#neskončnost

[besedar]

zagonetka napačne vprašalnice

Bolj v opomnik meni, ker vsakič pozabim. Vprašanja, na katera najbolj konsistentno ne najdem odgovora in ki me mučijo najdlje, se vedno začnejo z "zakaj bi pa": "zakaj bi se ti pa opravičil?", "zakaj pa ne bi smel tako govoriti?", "zakaj se pa iz takšnih stvari ne smem delati norca?" ...

Vsakič me spravi v filozofsko krizo, ker se začnem spraševati: zakaj pa ne? Samo ker jaz čutim, da nekaj ni okej? Znam sploh definirati, kaj me moti? So stvari, ki motijo mene, objektivno napačne in slabe?

Kar se lahko sprašujem v neskončnost in nekdo bi se moral, ker je pomembno priti stvarem do dna, samo ne jaz, ker sem idiot. Karkoli nagruntam za odgovor, bo premalo.

Ampak stvar je v tem, da je tudi vprašanje zastavljeno na način, da zmagati/odgovoriti skoraj ne morem. Zakaj bi se opravičil? V bistvu vzroka ni: nobene opravičilne policije, nobene strele z neba, ki te spremeni v lutko in tvoja usta v opravičevalno mašino.

Vprašati bi bilo treba čemu, odgovor bi bil pa zelo preprost: da me ne bi žalostil ali da bi ohranjal nek civilen odnos. Da bi prerekanje spremenil nazaj v pogovor. Eh, ne vem, vzgibov/namenov/česarkoli že se najde precej, vzrok, ki bi stal za tem, je pa v večini primerov bolj eden: ker me imaš rad 🥺. Če tega slednjega ni, pa tudi noben čemu ali zakaj na svetu ne bosta pomagala.

[toticiklist]

14. dan, četrtek, 23. 7. 2020: Lourdes - Capbreton, 170 km.

Čuden dan. Danes nisem bil ta, ki je še včeraj splezal čez Tourmalet. Nadel sem si masko premaganca in jo nosil večino poti. Energija v nogah se je izpraznila, glava je hotela, je sanjala o oceanu, pedala so se vrtela, a kolesa se niso hotela premakniti. Bil sem kot kosilnica, ki poprdeva, ko v rezervoarju ostane le še kapljica bencina. Hoče, ampak ne more. Začetno navdušenje nad pravim vremenom za kolesarjenje in čudovito kolesarsko potjo do Pauja, sta po polovici poti, ko so se pred mano spet zaprla vrata vseh restavracij in sem moral prvič poseči po "superfoodu" iz McDonaldsa, zamenjala bes in občutek nemoči. Navidez ravninska etapa se je spremenila v stalno dvigovanje in spuščanje ceste, ki ni dopuščala, da bi našel svoj ritem in najugodnejšo prestavo in je v meni počasi ubijala vsak kanček duha. Vsak nov hribček, vsak avto, ki se je pripeljal po cesti, pred ali za mano, veter, ki je stalno pihal v pljuča, sem stokrat preklel in hkrati poskušal najti tisto upanje, ki bi me držalo pokonci. Potem, ko je končno posijalo sonce in razvedrilo monotono in mučno pokrajino, ki se je vlekla v neskončnost, se je moja volja prebudila in pred seboj sem imel valove oceana, ki so mi bili navidez na dosegu roke.

Si predstavljaš, Zlatka, do sedaj še nisem videl Velike luže v živo. Toliko, kot sem o njej bral, slišal, videl, pa sem vedno ostal prikrajšan za to izkušnjo. Čutim luknjo v moji zgodovini...počutim se kot otrok, ki nikoli ni videl morja. In tudi danes ga ne bova videla. Oprosti, utrujenost in lakota sta me zdelali. Rad bi se sprehodil do plaže, a nimam moči. Tam, za sipino je ... slišim bučanje valov in vrhove jader. Ne morem. Čaka me še tuš, pranje perila in moja tenda. Jutri, jutri ga bova videla, prav zares. In naužila se ga bova na celi poti in končno pustila Francijo za seboj. Naslednja dva tedna sta zame uganka. Niti Španije še nisem videl, si misliš? Nek svetovljan in do zdaj skorajda nisem prišel dalj, kot do Alp. Morda pa končno uspem uporabiti znanje šestnajstih ponovitev vseh sezon mojih dragih telenovel, ki sem jih požiral kot otrok. Ne vem, ali nama bo dano, da prideva do konca, ali pa nama bodo vzeli svobodo in bova morala naslednje tedne preždeti na kakšni haciendi. Ne, vem... Vem, da bom danes sanjal ocean, ki ga preletava jata galebov, ki pozdravljajo vzhajajoče sonce na obzorju.

[tarnara]

Huligan

kovala sva se v zvezde

jaz in ti

dvojina

ali pač ne?

množina? ne, raje kar ednina.

jaz.

ti.

vsak zase,

premici v stičišču

ena z drugo za trenutek

potem neodvisno

brez skupnega brez kolektivnega brez dvojine brez množine

brez vsega

ali pač ne?

ja, raje kar ednina

jaz.

ti.

vsak zase,

lebdiva.

mogoče? ne?

ne vem.

ne vem.

NE VEM!

beseda besedo dopolnjuje,

točka A je od točke B oddaljena

za majhno neskončnost,

lucky strike.

lucky strike.

še en lucky strike.

poigravanje s kockami ledu, ker me zebe

v prste zebe.

vseh deset.

ko pa bi moralo biti toplo,

kako naj ustvarim toplino,

kaj naj podarim?

kaj storim?

kako naj te prebudim?

kako naj se prebudim?

na koncu se stopim.

stopim. in postanem premica vzporednica.

brez skupnih točk?

brez skupnega trenutka?

brez skupnega nasmeha?

[kybernous]

neskončnost, 3

Pojem neskončnosti je, ne le po imenu, ampak tudi vsebinsko, do nerazpoznavnosti prepleten s pojmom končnosti. Neskončnost je negacija končnosti. Kar pomeni, da je kot neobstoječa mišljena prav bistvena značilnost končnosti. Končnost je dovršenost ali zaključenost, torej ima mejo. Ta meja zaključuje nekaj v samo sebe. Ker pa ima končnost mejo, je nekaj omejenega. V tem smislu je neskončnost potem brezmejnost. Brezmejnost je tako sinonim za neskončnost. V kolikor pa se bo ugotovilo, da obstaja več različnih pomenov neskončnosti, pa bo prav brezmejnost tisti pravi, prvobitni pomen.

V tem, da je brezmejnost odsotnost meje, pa postane razvidna tudi razlika med neskončnostjo in bitjo. Bit je to, kar je in ker meje so, so meje del biti. Bit tako zajema tako neskončno kot končno. In prav zato, ker je neskončnost odsotnost kakršne koli meje, je neskončnost v nekem čudnem razmerju do biti. Če je bit mnogotera, potem to pomeni, da ima meje. Torej je neskončno nekako izven biti bodisi, da transcendira bit bodisi, da je ni v dejanskosti. Mogoče je tako glede neskončnosti najbolje reči povsem isto kot za nič: neskončnost je tako skrajna možnost biti, da se jo ne da misliti niti kot možnost. Kar pa spet ne pomeni, da je isto kot nič. Nič je odsotnost česar koli. Brezmejnost je zgolj odsotnost mej. Zdi se pa, da se tako nekako pride do meje tega, kar je o neskončnosti kot neskončnosti sami po sebi lahko rečeno.

Ni pa to vse, kar se da povedati o neskončnosti. Končnost in neskončnost se namreč prepletata in tako se lahko misli to razmerje med njima. In zdi se, da se v tem prepletanju pojem neskončnosti preoblikuje tako, da pomeni ali kontinuiteto ali pa ponavljanje. Kolikor je končnost mišljena kot meja, neskončnost pa kot brezmejna, tedaj obstaja več možnosti ali načinov kako se oba pojma prepletata. Tako se lahko misli, da obstaja neka skrajna meja, znotraj katere je (v smislu bitja biti) brezmejnost. Meja je tu skrajnost, znotraj pa obstaja nekekšna enotnost, torej homogenost nečesa. Takšna homogenost je brezmejnost. Toda takšna brezmejnost ni absolutna brezmejnost, ampak je neka določena brezmejnost. Pomeni, da se meja, ki to brezmejnost omejuje, pojavlja samo na nekem mestu. Meja implicira končnost, implicira mnogotero prisotnost in vsaj en del te mnogoterosti, torej neka enotnost, je zamejena. In takšna vrsta zamejenosti, torej ki je znotraj teh skrajnih mej brezmejna enotnost, je kontinuum. Kontinuum je torej neskončnost v tem smislu. Ali, v prepletanju z mejo, se pojem brezmejnosti preoblikuje v kontinuum. Kontinuum je brezmejnost nečesa določenega. Lahko pa se preplet končnosti in neskončnosti misli tudi drugače.

Tako se lahko misli bitnosti ali preprosto stvari, ki so. In te stvari so omejene, to da so nekakšne in ne drugačne je nujno povezano in jim daje neko mejo. Tako se lahko misli mnogoterost bitnosti, vsako s svojo mejo. Takšna mnogoterost pa je utemeljena v brezmejnosti, ki omogoča sobivanje te mnogoterosti in njeno primerjanje. Brezmejnost je tu mišljena kot nekakšno polje, znotraj katerega se pojavljajo meje (polje je tu potrebno misliti v metaforičnem smislu in ne kot fizikalno polje, kajti če se polje misli fizikalno, potem je to kontinuum). Pojem neskončnosti, ki je mišljen na ta način pa se da še nadaljne razviti. Ker je neskončnost mišljena na ta način nekakšen temelj, ki omogoča primerjanje različnih bitnosti, je v končni fazi tisto, kar jih poenoti. Bitnosti so lahko povsem različne in prav tako je možno, da so povsem neenake meje, ki določajo te bitnosti. Toda ker obstaja nek prostor, kjer se vso to različnost da primerjati, imajo vse te različne bitnosti nekaj skupnega in to jih poenoti. To je izraženo s pojmi kot so bitnost, stvar ter tudi meja. Meja je nek vse-zajemajoč pojem, to univerzalnost pa mu da samo brezmejnost. Ta univerzalnost meje pa je pomembna zaradi naslednjega razloga. Ker so meje nekaj univerzalnega, je z vidika neskončnosti, njihova prisotnost, torej kjer koli in kadar koli se pojavijo, nekaj enakega. Ko je enkrat dojeto takšno razmerje med eno omejeno bitnostjo in neskončnostjo, je vsaka druga bitnost ponovno pojavljanje enakosti meje. Zato je neskončnost v tem smislu ponavljenje. Ponavljanje je ponovna prisotnost nečesa drugega na eni, neomejeni osnovi. Ponavljanje je ponovna prisotnost enake meje, ki je v svoji enakosti vseprisotna in torej brezmejna.

S filozofskega stališča neskončnost torej obstaja kot brezmejnost, kontinuum in ponavljanje (in neskončnost je prisotna kot logična možnost). Vendar pa lahko brezmejnost biva le, ko ne biva nič končnega, saj je popolna negacija končnosti. Če pa nekaj končnega biva, pa se neskončnost, kot smiseln pojem, preoblikuje v kontinuum in ponavljanje. Ta dva vidika se dopolnjujeta, sta torej nekaj različnega, a vedno nastopata hkrati. Se medsebojno pogojujeta. Nista pa ta dva vidika nujno le medsebojno povezana, ampak sta nujno povezana tudi s končnostjo. Končnost je pogoj ponavljanja, kajti ponavlja se lahko le nekaj določenega. In končnost je izraz kontinuuma, homogena sebi-enakost kontinuuma se prikaže le znotraj nekakšnih meja. Končne bitnosti so tako nek del neskončnosti (kontinuuma in ponavljanja), vzet iz te celote. Kontinuum in ponavljanje pa sta bivanje te celote, torej bivanje vseh končnih bitnosti (to je mišljeno gnoseološko in ne ontološko).

neskončnost, 3 was originally published on Prikazovalnik

[izimanija]

Pojdi raziskovat z Izimanijo www.izimanija.si #popotniškaagencija #turističnaagencija #pojdiraziskovat #potovanje #potovanja #travelinsta #travel #svetjetvoj #neskončnost #raziskovanje #avanturist

[med-skratki]

V Zrnu peska videti ves Svet in Nebo v roži na poljani. Večni čas imeti v hip ujet in Neskončnost obdržati v dlani.

- William Blake

[sloveniaincolours]

Kogl

Kogl je eno tistih vinarstev, ki ga kljub množici malih družinskih vinogradnikov, nikakor ne pozabiš. Preprosto preveč izstopa.

Najprej te očara zunanjost. Posestvo leži na vrhu griča,

obdanega z vinsko trto

in z razgledom v neskončnost.

A to ni vse, vrh griča je okiten še z umetniškim okrasjem.

Več vrst!

.

.

In tam, na vrhu griča, pred hišo,

sta nas sprejela oče in hči. Franc in Špela…

[mandalatemple]

[ STRAH ] me vedno spomni, da sem se odmaknila od sebe, od tega, kar v resnici sem. Večnost, neskončnost, neomejenost, ljubezen... Strah je koristen, ko sproži reakcije v telesu, da hitro reagiram. A živeti v strahu pomeni ne živeti. Izbiram ljubezen ❤️❤️❤️ . Sprazni svoj um vseh misli. Naj bo tvoje srce v miru. Opazuj nemir bitij, vendar pričakuj njihovo vrnitev. Vsako ločeno bitje v vesolju se vrne k istemu viru. Vrnitev k viru je vedrina. Če ne spoznaš vira, tavaš v zmedi in žalosti. Ko spoznaš od kje prihajaš, naravno postaneš strpen, nesebičen, začuden, dobrosrčen kot stara mati, dostojanstven kot kralj. Pogreznjen v čudežen Tao, se lahko soočiš s čimerkoli ti življenje prinese, in ko smrt pride, si pripravljen. . ~ 16. kitica iz starodavnega kitajskega besedila Tao Te Ching (Lao Tzu, http://www.zbudise.net/blog/tao-te-ching) . . #yoga #joga #yogalove #yogaeverywhere #yogaeveryday #yogapractice #yogadaily #myyogalife #asana #asanaoftheday #artofliving #selflove #selfmastery #selfdiscovery #lovemybody #mandalatemple https://www.instagram.com/p/B9obr8qF1Hl/?igshid=m5fe043rgo49

[nutzmouse]

Ne maram ljudi. Čisto zares. Ta ideja se je nabirala cel teden in danes me je čisto resno butnila v betico. Dnevi so bili težki, jaz sem bila težka, ljudje so bili težki, fejk nasmehi, večna znerviranost. Včeraj sem resno razmišljala kako bi šutnila tistedva v betico, včeraj sem se jezila nad mejami in dva dni nazaj sem si želela, da bi nek naključni idiot izginil v dim. Danes sem se zbudila zjutraj z nekim nenavadnim občutkom. Po pol noči nočnih mor, kakopak. In sem si vzela dve uri samo za razmišljanje. O poljubu na tisti košček kože na levi strani, kjer se je majica pižame dvignila od nočnega premetavanja. Potem o načinih kako lahko nekoga poljubiš na vrat in o tem kako nadležen zna biti narobe predstavljen jutranji seks. Pa sem se ujela in razmišljala kako prijeten je lahko. In tako sta minili dve uri. Bežno sem se spomnila drobnega konflikta včeraj in se vsa zen in pomirjena obrnila, da razrešim problem. In bila blokirana. V tistem trenutku sem vedela, da dan ne bo enostaven. Frizer, vožnja, vožnja in potem ...? 

Sedim in lahko ure in ure opazujem snežinke, ki se končno zares vrtinčijo proti tlom. Zavem se, da spet ne diham, da se mi spet ne da, da si želim izginit v tisto neskončnost. Pred časom sem rekla, da se ne želim zapletat, ker ne bom preživela še ene brce v drobovje. In se v bistvu nisem zares. Ves čas odpor, ves čas sem se držala nazaj, ves čas sem dvomila ... in eto. Kljub temu težko diham. Utrip je spet 150 in pes spet laja. Seveda ve kaj lahko sledi in se dere, da prepreči kolaps. Ampak se imam pod kontrolo, diham zavestno in vrtim glasbo. Vse bo ok. Samo še en dan je.

[tomaztinta]

DRUGAČNOST

[B] Nov BLOG: DRUGAČNOST Vabim k branju, všečkanju in deljenju. Več na spletni strani: https://tomaztinta.blog/ #tomaztinta #personaldevelopment #personalgrowth

Se počutiš drugačen?

Delaš stvari drugače?

Gledaš na svet drugače?

Vprašanj na temo drugačnosti je veliko, prav tako lahko o tej temi govoriva v neskončnost. Prav zaradi tega je nehvaležno opredeliti temo samo iz enega zornega kota, zato bom temo razširil in utemeljil iz zunanjega in notranjega pogleda.  

Drugačen, se glede na izkušnje, počuti vsak, že iz naslova vsakodnevnih misli in dela. Vsak…

[maxksx]

Kot pravi Deleuze: Večno vračanje ni stalnost istega, stanje ravnovesja ali ostajanje identičnega. V njem se ne vračata isto ali eno, temveč je samo vračanje eno, ki se izreka izključno o raznolikem in o tem, kar razlikuje.

In tako postopa kapital: Kar se vrača v samorazlikujočem ponavljanju kapitala je samo vračanje, fetišistično samopostavljanje, samouvrednotujoče, samoovekujoče se gibanje. Vendar pa to vračanje potlači svoj zgodovinski trenutek: postzgodovinsko vračanje kapitala se vrne v prostoru. Danes živimo v svetu, kjer skoraj vse zgodnje stopnje kapitalizma soobstajajo druga ob drugi.

Fantazma slednjega kot soprisotnosti na zahtevo (on demand) dobro uspeva ob ideji, da je prostor v zadnji instanci upravljiv, ali vsaj obvladljiv. S tega gledišča postaneta dehistorizacija časa in poprostorjenje zgodovine berljivi kot strategiji, ki naj bi zavarovali prostor kapitala pred poskusi, da bi odprli njegove meje.

Benjaminov pojem zgodovinskega časa predstavlja protimodel, da bi rešili ostanke pojma zgodovine moderne, ne da bi ponovili postmoderne zagate. Njegova mesijanska različica historičnega materializma je zgodovino pojmovala kot anahronično konstelacijo fragmentov časa, ki so udejanjeni in izgubljeni v razrednem boju. Zgodovinski čas ni linearen, stabilen ali kontinuiran, saj zgodovina ni napredovanje v homogenem in praznem času. (B)

Zgodovina je prej nedovršena v nekem radikalnem smislu: njena tekstura je stkana iz bojev, katastrof in spodletelosti. Potemtakem nikoli ne more biti samozadostna ali identična sama s seboj. Za B – v nasprotju s tradicionalnim kantovskim razumevanjem – čas ni transcendentalna forma kontingentnih empiričnih dogodkov, temveč je sam kontingenten, heterogen in diskontinuiran medij. Čas kot zgodovinski čas je luknjičav, nezadosten in neidentičen – je v razmerju do nečesa drugega kot je sam. Zgodovina je, z drugimi besedami, historična, saj ji manjka mesijanska odrešitev in dovršitev njenih preteklih spodletelosti in ne-dogodkov.  (esej)

In edino ta strukturni manko dela zgodovino za historično ter omogoča zgodovinsko izkustvo o in v sedanjosti. Kapitalistično poprostorjenje bi lahko razumeli kot strategijo, kako skozi nadzor nad prostorom odpraviti ta manko, zapolniti vrzel v ontologiji časa kapitala.

Vendar lahko to zev zapolni zgolj revolucionarno dejanje znotraj nestanovitnega terena razrednega boja. Ta zapolnjujoča ali mesijanska izpolnitev ne rezultira v stabilni vsebini, v novi pripovedi. Prej gre za to, da je zev, ki podaja teksturo zgodovinskega časa kot nedovršeno, zapolnila neko drugo zev. Revolucija aktualizira in polno realizira preteklost, ki še ni obstajala – zgodovina je historična tedaj, ko je dojeta kot konstelacija revolucionarnih prelomov. Morda se zdi paradoksno: z resnično zgodovinske perspektive je preteklost še vedno pred nami. Pri mesijanski izpolnitvi (odrešitev) namreč ne gre za grozeči apokaliptični vdor od zunaj (božji poseg v človeške zadeve), temveč za ponovno vzpostavitev potlačenih potencialnosti zgodovine.

Ta obnovitev v prejšnje stanje ni konzervativna, temveč odpirajoča: raz-krije sedanjost kot spremenljivo in konec koncev kontingentno. Tu najdemo tla za zgodovinski pojem kot modalno spremembo. Naloga B revolucionarnega zgodovinarja potemtakem ni ponovno napisati preteklost s perspektive sedanjosti, temveč skozi preteklost destabilizirati navidez trdni temelj sedanjosti.

Preteklost je tista, ki historizira in s tem relativizira našo sedanjost: kar pravo historično stališče (kot zoperstavljeno historicizmu) relativizira, ni preteklost (ki jo vselej popači naše sedanje gledišče), temveč, paradoksno, sama sedanjost (Žižek).

Ta modalni manko tudi pušča zev v ontologiji prostora kapitalizma.

Dinamika financializacije dvigne fetiš kapitala, se pravi, realno obstoječo fantazmo o denarju, ki poraja nov denar, na višjo raven. Medtem ko lahko za Marxa zgolj denar in blago funkcionirata kot pojavna forma kapitala, se sedaj sam prostor, vselej že poblagovljen, spremeni v materialno lupino kapitala.

Najbolj očiten predel kapitalističnega poprostorjenja je neprimičninska špekulacija, ki izmenoma pripelje do nepremičninskih kriz, sprememb sestav prebivalstva in nasilne preselitve celotnih skupin pavperiziranih prebivalcev globalnih mest in regij. Ti nazorni učinki pa zameglijo asimetrični preplet spekulativnega prostora in spekulativnega kapitala.

Če kapital ni zgolj fikcija, temveč realno obstoječa abstrakcija konkretnega delovnega časa, potem je tudi prostor kot spekulativni prostor hkrati abstrakten in realen. S perspektive lastnikov kapitala je posledično konsistentno, če realni prostor obravnavamo kot spekulativni abstraktni vir sredstev. Ker kapital vedno temeljni na kreditu, se zdi prostor kot spekulativni prostor varna opcija, da bi časovna tveganja rastočih dolgov in neskončno zadolženost zadržali znotraj ocenljivega prostorskega obsega.

Na ta način spekulativni prostor postane drugi izraz za tisto, kar je Marx poimenoval fetišizem kapitala, navidezno avtomatsko samouvrednotenje ekonomske vrednosti. Ta fetiš ne prizanaša tistim, ki se nahajajo na prejemajočem koncu spekulativnega prostora. Ko boji za zemljišče, javne prostore in stanovanja, ki si jih je mogoče privoščiti, s svojimi intervencijami zahtevajo prostor(e), Kapital ostaja nedotakljiv.

Navsezadnje je kapital, ki temeljni na kreditu, indiferenten do partikularnih prostorov, opira se le na zagotovljeno zamenljivost spekulativnega prostora za spekulativni čas – stavi na slabo neskončno odplačevanja dolga. To stanje razkriva dialektiko poprostorjenja: prostor ni zgolj abstraktni termin za mesto ali lokalnost, temveč tudi denaturalizirani, abstraktni termin za čas.

Če finančni kapitalizem in njegove inherentne digitalne tehnologije sploščijo čas v prostorsko soprisotnost, ki je ločena z minimalnimi časovnimi zamiki in asinhronijami (ki ji povzroča fizična meja svetlobne hitrosti optičnih kablov), sam prostor postane oznaka časa – singularnega časa, ki je identičen le sam s seboj, se pravi, identičen z mestom v globalnem kontinuumu kapital-prostor. Takšna definicija časa in prostora se seveda zdi tavtološka.

Ko pa se enkrat spomnimo na asimetrično razmerje med časom, kapitalom in delom v kapitalizmu, se videz tavtologije izgubi. Po M lahko kapital proizvedemo le z ekstrakcijo presežne vrednosti. Ekonomska vrednost, ki jo delovna sila proizvede v določenem časovnem razmiku, je vredna več od reproduktivnih stroškov dela. Vendar pa ni mogoče določiti natančne vsote poprostorjenega delovnega časa, ki jo kapital izkoristi kot presežno vrednost – presežno vrednost, ki se uvrednoti skozi ponovno investiranje kot navidezno samopoganjajočo se silo, ki jo poganja kapital*.

* M tehnični termin za delo kot substanco, ki ustvarja vrednost, ni konkretno ali enostavno delo (ki ga lahko merimo s časom), temveč abstraktno človeško delo – ne-empirična, pa vendar realno obstajajoča družbena kategorija, ki je posredovana s celoto vseh prostorskih stroškov delovne sile v neki dani družbi. K1 

Fetiš kapitala kot avtomatičnega subjekta aficira (škodljivo vpliva) tudi pojem časa in njegovo funkcioniranje pri navidezno nevtralnem merjenju potrošnje delovne sile. Že M je ugotovil, da se vsa ekonomija konec koncev zvede na ekonomijo časa. In prav specifična ekonomija časa zvede čas na abstraktno, prazno formo poblagovljenega prostora.

Toda v kapitalizmu je dialektika časa in prostora nestanovitna, asimetrična in se v zadnji instanci razteza v neskončnost. V ekonomijah, ki temeljijo na kreditu, torej v ekonomijah, ki jih poganja dolg, drugače rečeno, prostor ni samo še ena razsežnost časa poleg sedanjosti, preteklosti in prihodnosti.

Če ima sedanji dobiček svoj prihodnji izvor v ekstrakciji abstraktne količine delovnega časa, potem je retroaktivni čas kapitala po definiciji spekulativen. Kapital stavi na prihodnost, ki ji je neodrešljivo zadolžen. Glede na abstraktno – in v tem smislu neizračunljivo – količino prihodnjega delovnega časa, ki je v današnjem kapitalizmu uvrednotena, čas prihodnosti ni več naša prihodnost. Prej gre za to, da nas prihodnji čas kapitala že poseduje in da smo dolžni prihodnosti brez zgodovine. Financializacija kapitalizma predstavlja zadnjo, najbolj radikalno stopnjo te osnovne dinamike. V ekonomiji dolga ni prihodnje odrešitve, le kompromitirana obljuba, da bo ostala kredibilna – da verjamemo v kredo kapitala (M).

V teh pogojih čas ni nevtralna mera prostorske razlike kot kronometrični čas, temveč spekulativni vir sredstev, ki se temporalizira skozi uvrednotenje delovne sile. Takšna samotemporalizacija časa kapitala nikoli ne dospe do zgodovinskega časa: njena totalizirajoča ontologija ne pušča nedoločenih praznih krajev, zevi časa, ki so nedoločene in ki bi se lahko spremenile v mesijanska odprtja za drugačen, nekapitalistični čas.

[kybernous]

neskončnost, 2

Ta nejasnost pa ima naslednjo pomembno posledico. Ker imamo objektivno (modusi, končne substance in neskončna substanca) ter formalno realnost (okroglost…, razsežnost in mišljenje, bog) in ker ni jasno katera utemeljuje katero, je smiselno premisliti obe možnosti. In ker sta obe realnosti hierarhično strukturirani, je najpomembnejši pojem bodisi pojem boga, bodisi pojem neskončnosti. To pa pomeni, da se lahko misli pojem neskončnosti kot najpomembnejši pojem pri spoznavanju dejanskosti. Praktično kot pojem, ki zagotavlja resničnost ostalih bitnosti. Neskončnost je lahko mišljena kot tista, ki utemeljuje bivanje končnih substanc ter modusov.

Zdi pa se tudi, da ta način mišljenja, ni le ena izmed obeh možnosti, ampak je to bolj sprejemljiva od obeh. Kajti, ko Descartes primerja obe vrsti realnosti, izhaja iz danosti, iz faktov, fenomenov, skratka iz tistega, kar se njegovemu umu javlja samo od sebe. Tako pripozna naprimer okroglost voska, preprosto kot nekaj, kar je prisotno, kot nekaj realnega. Nato pa temu najde ustrezen pojem iz druge vrste realnosti, zdaj je to modus, je predstava v zavesti (nato pa o vsem skupaj dvomi). V tem primeru je izvorna danost del formalnega sveta medtem, ko se pojem ali ideja modusa ne pojavi sama od sebe, ampak je produkt mišljenja. Isto velja za končne substance, najprej imamo danosti, ki so razsežnost, najprej smo postavljeni pred dogajanje mišljenja, torej najprej je prisotna formalna realnost. Šele nato pa lahko o tem mislimo kot o končnih substancah, kot o objektivni realnosti. Glede boga pa se zadeva obrne. Ko je Descartes pregledoval svojo sobo s kaminom, boga tam ni opazil. Imel pa je idejo neskončnosti. Najprej imamo torej idejo neskončnosti, del objektivnega sveta, nato pa se ti ideji poskuša najti nekaj, kar ji ustreza v formalnem svetu. Descartes misli, da temu ustreza bog. V vsem tem sklepanju je tako bog edina bitnost, ki ni prisotna kot dana, ampak na katero se sklepa. Ta danost neskončnosti pa nakazuje na njeno prednost. Uradni razlog zakaj je Descartes dal ontološko prednost bogu pred neskončnostjo je sicer v tem, da naj končni um (torej naš človeški um) ne bi mogel imeti ideje neskončnosti, ker neskončnost presega končnost.

Dejansko pa se zdi, da je na delu nek drug razlog. Lahko bi se naprimer sklepalo, da naš um v nekem smislu je neskončen, ker je v njem prisotna ideja neskončnosti, samo, da je to dejstvo povečini skrito ali latentno… Kakor koli, pravi razlog se zdi, da je v cilju, ki ga Descartes ima, to je, zagotoviti realnost in nedvomnost bitnosti (modusov in substanc). Posamezne stvari so namreč varljive, čuti nas varajo, pa tudi same bitnosti se spreminjajo, kot naprimer vosek, ki se stopi. In neskončnost, četudi je hierarhično najpomembnejša tega ne zagotavlja. Lahko je temelj ostale realnosti, toda ne zagotavlja nedvomnosti. Nič ne pove o bitnostih, pa čeprav te izhajajo iz nje. Ker je bog izmišljen pojem, lahko zagotavlja tisto, kar pač nek avtor hoče, da zagotavlja. Descartes tako potrebuje zavarovalniškega agenta in tako njegov bog poskrbi za nedvomnost, za harmonijo med svetom idej in stvari. Je garant ostale realnosti za mislečo stvar. Ni pa ta poteza ontološko upravičena, saj ontologija raziskuje kako je bit, ni pa umišljanje udobnih poslovnih priložnosti, ki ničesar ne razložijo.

In tako je dejstvo, da se neskončnost lahko misli kot temelj našega dojemanja dejanskosti. In dejstvo je, da se takšen način mišljenj pozna tudi v kozmologiji. Tu je bil predstavljen descartesov model, kako je neskončnost dejansko tista podlaga, ki združuje celotno raznoterost bivajočega. Saj je ta model predstavljen precej jasno in razločno in zdi se, da je vzorčen za celotno obdobje. Da je kozmos neskončen, je tako misel, ki je prisotna že dosti pred Descartesom in se pojavi v renesansi (zelo izrazito pri Giordanu Brunu) ter je nekako značilna za celotno obdobje od renesanse do Einsteina. Ideja, da je kozmos neskončen tako spremlja celotno novoveško znanost. Ni pa to zgolj ideja, ki spremlja znanost in je nekako prisotna, a nepomembna, ampak je nekako v samem temelju razmišljanja o kozmosu (kot je bilo prikazano zgoraj). Drug dober primer pojavljanja ideje neskončnosti, sta newtonova pojema absolutnega časa in prostora. Absolutno je tu namreč praktično sinonim za neskončno.

Ker je pojem neskončnosti tako temeljen, ima vsaka sprememba v dojemanju tega pojma, velike posledice. In do take spremembe je prišlo na področju matematike. Tudi tam je bila neskončnost tradicionalno tista skrajna meja. Meja preko katere niti najbolj osnovne matematične operacije niso več imele smisla (naprimer: a+b > a, če a,b є N; toda a+∞ = ∞). Toda z Dedekindom in Cantorjem, s transfinitnimi števili, se je zadeva spremenila. Zdaj neskončnost ni več pojmovana kot nek enoten pojem, ampak obstajajo različne vrste neskončnosti. Ena neskončnost je lahko večja od druge, kar pomeni, da se spremeni tudi odnos med končnostjo in neskončnostjo, saj se lahko vprašamo v katero vrsto neskončnosti neka operacija (nek končen postopek) vodi. Glede na to, da obstaja mnogo neskončnosti, se lahko vprašamo, kakšne so meje med njimi in kje so? Če se vse to še vedno zdi nekako akademsko, potem se pravi vpliv pojma neskončnosti pokaže z naslednjim premislekom. Če sta renesansa in novi vek privzela idejo neskončnosti in jo naredila za temelj realnosti (tako kot je to antika naredila z idejo končnosti), se to v kozmologiji izkazuje v predpostavki neskončnega kozmosa. Vzeto tako kot je najdeno, torej povsem neprečiščeno in nepremišljeno, ideja večih neskočnosti implicira idejo večih kozmosov, torej svet postane multiverzum. Razcep temelja pomeni njegovo mnogoterost. Zdi se, da je zato, zaradi neskončno neskončnosti, ideja multiverzuma danes tako popularna. Tako kot ideja neskončnega (ali v antiki končnega) kozmosa ni bila dokazana, ker niti ni mogoče, da bi se to tezo dokazalo, tako tudi ideja multiverzuma ni empirično podprta. Zgolj sledi logiki, ki izhaja iz matematike in vse to so tako bolj ali manj uporabne predpostavke. Zdi se, da je tistim, ki sprejemajo matematično mnogoterost neskončnosti, logično smiselno dojemati svet kot multiverzum.

neskončnost, 2 was originally published on Prikazovalnik

[kybernous]

neskončnost

Ideja neskončnosti je temeljna ideja Descartesovih Meditacij in je nujen del dojemanja realnosti. Tako je neskončnost eden najpomembnejših pojmov novoveške filozofije. Vendar pa se pojmi spreminjajo in tako se je sčasoma spremenil tudi pojem neskončnosti. Zdi se, da je primerno, da se v tem času in na tem mestu začne razpravo o neskončnosti.

Razlog, da sprememba pojma neskončnosti v filozofiji ni obravnavana podrobneje pa je v tem, da se je ta sprememba zgodila na nekem drugem področju, področju matematike. Neskončnost je namreč zelo pomemben pojem tudi v matematiki in prav v matematiki je prišlo do bistvene spremembe v dojemanju neskončnosti. Toda naj začnem z Descartesom.

Skozi velik del Meditacij poteka premišljevanje o tem, kaj zares biva, kaj je tisto nedvomno, torej tisti temelj biti, na katerem lahko osnujemo svoje spoznavanje sveta. In podane in zavrnjene so različne možnosti, čutni vtisi, nato pa razsežna in misleča substanca. Dokler se ne pride do mišljenja samega, ki je tisto nedvomno vsaj dokler poteka. Duh je temelj, mišljenje pa nedvomna resnica. Zato je vsaj malo presenetljivo, da resničnost ostalih stvari (njihova jasnost in razločnost) ne zagotavlja mišljenje, temveč bog.

Razlog pa je v naslednjem dokazu, ki ne utemeljuje le resničnosti nemišljenih stvari, ampak tudi boga. Za ta dokaz je značilno, da razdeli realnost na objektivno in na formalno realnost. Formalna realnost izraža ontološko naravo stvari, kje je mesto neke stvari glede na vse ostalo, je torej izraz realnosti kot take. Na drugi strani pa je objektivna realnost, to je realnost predmeta- objekta, ki ga ideja zrcali. To je realnost, ki jo imajo lahko samo ideje. Objektivna realnost je tako praktično podmnožica formalne realnosti in ne obratno. Hkrati pa ideje, torej objektivna realnost, zrcalijo ali podvajajo ostalo formalno realnost. In zato je mogoče obe vrsti realnosti primerjati med seboj. In ker imajo stvari različne lastnosti  in ker je o tem mogoče imeti ideje, obstaja cela vrsta takih idej fenomenov objektivne realnosti, ta vrsta idej pa se pri Descartesu imenuje modusi. In tako kot modusom ustrezajo naprimer strah ali pa okroglost, tako obstajajo tudi substance. Substance so tako kot modusi ideje in ustrezajo nekemu delu formalne realnosti. Konkretno ustrezajo ali razsežnosti ali pa mišljenju. Tu je pomembno, da sem spada celotna objektivna realnost. Jaz kot misleča substanca sem končen, prav tako je končno tudi vse moje mišljenje. Nato pa Descartes ugotovi , da ima tudi idejo neskončne substance. In tako postane vprašanje kaj zrcali to neskončnost, kaj je izvor te neskončnosti. Po Descartesovem mnenju je to lahko le bog. Bog tako postane temelj ostale realnosti. Tu je pomembno, da si glede na prisotnost sledijo lastnosti, nato razsežnost in mišljenje, nato pa neskončnost.

Ta dokaz je mogoče ponovno premisliti in kritizirati na več različnih načinov. Kot prvo, dokaz že v izhodišču predpostavlja, da je vse mišljenje, vsa objektivna realnost zgolj zrcaljenje, da torej ne proizvaja ničesar novega in da si ne more umišljati ničesar, kar ni. Nadaljne, sami pojmi končnosti in neskončnosti, realnosti in idej niso jasno opredeljeni. In naprej, tudi če so predpostavke resnične in sklepanje pravilno, namreč, da, ker je neskončnost ideja, ki ne more biti produkt končnega jaza, ker ga presega in je torej jazu dana od zunaj, to še ne pomeni, da je ideja neskončnosti zato temelj ostale vednosti. Razmerje med izvorom ideje neskončnosti (ki naj bi bil bog) in končnima substancama (razsežnost in mišljenje) ter modusi, ni ne dokazano ne razloženo. Ali, povsem možno je (v odsotnosti logičnih razlogov), da je hierarhija v formalni realnosti drugačna kot v objektivni realnosti. Če je ideja neskončnosti najpomembnejša in najmočnejša med idejami, to še ne pomani, da je njen ustreznik v stvarnem svetu zaseda isto hierarhično mesto v tem svetu kot ona v onem (ali da so mesta sploh enako razporejena).

Tukaj pa se zdi smiselno osredotočit na naslednjo nejasnost. Če imamo objektivno in formalno realnost, je pomembno katera je bolj prvobitna, katera je izvir. In v Meditacijah to ni jasno. Po eni strani se zdi, da je izvornejša formalna realnost. Saj ideje odslikujejo to realnost. Po drugi strani pa je, preden sploh pridemo do premisleka med obema vrstama realnosti, že dovršeno neko sklepanje. Namreč to, da ne moremo dvomiti o tem, da sem, ko mislim. V tem smislu je mišljenje temelj moje biti. Toda zdi se, da je zatrjeno več kot to. Zdi se, da je mišljenje, in torej ideje, temelj biti same, je namreč tisti del biti, ki je nedvomljiv. Izomorfizem med mislijo in bitjo je tu popoln, isto je misliti in biti. V tem smislu je mišljenje ali objektivna realnost izvornejša, torej temelj formalne realnosti. Zagotovo je v descartesovi filozofiji subjektivnost, torej mišljenje izvor vedenja in spoznavanja, mišljenje je torej gotovo gnoseološko prvobitno. Zdi pa se, da se lahko gre še korak naprej in da se ugotovi, da je mišljenje tudi ontološko najpomembnejše in temeljno. Pa čeprav je eksplicitno zatrjeno drugače.

neskončnost was originally published on Prikazovalnik