nutzmouse - Tumblr blog

[nutzmouse]

Spet sem v obdobju bežanja. V obdobju iskanja neke pomiritve, božanja po hrbtu in iskanje glasu, ki pravi, da bo vse v redu. Iskreno, nikoli nisem planirala, da bom živela tako dolgo. Vem, sliši se morbidno, ampak je resnica.

V svoji želji po dvojini, po pripadnosti, po družini, sem spletla zakon. Malo sem ga izsilila, nehote, ker me je bilo strah. Hotela sem biti večno - od nekoga. Takoj, zdaj, prec, ... prehitro. Vedela sem kaj si želim in temu nataknila prstan. Dokler se niso oblaki razgrnili in so maske popustile. To niso maske, ki jih nekdo obleče, da bi nekoga drugega zavedel, to je kostum, ki ga oblečeš, ko greš na ples. Ko greš iskat soplesalko, make-up, ki ga nosiš, kot začasni tattoo preko celega telesa. Saj traja, mesece, tudi leta, dokler ga ne načne morska voda, čas in raztezanje kože skozi leta. Ne izgine iz enega dneva v drug dan, ampak počasi bledi, kot tisti delfinček, ki si si ga dala pred morjem pri petindvajsetih.

In kako sem se na to odzvala jaz? Sem človek, ki ogromno da in si v zameno tudi ogromno želi. Ne prst, ampak roko z glavo vred. Če imam občutek, da nisem uslišana v svojih željah, sem grozno razočarana, žalostna in se umaknem. Kot polžek v svojo hišico. Ne za dolgo, ampak se moram umakniti, da zadevo predelam. Potem poskusim spet in spet in spet. Čakam. In poskušam. Kot zvesti zlati prinašalec na notranji strani vhodnih vrat, ki vsak dan čaka gospodarja in je vsakič neskončno vesel, ko ga poboža. Ampak ne več. Pri teh letih tega ne delam več. Mogoče, ker sem tako pogosto žalostna. Otopela. Razvila sem en hecen obrambni vzorec - ne pričakujem več. Ne predlagam več. Ne prosim več. Samo sem. In čakam. Uživam v pokrajini, ampak naučila sem se, da se ne izražam več. Verjetno bi imela kdaj pa kdaj uslišane želje, ampak naučila sem se, da v izogib bolečini enostavno ne pričakujem.

Spomnim se, tu pa tam spet naletim na kakšno staro sliko, tekst ali me ujame lastna misel, kaj sem si želela. Skoraj eno leto sem si vzela zase, preden sem spet šla v svet. Zacelila sem srček, sama sebe nahajpala, si navila samozavest (po kateri sem bila včasih tako znana, hecno) in šla v mlakužo dejtanja. Zbrala sem si adventure, mačkanje v postelji, štiri samostojne noge, odprtost in čustveno inteligenco. Vsaj tako sem mislila. Saj določene stvari so absolutno res, ampak najbolj pomembne pa so bile malo pomejkapirane. Tisti "fake it 'till you make it," je bil še kako pomemben. Spodbujala sem ga v stvareh, kjer sem znala in spodbujal me je v stvareh, ki jih je lahko ponudil on. Tako so sčasoma odpadle nekatere druge stvari. Najprej so se zmanjšale, potem pa ... Ker - nisem nič rekla. Mogoče sem prvih nekajkrat, potem pa sem nehala biti razočarana. Najprej so šli zajtrki v postelji, potem objemi kar tako, sčasoma je izginilo spanje v objemu, držanje za roke in sčasoma večina dotikov. Večina moje hrane za dušo.

Sanjala sem o nekom, ki bi me znal dvignit, ki bi me učil, ki bi me poslušal, ki bi bil čustveno bolj inteligenten od mene. Globoko v sebi sem si mislila, da si tega ne zaslužim. Sanjala sem o nekom, ki bi razumel moške in ženske pole, ki bi mu bilo vseeno za vloge in ki bi imel tisto francosko željo po dotikanju. Vsak dan, ves dan. Nekom, ki bi me gledal v oči, ki bi opazil, kdaj sem srečna in bi mi kdaj povedal, da sem lepa. O nekom, kjer želja ne bi izgorela kot sveča, ki ji zmanjkuje voska. O nekom, ki bi bil lačen dogodivščin, ki bi sanjal z mano, sam zase in me podpiral v mojih projektih. Sanjala sem Disney. In sama sebi govorila, da si tega ne zaslužim. Da takih ljudi ni, da nisem dovolj napredovala v osebni rasti, da bi znala parirati. Sanjala sem o nekom, ki bi me imel res res rad. Tudi leta kasneje. Nekom, ki bi se boril za naju do konca. Ki bi znal biti zame tu in me naučil kako je, ko nekdo - ostane.

Ampak vse kar lahko naredim je, da se vrnem nazaj. V tisto samoto, v tisti občutek samozadostnosti, v budizem, v meditacijo, v detachment. Da se vrnem nazaj k sebi in neham iskati nekaj zunaj.

Zato bežim. Zato že kakšno leto ali celo dve tu pa tam preverjam workaway možnosti, sanjam o delu na kmetiji v Franciji, da bi se učila jezika, se poigravam z mislijo, da bi pogledala za kak ashram, mogoče kakšen community, da bi lahko vzela tudi pse. Vse to, ker enostavno nimam srca samo oditi, da bi me iskali sošolci s svojimi psi, tako kot iščemo zadnji teden gospoda po Golovcu. Ampak če smo iskreni, najraje od vsega bi samo puf, izginila. Pod pogojem, da lahko tu pa tam pokukam nazaj. Ne bi šla nazaj, samo opazovala bi svoj bivši milni mehurček. Od daleč, brez pričakovanj, brez žalosti in predvsem brez vse te bolečine in razočaranja. Samo - PUF.

[nutzmouse]

Danes je 6 let odkar z mano ni več Olaye. Danes je 18 let odkar sem še vedno živa, čeprav si nisem verjela, da bom. In danes je natanko 10 let odkar so moji rojstni dnevi - žalostni. Mogoče bi bila boljša beseda bedni? 10 let nazaj se je nekaj zlomilo in zdaj že leta in leta na ta dan doživljam najbolj krute, žalostne, razočarane, ... dogodke.

Mogoče sem si sama kriva, ker nisem eno polnoletnost nazaj res končala vse skupaj ali pa mogoče katerikoli dan kasneje. 18 let je prekleto veliko časa.

Kako veš, da je tvoje življenje v k****? Tako, da si že nekaj let, za vsak praznik, rojstni dan ali za kakršnokoli priložnost, kjer bi potencialno lahko bila obdarovana, zaželim, da bi mi nekdo pospravil stanovanje. Naredil generalko. Zribal kuhinjo. Ali vsaj kopalnico. Očitno nikoli dovolj na glas.

Očitno nikoli dovolj naglas.

A imam lahko tudi jaz eno željo zase? Tako iz globine duše, srca, vstavi poljubno. Da bi bilo kmalu konec. Kako morbidno, ampak resnično. Da bi bilo vsega skupaj čimprej konec. Ker meni - se ne da več. Ker se fajtam že več kot 20 let. Faking fajtam. Dajmo si vsi skupaj priznati naglas - iz mene ne bo nič. Ker če zadnjih 35 ni bilo, tudi kasneje ne bo.

Happy birthday to me.

[nutzmouse]

Včasih, ko sonce posveti pod določenim kotom, se pretvarjam, da je vse drugače. Za trenutek se prelevim v drugo osebo, v drugo življenje in v drug vonj zraka nad mojo glavo. Tisti, Veter z Juga, ki je postal že del moje DNK v vseh teh letih. Hiša nima oken, samo tanke zavese skozi katere piha veter pomešan s soljo. Ni tistega vonja po ribičih in njihovih mrežah, samo lahkotnost bivanja. Kamen pod stopali je prijetno hladen in jaz sem čisto lahka, kot veter.

Tisti občutek mirnosti, ki sem ga imela za kratek čas lanskega avgusta. Občutek nadzora nad lastnim telesom, vsak korak premišljen in vsaka misel zaznana. Ja, vrniti bi se morala k meditaciji, manj tlačiti v svoje telo in bolj ... čutiti. Pa ne morem. Odpor, ki ga ustvarjam sama, skoraj lahko zatipam trdost telesa tega odpora.

Vrnila bi se pod morsko gladino, vsaj za tisto uro dneva. Vrnila bi se k svojim koreninam, k morju, stran od gozda, morska miška. Vrnila bi se v tisti občutek lahkotnosti. Vsaj za kak dan. Občudujem ljudi, ki potujejo. Ki pač gredo, delajo, ko potrebujejo denar in živijo življenje. Občudujem ljudi, ki so samo za milimeter stran od mojega pregiba k njim.

Vse kar bi rada je knjiga v drug svet, jezero in viseča mreža nad njim. Pobegnila bi nazaj na jezero na meji med Črno goro in Bosno, pobegnila bi danes, ne jutri, danes. Spakirala v petih minutah in samo šla. Večni pobeg iz svojega sveta. Živela bi v svetu brez denarja, skrbi zanj in ob večnem dotiku. Večnem dotiku. Večnem. Dotiku.

Včasih me zmrazijo lastne misli, o tem kako so stvari drugačne, kako je vmes med nama reka. Ni več razumevanja, da potrebujem dni, ko se nič ne premakne. Dni, ko samo sem, v lastnem telesu. Na jok mi gre, predvsem zaradi velike verjetnosti, da si probleme ustvarjam sama.

Včasih se mi zdi, da bi bilo lahko vse skupaj drugače.

[nutzmouse]

Tako pogosto se zapletam v neke ideje. Ideje, ki v moji glavi postajajo barvite, se vrtinčijo v nebo in polnijo moja pljuča s svežim zrakom. Zapletam se in zapletam, dokler ne postanejo želje, iz njih nesmiselne obsesije, držim držim držim in potem postanejo žalost in iz njih depresija. Popolno nasprotje samega začetka. Včasih se odpravim po poti teh želja, se zares poskušam oviti v njihove plašče, ki pa nikoli ne švigajo v nebo in so umazano rumene barve, kot slabi ponaredki ideje.

Tokrat sem sama sebe pripeljala že do majhne obsesije. Vsak večer, nekaj tednov, zdaj verjetno že mesecev, sem po možganskih vijugah svaljkala idejo. Dogodek, dotik, vonj, zvok in sceno. Vsak večer variacija prvotne ideje. Potem se je to prikradlo v sanje. Enkrat, dvakrat, petkrat. Iz te ideje je postala mala obsesija, taka drobna zelenkasta lučka, se je spremenila v kratek filmček in iz nje v svet v mojem zagrajenem dvorišču. Širila se je in mi kradla dneve. In danes, ko sem ležala polgola na podlogi za jogo, z rokami na trebuhu in čutila svoj vdih, sem se odločila, da je preveč. Da me obseda in do neke meje že žalosti nekaj, kar sem ustvarila v svoji glavi. Tista majhna, nedolžna lučka, tista mala kresnička v toplem poletnem večeru, se nima kaj spreminjati v žalostno pesem sirene na čereh. Pač ne.

No, zdaj pa to dopovej še moji glavi. :)

[nutzmouse]

Kako smo ljudje zmesi nekih čudnih, barvitih in nasprotujočih si idej. Hkrati si želimo norosti in hkrati razuma. Kave na terasi hotela na grški obali, v rahlem vetru, rahlo razkuštranimi lasmi, tanki oblekci in nalakiranimi nohti, ampak tudi bosnih nog v hribih Albanije, zeliščnega vonja travnika sredi ničesar, blatnih tačk na pohodnih hlačah in neurejene posteljnine v tesnem avtu. Kako nanavadni smo ljudje, polni nasprotij.

Včasih si želim stran. Pride ideja, ostane dan ali dva, gre naprej. Vleče me na workaway na Portugalsko, malo med tuje ljudi, živali na pašnikih, jutra z jogo in večere ob ognju s kombucho. Vleče me stran od vsega kar poznam, Veter z Juga. Vlečejo me vipassane, življenje v lastni glavi, čista tišina, osama v množini. Vlečejo me tuje zgodbe, vrveži glasov, zasidrani nekje v središču Zemlje, leteči nad oblaki. Vlečejo me nove izkušnje, pesek med prsti na nogi, nekam kjer me nihče ne pozna. Novi začetki. Spet in spet. Novi. Nazaj me vleče dvojina, poznan svet, moj mehurček in znan vonj pred spanjem.

Ampak hkrati živim že leta, kot da jih imam pred sabo manj kot je prstov na roki. Ponotranjila sem konec, izhod, pobeg stran od tega sveta, spuščanje vsega kar imam. Tista tema, konec konec, to je moja prihodnost. Ne razmišljam o dediščinah, o tem kako bodo moji tatuji izgledali čez 30 let, o tem da je vlažno stanovanje problem za zdravje. Ne razmišljam o pokojnini, o skrbi za lastno zdravje, telo, kožo in zobe, ker ... saj nimam prihodnosti. Ponotranjila sem konec.

Prestara sem za shujševalne diete, za iskanje ljubic, za mnenje drugih. Prestara sem za šport, za spremembe telesa in življenja. Zato samo sem. Dokler ne bo konec.

[nutzmouse]

Pridejo dnevi, ki so težki. In potem me nekdo vpraša kar tako, ko letijo vljudnostne floskule -

"Ej, a si ti v redu sicer?" In jaz se počutim, da me lahko ta oseba "sliši" in odgovorim. "Ma, saj veš kako je," se kislo nasmehnim, malo počakam in potem vseeno nadaljujem, "eh, včeraj sem imela spet tisto mojo epizodo, saj veš, tako da sem danes malo čudna." In spet kisel nasmeh. Pa ta oseba nima pojma o čem govorim, samo zdi se taka - fajn - ki bi lahko štekala. Pa v bistvu ne šteka, spremeni temo in smo na nečem čist drugem. Potem sem spet malo tiho, kak dan ali dva sem bolj zase.

Potem pridejo dnevi, ki so še težji. Malo zato, ker sem bolj zase, bolj sama, malo zato, ker ne grem nič ven, predvsem pa zato, ker se verjetno obrača luna ali pa pač nekaj, si zlažem. In smo spet tam. Trikrat globoko zavzdihnem, pogledam Nio v vreči in grem ven. Na vrt. Pa mi je vse skupaj čisto preveč. Grem na sprehod. Tako, da malo lažje zadiham. Razmišljam in se spet zavrtijo vsi filmi, o tem kako sem nedobrodošla, kjerkoli že sem. Že ene osmič napišem T., če bi šla v hribe, čeprav vem, da bo najprej ignor in potem bo čez nekaj dni napisala, da sploh ni videla, ker je imela delo. Ampak na sprehod/v hribe/vstavi poljubno pač ne gremo ... nikoli.

Poigravam se z idejo, da bi šla sama v hribe. Pa mogoče se malo poigravam z idejo, da bi nehala s tableti, da se mi dokončno skisa, ker tole nekaj na pol me spravlja ob pamet. Idejo, da me bo Nia iskala sem že toliko presvaljkala po glavi, da me sploh ne spravlja več v jok. A bi se kdo pogovoril z mano? Da bi imela vsaj kak dan občutek, da nisem popolnoma sama? Bi me mogoče nekdo poslušal nekje v hribih za ene tri, štiri ure, da bi mogoče (teoretično, ne vem) imela vsaj malo občutka, da je vse skupaj vredno? Verjetno ne. Pač nisem fajn, nisem družba in ljudje me ne marajo že, ko sem ok, ko sem vsa blesava, ker se delam, da sem ok. Kako bi me prenašali v takem stanju?

Vse skupaj se mi ne zdi vredno. Pa se lahko delam, da je, ampak v realnosti ... ni. A ma smisel, da spraznim rastlinjak in nasadim te flance solate? Mogoče ima za par dni. Ampak v bistvu nima, samo ves čas se delam, da imajo stvari smisel. Vzamem tega psa? A sploh en izmed teh mladičev zame, a naj modelu težim, naj iščem drugega vzreditelja, a naj sploh vzamem psa? Ker dejmo biti resnicoljubni - tamala bo verjetno bomba v mantrailu, ampak a bo kdaj lahko delala? To pa dvomim, ker pač ... nisem jaz tista, ki bi jo imeli "zadaj". Pač nisem. In una kura pač je, čeprav je tako toksična, kot je lahko. Ona pa trdi, da sem toksična jaz. Prav. Naj bo.

Iskreno ne vem kaj naj. Kot odrasla in odgovorna oseba, pojma nimam kaj naj naredim z vsemi temi informacijami. Razumsko in jasno vem, da bežanje pred problemi ne bo pomagalo. Ampak bi vseeno šla nekam, samo jaz, avto in psi. Mogoče G. Hodit. Predvsem hodit. Pa štet oblake, si skuhat čaj nekje bogu za ritjo in kurit ogenj.

Prišla sem do točke, ko si najbolj na svetu želim, da bi prišel nekdo in mi rekel, da mi spuca stanovanje. V nulo. Da mi spraska plesen iz ploščic v kopalnici, da mi zriba kuhinjo, da mi pomije po tleh. Plačam. Ampak iskat - ne morem. Imelo me je, da bi si to zaželela za rojstni dan, ko so me spraševali kaj bi imela. Pa nisem. Čeprav si. Ubijala bi zdele za iskreno družbo - ne gledanje tvja, serij - ampak za tisti fini večer, klepet, saj veš tisto, ko nočeš, da se sploh konča. Za tarok večer, za smeh, za ... družbo. Pa četudi se moram ves ta čas pretvarjat, da sem kul. Ker sčasoma potem res sem. Ker tega filinga nisem imela že leta. Verjetno od takrat enkrat, ko smo pri Janu in Vesni igrali tarok, preden sva šla na Tajsko. Koliko je to? 7 let? Mogoče je bilo potem z Benom in Sandro tudi lepo, ne spomnim se več. Ampak, ko pomislim na prijatelje, mi vedno prideta pred oči Jan in Vesna. V nekem drugem življenju, v nekem drugem ... življenju.

Ne morem več pisati, počilo mi bo srce. Preveč boli. Samo boli.

[nutzmouse]

A se še kdo kdaj sprehaja po vlažnem listju v gozdu in razmišlja kako je naveličan tega občutka (večne faking) anksioznosti? Kako ima včasih samo polno kapo vsega in bi samo pritisnil pavzo? Veš kaj mi je najbolj zanimivo ... še ne tako dolgo nazaj mi je bilo vse izziv. Nekaj kar nisem znala, sem se naučila. Nekaj kar nisem poznala, sem spoznala. V vsaki situaciji sem se znašla. To sem bila jaz. Pač me vržeš in plavam. Hej, vodila sem ekipo in cel potapljaški center. Hej, koliko strank sem peljala mimogrede v bolnico šivat? Koliko folka sem naučila prvih zamahov plavutk? Koliko folka sem vlekla za sabo v tok, vsa zadihana, na regulatorju, nekaj kar res ni fajn? Koliko promocij sem naredila prvič? Koliko enega sranja? Zdaj se mi zdi vse to milijon let daleč. Zdaj mi srce razbija ker moram en dan vstat bolj zgodaj. Ker je nekaj drugače. Cel teden paničarim, ker moram en dan za nekaj ur počet nekaj kar mi ni največji žur. Že en teden v naprej sem čisto fertik in iščem izgovore, ker moram naredit nekaj drugače. Ker nekdo nekaj pričakuje od mene ...

Včasih se mi res ne da več. Včasih bi res rada, da je vsega konec. Res konec. Ker tisti Robbie-jev "I have too much life running through my veins, ..." ne drži več. Ni več tistega rumeno-oranžnega tona. Ni več barv, ni več skakanja, ... samo še doma pojem. Samo še ko sem sama. V družbi sem bolj tiho, nimam več volje. Nimam več.

Danes sem skoraj povabila bivšo na kavo. Skoraj. Pa se mi ni izšlo, niti nisem vprašala. Pa še ena bivša prijateljica, ki verjetno edina še to bere. Včasih ju ful pogrešam. Tko res ful. Pa ne njiju, ampak sebe skupaj z vsako izmed njiju, kar sem bila, kaj sva bili. Ful. Ker je tisti moj sok življenja res odtekel. Včasih se vprašam, če bi me sploh še spoznala. Bi jaz njo? Vsi smo šli naprej in nikoli ne bomo taki, kot smo bili takrat. Nikoli več ne bova menjali štumfov. Nikoli več ji ne bom spletla kite. Nikoli več ne bom ostala odprtih ust, ko jo bom videla upedenano. Toliko (lepih) spominov, toliko besed, dotikov in objemov.

Ne, nikoli več ne bom tista oseba. Bo šlo kdaj navzgor? Ali bom samo celo življenje odrivala vse na stran in se delala da živim? Verjetno. Vse kar danes vem je to, da sem naveličana. Pa da moram jutri cel dan delat. Pa da ne smem biti solzna, ko se vrne domov. Ker bova šla oba samo v spiralo navzdol.

Kaj pa tiste besede, da bom dokončala mail za napotnico za operacijo? Ne vem. A bom? A spet vse skupaj obešam na neka trivialna naključja, dogodke in odločitve? Vsekakor. A bi se zdele zvila v kot in izjokala svoje oči, da bi mi bilo za odtenek malo lažje, malo manj tesno v prsnem košu? Bi. A imam ta prostor in čas? Niti slučajno. A bi zdele imela eno seanso rdečega fotelja? O, ja. I was small, fragile and safe. Vsaj to sem imela takrat. Vsaj to. Priznam.

[nutzmouse]

Tole enostavno moram napisat. Mogoče zato, ker enostavno ne smem povedat. Danes je en teden odkar sem rekla. V agoniji, da bi se pomirila, sem rekla. Na glas. Tako da je bolelo. Ne samo mene, predvsem je bolelo njega. Ne znam videti, vedeti, oceniti ali tega res ni vedel. Rekla sem tudi, da je bila ena največjih napak zadnjega časa - poroka. Ker bo delo. In potem spet padla v jok, ko sem pomislila na dejstvo, da sem se želela poročiti zato, da bo dobil mojo dediščino. Pa je ne bo, ker bom umrla prej, preden bodo umrli moji starši in meni nič ne pripada, dobil bo moj motor, ki je itak pisan nanj, pa avto, ki ga bova itak zdaj zdaj prodala. In se sesula ob misli, da ne vem ali bo lahko ostal v najinem stanovanju, ko mene ne bo več. Ga bodo moji starši pustili v tej hiši? Boli me dejstvo, da on ni sprijaznjen. Verjetno niti ne ve, verjetno niti nikoli ni ozavestil. Verjetno je vse ostalo v zraku. Jaz sem prejokala že ure in ure, dneve in mesece svojega življenja, da sem se sprijaznila. Sedela sem na pomolih, stopnicah, klopcah, pločnikih in samo ihtela od zavedanja. Še danes mi je malo hudo, ampak vem. Pač - vem. 

Je neodgovorno od mene, da živim svoje življenje, kot da ni nič? Je neodgovorno, da ljudje vame vlagajo čas, energijo in življenje, čeprav vem, da je vse skupaj tako zelo omejeno? Je mogoče doza zdravil premalo? Je to res nekaj kar si želim - povečati dozo? Tako kot sama nase kričim, ko me trese, vibrira v meni, “stara sem fakin’ 33+ in ne, tega ne bom prerastla, tega ne bom sfajtala”.  Ali ni vseeno, če ne trošim denarja iz zdravstvene blagajne, če samo malo odlaga neodložljivo? Več kot 15 let je od tega, kar sem obljubila nekim zvezdam Sahare, da pridem. Več kot tri leta je od tega, ko sem si obljubila, da bom pustila raku, da me požre, če se vrne. 

Saj vem, da to rečejo vsi, ampak - ne razumete. Enostavno ne razumeš. Ne moreš razumet kako se počutim. All - the - fuckin’ - time. Saj pridejo dnevi, ko je bolje, ampak na koncu koncev si lahko priznam edino, da mi gre vedno slabše. Besede enega tedna nazaj so obvisele nad glavo, ne bi jih smela reči na glas. 

Sem zato nefer? Ker vem in pustim ljudem, da trošijo čas, energijo, življenje na meni? 

Sedela sem na skali in jokala, ko sem pomislila, da bi skočila. Ne zato, ker bi bilo konec, ampak ker bi me Nia iskala. Kako naj pustim majhnega na tem hribu samega? Kaj če se ji kaj zgodi? To me najbolj potre. Sama misel kako bi me iskala, panika v njej. Ne morem, solze tečejo takoj. 

Depresija je kurba. Ali imam depresijo? Ali imam anksioznost? Tako slaba kot sem zadnje mesece, nisem bila n-i-k-o-l-i. Pa sem bila že slaba. Kaj me pomiri po 20 letih tega? Fizičen dotik dokler ne zaspim. Božanje po hrbtu, kot majhnega otroka. Zakaj ne pomijem posode? Ker ne morem!  Ali imam nočne more? Skoraj vsako noč. V valovih, včasih po dve ali tri na noč, vmes se zbudim, včasih kak teden sploh ne. In to odkar pomnim. 20 faking let. Nimam besed, da bi opisala kako zelo utrujena sem včasih. Kako zelo sem naveličana. Kako zelo imam vsega poln K. In kako “se ne spodobi” da si pri 30+ še vedno tak. Kako nimam komu povedat vsega tega, da pišem na en pozabljen blog, ki ga že leta ne bere več nihče, ki me pozna. Samo da povem. Samo da pride to iz mene ven. Samo da se delam, da me nekdo posluša. Ker samo enostavno ni fer teh občutkov obešat na nikogar. Ali pa se ne spodobi?

Tako kot je rekla ena teta v neki poeziji - depresija je kot muha v medvedovi šapi. Včasih pa je medved in sem jaz muha. In samo čakam, da gre medved mimo. Čisto na miru, čisto potiho. In zadnje čase je pač vse skupaj medved. 

[nutzmouse]

Pridejo dnevi, ko se čisto v tišini sprehajam po gozdu, samo kuŠki z mano, gremo na svojih klasičnih slabih 10 km. Skozi listje sijejo topli sončni žarki, ptički imajo svojo fešto, jaz pa pustim glavi svojo pot. Kot že tolikokrat, mi spet zavrti nek komad.

“Spet mineva še ena pomlad, ne, jaz ne bom preživel, jaz odhajam mlad ...”

Spomni me na ure in ure joka, ko je mesto že spalo, jaz pa sem na klopci pred oknom tulila v luno. Že pred veliko časa sem se prijaznila z dejstvom, da ne bom dolgo. Brez nekega posebnega dokazanega razloga, samo vem. Dobro, dejstvo je, da sem spet na antidepresivih, tokrat drugih in tokrat že več kot 2 meseca in se enostavno ne sestavim zares. Pa to mogoče še ni tako hudo. Verjetnost, da se bodo spremenjene celice na materničnem vratu ponovile, je precej velika, so mi že takrat povedali. In jaz se ne bom več fajtala, ker ne vidim več smisla. Ampak sem ok s tem, sprijaznjena. Vem, da ni prav, ker občasno bleknem kaj takega ljudem, ki tega ne vedo. V bistvu je grdo. 

Po vseh pravilih in etiketah, sem srečna. Imam partnerja, ki mi je ne samo (skoraj že) mož ampak tudi partner in crime, hikking buddy, najboljši prijatelj in nekdo, ki sem si ga cel življenje vizualizirala, ampak nikoli iskala. Imava se noro lepo, podpira me v mojih idejah, je najboljši ljubimec, kot sem si mislila da je mogoče in intuitivno točno ve kaj potrebujem. Sem na svoji poti, da sem tista sprememba, ki si jo želim videti v svetu. Skratka, super sem. 

Pa nisem. 

Nikoli zares še nisem bila. Že 20 let se grem to igrico življenja in spet in spet izgubljam etape. Odrasla sem, poznam se precej dobro, vem kaj potrebujem, da me dvigne, res aktivno delam na teh stvareh, ampak na koncu, sem spet na istem. Včasih se mi ne da več, iskreno povem. Seveda so dnevi, ko je vse res noro dobro. Itak da ponavadi filmsko obležim po seksu in se mi zdi cel svet krasen. Valda, da pridejo celi tedni, ko se zabavam in imam fino. Ampak večino časa ... meh. Večino časa mi šumi v glavi, sem pod overwhelming stresom, imam nočne more ali vsaj kepo v želodcu. In včasih se mi enostavno ne da več. Pa pride spet nov dan, zjutraj se zbudim s sončkom na postelji, Nia se še malo bolj stisne k meni in se spomnim, da imava danes planirano novo dogodivščino. Pa je za tistih nekaj ur spet malo lažje. 

[nutzmouse]

Kot otrok sem imela v roki knjigo kjer si sam izbiral kaj se bo zgodilo. Z izbiro si lahko oblikoval svojo zgodbo, ki pa je bila čisto drugačna ob vsaki izbiri. 

Včasih se vprašam kako bi bilo, če bi izbirali drugače. Če bi v nekem trenutku vzeli priložnost in jo zavrteli v svoje življenje kot plesalec plesalko? Kaj bi bilo, če bi bilo, tista klasična.

Pa ni.

Vsi poznamo tisti občutek, ko se vračamo na neko imaginarno točko, ki se nikoli ni zgodila. V občutek, ki ga zares nikoli sploh ni bilo. V odnos, ki je sicer obstajal, ampak na neki drugi ravni kot sami sebe prepričujemo.

Poročila se bom. Tega še nisem napisala, ampak je resnica. Čez dobrih 200 dni. Prstane imava izbrane. How does that make me feel?

Pridejo sekunde ko so planeti v ravni črti. Ko se spomnim nekega preteklega življenja poeta, sanjača, nekje v tuji deželi, pod nekimi drugimi zvezdami. In hrepenim po teh trenutkih. Po tistem občutku leta 2012, od oka. Ko sem ležala vsa blesava v prikolici in sanjala o njenih laseh. Samo tistega enostavnega občutka, tako lahkotno, tako enostavno. Pretvarjam se, da bi takrat naredila nekaj drugega. Saj vsi poznamo idejo, da bi bil en dan “zastonj”? Da bi obstajal en dan, ki bi se ga spomnil samo ti, ko bi se ponovil isti torek dvakrat? O tem sem sanjala leta, imela debate, ideje, sanje. Kako enostavno razmišljanje. Naivno.

Danes sedim tu sama, verjetno prvič v dveh letih in se samoanaliziram. Kako deluje navezanost, patetika, attachment, ki ga nikoli nisem želela, vendar brez njega sploh ne znam. Lovim se, ko sanjam o nekem pobegu, se ob tem zavedam, da se ne moreva prenažret drug drugega in da bi zelo verjetno funkcioniralo. Če bi ... 

Toliko sanj, toliko idej, ujeta med rutino in udobnim a avanturističnim življenjem. Med tistim kar me veseli, ko lovim svoje sanje čisto počasi in med realnostjo, ki je v bistvu neprijazna, ampak to namenoma ignoriram. Rabila bi odklop, da se v miru znanaliziram, ustavim, uglasim in predvsem umirim. Tisto vipassano, ki sem jo zamudila že drugič, retreat za katerega nimam jajc, trek ki ga ne upam in meltdown ki bi verjetno sledil. Počasi se sprijaznevam (kot da je to beseda), da ne bom nikoli preživela enega leta v templju, kot je bila moja tiha želja toliko let. 

Ker zvečer popijem en črni čaj z ovsenim mlekom, zaklenem vrata, odigram eno igrico na telefonu, pogledam če imam budilko in zaspim preveč po diagonali. Ker sem se vkalupila in me v bistvu zares ne moti.

Here, I said it.

[nutzmouse]

Vsi plešemo po istimi zvezdami. Vsi plešemo različno in s tem ni nič narobe.

Tedni se vrtijo in spet sem se znašla nekje med občutkom nepričakovane nostalgije sredi noči in neprijetnih občutkov, ki sem jih že skoraj pozabila. Bila sem del krdela, ki sem ga imela rada. Potem je malo zraslo in potem je še malo zraslo, se spremenilo in potem se spet spremenilo tako, da sem postala jaz tisti moteči ali nezaželeni člen. In v bistvu je ... bolelo. Še danes me boli, malo ker sem izgubila nekaj kar sem imela res rada, malo pa zato ker se počutim trapasto biti obrekovana od ljudi, ki jih imam še vedno rada. 

Ampak svet se vrti naprej in ni mi hudega, ne znam pa čisto mimo tega, ker se srečujemo pogosto in ker se ljudje nekaj delajo. Vrtimo se v nekem neiskrenem plesu, včasih neprijetno, včasih pa tako mojstrsko zaigrano, da je vse super. Danes se mi je treslo telo in potrebovala sem ubesediti svoje besede, da bom lažje spala. Morda pa bom spet tako nostalgično prijetno objela kakšnega prijatelja z drugega konca planeta? 

Danes zjutraj sem se zbudila z nasmeškom, čeprav začudenim in v rahlem posmehu sama sebi. Že drugič v enem tednu sem sanjala ljudi, ki jih imam rada ali pa sem jih imela rada, kaj pa vem ... Jaz v tistem trenutku takrat sem imela rada ljudi iz tistega trenutka takrat. Od takrat je preteklo že kar nekaj dežja, zavrtelo se je kar nekaj letnih časov in luna nas je obkrožila že precejkrat. Ampak vedno bodo imeli delček mojega srca. Objem vsem mojim bivšim prijateljem izpred vseh teh let, ne glede na to zakaj ali kako so se naše poti razšle.

[nutzmouse]

Neštetokrat se spravim pisat, ampak potem nekako ne napišem ničesar. Življenje se vrti, včasih počasi, včasih hitro. Tale blog me spomni na nekatere ljudi, ki sem jih vmes že pozabila, spomni me na trenutke, ko je bilo vse ... drugače. Ne slabše in ne boljše, samo drugače ...

Zunaj se že bohoti pomlad, vse je zeleno, jaz dneve preživljam nekje med pasjo psihologijo, človeško psihologijo in Netflixom. Umirila sem se, manj se jezim, poskusim se čim manj kremžiti, načrtno sproščam mišice obraza in živim na kratki rok, kot mi paše. Ker nikoli ne veš kaj bo čez eno leto. Življenje se spreminja, vrt raste, služba je, večeri in jutra dišijo po ljubezni, dnevi pa samo bežijo. Delam veliko pa v bistvu niti ne tako veliko, na nek način sem del velikega panja, kot sem sanjala pred letom ali več. Ampak mehkeje je in bolj sončno, kot sem mislila. Včasih se stvari poklopijo. Vem, da sem to rekla že nekajkrat. Zaenkrat vse kaže kičasto dobro in ni težko razmišljati o malo bolj daljnosežni prihodnosti. Ne pogrešam drame in prepirov, daleč od tega, paše mi ta mir in mehkoba odnosa. Velikokrat prisluhnem tišini, pogosto grem samo pogledat ali ima solata že večje liste in ali so vsi fižolčki že zunaj. 

Lepo je.

[nutzmouse]

Neizogibno včasih pridejo teme, ki jih moram predelat. Pridejo trenutki, ki se me dotaknejo, pridejo besede, pridejo slike, ki mi ure ali celo dneve ne dajo miru. Zadnje tedne se vrtijo otroci. Obkrožena sem z nosečnicami, obkrožena sem s slikami, temami, pogovori, debatami, ... in moje mnenje niha od ene skrajnosti v drugo. Od tistega izpada pred tedni, o tem kako nimam časa, da hočem zdaj prec takoj, do skoraj joka, da je pritisk name prevelik in da si tega sploh ne želim. Od misli na totalno svobodo, na potovanja, kajtanje, potapljanje, predvsem pa na motor, pa do sprejemanja želje na drugi strani, ideološkega vidika in predvsem tega kar vidim pri ljudeh okoli mene.

Danes me je, kot toliko drugih ljudi zadnje dni, zadel filmček o “družini”, kjer je prikazan porod v dveh minutah in štirinajstih sekundah. Izogibala sem se mu kar en lep čas. Z vsemi komentarji kako je neprimeren, kako je slab zgled in to od ljudi, ki jim na nek način zaupam. Potem sem ga odprla. In zraven jokala. Nekje med ganjenostjo, predvsem pa zaradi odpora v meni, zaradi bolečine na obrazu mamice, zaradi strahu, da bi lahko bila to jaz. Boli me ideja, ne gre mi iz glave slika bolečine in ne morem si pomagat, da ne bi pomislila na svoje želje. Potem se zapletem spet nazaj med tisto, da v bistvu ne vem če sploh si želim teh k**** frocov. Ne vem.

[nutzmouse]

Zadnjih nekaj dni sem veliko razmišljala. Tudi o tem blogu in zakaj ga ne pišem več. O tem in onem, veliko težkih tem prihodnosti in včasih ne bistveno lažjih tem preteklosti. Misli me že nekaj dni vlečejo na tiste klife Malte, ničkolikokrat se spomnim vlažnega zraka toplih noči Phangana in še večkrat pomislim na drobne malenkosti tistih ljudi. 

Nehote skeptično pomislim na to, da sem že tolikokrat verjela. Štejem mesece obljub, štejem besede in štejem obljube. Nehote se zavrtim nekam pod nebo in pozabim na realnost tukaj in zdaj. Koliko ljudi je šlo, koliko življenj sem zamenjala. Iščem sebe v prepletanju dveh in se spet sprašujem ali je to le zaljubljenost ali je to resna ljubezen. Je v tej ljubezni res sama sedanjost in sama prihodnost, kot čutim? Iskreno verjamem, da je res. Rada bi napisala, da prvič res tako čutim, pa se bojim, da to ni res. 

Moja neumna glava enostvno v arhivu ne hrani takih spominov. Enostavno mi ne pusti ohranjati preteklosti v možganskih predalčkih. Drobno se spomnim le, da sem pisala tisti zapis avgusta dve leti nazaj, za eno leto veze, s figo v žepu, da sem si malo lagala in to dobro vedela. Še bolje se spomnim odziva, ki je brez dejanskih besed povedal vse. Pa nisem hotela slišati. Spomnim se, da sem namenoma zavrgla slišan dvom. 

To je en izmed citatov, ki smo jih vsi videli. Ničkolikokrat. Pa se mi zdi tako zelo na mestu zame. Poleg vseh tistih kako naj bomo hvaležni bivšim, da vemo česa si ne zaslužimo ali kako si zaslužimo boljše. Pa ne bom derogatorna. V bistvu sem hvaležna Vesolju, da se je vse odvilo kot se je. Sploh zadnja epizoda, skoraj točno na dan eno leto nazaj. Tako neskočno srečna sem, da se je zgodila cela štala Malte, kot velika klofuta, velika budnica, in še bistveno srečnejša, ker sem ji malo da ne ušla že za en las. Hvaležna sem Angelom, ker sem prepričana, da so bili z mano tam tiste dni. Prepričana sem, da so mi sledili na vsakem koraku, da sem pazila nase. Zato se tja še vrnem, ker Malta je lepa in je praktično nisem videla.

Jutri bo (šele) pet mesecev. Zdi se mi, da čas leti prehitro, po eni strani, po drugi pa nikamor. Mogoče zato, ker sva začela takoj. Mogoče zato, ker je enostavno kliknilo in sva skupaj vse dni od prvega (manjkata mogoče ene dva). Mogoče zato, ker živiva skupaj že skoraj ves ta čas. Mogoče zato ... ker je to enostavno to? Ker pač je. 

Lahko bi napisala vse tiste sladke stvari, ki so v bistvu res. Kako se je nekaj najlepšega zjutraj zbudit z njim. Pa o tem kako spiva skoraj izključno tako da se dotikava. Pa o tem da bistveno preveč časa preživiva blizu. Pa o tem kako si želiva skupne prihodnosti. Pa da sva oba malo obsedena. Pa o planih, pa o pogledih, pa o vonju, pa o samozadostnosti, pa o skupnih forah, vrednotah, željah, občutkih, dogodivščinah, planih in sanjah, pa pa pa pa ... pa o tem kako neskončno obema paše. Pa ne bom nakladala. Ker v bistvu nima veze. Edino kar šteje je, da so se stvari poklopile. 

Zato samo še ... cheers to the future ...

[nutzmouse]

Zadnji tedni so izjemni. Včasih se “userje” tudi meni, včasih pustim, da planeti odplešejo svoj ples in jaz plešem z njimi. Srečna sem. Faking shit sem srečna. Mogoče je premalo časa, mogoče se spet samo prepuščam, mogoče so samo planeti še vedno v tisti ravni liniji ko se vse vrti tako noro dobro, ampak je super.

Dva meseca sta se odvrtela kot bi mignil in moje življenje prepreda ena kopica malih naključij, ki me mečejo s tira, tako pozitivno. Najprej je rodila ena izmed mojih srednješolskih simpatij. Potem se je poročil nekdo drug. Dva dni nazaj sem srečala nekoga (ki je bil v mojih očeh precej luzer, če sem iskrena) iz srednje šole s kako leto in pol staro hčerko, sladko za umret. In danes ... sem se zbudila z novico na instagramu, da se je zaročila ena izmed najbolj pozitivnih oseb, ki sem jih kdaj srečala in mi je čisto tiho vzor že par let. Rada vidim slike ljudi, četudi jih le bežno poznam, ki so srečni. Iskreno rada. Tako iz srca jim privoščim, tako nežno se nasmehnem in hkrati si želim, da bi bila moja pot tudi tako lepa. Pa v bistvu je, me je opomnil moj. V bistvu se tudi meni stvari vrtijo v pravo smer, lastno stanovanje, nov avto, redna služba, krasno razmerje, lepi dnevi in za nameček sem naredila izpit za motor, ravno včeraj. Bravo jaz! 

Ne morem verjet lastnim občutkom, težko verjamem, da je šele en mesec pa že toliko lepih stvari. Vse je hitro in hkrati tako naravno, tako prav. Počasi pojenja moj skepticizem, počasi se prepuščam, zapiram oči in pustim stvarem, da pač so. Stojim na lastnih nogah, res, prisežem, da se ne obešam. 

[nutzmouse]

Dnevi se spet vrtijo najprej lepo počasi, potem s svetlobno hitrostjo in potem se včasih za kakšen dan prav ustavijo. Vrtim se med sončnimi žarki, diham zvezde in njegov vonj tam na levi strani vratu pod ušesom. Sanjam veter v laseh, čisto potihem ves čas predem in ponoči drsim s prsti po njegovem hrbtu, ko spi ob meni. Ves čas si ponavljam, da se mi sanja ne kako sem lahko tako lucky in tudi njemu se zdi, da je. Dva stavka mi ves čas hodita po glavi - I wish upon a star and you came true. in When in doubt, follow the angels. ki sta v bistvu zelo nasprotna. Nia ga obožuje, obe spita čisto blizu na njegovi strani, jaz pa se samo smejim vsej tej sreči, vsem šalam in načinu kako delujeta najini možganski vijugi usklajeno.

Malo se bojim, da se spet obešam, malo se bojim, da mi ne uide. Ne prepuščam se popolnoma, ne upam se stopiti pod njegovimi prsti in še vedno sem polna malih dvomov. Scarred for life. Ker sem že tolikokrat verjela. 

Random image. Tako zelo primeren.

[nutzmouse]

Včasih je vse kar rabim, da stojim pod vročim tušem. Pustim vodi, da mi teče po obrazu, v poltemi in čutim kako mi voda spira dan. Včasih pa niti to ni dovolj. Včasih so dnevi predolgi, peska premalo in bi imela raje objem. En tak dolg, na suhem, stran od dežja, da se čas ustavi za kakšno minutko.