hisakulturepivka - Tumblr blog

[hisakulturepivka]

Adrijan Praznik: WHO CAN BE SURE OF ANYTHING* 5. – 26. maj 2023 otvoritev: 5. maj ob 19. uri Kustosinja: Mojca Grmek Adrijan Praznik je slikar srednje generacije, ki je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro prepoznan, razstavlja pa tudi v tujini. Pri ustvarjanju svojih slik se poslužuje različnih materialov in postopkov, ki jih združuje in prepleta tudi znotraj posamezne slike, prav tako se v njegovih delih sočasno pojavljajo različne teme. Njegov način ustvarjanja je torej izrazito kolažen, to pa umetnik razume kot odraz časa, v katerem živimo, in še posebej načina, kako doživljamo naš vsakdan. Na tokratni razstavi predstavlja svoja novejša dela, v katerih se osredotoča na plastenje tkanin z različnimi teksturami in vzorci, barvnih nanosov in raznih drugih materialov, kot so mreže, papirji, najdena besedila, podobe itd. Umetnik materiale nanaša v več plasteh in na ta način ustvarja reliefnost slikovne površine, ki jo mestoma še dodatno razgiba s pastoznimi nanosi izbrane barve, največkrat črne in bele, ali omejene palete barv. Površino na koncu prekrije z lakom in s tem poudari svetlobno risbo, ki se ustvarja v reliefu. V slike pogosto vključi tudi besedilo, ki nastopa obenem kot naslov, ali jasno izriše posamezne motive, ki delujejo kot simboli (npr. nagelj ali mrtvaška lobanja). Dela, ki nastanejo skozi ta proces, zaznamuje igra kontrastov, ki se odvija na različnih ravneh – med pisanim tekstilnim kolažem in pretežno monokromnimi barvnimi ploskvami, med urejeno zasnovo spodnjih plasti in sproščenimi nanosi barv čeznje, med reliefnimi in gladkimi površinami ter osvetljenimi in osenčenimi predeli, nenazadnje pa tudi med očitno neposredostjo osrednjega polja in aluzijami, ki izhajajo iz akcentov na robovih. Metoda premišljenega združevanja in prepletanja različnih materialov in postopkov, s katero umetnik ustvarja neskončno igro kontrastov v svojih slikah, pogojuje tudi proces njihove interpretacije – opredeljuje ga nenehno prehajanje med asociacijami, spomini, izkušnjami, mislimi, občutji ter preskakovanje med zavestnim in podzavestnim, to pa pomeni, da o njih ni mogoče reči ničesar dokončnega. * Naslov razstave, ki se v slovenščini glasi KDO JE LAHKO PREPRIČAN O ČEMERKOLI, je vizualni citat oz. transkripcija podobe-teksta z enega od del na razstavi. ──────────── Adrijan Praznik (1988) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Svoja dela je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji Simulaker v Novem mestu (2016), Hiši kulture v Pivki (2017), Galeriji Alkatraz (2021), GalerijiGallery (2021) in Švicariji (2022) v Ljubljani. Sodeloval je na številnih predstavitvah doma in v tujini, med drugim na razstavi Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji (2019) in Naslednjih 21 dni bo ključnih v Galeriji Škuc (2021) v Ljubljani. Deluje tudi kot kurator in producent. V letih 2017–2018 je obiskoval Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje – Svet umetnosti. Od leta 2020 je umetniški vodja in kurator Galerije Simulaker v Novem mestu. Kot kurator in producent je sooblikoval razstavo konSekvence v ljubljanski galeriji Cukrarna (2023) v sklopu projekta konS. Živi in dela v Ljubljani. instagr.am/adrijan_praznik Posebne zahvale: Goran Bertok, Simon Gmajner, Lara Malec, Lenart Merlin, Jan Pogorelec, Miha Perne, Bernarda Praznik, Katja Vidovič, Jure Zrimšek ter zavodi Projekt Atol, Kersnikova in LokalPatriot ter društvo ŠKUC.

[hisakulturepivka]

Simon Kocjančič: Prazno kraljestvo 7. – 28. april 2023 otvoritev: 7. april ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Simon Kocjančič deluje na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, instalacije in umetniških zinov. Svoj formalni jezik gradi na meji med različnimi svetovi: figuraliko in abstrakcijo, toplimi in hladnimi barvami, oblimi in oglatimi oblikami, risbo in barvnim poljem itd. Prav tako v svojih delih tudi na vsebinski ravni vseskozi prehaja med osebnim in družbenim ter notranjim in zunanjim svetom. Na tokratni razstavi z naslovom Prazno kraljestvo predstavlja svoja najnovejša dela velikih formatov, ki jih dopolnjujejo male slike in grafike. Osrednja tema razstave je problematika  pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršnekoli snovi (v nematerialnem pomenu besede). Kar napihuje ta bleščavi balon, je nepotešljiva želja, ki ne priznava nikakršnih omejitev, v svojem hlastanju po še in še več pa se ne utegne niti vprašati, kaj je njen smisel in namen. Umetnik k tej problematiki pristopa neobremenjeno in s kančkom humorja. Njegova značilna kožnato rožnata barva mutira v škrlatno in običajno vedra modrina bolestno pozeleni. Tudi njegovi prepoznavni, ponavljajoči se motivi, ki navadno nimajo določenega pomena, postanejo sporočilni. Eden od njih – značilna krožno-kvadratna oblika, ki se v umetnikovih delih redno pojavlja od leta 2017 dalje – v teh slikah lahko nastopa kot metafora za željo, ki zida gradove v oblakih, in hkrati kot simbol laskavega, ampak lažnega nebeškega kraljestva. Obenem pa lahko predstavlja tudi ravno nasprotno – prostor, kjer si je od nenasitne želje mogoče odpočiti. Podobno velja tudi za motiv zidu iz opek, ki je od leta 2017 nepogrešljiv v Kocjančičevih slikah, kjer se pojavlja v različnih oblikah – od preproste mrežne risbe, ki se pne čez ozadje slike, prek tridimenzionalne, ampak prosojne stene, do deloma ali povsem zgrajene »žive« hišice s parom žalostnih oči. Motiv lahko v tem kontekstu razumemo kot aluzijo na nesmiselno gradnjo, saj zid iz opek ničesar ne podpira, zakriva ali varuje, ali pa na neko namišljeno oviro, fiksno idejo, ki se je ni mogoče znebiti in blokira vsakršen premik naprej. Že večkrat je bilo zapisano in tudi tokrat velja, da Simon Kocjančič s svojim zagonetnim vizualnim jezikom noče ugajati in streči našim čutom, kvečjemu nasprotno; večpomenski motivi, nedoločljive oblike in nečiste barve spodbujajo v nas ambivalentna občutja, čustva in misli, s tem pa tudi nelagodje, ki nas spodbudi k razmišljanju. ──────────── Simon Kocjančič (1979) je diplomiral iz slikarstva na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Svoje delo je predstavil na več samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji P74 (2016) in Galeriji Škuc (2022), ter na mnogih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini. Kot sobodni umetnik živi in dela v Truškah pri Kopru.

[hisakulturepivka]

Iva Tratnik: Ana in Meta Morfoza 3. – 24. marec 2023 otvoritev: 3. marec ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Iva Tratnik na področju vizualne umetnosti ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, skulptura, fotografija, video in instalacija. Na tokratni razstavi predstavlja izbor svojih najnovejših slikarskih del. Za ta dela je značilno, da jih naseljujejo različni predmeti, rastline in živali ter njihovi fragmenti in ostanki, ki so vsak zase dokaj običajni in prepoznavni, skupaj pa tvorijo imaginarne, fantastične celote. Umetnica to napetost ustvarja tako, da motive izbira iz povsem različnih, celo nasprotujočih si okolij (naravno-umetno, organsko-industrijsko, sedanjost-preteklost), na slikah pa jih razporeja mimo vseh fizikalnih zakonov – bodisi tako, da so prostorska razmerja med njimi (groteskno) nesorazmerna, bodisi lebdijo brez teže v nedefiniranem »prostoru«, ki je presek bolj ali manj fantastičnih krajin, ali pred ploskim ozadjem, ki je monokromno ali prekrito z različnimi vzorci, ki v večini primerov spominjajo na dekoracijo notranjih prostorov. Na ta način slikarka ustvarja fantastične svetove, ki gledalca in gledalko prevzamejo ter ju potegnejo vase. Ne le zato, ker se ob velikem formatu nosilca in gigantskih razsežnostih upodobljenih motivov čutita majhna in izgubljena, pač pa tudi zato, ker se ne moreta z ničemer identificirati. Na teh delih se namreč nikjer ne pojavi človeška figura kot bitje, ki bi ta fantastični svet strukturiralo in osmišljalo, pač pa je v njem človek prisoten le posredno, prek svojih ostankov – delov okostja ali predmetov, ki jih je nekoč proizvajal in uporabljal – kot stvar med stvarmi. To pa nas napelje na misel, da je fantastičen svet, ki ga prikazujejo slike, pravzaprav nekakšno postčloveško občestvo, kjer so vse posamezne entitete – bitja, predmeti in človeški ostanki – enakovredne v svoji bivajočnosti. Skupaj pomešane in prepletene, tako da ni mogoče reči, kje se ena konča in druga začne, predstavljajo nekakšno zmes, novo »prajuho«, iz katere bo sčasoma vzniknil nov svet. Da bo v tem procesu igral glavno vlogo ženski princip, ki ga bo zapeljal v bolj vključujočo smer, stran od antropocentrizma, umetnica poudarja že z naslovom razstave, lahko pa to razberemo tudi iz nekaterih motivov, kot so denimo vešča s kompleksno simboliko, ki vključuje tako preobrazbo in težnjo k razsvetljenju kot arhetip ženske vednosti (izraz vešča ima danes negativno konotacijo, prvotno pa je označeval staro žensko/čarovnico, ki poseduje znanje o naravi in silah, ki jo prežemajo), ali pa žensko telo kot kalup, v katerem se skriva takšno ali drugačno življenje in v končni fazi celotno vesolje. ──────────── Iva Tratnik (1980) je leta 2012 magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Na področju vizualne umetnosti ustvarja v medijih slikarstva, skulpture in instalacije. Svoja dela redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Vzporedno se ukvarja s performansom, kjer deluje samostojno ali v začasnih kolektivih. Živi in dela v Celju in Ljubljani.

[hisakulturepivka]

Miha Majes: Hi!poteze 3. – 24. februar 2023 otvoritev: 3. februar ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Miha Majes je vizualni umetnik najmlajše generacije, ki ustvarja na področjih slikarstva, grafike in prostorske instalacije. Svoj vizualni jezik opredeljuje kot milenijski pogled na pop art v poznem kapitalizmu oziroma kot prisvajanje potrošniške estetike za naslavljanje pomanjkljive sposobnosti mišljenja v sodobni družbi. V skladu s tem v svojih delih pogosto uporablja ikonografijo pop- in sub- kultur(e), vanje vključuje različne vsakdanje predmete (igrače, pripomočke, okraske, oblačila...), vse to pa začini z elementi iz osebne mitologije, ki se je izoblikovala skozi odraščanje na slovenskem podeželju.  Dela, ki jih predstavlja na tokratni razstavi, povezuje naslov Hi!poteze. Povzet je po izhodiščni sliki celotne razstave, ki prikazuje ogrado, v kateri je zaprto fantastično bitje, sestavljeno iz delov različnih živali, ob njem pa stoji počeno jajce z razprtimi krili. Slika predstavlja na eni strani zaprtost domišljije ali ustvarjalnosti v (umetniški) sistem oziroma strukturo, na drugi pa željo po osvoboditvi. Naslov Hi!poteze torej povzema umetnikovo raziskovanje novih načinov izražanja v umetniški produkciji. Z ozirom na to pridobi izraz hipoteze nekoliko drugačen pomen od običajnega, kar umetnik tudi zaznamuje z medklicajem. Če v polju znanosti označuje trditev, ki jo je potrebno dokazati ali potrditi, tu, v polju umetnosti predstavlja nekakšno antitezo obstoječemu, konceptualno odprto postavko, ki ima lahko več možnih rešitev.  Ena od umetnikovih hi!potez se nanaša na način, kako so umetniška dela ustvarjena in posledično tudi razstavljena. Umetnik na razstavi predstavlja slike in objekte, ki jih jukstapozicijsko vmešča v galerijski prostor kot instalacijo. Slike in objekti so nastajali vzporedno, umetnik pa je s tem, ko je prehajal iz slike v objekt in nazaj, puščal formo vseskozi odprto za nove rešitve. Postopnost in eksperimentalnost ustvarjalnega procesa se odraža tudi v kompozicijah, saj jih že na prvi pogled zaznamuje drzen preplet različnih tehnik, materialov in slogov, pa tudi prehajanje med slikarskim in kiparskim medijem. Tudi na vsebinski ravni je razstava zastavljena kot skupek raznorodnih fragmentov, saj se umetnik v teh delih dotika številnih problemov današnjega sveta, od terorja in vojaških spopadov, prek ideoloških, političnih, religioznih ekstremizmov, do onesnaževanja in podnebnih sprememb. Čeprav cinizem, grotesknost in dekadenca, ki spremljajo to problematiko, nedvomno odsevajo v njegovih delih, umetnik ne želi biti temačen, zato k tem problemom pristopa z neko naivnostjo, igrivostjo in humorjem, saj verjame, da bistveno bolj kot pridiganje ali žuganje s kazalcem odpirajo pot k refleksiji. ──────────── Miha Majes (1993) je leta 2019 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer trenutno nadaljuje magistrski vzporedni študij grafike in slikarstva. V času študija se je izpopolnjeval na Accademia di Belle Arti di Brera v Milanu. Svoje delo je predstavil na samostojnih razstavah v Galeriji Alkatraz v Ljubljani (2021) in TransStation SubArt v Kranju (2022) ter več skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini, udeležil se je tudi nekaj mednarodnih umetniških rezidenc. Živi in ustvarja med Ljubljano in Radovljico.

[hisakulturepivka]

Saša Bezjak: Jaz ti ona 6. – 27. januar 2023 otvoritev: 6. januar ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Saša Bezjak je vizualna umetnica, ki vzporedno deluje na področjih slikarstva, kiparstva in performansa, najbolj znana pa je po svojih risbah – vezeninah na različnih, predvsem hišnih tekstilih. Risba je osnova ustvarjanja Saše Bezjak, je začetek vsakega njenega dela in nastaja spontano, vsakodnevno in v velikih količinah. Umetnica skozi risbo posreduje marsikaj: izraža svoje zamisli, ideje in koncepte, beleži vsakdanje situacije in posebne dogodke, opisuje družbene in intimne medsebojne odnose, na osebni ravni pa je risba zanjo tudi način, kako sprostiti notranje napetosti in konflikte. Ko umetnica ustvarja risbe, se procesu popolnoma prepusti, zato jih vselej preveva neposrednost, spontanost in prvinskost, ki jih, kot sama pravi, ceni pri otrocih, oviranih osebah in naravnih ljudstvih. Ta pristop k ustvarjanju se odraža tudi v formi. Risbe so preproste in poenostavljene, očiščene vseh odvečnih detajlov, delujejo zgolj s sugestivnostjo črte. Na njih kot osrednji motiv kraljuje figura, ki lahko nastopa sama ali v razmerju z drugimi, včasih tudi z živalmi (ribe, pes) in različnimi detajli iz narave (sonce, zvezde, dež, drevesa). Njena fiziognomija je poudarjeno ekspresivna in deformirana, udi so neskladni v razmerju drug do drugega in/ali do celote, so preveliki, premajhni, predolgi, prekratki. Pogosto manjkajo, največkrat roke, ali se, prav nasprotno, pojavijo samostojno, brez pripadajočega jim telesa (falus, vulva, glava, oko). Figure so postavljene v nemogoče položaje – kot bi bile iz gume, ki jo lahko poljubno gnetemo in oblikujemo, njihova telesa so ponekod pretirano raztegnjena, drugod zbita in potlačena. Prav tako neskladnost zaznamuje tudi razmerja med samimi figurami, figuro in drugimi elementi na risbah ter figuro in prostorom, ki je ekvivalenten nosilcu, se pravi, kosu papirja ali tekstila. Skozi igro med omenjenimi neskladnostmi risbe govorijo o nesorazmerjih v medsebojnih odnosih, v odnosu med posameznikom in avtoritativnimi sistemi, kot sta država in religija, ali v odnosu med posameznico in družbo. Slednje je še posebej poudarjeno v risbah, izvezenih na tekstilu, kar ni naključje, saj vezenino tradicionalno povezujemo z ženskim delovanjem. Risbe Saše Bezjak torej lahko v osnovi razumemo kot družbenokritična dela, ki govorijo o neenakostih in v tem okviru še posebej o položaju ženske v patriarhalni družbi, hkrati pa te probleme obravnavajo izrazito osebno, skozi sledi, ki jih puščajo v posameznikovem psihičnem in telesnem ustroju. Zato delujejo večplastno – na instinktivni ravni se neposredno dotaknejo vsakogar, hkrati pa bolj zahtevne gledalce in gledalke spodbujajo k razmisleku in iskanju globljih pomenov. ──────────── Saša Bezjak (1971) je diplomirala iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru in iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Tam je zaključila tudi magistrski študij kiparstva. Svoja dela je predstavila na številnih samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini. Vključena so tudi v več umetniških zbirk, med drugim v zbirke Umetnostne galerije Maribor, Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec in Galerije Murska Sobota. Živi in ustvarja kot samozaposlena v kulturi v Gornji Radgoni. https://sasabezjak.si/

[hisakulturepivka]

Klemen Zupanc: SCHALAR SEE 1413 2. – 23. december 2022 otvoritev: 2. december ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Klemen Zupanc je slikar mlajše generacije, ki za izhodišče svojega ustvarjanja pogosto jemlje banalnosti vsakdana ter ustaljenih načinov bivanja in delovanja v sodobni družbi. V okviru svoje razstave v Pivki umetnik predstavlja stalno zbirko priznanega muzeja za arheologijo jezerske favne Musée de Schalar, ki se osredotoča na življenje Škalarja, šaleške jezerske pošasti, katere obstoj je dolga leta veljal za ljudsko legendo. Začetek muzeja sega v leto 1922, ko so pod gladino jezera v Šaleški dolini začeli opažati nenavadne obrise nečesa, kar je spominjalo na veliko žival. Vzpostavili so raziskovalno ustanovo, ki je zaposlila ugledne strokovnjake z različnih področij, ti pa so v nadaljnjih desetletjih sistematično beležili, analizirali in hranili najrazličnejše dokaze v zvezi z obstojem domnevne jezerske pošasti. Sčasoma se je muzej vse manj ukvarjal z dokazovanjem obstoja pošasti in vse bolj z njeno fiziognomijo in prehranjevalnimi navadami. Ugotovili so, da je Škalar v biološkem smislu svetovni unikum osteokambiarnega organizma, ki zaradi potreb rastoče fizionomije namesto eksoskeletona sporadično menja svoj endoskeleton, vsakokratna menjava pa zahteva ogromen vnos ogljika, ki ga mora organizem v kratkem času zaužiti za izdelavo novega. Pri tem je zanimivo, da se čas domnevne menjave endoskeletona in lokacija življenjskega habitata pošasti presenetljivo natančno ujemata s pojavom Šaleških jezer, kar namiguje na možnost, da je Škalar v šaleškem podzemlju zaužil tako veliko količino premoga, da je povzročil vdrtje površine in nastanek jezer. Na tej točki pa se je situacija za muzejske raziskovalce začela zapletati, saj jih je neizrečena, vendar povsem jasna posledica njihove teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov pahnila v nemilost pri socialističnih oblasteh, ki niso hotele priznati obstoja ogromne živali izven njihovega nadzora. Oblasti so razpustile strokovno ekipo in zaprle muzej za nadaljnjih nekaj desetletij. Šele z osamosvojitvijo se je politična krajina dovolj spremenila, da je bilo delovanje muzeja spet možno. Nova generacija strokovnjakov je na podlagi starejših spoznanj in lastnih raziskav objavila celostno teorijo prehranjevalnih ciklov jezerske pošasti. Dognali so, da si v življenju Škalarja izmenično sledijo karbonogeni in celulogeni prehranjevalni cikli, v katerih mora organizem zaužiti zadostne količine celuloze, da lahko poveča površino svoje luskaste povrhnjice ter jo prilagodi novi dimenziji telesa. Celulozo dobi iz različnih naravnih virov, najlažje pa jo najde v celuloznih izdelkih, kot so na primer papirnati bankovci. Tudi ta ugotovitev je, podobno kot pri prejšnji generaciji muzejskih strokovnjakov, naletela na močan političen odziv. Izkazalo se je, da obsežna finančna luknja, ki je nastala pri izgradnji šestega bloka TEŠ, s tem, ko se je naložba z začetnih 650 milijonov evrov povzpela na vrtoglavih 1.4 milijarde evrov, natančno sovpada z novim celulogenim prehranjevanim ciklom Škalarja, kar razvoj dogodkov v okviru zgodbe TEŠ6 postavlja v povsem novo luč. Razstava predstavlja razvoj muzeja ter raznovrstno arheološko gradivo v zvezi obstojem, fiziognomijo ter prehranjevalnimi navadami te znamenite jezerske pošasti. Na odprtju razstave bo zbirko predstavil direktor muzeja Klemen Zupanc. Gostovanje stalne zbirke Musée de Schalar sofinancirajo Ministrstvo za kulturo RS, Občina Pivka in Artiko – podjetje za digitalizacijo podob d.o.o ──────────── Klemen Zupanc (1989) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času študija je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado (2013). Svoje delo je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Samostojno je razstavljal med drugim v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani (2013), Likovnem salonu Celje (2015) in Galeriji DDT v Trbovlju (2019). Med drugim se je udeležil skupinskih razstav Odtisi in vtisi, Mednarodni grafični likovni center v Ljubljani (2012), Vizualna umetnost v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini od 1975 do 2015, Galerija Velenje (2015), Triglav po Triglavu, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2018). Njegova dela so uvrščena v več zbirk, med drugim v zbirko MG+MSUM, Ljubljana in zbirko Galerije Velenje. Živi in ustvarja v Ljubljani.

[hisakulturepivka]

Vanja Mervič: vzemi-prežveči-odvrzi 4. – 25. november 2022 otvoritev: 4. november ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Vanja Mervič je po temeljni izobrazbi slikar, vendar ustvarja v različnih medijih, saj verjame, da ima vsaka ideja svoj specifičen način izraza. V svojem delu se na splošno ukvarja s svetom onkraj vidnih plasti materialnosti. Na eni strani raziskuje tisto, kar postane vidno šele s pomočjo sodobne tehnologije (kot je npr. elektronski mikroskop in Kirlianova kamera), to je mikrostruktura materije, na drugi pa svet nematerialnega, ideje, misli in energije. V skladu s tem njegova umetniška praksa kaže pripadnost sodobnemu znanstvenemu, materialnemu pogledu na svet, obenem pa zavezanost nečemu prvinskemu, večnemu, nerazložljivemu, kar je onkraj materialnega. Na tokratni razstavi z naslovom vzemi-prežveči-odvrzi umetnik predstavlja različna dela, v katerih se osredotoča na žvečilni gumi kot metaforo za sodobno potrošniško družbo. Kot opozarja, je človeštvo v zadnjih dveh stoletjih naredilo neverjeten tehnološki preskok, vendar pa je vzporedno s tem procesom pospešeno izgubljajo vrednote, zaradi katerih je svet prijeten prostor za življenje. V zadnjem času postaja vse bolj jasno, da nas tako imenovani napredek ni pripeljal nikamor, saj stopicljamo na mestu, do vratu zasuti s takšnimi ali drugačnimi produkti za enkratno uporabo. Obkožajo nas nepregledni kupi predmetov, ki jih po instant uporabi takoj zavržemo, hkrati pa se utapljamo v informacijah, nasvetih in idejah, ki jih na hitro posrkamo, prežvečimo in izpljunemo – tako kot žvečilni gumi. Umetnik v razstavljenih delih žvečilni gumi – ta popoln predstavnik zavržkov – obravnava kot artefakt in na ta način skuša najti smisel v njegovem nesmislu. Dela razvrsti glede na galerijski prostor v tri skupine. Prva z naslovom Topografije vsakdana vključuje frotaže, knjigo umetnika in objekt pladenj z žvečilnimi gumiji, namenjenimi obiskovalcem. Drugo z naslovom Skriti prehod sestavlja serija fotografij, ki so sestavljene iz posnekov s SEM mikroskopom, zvok in video. Tretja, Posledica, predstavlja dela v nastajanju – slike in objekte z zbirkami uporabljenih žvečilnih gumijev, ki jih lahko dopolnijo tudi obiskovalci in obiskovalke razstave. ──────────── Vanja Mervič (1973) je študiral slikarstvo najprej na akademiji v Benetkah, nato pa prešel na akademijo v Milanu, kjer je leta 2001 tudi diplomiral. Magistrski študij je nadaljeval na ALUO v Ljubljani, kjer je leta 2008 magistriral iz videa in novih medijev pri prof.Sreču Draganu. Študijsko se je izpopolnjeval v Belgiji (Hoogeshool, Gent), na Novi Zelandiji (UCOL, Wanganui) in v Avstriji (FH Digital media, University of Applied Science, Hagenberg). Udeležil se je več umetniških rezidenc v Franciji, Italiji in Rusiji. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini ter zanj prejel več nagrad in priznanj, med drugim nagrada ZDSLU 2015, Srebrno pahuljico Sarajevske zime 2018 in nagrado žirije na 60Seconds Festival 2020, Copenhagen, Danska. Živi in dela v Novi Gorici.

[hisakulturepivka]

Boris Beja: Ko ima mlade, jih ima sto 7. – 28. oktober 2022 otvoritev: 7. oktober ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Boris Beja v slovenskem umetnostnem prostoru kot umetnik nastopa že deset let. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje vsakdanjega življenja, pri čemer prepleta osebne izkušnje in intimna občutja z (aktualnimi) družbenimi fenomeni. To prehajanje od intimnega do družbenega se formalno kaže pri uporabi različnih medijev, ki jih pogosto združuje v istem delu, zato osrednje mesto v njegovi umetniški praksi zaseda instalacija kot prostorsko 'ubesedenje' teh odnosov. Izhodišče tokratne razstave v Hiši kulture je grafika Franca Miheliča (1907–1998), ki se nahaja v stanovanju, kjer umetnik biva in ustvarja. Interier stanovanja se ni spremenil že 50 let, del opreme pa so tudi tri Miheličeve grafike v tehniki linoreza: Spomin na očeta (1954), Vojska v snegu (1950–60) in Mrtvi kurent (1953). Slednja je izhodišče razstave v Hiši kulture. Umetnik pri snovanju del, ki jih predstavlja na razstavi, izhaja iz figur na grafiki. Pri tem se poigrava s pretvarjanjem dvodimenzionalne podobe v objekt (in nazaj) in na ta način sprevrača tradicionalno pojmovanje kurenta kot lika, ki preganja zimo in prebuja pomlad, kot tak pa simbolizira plodnost in s tem tudi življenje. Po navdihu figur z grafike ustvari več kipov, ki jih postavi na gracilna, dematerializirana stojala in razporedi po galerijskem prostoru. Tisti, ki stoji sam zase, je dokaj realistična podoba lika, ki ga na grafiki vidimo od zadaj. Trije, ki stojijo v skupini, pa so fantastične izpeljanke iz vseh ostalih figur. Pri tem ni naključje, da so izpeljanke ravno tri, saj je to najpomembnejše število v slovenskem izročilu. V osnovi predstavlja popolnost in celovitost, ki se nanaša na različne kontekste: preteklost, sedanjost, prihodnost kot trojstvo časa, podzemna, zemeljska in nebesna sfera kot trojstvo prostora, koncept tročana, trije sinovi, tri rojenice, tri preizkušnje, Triglav … če omenimo nekaj najbolj znanih referenc. V tem kontekstu kipi pridobijo pomen nekakšnih skorajda totemskih figur, ki ne odganjajo zime, pač pa vse nadloge oziroma zlo nasploh. Figure spremljajo grafike na tekstilu, obešene v galerijski prostor kot zavese, na katerih se podoba ene od njih ponovi v sto variantah. S tem se umetnik nanaša na znan slovenski pregovor 'ko ima hudič mlade, jih ima sto', ki na slikovit način izraža vsakdanjo izkušnjo, da nesreča nikoli ne pride sama. V tem kontekstu podobe na zavesah predstavljajo antipod trem totemskim figuram, se pravi pomnoženo zlo, proti kateremu se figure borijo, a ker v bistvu izhajajo iz ene od njih, se z njeno multiplikacijo, lahko bi rekli tudi razplodom, hkrati poveča tudi njihova moč premagovanja zla. Razstava kot celota povezuje in prepleta različne elemente slovenskega izročila – lik kurenta, simboliko števila 3, pregovor kot ubesedeno vsakdanjo izkušnjo – v novo celoto, kjer umetnik s pomočjo različnih obratov in izpeljav ustvarja nove načine razumevanja izročila in možnosti njegove uporabe v današnjem času. S tem pa skuša pravzaprav, podobno kot France Mihelič, ki je izročilo uporabljal za svoj notranji izraz, premisliti tudi lastno življenjsko izkušnjo. ──────────── Boris Beja (1986) je najprej diplomiral na Naravoslovnotehnični fakulteti v Ljubljani, smer Grafična tehnika, in nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je na oddelku za kiparstvo diplomiral leta 2013. Svoje delo je samostojno predstavil v vseh pomembnejših galerijah v Sloveniji in sodeloval na številnih skupinskih razstavah, kot so med drugim 8. trienale sodobne umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana (2016), Pogledi na slovensko kiparstvo 1975–2015, Mestna galerija, Piran (2016), Raztezanje kiparskih struktur, Mestna galerija, Ljubljana (2014). Za svoje delo je prejel več nominacij in nagrad. Živi in dela v Ljubljani.

[hisakulturepivka]

vdih izdih 9. – 30. september 2022 otvoritev: 9. september ob 19. uri Sodelujejo: Boštjan Kavčič, Lučka Koščak, Tejka Pezdirc, Luka Širok, Iva Tratnik, Jaka Vatovec, Sonja Vulpes, Leon Zuodar Kustosinja razstave: Mojca Grmek Razstavo z naslovom vdih izdih je zasnovala kustosinja Mojca Grmek, ki je izbrane umetnice in umetnike povabila k interpretaciji sintagme vdih izdih. Pri tem jo je zanimalo, ali jo je mogoče razumeti kot metaforo za kratkost in minljivost življenja? Kot preprosto zaznambo njegovega začetka in konca? Ali vsega, kar se zgodi vmes? Sodelujoči na razstavi sintagmo interpretirajo različno, kljub temu pa je med njimi opaziti določene povezave. Boštjan Kavčič pri ustvarjanju izhaja iz zavedanja, da je univerzum celota, kjer je vse v dinamičnem ravnovesju med seboj. V skladu s tem svoje skulpture pojmuje kot ORGanizme, ki nastajajo z osvobajanjem energij iz kamna, ko so zaključene, pa harmonizirajo energije v prostoru, kjer se nahajajo. Delo, ki ga predstavlja na razstavi, sestavljata dva ORGanizma, Jedro kot duh in Svitek kot materija, ki skupaj  tvorita Enost – novo življenje. Tudi kiparka Lučka Koščak (1957–2022) je vseskozi verjela, da njene figure ljudi-angelov vzpostavljajo ravnovesja, vendar ne v celotnem univerzumu, pač pa znotraj nas samih. Delo na razstavi – gre za knjigo, ki je nastala posthumno iz originalnih materialov z umetničine samostojne razstave v Hiši kulture z naslovom Dih iz leta 2013 – je na prvi pogled povsem drugačno od ostalih iz njenega opusa, vendar prav tako skuša spodbuditi eno od najbolj naravnih, a skoraj pozabljenih oblik komunikacije – ustvarjanje vezi s samim seboj skozi dih. Odnos do samega sebe in do drugih je tudi tema, s katero se Luka Širok ukvarja v delu z naslovom Brez obrazi v dimu. Serija treh slik predstavlja »portrete«, ki se prikazujejo in izginjajo iz navidez naključnih barvnih nanosov na pretežno sivem ozadju in so vsakokrat drugačni, odvisno pač od razpoloženja, volje in domišljije gledalca. Na osnovni ravni slike torej govorijo o fluidnosti identitete, o ustvarjanju identitete skozi pogled drugega, o anonimnosti, brezosebnosti ali brezobzirnosti, lahko pa v njih vidimo tudi likovno metaforo za naključnost (ne)obstoja – zdaj nekaj je, že naslednji hip ni več. Tematika hkratne prisotnosti in odsotnosti zanima tudi kiparko Tejko Pezdirc. Njeno delo z naslovom No small talk je največje in hkrati zadnje v seriji, kjer kot osrednji motiv uporablja kost. Kosti imajo v sebi nekakšno ambivalenco, na eni strani pričajo o propadanju in izginjanju telesa, obenem pa so njegov edini del, ki je ta proces preživel, zato so paradoksalno tudi znak trdovratnosti obstoja kot takšnega. Ta moment skuša umetnica v svojih delih še dodatno poudariti in na ta način omogočiti gledalcu, da v neizogibnosti minevanja uzre lepoto nastajanja nečesa novega. Povezavo med erosom in tanatosom na svoj način izraža tudi slika Leona Zuodarja z naslovom Red LP. Slika je nastala, podobno kot umetnikova zadnja dela, z reciklažo ostankov starih (poslikanih) platen, ki jih umetnik s pomočjo šivalnega stroja sestavlja v nova ozadja in z ročno izvezenimi motivi v nove zgodbe. Vendar ni samo proces nastanka tisti, ki uteleša recipročnost med omenjenima silnicama, ampak tudi osrednji motiv razprtih ust, ki delujejo hkrati privlačno in grozeče, to pa še dodatno poudarja večpomenska simbolika rdeče barve. Recipročnost med erosom in tanatosom, vendar na bolj subtilni ravni, zaznamuje tudi diptih Butterfleyes grafične umetnice Sonje Vulpes. Čeprav se njena dela navadno nagibajo na temnejšo stran, je tokrat ravno obratno. Če nas ne prepriča pozitivno vzdušje, žensko telo v igrivem položaju in metulji v njenih očeh, nas dokončno zapelje napis Must be love. Za ljubezen gre, za zaljubljenost, za popolno prepustitev in potopitev v eros, ki nas prevzame in ponese s seboj – tudi za ceno izgube samega sebe. O povezavi med smrtnostjo posameznega organizma in neuničljivo silo življenja razmišlja tudi Jaka Vatovec v slikarskem diptihu z naslovom Seedless Apple. Diptih na obeh delih prikazuje bolj ali manj abstrahirano formo jabolka, ovito z verigo; na prvem je močnejše in jasnejše jabolko, na drugem veriga. Umetnik torej skuša prikazati nek proces, ki nas preko asociacije na genski inženiring usmerja v razmišljanje o smiselnosti smrti v povezavi z evolucijo. Pomenski lok razstave zaključuje delo Ive Tratnik z naslovom Like Tears. Slika, podobno kot večina drugih iz njenega opusa, prikazuje vizijo postčloveškega sveta, ki ga naseljujejo žuželke in rastline, medtem ko je človek prisoten zgolj prek svojih ostankov – predmetov, ki jih je nekoč proizvajal in uporabljal – kot stvar med stvarmi. Eden od teh ostankov je tudi umetna inteligenca, ki je že zdavnaj pozabila na svojega stvarnika in v nasprotju z njim zaživela kot »bitje« tega sveta. Povsem na mestu je zaokrožiti razstavo s sporočilom, da bo tudi brez človeka življenje na svetu obstalo in se razvijalo dalje. Ne glede na to, kako sodelujoči umetniki in umetnice interpretirajo sintagmo vdih izdih, je namreč osnovni namen kustosinje razstave, da vse sodelujoče, vključno z gledalci in gledalkami, povabi k razmisleku, kaj pomeni preprosto – biti.

[hisakulturepivka]

Poslikana Pivka / Leon Zuodar: Artist at Work Kustosinja projekta: Mojca Grmek Poslikana Pivka je večletni projekt (2022–2025) galerije Hiša kulture v Pivki, ki raziskuje stensko slikarstvo, njegov izraz, domet in pomen v javnem prostoru, na primeru majhnega mesta, kot je Pivka. Kot je znano, je osrednji pomen stenskega slikarstva v tem, da umetnost prinaša v javno sfero. Na ta način umetniško delo pridobi najširše občinstvo, tudi tisto, ki nikoli ne vstopi v galerijo, hkrati pa (lahko) postane učinkovit medij družbene komunikacije, npr. med dominantno kulturo in subkulturami ali v etično, socialno in ideološko razdeljenih skupnostih. Glede na to, da Pivka nima (še) nobene javne poslikave, se zdi posebej primerna za raziskavo, kakšne učinke ima lahko poslikava na prebivalce mesta, odnose med njimi in družbeno ozračje nasploh. Zato Hiša kulture pojmuje projekt kot nekakšen laboratorij za raziskovanje odnosov med umetnostjo in družbo, ob tem pa se nadeja, da bo pomembno prispeval k razvoju vizualne podobe mesta in promociji vizualne umetnosti nasploh. V prvi izvedbi projekta je slikar Leon Zuodar izvedel poslikavo z naslovom Artist at Work, ki tematizira delo umetnika, njegov prispevek k razvoju družbe in družbeno percepcijo sodobne umetnosti. Zuodar je poslikavo zasnoval v svojem značilnem slogu s preprosto risbo, a kompleksno vsebino, ki se poraja skozi razbiranje različnih, bolj ali manj prikritih, referenc iz sveta (sodobne) umetnosti in popkulture, cepljenih na osebno interpretacijo vsakokratnega gledalca in gledalke. Projekt sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Pivka.

[hisakulturepivka]

Pesmi v grafiki / Srečko Kosovel 3. – 24. junij 2021 otvoritev: 3. junij ob 19. uri sodelujoči Jovana Đukić, Miha Majes, Monika Plemen, Maša Pušnik Pesmi v grafiki je naslov večletnega projekta (2022–2025), ki raziskuje povezave med poezijo in likovno umetnostjo skozi medij grafike. Prva izvedba projekta se osredotoča na poezijo Srečka Kosovela. V uvodnem delu so se sodelujoči umetniki in umetnice udeležili literarnega sprehoda po Sežani V korak s Kosovelom, kjer so spoznali pesnikovo življenje in delo. Sledil je praktični del delavnice, kjer so ustvarjali grafike v tehniki sitotiska. Za izhodišče pri delu so si izbrali Kosovelovo pesem in jo uporabili kot navdih za zasnovo grafike v dveh vnaprej določenih barvah. Nato so grafiko odtisnili in polovico natisnjenih izvodov uporabili kot osnovo za kolaž. V celotnem procesu so kot likovni element uporabili tipografijo, ki predstavlja neposredno vizualno vez s poezijo. Vsa nastala dela, grafična mapa in spremni katalog v obliki zina, so predstavljena na razstavi v Hiši kulture. Projekt sofinancirajo Ministrstvo za kulturo RS, Občina Pivka in Kosovelov dom Sežana.

[hisakulturepivka]

Pesmi v grafiki / Srečko Kosovel grafična delavnica in skupinska razstava delavnica 30. maj – 2. junij 2022 razstava 3. – 24. junij 2022 sodelujejo Jovana Đukić, Miha Majes, Monika Plemen, Maša Pušnik Pesmi v grafiki je nov večletni projekt, s katerim nadaljujemo prakso, ki smo jo vzpostavili v preteklem obdobju in se je izkazala za uspešno (PIVKA 45°40′49.63″N 14°11′46.98″E, 2015-2021). Projekt je zasnovan v obliki delavnice, na kateri 6 povabljenih umetnic in umetnikov ustvarja grafična dela na določeno temo v izbrani tehniki. Temo predstavimo v povezavi s partnerjem (institucija, podjetje, društvo...), nanjo pa vežemo tudi ustrezno grafično tehniko. Vsa nastala dela, grafično mapo in spremni katalog v obliki zina, predstavimo na razstavi v Hiši kulture in v prostorih partnerja, nato postanejo del naše stalne zbirke. Osrednja tema projekta je poezija znanih regionalnih pesnikov in pesnice. To so Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Maksa Samsa in Miroslav Vilhar. Sodelujoči pri projektu spoznajo izbranega pesnika/pesnico in njegovo/njeno poezijo ter v tej povezavi ustvarijo novo grafično delo. K grafiki pristopajo eksperimentalno, izven njenih osnovnih parametrov (odtis, reprodukcija), in avtorsko, kar pomeni, da odtise na različne načine spreminjajo v originale. Pri tem kot enega ključnih elementov uporabljajo tipografijo, ki predstavlja neposredno vizualno vez s poezijo.   V prvi izvedbi projekta se bomo osredotočili na poezijo Srečka Kosovela. V sodelovanju s Kosovelovim domom Sežana kot partnerjem pri projektu se bomo udeležili vodenega literarnega sprehoda V korak s Kosovelom, kjer bomo spoznali pesnikovo življenje in delo. Sledil bo praktični del delavnice, kjer bodo sodelujoči povezali grafiko in kolaž, s sočasno uporabo tipografije. Za izhodišče pri delu si bodo izbrali eno Kosovelovo pesem in jo uporabili kot navdih za zasnovo grafike v tehniki dvobarvnega sitotiska. Nato bodo grafiko odtisnili in polovico natisnjenih izvodov uporabili kot osnovo za kolaž. V katalogu projekta bodo predstavljene reprodukcije vseh grafik in izbranih kolažev. Projekt sofinancirajo Ministrstvo za kulturo RS, Občina Pivka in Kosovelov dom Sežana.

[hisakulturepivka]

Uroš Weinberger: Metaverse 6. – 27. maj 2022 otvoritev: 6. maj ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Uroš Weinberger je v slovenskem umetnostnem prostoru in širše že dobro uveljavljen vizualni umetnik, ki ustvarja v glavnem na področju figuralnega slikarstva, predvsem slike, risbe in murale, občasno pa tudi instalacije. Njegova dela vselej nastajajo kot odziv na aktualno družbeno dogajanje, pri čemer ga še posebej zanima razmerje med realnostjo in fikcijo. V tem okviru raziskuje takšne ali drugačne konstrukcije realnosti v povezavi z različnimi ideologijami, političnimi ali ekonomskimi interesi ter znanstvenimi in tehnološkimi dosežki. To raziskovanje ga je v zadnjem času, ko vsakdanje življenje poteka vse bolj v računalniškem okolju in na medmrežju, pripeljalo do ustvarjanja virtualnih svetov, kjer med realnostjo in fikcijo ni več trdnih meja, razlikovanje med enim in drugim pa povsem poljubno. Proces nastajanja Weinbergerjevih slik je že vrsto let enak. Umetnik se pri ustvarjanju svojih del večinoma poslužuje že obstoječih podob, ki izvirajo iz sodobnih komunikacijskih medijev, kot so različne publikacije (časopisi, revije), televizija in internet, ali iz strokovne in umetniške literature ter filma. Podobe jemlje iz njihovih prvotnih kontekstov in jih sestavlja v nove celote (digitalni kolaž), ki jih nato prenese na platna srednjih ali večjih formatov. Pri tem se poslužuje različnih slikarskih postopkov, ki jih večkrat uporabi tudi na istem platnu. V starejših delih (2008–2013) je pogosto združeval megličaste barvne ploskve v ozadju z risbo figur v ospredju, okrog leta 2015 pa se začne eno in drugo postopoma drobiti, dokler se v najnovejših delih (2018–2022) ne razprši v povsem »pikseliziran« svet – tu so figure bolj ali manj zabrisane silhuete, postavljene v prostor iz megličastih barvnih pik in črtic, ki se ponekod sestavijo v prepoznavne elemente krajine, kot so stanovanjski bloki ali drevesa, drugod v fantastične mrežaste strukture ali vesoljska plovila. V tem svetu ni povsem jasno, kje in kdaj figure prehajajo v prostor (in obratno), saj vse prežema enaka fluidna materija in nestvarna, žareča svetloba, ki spominja na sij z računalniškega ekrana, zato ga bolj kot s stvarnostjo povezujemo z virtualnim. Tokratna razstava v ospredje postavlja virtualno, kar naznanja že naslov Metaverse. (Kot navaja Wikipedia, je izraz sestavljenka iz predpone meta in besede universe ter označuje omrežje 3D virtualnih svetov, osredotočenih na socialno povezavo.) Na njej Weinberger predstavlja dela, v katerih le še tu in tam najdemo podobo iz stvarnega življenja; prostore z nenavadnim rastjem, zgoščenim ozračjem in žarečo svetlobo naseljujejo figure v skafandrih, ki jim ne vidimo obraza, zaposlene z opravki, ki jim ne vemo namena. So to ljudje v daljni prihodnosti? Ali v oddaljenih prostorih? So to nemara avatarji, ki nas zastopajo v virtualnih svetovih? In če so, je njihov virtualni svet naša potencialna ali zgolj navidezna resničnost? ──────────── Uroš Weinberger (1975) je diplomiral in magistriral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Strokovno se je izpopolnjeval na akademiji v Sofiji, Bolgarija in na umetniških rezidencah v Berlinu ter Freisingu v Nemčiji. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med drugim študentsko Prešernovo nagrado (2001) in priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani (2018). Živi in dela kot samostojni vizualni umetnik v Ljubljani. http://urosweinberger.com/ Program Hiše kulture v Pivki sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Pivka. Projekte Uroša Weinbergerja sofinancira Mestna občina Novo mesto.

[hisakulturepivka]

Neža Knez: Predlogi in poskusi #2 1. – 22. april 2022 otvoritev: 1. april ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Neža Knez se v svoji umetniški praksi ukvarja s prehajanjem meja med umetnostjo in vsakdanjim življenjem, na način, ki gledalca spodbudi, da začne o svetu razmišljati drugače.  Njena dela, ki izhajajo iz te prakse, skušajo razbiti samoumevnost vsakdana in pokazati na »nekaj vmes«, s tem pa delujejo kot nekakšni rezi v vsakdanje življenje, ki razpirajo možnosti za nov in drugačen pogled na svet. Umetnica se v zadnjih nekaj letih posveča obsežnemu projektu, ki ga v galerijskih prostorih predstavlja po segmentih. Izhodišče projekta so ustvarjalne delavnice, na katerih skupaj z otroki razmišlja o današnjem svetu, o njegovih dobrih in slabih straneh ter o rešitvah, ki bi ga potencialno lahko spremenile na bolje. Ideje, ki se porodijo na delavnicah, preoblikuje v umetniška dela (objekt, instalacijo ali video) in jih predstavi v galerijskem prostoru, kjer jih gledalke, gledalci dopolnijo s svojo domišljijo in na ta način soustvarjajo »druge resničnosti«, nekakšne fiktivne svetove, ki skušajo predstaviti stvarnost, kot jo dojemajo otroci, skozi oči odraslih. Iz video materiala, ki nastaja v okviru projekta, bo umetnica ustvarila eksperimentalni dokumentarno-igrani film, s katerim se bo projekt tudi zaključil, predvidoma v letu 2023. Osrednja tema projekta je raziskovanje različnih načinov dojemanja in razumevanja sveta, ki poteka na relaciji med odraslimi in otroci. Umetnica na različne načine sooča odrasle z otroškim pogledom na svet in spremlja, kaj se pri tem dogaja – kako se nanj odzivajo, se z njim spopadajo, se skušajo vanj vživeti itd. Znotraj tega okvira se posveča tudi bolj splošnim vprašanjem, kot je denimo odnos med različnimi nivoji stvarnosti, prehajanje meja med stvarnostjo, fikcijo in imaginarnim, raziskovanje interakcij in komunikacij v določenem prostoru in času ipd. K tem vprašanjem pristopa s pomočjo filmskega jezika, kjer eksperimentira s prehajanji med dokumentiranimi in igranimi elementi, izrazom in artikulacijo, amaterskim in profesionalnim subjektom performativnosti itd., pa tudi z raziskovanjem možnosti, ki jih nudi animacija. Na razstavi v Hiši kulture umetnica predstavlja del projekta v obliki večmedijske instalacije, ki se dramaturško prilagaja posebnostim galerijskega prostora. V galerijo, ki ima tri sobe, povezane med seboj, je možno vstopiti skozi dva vhoda, v prvo ali zadnjo sobo, razstava pa je postavljena tako, da se bere z vsake strani drugače. Če gledalec vstopi v prvo, se mu najprej razkrije otroški pogled na svet, če vstopi v zadnjo, pa ustvarjeni domišljijski svetovi. Obe sobi dramaturško povezuje srednja, kjer se srečata realnost in fikcija, inspiracija in kreacija, potencial in realizacija … ──────────── Neža Knez (1990) je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovnoumetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje delo redno predstavlja na razstavah v Sloveniji in v tujini, zanj je bila tudi večkrat nagrajena. Med drugim je prejela Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani (2015), nagrado za inovativni pristop k umetniški grafiki ”Zlata preša” (2015), priznanje Summa Cum Laude za magistrsko nalogo (2017) in nagrado skupine OHO (2018). Izpopolnjevala se je na umetniški rezidenci v New Yorku in na WHW Akademiji v Zagrebu. Trenutno živi in dela v Zagrebu, kjer se v okviru programa RESTART izpopolnjuje na področju video umetnosti. Program Hiše kulture v Pivki sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Pivka.

[hisakulturepivka]

Polonca Lovšin: Kakšen je načrt? 4. – 25. marec 2022 otvoritev: 4. marec ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Polonca Lovšin svojo umetniško produkcijo razvija na presečišču raznih idej in praks, zato njena dela vključujejo različne medije, so interdisciplinarna in projektno naravnana. Na najbolj splošni ravni je njeno ustvarjanje mogoče označiti kot prehajanje med umetnostjo in vsakdanjim življenjem, katerega namen je zamajati ustaljene predstave, prepričanja in ravnanja. Hiter pregled dosedanje produkcije Polonce Lovšin pokaže, da je njeno umetniško delovanje možno razdeliti na obdobja, ki trajajo približno pet let. V prvem (2000-2004) se umetnica osredotoča na raziskovanje neodvisnih načinov bivanja in mobilnosti posameznika, ki ga kasneje (2005-2009) razširi še na neodvisne načine pridobivanja energije in pri tem stopi iz zasebne sfere v javni prostor. V tretjem obdobju (2010-2014) umetnica sintetizira vse komponente svojega dotedanjega dela v kompleksne interdisciplinarne in večmedijske projekte, ki v zasnovi vključujejo poglobljeno raziskavo v sodelovanju z različnimi institucijami in strokovnjaki, v izvedbi pa skupnostno delovanje vseh sodelujočih. V teh projektih umetnica svoja dolgoletna raziskovanja, kako s preprostimi sredstvi in osnovnim znanjem narediti (mobilno) zavetje, dinamo, vodni zbiralnik ali si priskrbeti hrano, poveže v kompleksne sisteme samooskrbe, ki delujejo neodvisno od obstoječih produkcijskih sistemov in vključujejo tudi sodobne vrednote, kot so visoka kakovost življenja, trajnostni razvoj, ekološka vzdržnost ipd. S tem njeno ustvarjanje presega običajen družbeno-kritičen domet sodobne umetnosti, saj brez velikih besed, manifestov ali izjav vzpostavlja konkretne prakse, ki subverzivno delujejo na obstoječi kapitalistični sistem. V zadnjem obdobju (2015-2021) umetnica svoj družbeni angažma razširi na področje političnega, saj v delih iz tega časa pogosto raziskuje problematiko odnosov med javnostjo in oblastjo, med različnimi interesnimi skupinami, skupnostmi in kulturami, razmerje med Zahodom in ostalim svetom ipd. S tem dodaja nov kamenček v mozaik svoje produkcije, ki celostno gledano predstavlja različne oblike soodvisnosti, sobivanja in sodelovanja v človeški družbi, v naravi in med njima ter kaže na nujnost krepitve teh vezi v perspektivi podnebnih sprememb. Razstava, na kateri umetnica predstavlja kolaže iz serij Zemlja, voda, vrt, svoboda (2014), Vse se spreminja (2016), Antropocen (2016-2022), Zaradi dreves ne vidimo gozda (2019-2021) in Vročina (2021), odpira vpogled predvsem v zadnje obdobje njenega delovanja. ──────────── Polonca Lovšin (1970) je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo (1996) in Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2001), kjer je tudi magistrirala (2005). Leta 2015 je zaključila doktorski študij vizualnih umetnosti na Univerzi Bauhaus v Weimarju. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini in gostovala na umetniških rezidencah v Evropi, Veliki Britaniji in ZDA. Je prejemnica nagrade Zlata ptica 2010 in priznanja Riharda Jakopiča 2018. Je soustanoviteljica umetniškega društva KUD Obrat, v okviru katerega organizirajo prostorsko kritične umetniške intervencije, raziskovalne projekte in javne dogodke. Živi in dela v Ljubljani. lovsin.org Program Hiše kulture v Pivki sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Pivka.

[hisakulturepivka]

Nina Čelhar: Vmes 4. – 25. februar 2022 otvoritev: 4. februar ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Slikarka Nina Čelhar se že vrsto let ukvarja s slikanjem sodobne bivalne arhitekture, v tem okviru pa jo zanimajo predvsem prostori, ki so narejeni po meri posameznika in hkrati v sozvočju z okoljem. Za njene slike je značilna izčiščena kompozicija, ki izbrani motiv predstavi v nekaj ključnih potezah, brez odvečnih podrobnosti in opisovanja, ter kolorit z omejeno barvno lestvico, ki poleg zelenih in peščenih odtenkov vključuje le še črno in belo. Bela barva ima v slikarstvu Nine Čelhar nasploh posebno mesto, saj jo uporablja zelo veliko in na različne načine – kot monokromno ozadje motiva, kot kopreno, ki ga čez in čez prekriva, kot meglico, ki redči njegovo telesnost ali kot svetlobo, ki prihaja iz njegove notranjosti. Zaradi vse te beline – ne glede na njeno specifično rabo – upodobljeni motivi delujejo dematerializirano, prosojno, kot bi se zataknili na pol poti med obstojem in neobstojem, zato se zdijo kot možnost, bolj ali manj uresničljiva, privid, želja, sen. Tokratna razstava Nine Čelhar je v več pogledih nekaj posebnega. Ne le zato, ker umetnica na njej prvič predstavlja svoja dela na papirju, pač pa so ta dela tudi nekoliko drugačna od ostalih iz njenega opusa. V njih umetnica preusmerja pozornost z zunanje podobe arhitekture v njeno notranjost, se pravi, v bivalne prostore in na predmete, ki ga zapolnjujejo. Zanimajo jo povsem vsakdanje stvari, kot so miza, stol, obešalnik za oblačila, torba, papirji in pisala, ki jih prikazuje v bolj ali manj stilizirani obliki na čistem belem ozadju, kjer je mogoče zgolj intuitivno zaslutiti osnovne koordinate prostora, včasih pa niti tega ne. Ponekod so predmeti naključno razpršeni po vsej slikovni površini, drugod so povezani v logično celoto (npr. namizje), kjer pa je ta ali oni poniknil v belino. Nekateri so povsem jasno prepoznavni, drugi se nam prikazujejo po delih, tretji so zgolj barvna lisa nedoločnih oblik. Zaradi vsega tega delujejo, kot bi se zataknili med obstojem in neobstojem, podobno kot zunanje podobe arhitektur, vendar na bolj radikalen način – ne vidimo jih kot možnost, ki se bo postopoma uresničila, ali iluzijo, ki bo sčasoma zbledela, pač pa kot nekaj, kar hkrati je in ni. Nekaj vmes. Ta dela so nastala v obdobju zadnjih dveh let in predstavljajo avtentičen odziv umetnice na pandemijo nove koronavirusne bolezni, ki prinaša nenehne (začasne) spremembe v naša življenja, s tem pa tudi negotovost in nepredvidljivost. V teh delih se odraža današnji svet »v kosih«, svet, ki je hkrati ruševina nečesa minulega in zasnutek nečesa prihodnjega, svet, ki išče uteho v prisotnem in smisel v odsotnem. ──────────── Nina Čelhar (1990) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2018 tudi magistrirala. V času študija je svoje znanje izpopolnjevala na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu v Nemčiji. Samostojno je razstavljala v vseh pomembnejših galerijah v Sloveniji in večkrat tudi v tujini, nazadnje v 12 Star Gallery v Londonu. Za svoje delo je prejela več nagrad, njene slike pa so vključene v več zbirk v Sloveniji in tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani. ninacelhar.com

[hisakulturepivka]

Urška Alič: Trki  7. – 28. januar 2022 otvoritev: 7. januar ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca Grmek Urška Alič deluje na področju grafike, ki jo razume kot širok poligon raziskovanja različnih pristopov in materialov. Navdih za svoja dela črpa iz vsakdanjosti, kjer jo še posebej privlačijo nenavadne situacije, neobičajnosti, napake in spodrsljaji. Vse, kar pritegne njeno pozornost, zabeleži v obliki fotografije, skice ali zapisa, in prej ali slej pretvori v grafiko, zin, objekt ali tekstilni izdelek.  Na razstavi z naslovom Trki umetnica predstavlja svoj najnovejši opus del, ki ga sestavljajo grafike srednjih formatov v tehniki sitotiska in manjši objekti, izdelani iz različnih naravnih materialov (les, kaširani papir, aluminijeva folija). Pri ustvarjanju grafik se na splošno osredotoča na odnose in napetosti med osnovnimi geometrijskimi oblikami, čistimi barvami, svetlobo in senco, nastala razmerja pa skuša prenesti na papir, najraje v tehnikah sitotiska ali risografije. Kompozicije, ki nastanejo skozi ta proces, učinkujejo presenetljivo poetično; njihov čar je v tem, da v nasprotju s preprosto minimalistično formo ustvarjajo kompleksnost pomena, saj pri gledalcih, gledalkah zbujajo povsem različna, včasih celo nasprotujoča si občutja, asociacije in interpretacije. To dvoumnost pa umetnica še stopnjuje tako, da grafikam vnaprej ne določi niti naslovov niti pozicije, ampak se pri tem prepušča trenutnemu navdihu ob vsakokratni postavitvi.  Podobnim načelom umetnica sledi tudi pri ustvarjanju objektov, saj se zdijo kot prevod minimalističnega izraza grafik v tridimenzionalno formo. Tudi tu so njeno izhodišče osnovni geometrijski liki ali telesa, ki jih povezuje v celoto tako, da ustvarja napetost med okroglimi in oglatimi oblikami, praznino in volumnom, različnimi barvami. Recipročen odnos med grafikami in objekti umetnica še dodatno poudarja s sopostavitvijo v galerijskem prostoru, kjer grafike položi na podstavek, ki običajno pritiče objektom, objekte pa pritrdi na steno, kot se navadno predstavlja grafike. Na ta način še dodatno razprši pomen, ki izhaja iz posameznih del, njihovih medsebojnih odnosov in celostne postavitve v galerijskem prostoru, obenem pa se poigrava tudi z uveljavljenimi koncepti umetniške (re)prezentacije. ──────────── Urška Alič (1987) je magistrirala na Naravoslovnotehniški fakulteti, smer Grafične in interaktivne komunikacije, in deluje na področju grafičnega oblikovanja, grafike in risografije. Javnosti se je samostojno prestavila v galeriji DobraVaga (2017) in v Artichaut Gallery v Nantesu v Franciji (2019) ter na več skupinskih predstavitvah, med drugim na razstavi Živa grafika v Galeriji Equrna v Ljubljani (2021). S petimi kolegi sestavlja kolektiv Riso Paradiso. Živi in ustvarja pretežno v Bohinju.