točki razmišljat o reinkarnaciji in prejšnjih življenjih, tu smo!

za zdravje me je, ako se prav spomnim, pizda, zmeraj bilo strah. ok, morda ne zmeraj ampak že zelo dolgo je tega - spomnim se, da, ko sem bil mali, me strah ni bilo. strah mi je bil privzgojen. prvenstveno v pri enem dedku, sploh kar se zdravvja tiče (hipohonder en), na drugi strani pa je bil strah pred ljudmi ali prepričanje, da ti pač ljudje neki slabega hočejo. da se ni varno preveč “zunaj“ gibat in tako... kaj pa zdaj?

na eni strani v T. je zmeraj ampak res fakin zmeraj bilo govora samo o boleznih, o smrti, o raku, o takih rečeh - okej, ja, vsi so bili penzionisti .... ampak vseeno, aja, pa o sladkorni in kapeh sem pozabil omenit. ne maram tega. ampak te pa očitno nekako zaznamuje. ne vem povsem zakaj se tako zelo bojim za svoje zdravje, je to res le zgled-??

druga reč, katera me gotovo nervira pa je, te self help knijige katere sem požiral ko ne vem v preteklih letih. jemal sem, zbog nevroze, vse kot nekakšne 100% pravilne vodiče. nisem imel svojega mnenja, nisem podvomil vanje. le naprej sem predajal njihovo ““znanje““, ga požiral in jemal kot čisto, absolutno in edino resnico glede življenja na svetu. tudi ljudje, kateri s v tistem času prihajali v moje življenje, so bili podobne miselnosti. podobne mentalitete. brez veze v glavnemm brez veze!

ampak reč, ki me najbolj moti pri teh knjigah pa je, da večina omenja neke “miraculous“ ozdravitve rakov in tumorjev in vseh raznih pizderij - in mesiđ ki ga sporočajo je “šele takrat, ko sem se pocajtal od _____, sem videl kako močen sem“. in pol pišejo knjige in predavajo in delajo to in ono. brezveze ti rečem. Očitno je moj nevrotični um sklenil, da si tudi sam želi česa takega. da edini način, da prekličem idejo, da samega sebe ne maram in sovražim je, da si dokažem, predvsem pa vsem drugim, da sem nekaj vreden. da sem nekaj več. da sem sposoben in da lahko čaram na nek način.

to je zgrešeno. in ni koristno niti približno. to me ovira pri življenju. morda je tu pravi moment, da se lotim raziskovanja te ideje - zakaj sebe ne maram oziroma mislim, da sem nesposoben.

Kot je zapisal GG, je to (očitno) posledica starševske ne-vzgoje. Njihove ne-interesiranosti zame in za moje interese - ni čudno, da jih nimam, ko pa sem izpolnjeval le njihove. modelarstvo - očetova strast. klavir - mamina strast. golf - mamina strast. vožnja - očetova strast.................ampak kaj pa je moje?

Žalosten sem, ker ne vem. Nimam pojma kaj si sam želim. Kaj je tisto, kar me veseli - ne, kaj je sploh moj hobi. Spletne strani gotovo niso. Znam jih nekaj narest, ampak to je pa tudi to. Brezvezne so mi v resnici. Ne doprinesejo ničemur. Kava? Morda. A tudi to je, za moje pojme posledica želje po ugajanju drugim - tu, kjer živim pač.

strah me je življenja. predvsem bolečine in razočaranja - ravno zarad vzgoje. kaj, če mi spodleti? kaj, če ne gre - pah ziher ne bo šlo... no potem pa se moj um fiksira na neke bolezni - a morda, najbrž, je to samo diverzija za nekaj, s čimer se ne želim soočit. kaj to je? Konec mojega razmerja z ....b? kaj je razlog?

želim si biti zdrav in istočasno me vsaka malenkost prestraši, češ “imaš to in to“. “bolan si“ in “o, ne, rak“. Prisilne misli? Gotovo!

dejstvo pa tudi je, da fizično nisem ravno rožica ta teden dva. kaj to je, ne vem... edina tako rekoč rešitev je, da se fizično dam celotno ampak res temeljito pregledat. o.k. super. dam se pregledat in to je to.

ako je to res le psihološka psihosomatska reč, potem se lahko odpočijem. v miru lahko pozabim na motilec navidezne bolezni in se posvetim pravemu “problemu“. ki, morda, je brezpomenskost. nesmiselnost. iskanje smisla. KAJ. JE. MOJ. SMISEL?

kaj je moj smisel? niti ni važno ane? važno je, da vem, kaj bi rad počel. pa tudi to ne. važno je, da stopim zopet v stik s sabo in da ugotovim kaj bi v tem, danem trenutku, sploh rad počel. Se igral? Risal? Plesal? Skakal? Kaj je res tisto?

[captainadagiospace-blog]

What’s the fucking point?

Fuck! Pussy! Bitch! Ballz! Fucking bitch, die! What in fucking Hell is going on here? Let’s cut the shit. What is the fucking point of life? Don’t get me wrong, I like it. I love living! The only fucking thing that bothers me is the things I do not yet understand - by this I mean the things that are going on in my life and just don’t seem to come to an end. Illness? What? Bad moods? What is it?!! Bitch!

Let me explain: its been two weeks now, a day or two more maybe, that, no I haven’t been diagnosed with anything (though I still am a hypochondriac and, as of this writing, I am still afraid that I might be, but why? We’ll come to that a bit later), what happened, by my opinion, is burnout.

For those of you who know not what burnout is, I don’t neither!

Jezo. V sebi čutim jezo. Bes, sovraštvo, gnus, (prisilna misel, ne realna. V realnosti čutim zdravje, le utrujen sem). Na kurac mi gre! Ma kaj, sam sebi grem na kurac! Nisem si všeč. Ni mi všeč dejstvo, da se pri teh letih, 20-nekaj-ih, ukvarjam s skrbmi oziroma mislimi o smrtonosnih, fatalnih, boleznih. Fuj!

Čutim jezo, saj nimam pojma kaj sam želim. Ne vem kaj me veseli. Ne vem, kaj bi počel. Sem kreativc, seveda, ampak te karakteristike, zavoljo vzgoje, nimam sploh nič razvite, pizda ti materna, vsem skupej! Babice, dedki, vsi --- pa realno pogledano sem sam za vse. Zdaj. Ja, oni so me pasivno-posredno vzgojili, ja, ampak njih ni več v igri, zdaj se le jaz odgovoren za svoje življenje. Baje. Ne, pa kar sem.

Jaz sem odgovoren za svoje misli. Jaz sem odgovoren za svoje zdravje. Jaz sem odgovoren za svoje zadovoljstvo in veselje. Pa saj mi nič ne manjka, aveš.. ampak hrepenim po tistem stiku, tistem pristnem stiku sam s seboj.

]€[]ł}{@|€\\

|

|

|

kako met sebe rad? no, kako? pa zakaj se ne maraš? kaj ti na tebi ni všeč? oziroma ne, zakaj bi rad bil nekaj, kar pač preprosto nisi? nima smisla igrat, res nima. glej, kam te je igranje pripeljalo!! - pa ne rečem, da mi je slabo v življenju, v bistvu mi gre super, pa čeprav se ne želim primerjat z drugimi --- moti pa me, da ne vem kdo ali kaj sem. Koga ali česa sem? Komu ali čemu sem? Koga ali kaj sem? Pri kom ali pri čem sem? S kom ali s čim sem? onozi stoean sem? ...---...---...---....--....-.....-.....-..-..-..-...--.-.-.-.-.-.-.-. simpl!

Spremenit moram svoja prepričanja - a kakoo? tako, da jih ozavestim! pa zakaj zdej pišem o tem? vidim, da se nekako tepeta dve plati mene - tista urejena, z veliki začetnicami in fokusiranjem kao na rešitev, čeprav to ni iskanje rešitev le zamotenje samega sebe, in druga, ki ji je vseeno za pravopis. vseeno za to kako izgleda vse skupaj, le da gre ven, na papir če želiš, tako kot je namenjeno. tako kot čutim. ja, to je prav trenutno. gremo globlje!!

o.k. - burn out .. kaj je to? neko stanje, ko pač si pregorel. ko si se izmozgal, po domač povedan, si apatičen (do neke mere) in nimaš niti energije niti volje za nič (mestoma tudi za življenje, pa čeprav ni tako zelo hudo). gremo naprej - mislim, da je to kar se mi zdej dogaja, posledica prehrane, lajfstajla, (ne-)športa in pretiravanja pri delu. naj elaborirriiritiam:

služba. nova. pah, bilokatera. dojemam jo stresno, hočeš nočeš! ali me je nekaj prav ali ne, kdo ve?? pizda ti materna. jeza jeza jeza. mamutijebem zabitoglubo nehi že abijat čas tu, naredi neki iz sebe gnida!!!!

no, zadnja služba, programerji in to. bila je pofukano stresna. in sam sem si naredu tako. dal so mi delo, dal so mi proste roke, dal so mi čas, jaz pa, v moji glavi, sem bil počasen kot polž. nič mi ni blo jasno, hitel sem, postavljal sem nek svoj strežnik vsako kurčevo minuto svojega prostega časa - kot da ne bi mogu drugač se učit ali vadit kje druge??? pa zakaj???? ponos? nepotrebno

totalno nepotrebno. ne rabim strežnika, tudi domene in kao developer okolja ne. na kompu ga loh mam. zakaj sem si to delal? da bi me občudovali. pa sem se živciral in se sovražil. in vsak dan po službi še vsako budno minuto namenil štimanju strežnika, ki ga zdaj ni več ----

----- malo nazaj ---> pridem v službo, prišel sem, se vsedel za komp in “začel z delom“. ok, vse ok vse O fakinpizdatimaterna K!!!!!! jaz pa, pod površjem, pa tega se nisem niti tako zelo zavedal, no vsaj ne zakaj. fizične neprijetnosti sem se zavedal, misli pač ne. anksioznost bi rekel. šibala je sem pa tja sem pa tja sem pa tja. postajal sem nervozen in trd. zdaj, ko to pišem, se spomnim, kako je to neprijetno vplivalo na moje živce. tudi tako, da sem na neki točki se ustrašil, da bom skup padu (mogoče ne dobesedno, a nekakšen pritisk v glavi al neki mi je tako narekoval) - a to, to vem, da je bilo zaradi stresa.

!!!!!!!STRESA, PIZDA; KI SEM SI GA SAM USTVARIL!!!!!!!!! ampak, spet, za-fakin-kaj? hitel sem kot norec, stvari nisem štekal (pa čeprav je to logično, saj so bile popolnoma nove). njihov način kao učenja, le-to ni bilo, mi je bil obupen - fuknejo te notri, zdaj pa se znajdi. in to v roku. fak off, pizda!!

>>>uglavnem nervoza na nervozo na nervozo in še spal nisem dobro, ker sem 16h/dan bil za kompom, poln jeze, strahu - trd. preprosto trd. pa fitnes skoraj vsak dan, kardio in pilates - ja, mislim da je to tisto, kar je prišlo za mano.

mesec dni tega, pa sem dobil tak “foggy brain“. megleno, napol zadeto, krneki đabe. sej zdej sem kul kar se tega tiče, no, 85% bolje, a vseeno. vmes so bili dnevi, v dveh tednih, ko sem bil šibek in samo spal bi. prav mišice so me bolele. jetrni (in še neki) testi so poakzali povišan bilirubin in to. je to zaradi stresa? opa, nevrotik v meni in hipohonder (eno z drugim.. a je isto?) butne vne z ------2″ti maš zihr raka” (sploh potem, ko sem shujšal).  ali pa neki drugega takega. bolano. en, prvi, teden sem se, sam sebe, psihiral kot nor. spočit pa se nikakor nisem mogel. fakić!! dejstvo, da sem se ob cca 2h zjutraj zbujal, je strah še podžgalo - saj sem na netu našel, da je to posledica (ne-)delovanja jeter (po kitajski medicijni). bam in misel starga fotra ki umira za rakom (na jetrih) in njegovega bogega, zanič, posušenega obraza in telesa ko je umiral, me je travmirala . ne bom lagal, neprijetno je blo. prepričeval sem se, da je z mano vse v redu, medtem ko sem se istočasno prepričeval, da umiram. fuj, tega si res ne rabiš počet!!! groza!!!

sedaj, dva tedna kasneje, še vedno rabim veliko počitka. a sem mnogo bolje. zelo kvaliteno jem. ne veliko a kvalitetno. prehranska dopolnola, magnezij, probiotiki itn. ful bolš. šezmeri bi šu spat sred dneva, a mislim, da se bo izboljšalo.

Kar se hujšanja tiče pa je tako - mesec dni televodbe, redne, ne veliko-prehrane, nič cukra in to - valjda shujšaš. pomojem

no, teste še zmeraj nekatere moram dati čez. če ne drugega sem se odločil, da se prepričam, da je z menoj vse fizično v redu.

Realne misli ali realno je, da, po vsej verjetnosti, sem zdrav oziroma je vse skupaj res le psihološke narave. Če bi kaj bilo, je verjetno kaj manjšega. Čeprav, vsaj deloma, zaupam v to, da si sami kreiramo svojo realnot, posredno skozi misli, stvari kot so rak in razne smrtosnosne stvari ne gredo tako hitro. bolj je realno da sem zdrav. STRAH STRAH STRAH!!!! dovolj imam teh pofukanih trahov v sebi. v svojem fizičnem telesu in, predvsem, podzvaesti.

Aja, pa še to, afirmacije :: zdrav sem. moje fizično telo je zdravo. Vidim se, kako sem poln energije, nasmeha na obrazu, zdravja, rdečih lic veselja, lepote in energije! super se počutim. dovolim si biti zdrav. dovolim si uživati življenje. super sem.

Pa še neki .. možno je, da sem si podzavestno želel, da se mi neki hudga nardi, zato da a) bi dobival pozornost od drugih, b) bi kao sebi dokazal da neki ipak zmorem (če am že slabo samopodobo in če mislim da niem spozoben nič naredit ali da sem nesposoben), po logiki self help knjig - kao je odkril moč ko je zbolel hudo in pol se je sam pozdravil... blah blah blah ne rabim tega sranja!!! dovolj je tega. DEJSTVO JE, RREEAALLNNOO!!, da v kolikor si nekaj zadam, se zavedam teh prepričanj, pa razdelam nalogo na manjše dele, ni vrag, da mi ne bi uspelo. Ratalo bi mi. in to čisto vse. Doktorat. težki faks. neka služba ali karierna pot. V-FAKIN_VSE!!!

e-g.hrowergtp ><INTERMEZZO>< hođešwprotkhsgaerfgržgćđt// ///$$ $$# % W#$%$&%$UEAV TBTHUK(K(K

(kakšen je to govor s sabo!?!?!?!? ogabno, od kje? pizda ti L**o, kako si mogu vzgojit v meni takega nevrotičnega frika, debila, ki sebe blati in ne mara. in to tako,da zelo spososbnega človeka spraviš do tega, da sam sebe spravi na kolena in drugim liže prste tako rekoč. ker misli, a čeprav ve, da ni res, da je bednik. da je zanič... da ni vreden ničesar - ljubezni, seksa, denarja... == dobrega lajfa, karkoli že to je. su-bje-kti-vno)