refleksije

[refleksije]

Literarni predah •

Dane Zajc: Ocenjevalci

Prišli so ocenjevalci v našo deželo. Glavni cenilec je hodil spredaj, za njim pa v cenenem redu, neprecenljivo v vsakem pogledu strumno hitelo je ocenjevalcev krdelo.

Prišli so ocenjevalci in ocenili naše vedenje in naše znanje. Včerajšnje znanje, današnje znanje so razdelili na cenilne pole in vpisali vanje naše razmere in naše mere. Mere v višino in mere v širino, mere naše vere, hitrost naše misli, tiste od danes in tiste od včeraj, velikost naših glav, uporabljivost naših postav, vse so narisali, vse so zapisali vse so sešteli, vse so zmnožili, vse ocenili.

Odšli so ocenjevalci v strogem redu. Glavni cenilec hodil je spredaj. Za njim pa po vrsti šli so cenilci, razmnoževalci in tudi delilci. V torbah debelih ocene o nas so nosili. Nas pa ocenjene, zmerjene, stehtane kakor prebrane knjige so odložili.

[refleksije]

Literarni predah •

Bertolt Brecht: Proti zapeljevanju

Ne dajte se zapeljati. Nobene vrnitve ni. Že noč stoji med vrati. Že veter je zaznati. Nič več se ne zdani.

Ne dajte se preslepiti, da življenje malo velja. Morate ga užiti, saj ko bo treba iti, še mnogo bo želja.

Ne dajte se utolažiti. Zelo se vam mudi. Pustite gnilobo gniti. Življenja čas čudoviti vam več na voljo ni.

Ne dajte se zapeljati. Na tlako in v lakoto. Česa se vam je bati? Z vsem živim bo treba zaspati, ničesar več ne bo.

[refleksije]

Privatizacija pitne vode

Ker otroci že dolgo niso več naše največje bogastvo, na mladih pa tudi svet že vsaj od krize ne stoji več, bi lahko cenili in negovali vsaj še tisto, kar imamo in še deluje ter nam zaenkrat še omogoča golo preživetje – pitno vodo. Aja, ne. Tudi nadzor nad virom življenja bomo počasi razprodali oziroma smo s tem procesom že pridno, kot se za Slovence spodobi, začeli. V privatne roke smo prodali že 60% od 29 vodnih virov. Država, tj. vsi mi, smo seveda preslabi gospodarji, da bi zmogli upravljati infrastrukturo ter distribucijo pitne vode.

Da so krize in vojna žarišča po svetu povezana tudi s pridobitvijo nadzora nad pitno vodo, ni več nikakršno presenečenje. Da pa Svetovna banka »spodbuja« privatizacijo svetovnih vodnih virov, saj naj bi se s tem rešila problematika dostopnosti do vode in boljšega upravljanja, pa morda malce le je. In da se privatizacije državnih vodovodnih podjetij zgodijo predvsem v državah z velikimi dolgovi, tudi.

Ker so zagovorniki privatizacije ponavadi strašni empiricisti in faktografi, lahko pogledamo nekaj primerov držav, kjer je voda bila privatizirana. V Argentini so to storili leta 1993, ampak so zaradi zelo slabe oskrbe in visokih računov sistem nacionalizirali po letu 2005. V Južni Afriki je privatizacija pitne vode prispevala k eni največjih epidemij kolere v Johannesburgu in še danes je oskrba najrevnejših predelov zelo slaba. Tanzanijo sta v privatizacijo prisilila Svetovna banka in Mednarodni investicijski sklad, s tem da je morala tanzanijska vlada še plačevati za privatizacijo (dobesedno, ne le figurativno). Spet so milijoni ljudi ostali brez pitne vode, Tanzanija pa je po parih letih zopet nacionalizirala nadzor nad pitno vodo in od britanskega podjetja, ki je povzročilo ogromno škode, po sojenju dobila odškodnino. Še bi lahko naštevali, tudi nam geografsko bližje primere, kot sta na primer Berlin in Združeno kraljestvo.

Seveda naštete in druge slabe prakse ne pomenijo, da se bo enako zgodilo tudi v Sloveniji, če bomo odprodali vse vodne vire. Ampak že sama logika nam pove, da nečesa, ki je tako dragoceno in potrebno za preživetje, pa naj bo to pitna voda, zdravstvena oskrba ali pa kvalitetno šolstvo, ne more biti v rokah peščice, ki ponavadi ni niti geografsko situirana v državi, kjer poseduje podjetje, niti ni njen interes blaginja v tej državi, ampak lastni profit. Se strinjam, prodajmo tista slaba podjetja, iz katerih sami ne moremo nič več narediti, pa dajmo tujim privatnikom možnost, da iz polpropadlih podjetij še nekaj ustvarijo. Ne razprodajmo pa tistih, ki prinašajo dobičke, od katerih imamo vsi po malem koristi, in tistih, ki so potrebna za naše preživetje.

                                                                                                  Špela Močnik

[refleksije]

Neoliberalna Britanija Davida Camerona

Letošnje volitve v Združenem kraljestvu so bile najbolj nepredvidljive v zgodovini. Preteklih pet let konservativno-liberalne vladne koalicije si bo večina Britancev zapomnila po nenehnih prerekanjih med konservativci Davida Camerona in liberalnimi demokrati Nicka Clegga. Čeprav je na začetku petletnega mandata zadnje vlade kazalo, da gospodarski načrt ministra Georga Osborna ne bo obrodil pričakovanih sadov - prepolovljenje proračunskega primanjkljaja, znižanje naraščajoče brezposelnosti in ponovna gospodarska rast - je v zadnjih dveh letih strogi varčevalni program le dobil zmagoslavno zadoščenje med konservativci. 

A kot je sprva kazalo, dobri gospodarski indici še vedno niso dovolj prepričali volivcev, ki so glede na javnomnenjske ankete konservativcem namenjali enako podporo kot laburistom Eda Milibanda. V tokratni volilni kampanji je bilo veliko govora ravno o življenjskem standardu ljudi in ali se gospodarski uspehi odražajo tudi v življenjih navadnih ljudi. Tukaj so pomembno vlogo odigrale manjše stranke kot so Zeleni, Škotska nacionalna stranka (SNP) in Neodvisna stranka UKIP, ki so se postavile nasproti “uveljavljenim” strankam in na stran malega človeka. Kakršenkoli naj bi že bil rezultat volitev prejšnji četrtek, so si bili analitiki enotni, da tokratne volitve predstavljajo nepovratno spremembo britanske politike.

In še kako prav so imeli. Četrtkove volitve so bile veliko presenečenje za vse. Še voditelj prenosa rezultatov vzporednih volitev na BBC, David Dimbleby, je bil vidno osupel, ko so se številke pokazale na zaslonu. Več tednov zapovrstjo so namreč vse ankete kazale, da so si konservativci in laburisti bok ob boku, še manj pa si je kdorkoli predstavljal, da bo konservativcem uspelo zagotoviti absolutno večino v parlamentu. Kaj torej pomeni popolnoma konservativna vlada za Britance? Zagotovo si bo David Cameron še naprej prizadeval za nadaljevanje varčevalne vneme, ki se bo poznala predvsem na dostopnosti in kakovosti javnih storitev, kot so šolstvo, lokalna samouprava, kultura in zdravstvo. Poveden je podatek, ki ga je izpostavil voditelj ene izmed volilnih debat Jeremy Paxman, da se je od začetka Cameronovega prvega mandata leta 2010 do leta 2015 število organizacij za razdeljevanje pomoči s hrano povečalo s 66 na 420. Četudi bodo konservativci imeli zadostno večino v parlamentu za sprejemanje zakonskih ukrepov, Cameronova naloga tokrat ne bo nič lažja. V prejšnjem mandatu so koalicijski liberalni demokrati delovali kot zavora radikalnim predlogom konservativcev za krčenje države in javne porabe in tudi kot izgovor liberalnega dela konservativcev, med katere spada tudi Cameron, pred zahtevami bolj desnega krila stranke. Sedaj bo Cameron lahko vlado sestavljal sam, a bo za to potreboval disciplino in celostno podporo znotraj lastne stranke.

Potem je tukaj še referendum o spremembi članstva Združenega kraljestva v EU, ki ga je Cameron na pobudo upornikov v lastnih strankarskih vrstah obljubil pred letom 2017. Medtem ko so bili kapitalski trgi navdušeni nad ponovno zmago konservativcev, bosta naslednji dve leti še kar turbulentni za britansko gospodarstvo. Različne analize, tako vladne kot nevladne, so pokazale, da bi Združeno kraljestvo ob morebitnem izstopu iz EU povzročilo beg kapitala v Frankfurt, saj bi to pomenilo več negotovosti in nove birokratske ovire pri trgovanju z ostalimi evropskimi in svetovnimi trgi. Ena od potez bo tudi verjetno zaostritev odnosa Združenega kraljestva do Evropske konvencije o človekovih pravicah. Do sedaj jim česa takega ni uspelo načeti, saj so venomer naleteli na blokado koalicijskih partnerjev. Tokrat bodo imeli proste roke. Toda, eno so zahteve in kaprice konservativcev na Otoku in drugo mednarodnopravne obveznosti in pričakovanja drugih držav, ki ne bodo želele posegati v obstoječe dogovore.

Mogoče britanski konservativci zgledajo mili in prikupni, če jih primerjamo z domačo SDS, a kljub naporom modernizacijske agende Davida Camerona, ki naj bi naredila konservativce navadnim ljudem bolj priljubljene in dostopne, politično in ideološko gledano niso nič manj agresivni od železne vladavine Margaret Thatcher. Kvečjemu bi si upal trditi, da bo naslednja konservativna vlada še bolj neusmiljena v nadaljevanju neoliberalne preobrazbe britanske družbe, bolj kot si je Thatcherjeva kadarkoli upala ali želela.

Alen Toplišek

Slika: Never Mind Minimum Wage, by Gabie Shadbolt.

[refleksije]

Dolga pot

Praznični konec tedna nas je prestavil še eno leto naprej od velikih delavskih protestov v Združenih državah Amerike konec 19. stoletja, ki so se utrdili kot zgodovinski mejnik v borbi za delavske pravice. V nasprotju s kontinuirano premico, vzporedno s katero teče naš občutek za čas, pa občutek možnosti uveljavljanja že izborjenih pravic še zdaleč ni tako samoumeven in premo sorazmeren. V skladu z maksimo, da je sprememba edina konstanta, so se od konca 19. stoletja transformirale oblike dela. Z njimi se transformirajo in generirajo tudi nove grožnje že izborjenim pravicam, ki vzbujajo občutek, da je dolga in negotova pot do utopičnega ideala pravice do dela in dostojnega življenja na podlagi opravljenega dela. Še bolj zato, ker se v dobi globalizacije globalizirajo tudi priložnosti in grožnje delavskim pravicam.

Medtem ko se Evropa še vedno ukvarja z visoko stopnjo brezposelnosti in kaotičnimi razmerami na nacionalnih trgih dela, so dnevi pred praznikom pred vrata »trdnjave« Evrope, žal dobesedno, naplavili problem migrantov. Tragedije v Sredozemskem morju so samo eden izmed simptomov evropskega zanemarjanja politike migracij, pravic obstoječih delavcev migrantov ter statusa tujcev na ozemlju evropskih držav na splošno.

Večplastnost teh vprašanj ter kompleksnosti situacije in izzivov 21. stoletja tudi za Evropo zagotavlja, da pot iskanja odgovorov nanje ne bo kratka in ne lahka. Zato se enkrat več kot nujno izhodišče razmišljanj in razprav o lastnih pravicah in pravicah tistih, ki k nam prihajajo kot »drugi« v iskanju dela in boljšega življenja, kaže metoda obuvanja čevljev drugega.

Kot začetek te vaje se vsem razmišljujočim priporoča popotovanje iz Sirije do Evrope, brez turističnih agencij, po dolgi poti in z negotovim ciljem.

                                                                                   Staša Tkalec 

[refleksije]

Razmišljanje o cerkveni prepovedi istospolnih odnosov

Pozveto po: Garry Gutting: 'Unraveling the Church Ban on Gay Sex', NYT 12.3.2015

Zbiralci podpisov za razpis referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se poleg drugih takozvanih argumentov proti porokam istospolnih parov zatekajotudi k argumentu zakona naravnega prava. Glede na to, da se je v omenjeno zbiranje podpisov odprto in aktivno vključila tudi slovenska katoliška cerkev, lahko verjamemo, da podlaga za takšna prepričanja pobudnikov referenduma izvira tudi ali pa predvsem iz cerkvenega nauka.

V tem pogledu je zanimiv članek Garyja Guttinga, filozofa in profesorja na Univerzi Notre Dame, v New York Timesu 'Unraveling the Church Ban on Gay Sex', kjer obravnava prav to tematiko – naslanjanje Cerkve na naravno pravo in posledice le-tega. Gutting pokaže, da ima tudi resnica katoliške vere različne izvore in da ni nujno vzeti za sveto in dokončno vse tisto, kar piše v Bibliji in obratno, le tisto, kar je v nekem trenutku razumljeno kot zdrava pamet ali naravni razum.

Za razliko od drugih religij, pravi Gutting, katoliška cerkev trdi, da njeni nauki ne temeljijo le na Bibliji, temveč tudi na razumu. Iz tega sledi, da naj bi cerkveno moralno prepričanje glede homoseksualnosti temeljilo tudi na filozofskem argumentu, do katerega pridemo z zdravim oziroma naravnim razumom, nepovezanim s Svetim pismom. Naravno pravo naj bi svoj izvor ter prepričanja iskalo v človekovi naravi in razumu. Iz tega so potem tudi izpeljani moralni zakoni, ki absolutno držijo, ter splošna etika, ki nam narekuje, kako naj živimo. Ampak ironično, kot opozori Gutting, takšno razumevanje naravnega prava v bistvu podpira in ne zavrača moralnosti homoseksualnosti.

Pri vsakem intimnem odnosu gre v samem bistvu za to, da se partnerja povežeta, zgradita še boljši, lepši in trdnejši odnos, skratka, do neke mere izboljšata svoji življenji. Ne glede na to, kar pravi Cerkev (da je takšen spolni odnos »nepravi« in nemoralen), je namen takega odnosa prav tak kot pri heteroseksualnih parih in je zato – »naraven«. Zato takšen majav argument ne daje odgovorov na vsaj dve vprašanji: prvič, četudi naj bi bil nereproduktiven spolni odnos manj »naraven« kot reproduktiven, ali nima vseeno pozitivne funkcije v izboljšanju odnosa med ljudmi in nasploh življenja? In drugič, zakaj je takšen spolni odnos razumljen kot le sebična želja po zadovoljitvi in ne kot način utrjevanja, praznovanja in dopolnitve skupnega intimnega odnosa partnerjev? Narava homoseksualnega odnosa tako ni prav nič drugačna od heteroseksualnega.

Gutting ima seveda prav in nadalje analizira logiko katoliškega mišljenja. Cerkev priznava, da obstajata dva različna vira resnice: božje razodetje in razum (»naravni razum« znanstvenikov in filozofov, na primer). Vendar pa hkrati priznava tudi pogled Tomaža Akvinskega, da omenjena vira resnice nikoli ne moreta priti v spor. Zato vsak očiten konflikt izhaja iz našega nerazumevanja, kaj nam pravi bodisi bog bodisi razum. Ne obstaja nobena predpostavka, da bi morali konflikt rešiti z revizijo razuma in ga prilagoditi temu, kar piše v Svetem pismu. Kot primer avtor članka navaja to, da je Cerkev sčasoma le sprejela, da so znanstvena dognanja Galilea in Darwina pravilna, zato so popravili oziroma dopolnili tiste biblične nauke, ki so učili drugače. Podobno bi lahko storili v primeru homoseksualnosti. Slednjo bi lahko cerkev sprejela na podlagi razuma in hkrati zavrnila prepričanje, da je pravilno to, kar pravi Sveto pismo.

Če verniki še niso morda čisto prepričani, Gutting ponuja še en argument. Zanimivo je namreč, da tudi ne drži povsem, da je v Bibliji homoseksualnost popolnoma obsojana. Nekateri krščanski učenjaki trdijo, da je prepovedano le homoseksualno posilstvo ali pa moška prostitucija. Četudi pa bi držalo, da Biblija vidi homoseksualnost kot nemoralno početje, se v njej najde le toliko podpore temu argumentu kot argumentu, da je suženjstvo moralno. Zato lahko trdimo, da razum homoseksualnosti ne vidi nujno kot nemoralne, hkrati pa ni potrebno zanikati, da božje razodetje pravi drugače. Cerkev bi lahko na podlagi takšnega razmišljanja, ki se je v preteklosti že obneslo, homoseksualne odnose sprejela enostavno kot moralno izpopolnjujoče medčloveške odnose. Kot pravi Gutting, bi Cerkev morala opustiti zastarele nauke glede seksualnosti, saj so ti ne le filozofsko neutemeljeni, temveč tudi teološko nepotrebni.

                                                                            Povzela: Špela Močnik

Transparent Koalicije 'Za otroke gre' z napisom: »Profesor Cerar, ali nas tako uči naravno pravo?«, Odmevi, 26.03.2015

[refleksije]

Evropsko (ra)združevanje

Delovanje evropskih institucij je ob zmagi Sirize v Grčiji v vsej svoji brutalnosti pokazalo, na čem temelji ta svetla razvojna pot, ki jo je Slovenija ubrala pred nekaj deset leti. Evropski projekt integracij smo dojemali kot pozitivno vključevanje nekdanjih socialističnih držav v moderno in napredno družino držav, po kateri se lahko zgleduje ves svet. Branik človekovih pravic in temeljnih svoboščin, smo jo opevali… Z neizprosnim postavljanjem diktatov, brezsramnimi posegi v ljudsko suverenost in odločanje, izsiljevanjem šibkejših členov s finančnimi mehanizmi in nadaljevanjem neokolonialnega nadzora nad upravljanjem helenske republike so evropske institucije, s sodelovanjem Mednarodnega denarnega sklada (IMF), odstranile še zadnjo tančico pretveze o dobronamerni normativni sili, ki sledi progresivnim idealom razsvetljenstva.

Čeprav je ta prisilna komponenta delovanja evropskih institucij postala bolj nazorna po zasužnjevanju evropskega Juga z dolgom v obdobju po krizi, lahko retrospektivno s stališča zgodovinarja/ke zasledimo zametke disciplinskega uravnavanja že prej, le da ga v prevladujočem diskurzu ne dojemamo kot takega. V mislih imam širitev Evropske unije leta 2004, ko je po skoraj desetih letih zveza 15-ih držav zrasla na 25 članic. Širitev Unije na Vzhod je v abstraktno-evfemističnem jeziku predstavljala širjenje enotnega trga in prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in denarja. Ker so bili apetiti zasičenih trgov starih članic (EU-15) nenasitni, je sledila po treh letih še širitev na Bolgarijo in Romunijo. V istem času so se pripravljali in sklepali stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi še z ostalimi balkanskimi državami, ki so prav tako morale stopiti na pot liberalizacije svojih trgov za uvoz blaga in privatizirati svoja podjetja premožnejšemu delu Evrope.

V politično-ekonomskem smislu je bistvo evropskega projekta v konvergenčni integraciji nerazvitih predelov celine z razvitim Zahodom. Ta konvergenca poteka po isti modernizacijski poti kapitalizma v obliki privatizacije državnih podjetij, rahljanja socialne države in trga delovne sile, višanja starostne meje za upokojitev in sledenju družbi (ne)znanja. Socializacijsko uravnavanje razvoja torej ni zgolj tehnično in neideološko. Glede na to, da je proces integracij predstavljen kot politično samoumneven in edini pravi, je to že prvi znak ideološke hegemonizacije. Problem se pojavi, ko je zaradi te supra-nacionalne hegemonizacije zatrta pluralnost političnega prostora in mnenj v škodo interesov navadnih ljudi. Seveda, v času sprejemanja acquis communautaire v nekdanjih socialističnih republikah neoliberalni reformni postopki niso bili videni kot ideološko naravnani, saj ni bilo dovoljšnega kritičnega naboja, ki bi lahko v institucionalnih okvirih izpraševal pravičnost in legitimnost depolitizirane tranzicije. Ta miselni preobrat je lahko dozorel šele v času krize, ko je bil sistem za trenutek postavljen pod vprašaj, in kritike, ki so se zvrstile v tem, čeprav ozkem, časovnem obdobju, so terjale repolitizacijo politike.

Sedaj, ko je grško ljudstvo po dolgih letih socialne in humanitarne krize, ki so jo povzročili ostri fiskalni ukrepi pod taktirko Trojke, končno izvolilo predstavnike z drugačno politično-ekonomsko vizijo, so se hegemonske sile preostalih neoliberalnih vlad po Evropi še bolj poenotile, da hitro zatrejo, kar je še živečega upanja za bolj družbeno pravično Evropo. Evropske institucije bodo naredile vse, da bo obstala ta navidezna in prisilna enotnost, v kateri se porazgubi samo bistvo politike in s tem tudi demokracije. Razpoke v tej iluziji so vedno globlje. Z nedavnimi obtožbami, da konservativni vladi Španije in Portugalske namerno otežujeta položaj Grčije, je grški premier Alexis Cipras ponovno razburil Evropske institucije, ki so hitro pričele z napori krpanja enotnosti med državami članicami. Vsak konflikt, pa čeprav upravičen, mora biti zatrt in udomačen.

Do finančne krize niti nisem videl problema v tem zavzemanju za evropsko enotnost navznoter in navzven. A šele s krizo so ti evfemizmi izpuhteli kot prazni baloni, ko so besede solidarnost, demokratičnost in blaginja (za vse) ostale še samo črke na tehnokratskih papirjih. To, kar Evropska unija potrebuje bolj kot kadarkoli, je ravno neenotnost v politično-ekonomski viziji, saj bo drugače še bolj izgubila na pomenu v očeh navadnih državljanov, ki naj bi jih predstavljala.

Alen Toplišek

[refleksije]

Tretja oseba ednine, ženskega spola

Orlando je postal ženska – tegane gre tajiti. A v vseh drugih pogledih je Orlando ostal natančno takšen, kot je bil. Čeprav je sprememba spola spremenila njuno prihodnost, pa ni povzročila ničesar, kar bi spremenilo njuno istovetnost.                                                     Virginia Woolf, Orlando

Prehitevam reklamne letake in dnevne novice, vem. Vsaj kak teden prezgodaj je odpirati 'žensko vprašanje', ker so v akciji srčki vseh barv in okusov, ker se še cvrejo krofi in šemijo šeme. Pa vendar se bodo reklamne akcije po svoji stari navadi kmalu prelile ena v drugo in Valentinove bombonjere v osmomarčevske, ker prav nič ne more ustaviti parade kiča. Tudi na drugo letošnjo marčevsko nedeljo gre pričakovati nekaj besed, ki praviloma venejo hitreje kot poklonjen cvet, in povorka gre s tempom hitrega časa naprej. Vem, vsebina slehernega praznika je že dolgo v tretjem planu, med tem ko je v ospredju kalup, v katerem se izgubijo tradicija, običaj, pa tudi smisel in pomen za sedanjost ter priložnost za prihodnost.

Vse dni v letu pa ostaja in potuje skozi čas Ona. Tretja oseba ženskega spola. Kdo je in kako se do nje obnašati? Nepravično in neumno jo je zreducirati na njen biološki ali družbeno konstruirani in privzgojeni spol. Obenem pa spola, še posebej ženskega, ne gre spregledati in pomesti pod preprogo emancipacije po vzoru pravne nevtralizacije človeka. Razprave o diskriminaciji po spolu, rasi, veri ter drugih prirojenih in prevzetih karakteristikah so v Zahodnem svetu tipično v kali zatrte ali zaključene z odgovorom iz nabora formalnopravne enakosti posameznikov. Pravno nevtralno definiranemu človeku, razosebljenemu in oropanemu svojih posebnosti, so v najboljšem primeru nalepljene dodatne pravice, ki naj bi pomagale zaščititi posebne vidike njegove osebnosti.

Če se ženska na eni strani izgubi v nevtralno definiranem človeku kot nosilcu pravic, pa je po drugi strani uvrščena v t.i. ranljivo skupino. Z razpetostjo med nevtralnostjo in partikularnostjo se izgubi večplastna raznolikost Nje, v kateri je spol samo ena izmed oblik prekrivajočih se človeških posebnosti. Zame enaindvajseto stoletje ni stoletje, kjer bi med seboj trčile različne civilizacije, marveč se raznolikost skriva znotraj posameznih civilizacij in kultur in, še najtežje predstavljivo, znotraj sleherne posameznice. V njej so prepletene raznotere družbene vloge, identitete ter podrejenost mnogim avtoritetam na različnih ravneh.  

Čeprav toliko bolj očitna v enaindvajsetem stoletju, ideja o pluralnosti identitet, posebno spolnih, ni nova. Poleg znanstvenih besedil je njihovo, meni posebej ljubo, mesto roman Virginie Woolf iz leta 1928. Čeprav vsako ponovno branje romana Orlando odstira novo tančico pomenov in grozdov sporočil, pa je ena izmed temeljnih ravni, na katerih ga je potrebno brati, vprašanje spolne identitete. Orlando kot osrednji lik romana v stoletjih svojega življenja potuje skozi čas (od konca šestnajstega stoletja do leta 1928), ne le skozi spreminjajoče se pokrajine v času, marveč v tem času tudi spremeni spol, doživi ljubezen in dobi otroka. Spolna in osebnostna transformacija se ne zgodita iz frustracije niti s kirurškim rezom (Orlando se kot izbranec in predstavnik britanske krone v Istanbulu nekega dne kar na lepem prebudi v ženskem telesu), temveč v romanu potekata popolnoma naravno. Omenjeni roman je tako v svoji pomenski slojevitosti tudi literarno delo o odraščanju. Odraščanje se ne dogodi z uveljavljanjem ženskega principa nasproti moškemu, marveč s sprejemanjem njune hkratnosti in neodločujočega vpliva na osebnost posameznika oz. posameznice. Čeprav se s spremembo spola na zunaj in na videz vse spremeni, pa bistvo ostane neizpodbitno isto.

Če se od romana in od individualne premaknemo na kolektivno raven, potem o odraščanju družbe, naroda in drugih kolektivnih teles, lahko govorimo zgolj skozi pripoznavanje vitalnosti tako moškega kot ženskega principa. Kolektiv, ki v danem času in prostoru izključuje enega izmed njiju ali pretirano poudarja odločilnost razlik med njima – čeprav ne izključno, je izključevanja še vedno v prvi vrsti deležen ženski del kolektivnega telesa –, zanika samega sebe in je nedozorel. Letošnji osmi marec bi zagotovo stopil iz povprečja izpraznjenih praznikov, če bi ženski spol dobil svoj prostor. Dobesedno. Nenaravno in mlečnozobo je namreč, da v središču slovenskega glavnega mesta ne najdemo kotička (ulice, trga, nabrežja…), ki bi bil poimenovan po ženski, medtem ko zgodovina in sedanjost narodnega in državnega telesa skrivata toliko oseb ednine, ki so v slojevitosti in istovetnosti svoje identitete tudi ženskega spola.

                                                                                        Staša Tkalec

Foto: Igralka Tilda Swinton (Orlando v filmu režiserke Sally Potter)

[refleksije]

Varčevanje: »Približno tako prepričljivo kot samorog z vrečko čarobne soli«

Takšna je bila prva misel Marka Blytha, škotskega profesorja mednarodne politične ekonomije na Univerzi Brown v ZDA, ob prebranem uradnem sporočilu skupine G20 leta 2010, ki je obeležil začetek politik varčevanja ali kot so zapisali v uradnem sporočilu: »rasti prijazne fiskalne konsolidacije«.

Varčevanje pomeni manjšanje izdatkov državnega proračuna, zato da bi povečali gospodarsko rast. Takšna prostovoljna deflacija naj bi spodbujala gospodarstvo, saj se država umakne s trga in hkrati zato ne povečuje svojega dolga, ker nikamor ne investira. A če varčujemo vsi naenkrat, kako bomo potem financirali investicije, začeli nekaj novega, vzdrževali že dosežen standard življenja ter ga izboljševali? To je le eden izmed očitnih paradoksov varčevanja. Drugi, velik problem varčevanja pa zadeva vprašanje, kdo pravzaprav varčuje. To nikoli niso višji sloji prebivalstva, temveč tistih 40% na dnu prihodkovne lestvice. Tisti torej, ki se že tako najbolj poslužujejo in zanašajo na javne storitve, potem pa so jim le-te v večji meri odvzete, ko pa moramo seveda 'kolektivno' varčevati. Torej, posledice varčevanja definitivno niso za vse enake. Peščica jih niti ne občuti, drugi imajo lahko uničena življenja. In to je nevarnost te ekonomske ideje. Za domnevno ekonomsko nevtralnostjo se tudi pri nas skrivajo tisti politiki, ki bi morali prevzeti odgovornost za takšno obsojanja vredno (ne)spopadanje s političnim problemom distribucije.

Avtor knjige pokaže, da varčevanje ne deluje – ne kot ekonomska politika, ne kot nabor ekonomskih idej. Skozi zgodovinski pregled ponazori, kaj varčevanje prinese – največkrat še več dolga, družbene nemire, politično nestabilnost, ponekod celo vojno. Skratka, največkrat pravo družbeno katastrofo. Tudi v primeru evropske krize in varčevanja so posledice že uničujoče. A nikoli ne pozabimo – alternative SO.

Absolutno ne bi smeli pristati na nikakršno varčevanje. Napake tistih na vrhu disproporcionalno plačujemo tisti na dnu. Vem, da Slovenija trenutno potrebuje denar – treba bo izplačati dolg, poplačati hrvaške in bosanske varčevalce, odplačati odškodnino izbrisanim, da o vzdrževanju delovanja države in javnih storitev, kolikor jih je še ostalo, niti ne govorimo. Da, morda bomo z varčevanjem v proračun prinesli nekaj več novcev, ampak za kakšno ceno? Vlada bi morala ta denar dobiti drugje, alternative so in tisti, ki nam govorijo, da jih ni, se ali motijo ali pa ščitijo interese bogatejših. Ravno slednji, ki jim je materialno že tako lažje v življenju, bodo z vladnim varčevanjem še dodatno nagrajeni. Obstajajo druge poti: lahko bi povišali davke za premožnejše, lahko bi tudi za nekaj časa uvedli finančno represijo. Mark Blyth celo postavi provokativno vprašanje: kaj pa, če bi namesto varčevanja ubrali nasprotno pot in NE reševali prezadolženih bank? Jih pustili, da propadejo? Ne bi bila to morda celo manjša cena za izhod iz krize? Irska in Islandija sta naredili prav to. In kaj se je zgodilo? Ne, da sta se komaj izvlekli iz krize, ampak celo prosperirata.

Če bomo še kar nadaljevali z varčevanjem, se vprašam, zakaj potem sploh še imamo državo. Namen in smisel podpisa pogodbe s tistimi, ki naj bi predstavljali vse nas, sta predvsem v tem, da v zameno za naše dajatve skupaj gradimo javne storitve, ki nam omogočajo normalno življenje in funkcioniranje v družbi. Ne, da te storitve dobimo 'podarjene' – ne, tu ne gre za to, da jih morda lahko dobimo, če nam jih bodo po sreči namenili tisti v parlamentu. Ne, do brezplačnih javnih storitev imamo pravico, poslanci in vlada pa dolžnost, da nam njihovo uporabo omogočijo! In zdaj se pogovarjamo o rezih v šolstvu? Pa dajmo ga kar ukiniti. Pa ukinimo še zdravstvo, pokojnine, cestna in komunalna podjetja, telekomunikacijska omrežja, zaprimo kar celotno državo, joj, kakšne vsote denarja bomo šele potem privarčevali! Hitro, sporočimo novico, kako smo obogateli, ljudstvu! Ampak, čakaj, kje pa so vsi? Kam so šli? Še malo prej sem, se mi zdi, videla par na Tromostovju, slišala pasji lajež, prisegla bi tudi, da je nekdo nedolgo nazaj kukal izza spomenika. Kje so zdaj vsi, da jim sporočimo veselo novico?

Špela Močnik

    Blyth, M. 2013. Austerity: The History of a Dangerous Idea. Oxford in New York: Oxford University Press.

[refleksije]

»Tujci? Hvala, ne rabimo!«

At the bottom of enmity between strangers lies indifference.

Søren Kierkegaard

Hipoma smo identificirale kraj njegovega izvora. Okrogel možakar srednjih let na vespi, po grško glasen z lastnim glasom in hupo, pred katerima se je umikala gosta množica nas sonca in zrelega sadja željnih. Za njim četica policistov v civilu in nekaterih v uniformah, pred to nenavadno karavano pa zvok natikačev v begu in solidarno vpitje drugim nezakonitim priseljencem, ki so na bližnjih ulicah in trgih prodajali drobnarije za preživetje. Večina se je pravočasno umaknila in poskrila, medtem ko je enemu izmed njih povezovanje koncev platnenega prta, na katerem je počival ves vir njegovega bornega dohodka, vzelo preveč časa. Zadnji trenutek se je izmaknil, njemu izpod prstov pa eden izmed vogalov prta, tako da so se pisane torbice, denarnice, sončna očala in drobnejši predmeti eden za drugim razsipali po tleh. Možakar je sestopil z vespe, izustil sočno grško kletvico in z zaletom brcnil vanje, medtem ko so se njegovi policijski kolegi za pobeglimi migranti razkropili po bližnjih ulicah. Kot v igri mačke z mišjo so jim pustili nekaj prednosti. Pa saj vendar ni tako zelo težko opaziti »vsiljivca« v obliki pretežno temnopoltih migrantov med množico domačinov in gručami svetlopoltih turistov, med katerimi smo bile tudi Slovenka, Španka, Avstrijka in Luksemburžanka. V marsičem zelo različne, v tistem trenutku pa si tako zelo enake po zaprepadenosti nad dogodkom in še veliko bolj nad neprizadetostjo njegovih prič. Pretreseno smo o njem razpravljale še tedne in si ga očitno zapomnile za nadaljnja leta.

Kako je vendar mogoče, da v današnjem času, v državah, ki se pojmujejo in postavljajo kot zgled civiliziranosti s svojo zavezanostjo načelom demokracije in človekovih pravic, status posameznika določa njegovo človečnost? Zakaj so zame kot začasno prebivajočo v Grčiji veljali formalni standardi in pravila obnašanja državnih organov, medtem ko si nezakoniti priseljenci po njihovem mnenju ne zaslužijo, da se jim pristopa in se jih legitimira kot ljudi? Prizor, ki sem mu bila priča v Grčiji, je namreč veliko bolj kot na opravljanje državne službe in zagotavljanje varnosti na mestnih ulicah spominjal na lov za bežečo živaljo.

Ob zadnjem dogodku v Desklah, kjer je bil žrtev nestrpnosti sošolcev deček, ki prihaja iz Bosne, je postala ta nehotena razglednica iz Grčije še toliko bolj živa. Prizori fizičnega in verbalnega nasilja do tujcev pričajo o tem, da so ti ob svojih najrazličnejših statusih še posebej ranljiva skupina posameznikov. Stanje je še toliko slabše, ker svojih pravic bodisi ne poznajo bodisi v strahu pred posledicami ne upajo opozarjati nanje. Kakor so ob mednarodnem dnevu migrantov, 18. decembru, izpostavili v Slovenski filantropiji, so tujci med drugim izkoriščani na različnih področjih dela, osebam s priznano mednarodno zaščito se odrekajo pravice, ki pripadajo drugim kategorijam tujcev, enega izmed ključnih problemov na področju pravic tujcev v Sloveniji pa pomeni tudi odrekanje možnosti njihov politične participacije.

Prav slednje jasno kaže na pogostost kršenja pravic migrantov kot na več kot zgolj simptom rastočega ravnodušja ali manifestne nestrpnosti osamljenih posameznikov do tujcev. V telesih tujcev, ki si želijo ustvariti življenje v izbrani državi, še posebej tistih, ki so prišli v državo nezakonito, v eri globalizacije trčita dve temeljni načeli človekovih pravic. Seyla Benhabib, politična filozofinja turškega rodu, v svojih knjigah in poljudnih besedilih nazorno osvetli kontradiktornost svobode gibanja posameznikov in pravice do iskanja in uživanja pribežališča pred preganjanjem v drugih državah na eni strani s suvereno oblastjo ljudstva, katere zunanja dimenzija je tudi nadzor nad mejami države ter določanje pravil za članstvo tujcev v državi kot politični skupnosti, na drugi. Če so v dobi, zaznamovani z intenzivnim povezovanjem različnih koncev planeta ter z odnosi, ki popolnoma presegajo determinante teritorialne geografije, meje držav torej porozne za pretok informacij, kapitala, izdelkov ter tudi storitev, pa te še vedno ostajajo največja prepreka za človeška telesa.

Migracijska politika večine držav je ob zaostrenih globalnih gospodarskih razmerah še dodatno konservativna. Če je deregulacija za potrebe dotoka svežega kapitala iz tujine predstavljena in sprejeta kot samoumevna, pa so telesa migrantov kot metafora za grožnjo pravicam, življenjskemu standardu, tradiciji in kulturi večine z lahkoto podvržena človeka nedostojnemu ravnanju. Kakor takrat na Monastirakiju neopaženo s strani večine, ki ji je prihranjen strah, da se znajde nemočna pred zaprtimi mejami globaliziranega sveta.

Staša Tkalec

Foto: avtorica prispevka  

[refleksije]

Sprejemanje sveta

Glavna oseba zgodbe je maček Mouloud. Gotovo neobičajna izbira, še posebej zato, ker muc nič kaj dosti ne pravi. Ampak živi. Ko spi, “vse v njem spoštuje njegov spanec“. Igra se, “in ne sanja o tem, da bi se gledal, kako se igra. Jaz sem tisti, ki ga gleda, očaran nad tem, kako privzame svojo vlogo z natančnostjo gibov, ki ne pustijo prostora za praznino. V vsakem trenutku je eno s svojim dejanjem“. Rad ga imam, piše Jean Grenier v tem čudovitem liričnem eseju iz zbirke Otoki, ker “odpravi razdaljo, ki ob vsakem prebujenju vedno znova vznikne med svetom in mano“.

Zlahka se poistovetim z avtorjevim vzgibom, da bi v mačku našel oporo, ki bi pomirila njegov nemir. Da bi mu povrnil vero v tistih trenutkih, ko nas naša prepričanja in gotovosti zapustijo, ko se nam v neposrednem stiku s svetom odpre pogled na praznino, ko v tišini noči poskušamo odgovarjati pred samimi sabo in smo soočeni s tem, “česar ni“. In ga opomnil na tisto dragoceno občutje, ko sprejmemo in začutimo toplino, ki priča o naši prisotnosti v svetu. Maček molči, a avtor ga sliši, kako pravi: “Jaz sem ta roža, to nebo, ta stol. Jaz sem bil tiste ruševine, tisti veter, tista toplina. Me ne prepoznaš pod mojimi preoblekami? Verjameš, da sem maček, ker zase misliš, da si človek.“ V kosmatinčevem vedenju ni razpok, bodisi v nasilnem pohlepu, ki ga usmeri na hrano, če je lačen, bodisi v neskončni nežnosti, ki ga vodi, ko se zvije v naročju. Toda ta harmonija in polnost, ki ju odseva, našega liričnega pisca obenem navdahne z žalostjo. Kajti nenadoma je soočen s tisto temeljno resnico, da je človek, nepopolno bitje, ki ne bo nikoli doraslo pričakovanjem, razpet v mreži odsotnosti in tišine, ki bo ob vprašanjih, ki mu jih postavlja svet, ostal brez besed. V nasprotju z mucem, piše avtor, je naše človeško stanje nevzdržno: “odtrgan sem od tistih, za katere trdim, da jih imam rad, in od samega sebe, od kogar se ne morem oddaljiti.“ Kako povedno v tem smislu je dejstvo, da ga muc največ nauči o življenju prav v trenutku svoje smrti.

Kosmato kepico, staro komaj mesec dni, je dobil od lastnika pokopališkega zavoda. Muc se je tako najverjetneje rodil na pokopališču, ki je avtorja vedno navdajalo s strahom in obupom – dokler ni tudi sam izgubil ljubljenega bitja. Mouloud se je izkazal za zvestega spremljevalca; kot zrcalna slika je sledil, a hkrati razbil monotonost avtorjevega življenja, ko mu je s tačko vztrajno skušal preprečiti obračanje strani in tako prekinil utečeni tok branja, pisanja in sanjarjenja. Študij idej, raziskovanje in pridobivanje znanja, kako prikladna tolažba pred minljivostjo življenja in uganko sveta! Toda v zanašanju na svoja teoretična odkritja, oddaljene ideje, nenadne epifanije, piše naš pesnik, “sem precenil svojo moč: tega me je naučila Mouloudova smrt“. Bilo je proti koncu poletja, ko sta se pisec in njegova mama morala seliti. Kaj z Mouloudom? Ker ga nista mogla kar pustiti, je padla odločitev, da je zanj najboljše, da ga peljeta k veterinarju. Podobno čustvo usmiljenja je avtorja prevzelo, ko ga je med počitnikovanjem v tujini dosegla vest, da se je muc z enega svojih ponočevanj vrnil hudo ranjen in slep na eno oko. Že takrat je pomislil, da bi bila zanj najboljša smrt. Toda če bi vprašali Moulouda, se mar ne bi ta občutek usmiljenja izkazal za sebičen poskus, da bi si prihranili lastno trpljenje ob stiku s trpljenjem ljubljenega bitja?

Po posegu ga je v mačkovem trupelcu presenetil odraz pohlevnosti, presenetljive prepuščenosti. Podlegel je “zakonu univerzalne ljubezni,“ ironično piše pesnik; v kotu vrta, kjer se je počutil doma, bo dokončno dosegel spravo s svetom. Lahko bralci morda ugibamo, da prav od tega trenutka dalje pokopališče v avtorjevih očeh ni več predstavljalo “tuje dežele,“ ampak ga je navdajalo z mirom in občutkom poznanstva? Od takrat naprej, bi prav tako lahko ugibali, se je avtorjevemu pogledu razkrila lažna krinka idej kot tudi tragičen razloček med univerzalno idejo in živim bitjem. Kar uide v tem teženju k nadzoru in pokoritvi sveta pod vzorcem izoblikovanih standardov – četudi pod preobleko usmiljenja – je namreč prav negotovost človeškega obstoja, ki nas sili k nenehnemu uporu in ponižnosti, in ne opravičuje želje po nadvladi. Ga ni muc, četudi v smrti, tako opomnil na omejitve, ki pritičejo našemu delovanju v svetu in ki nam preprečujejo, da bi se povzdignili nad druge in svet in prevzeli vlogo gospodarjev življenja in smrti? Bi bilo kaj drugače, če bi se prepustili teži trenutka in teku dogodkov, ne da bi se obremenjevali z lažno in v vsakem primeru nesmiselno skrbjo za prihodnost? Na ta način, kot piše Jean Grenier na nekem drugem mestu, “bi mirno pričakal trpljenje, ker ga ne bi pričakoval. Tako tudi ne bi imel potrebe po lažeh v tem življenju ali po iskanju tolažbe v naslednjem.“ Da se uganka življenja ne skriva v sprejemanju izzivov in čudes sveta, ne da bi se izpenjali v grajenju pričakovanj in obrambnih zidov, pod katerimi pogosto že vnaprej ubijemo ali izkrivenčimo tisto najlepše, kar se nam ponuja spontano in brez pogojev?

Maša Mrovlje

J. W. M Turner, Holy Island

[refleksije]

Ferguson: prikrita družbeno-ekonomska plat zgodbe

V okraju zvezne države Missouri, kjer se je odvil prvi val večjih protestov v Fergusonu, je St. Louis County na samem vrhu najbolj segregiranih območij v ZDA. Skupnosti z večjo segregiranostjo so tudi med najbolj ekonomsko neenakimi. Med letoma 2005 in 2009 je povprečno temnopolto gospodinjstvo živelo v soseski, kjer je 22,5 % prebivalcev pod pragom revščine, medtem ko je povprečno belo gospodinjstvo živelo v soseski z 9,2 % prebivalcev pod pragom revščine. Povprečna premožna temnopolta družina v St. Louisu je živela v soseski, ki je skoraj dvakrat bolj revna kot soseska, v kateri je živela povprečna bela družina. Ta statistika je primerljiva s tistimi na nacionalni ravni. Če si belec/lka v ZDA, imaš 1,69 krat večjo možnost, da si lastnik nepremičnine, kot pa temnopolt Američan/ka. Življenje v soseskah z večjo stopnjo revščine ima posledice tudi za preostale sfere vsakdanjega življenja, saj lahko vzpostavimo korelacijo med revščino v soseski in neenakostmi pri dostopu do izobrazbe, varnosti, kakovosti okolja in zdravstva. [2]

Družbeno-ekonomska dimenzija, ki jo deloma orišejo zgornje številke, torej zavrača poenostavljeno vzporednico med barvo kože in stopnjo kriminalitete in spodbudi k nujnemu globljemu kontekstualnemu pogledu. Zavrača tudi tezo o incidenčnosti umorov neoboroženih temnopoltih moških v zadnjih mesecih in nasprotno pokaže na njeno sistemskost. V tipičnem liberalnem duhu se namreč prevečkrat zgodi, da se vprašanja rasne neenakosti zreducirajo samo na vzpostavljeno načelno zavračanje vsakršnih pojavov rasizma, ne da bi se vprašali, kateri procesi in strukture dovoljujejo in hranijo pri življenju njene bolj prikrite oblike. Vprašanja revščine in socialne neenakosti pa ne moremo razumeti v njeni kompleksnosti, če ne usmerimo kazalca v obstoječi politično-ekonomski sistem. Poleg pomembnega vprašanja rasne diskriminacije zgornji primeri kličejo tudi po izpraševanju militarizacije in prekomerni uporabi sile ameriške policije, kriminalizacije državljanske nepokorščine in predvsem (ne)pravičnosti obstoječega kapitalističnega sistema, ki je tesno prepleten z interesi dveh največjih političnih strank na vseh ravneh oblasti.

Množični odzivi ljudi različnih barv kože na prepočasno in neučinkovito ukrepanje oblasti dajejo upanje, da Michael, Akai in Eric niso umrli zaman. Izbruhi nasilja nad oprostilnimi odločitvami velikih porot  so samo odraz nakopičenja nezadovoljstva in frustracij, ki jih diskriminirani prebivalci izkušajo na svoji koži na dnevni ravni. A da ne bo nastajajoče državljansko gibanje samo še eno izmed mnogih, je ključnega pomena problematiziranje rasne neenakosti znotraj okvirov širše družbeno-ekonomske ureditve, ki v (po)kriznem obdobju še dodatno poglablja vrzel med bogato in dobro povezano peščico ter utrujeno delavsko rajo. Medtem ko je prepoznanje potrebe po reformah iz samega političnega vrha spodbudno, ta apolitično-reformistični konsenz hkrati predstavlja dvorezni meč, ki lahko zoži ukrepanje na zgolj legalistične in tehnične spremembe. Zato bi bila razširitev ciljev gibanja z zgolj identitetne problematike in vprašanja državljanskih pravic na bolj izrazito politično-ideološko raven še kako dobrodošla za vznik bolj radikalnih sistemskih reform.     

  Alen Toplišek

[1] Več o podrobnostih posameznih primerov si lahko preberete tukaj: http://www.rtvslo.si/svet/foto-tudi-zn-zaskrbljen-zaradi-policijskega-nasilja-v-zda/352817, http://www.rtvslo.si/svet/vse-oci-uprte-v-zda-bodo-pri-tretjem-primeru-usodne-policijske-sile-ukrepale/352929. 

 [2] Več o statistikah si lahko preberete v članku The Huffington Post: http://www.huffingtonpost.com/2014/08/22/ferguson-black-america_n_5694364.html.

[refleksije]

Izhajati iz etike

Sonce na travi, kako je zeleno! Kako je dober človek v naravi! Mehak je kot veter, ki v vejah trepeče in ki pajaolčne tišine razgrinja povsod, vsepovsod. Njegova stopinja se v vetru izgublja povsod, vsepovsod. Kako je preprost človek v naravi, kot ptica, ki plava pretiho nad nami. Ste videli ptico, ki je izletela iz kletke, poglejte, kako opoteka se, kadar v prostosti se znajde. Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje, da se zaveste svetlih vetrov, gibanja lahnega gozdnih vrhov, dobre sončne svetlobe, svetlobe nad nami. Živeti, živeti je smisel človeka.

Srečko Kosovel, Kabinetni ljudje

Špela Močnik

[refleksije]

Zakaj več ne pristajamo na varčevanje

Razlog za to tiči v dozorenju širšega spoznanja javnosti. Ko so politiki sebe in sitega osla prvič poslali na led, smo še vsi nekako samokritično verjeli v potrebo po zmanjšanju svojih potrošniških navad in verjeli, da mogoče pa le ne bi bilo slabo, če bi se čemu tu pa tam odrekli. Takratni Pahorjevi vladi smo tudi kimali, ko je nenehno poudarjala, da je slovenska družba potrebna reform. A nismo vedeli, kaj točno misli s tistimi “strukturnimi” reformami. Prišli sta pokojninska reforma, reforma socialne zakonodaje in malo delo in tako se je začela krepiti širša ozaveščenost o posrednih in neposrednih posledicah, ki jih takšni na prvi pogled tehnični zakoni imajo na temelje širše družbene ureditve.

Medtem se je odvijala tragična zgodba v Grčiji, ki ji še vedno ni videti konca. Odziv slovenske politične garniture je bil, da mi pa že ne bomo končali kot Grčija in se bomo takšnemu scenariju izognili z uporabo sredstev, ki so baje že bila preizkušena, npr. v Nemčiji in Veliki Britaniji. A navkljub dokaj pozitivnim ekonomskim številkam v slednjih dveh se življenjski standard navadnih ljudi (torej nižjega srednjega sloja ali navadnega delavskega razreda) par let po uvedbi varčevalnih ukrepov ni nič kaj izboljšal. Prav nasprotno, poslabšal se je, medtem ko so se družbene neenakosti med premožnejšimi in revnimi še povečale. Tudi v Grčiji, ki predstavlja daleč najbolj črn scenarij za preostalo evropsko periferijo, se je kljub večkratnim varčevalnim paketom javni dolg še dodatno povišal, predvsem zaradi posledično prizadetega domačega povpraševanja in vrtoglavih obrestnih mer na zadolževanje. Vladne politike niso več plemenito (ali vsaj deklarativno) usmerjene v izboljšanje javnega dobrega in življenjskega standarda ljudi, ampak zgolj še v ekonomično uravnilovko med gospodarsko rastjo in uravnoteženimi javnimi financami.

Torej, ob ponovni in že slišani napovedi o znižanju izdatkov za zagotavljanje osnovnih javnih storitev so seveda sindikati javnega sektorja spet na nogah. Tokrat so šli korak dlje in skupaj s parlamentarno stranko, ki ima sorodne interese za zaščito javnega interesa, Združeno levico, opozarjajo tudi pred nepremišljeno (raz)prodajo dobro poslujočih javnih podjetij. Sočasno ljudstvo zori k spoznanju, da razpršitev odgovornosti na slehernega posameznika, ki je začetno spremljala varčevalno vnemo, nima konkretnih posledic za izboljšanje družbeno-ekonomskega stanja. Kakovost javnih storitev je tako še vedno na udaru. Miro Cerar pravi, da moramo javne finance spraviti v red zaradi države same, ne zaradi Evropske komisije ali koga drugega. Isto je pravil Borut Pahor, ko je sam vodil slovensko vlado – štiri leta nazaj. In kaj se je do danes spremenilo? Kdo je na boljšem in kdo na slabšem?

  Alen Toplišek

[refleksije]

Literarni predah •

Kajetan Kovič: Dežela mrtvih   Smrt me bo vzela za točaja. Bel paž bo stopil v temni dvor. Zašla bo slika tega kraja. Njegova teža in napor.   O prostor, lep in enostaven. O najbolj tiha od tišin. O čas za zmeraj vodoraven. Prosojna godba korenin.   Dve roki, položeni v spanje. V neslišno lesketanje zvezd. V doslej neznano praznovanje. K sencam šentjanževih nevest.   V rastlinsko noč, kjer so objete na svetu ločene stvari. Kjer skoz velike bele cvete neponovljivi dež šumi.     Kjer teža lovorovih vencev ne bega prostega duha. Kjer pada v beli mir studencev bežeča voda iz gora.   Vir: Kajetan Kovič (1974). Voda življenja. Sodobnost (1963), letnik 22, številka 7.

Vir

[refleksije]

In... mir na svetu!

Ob profesionalni deformaciji je prva asociacija v razmišljanju o miru na poslanstvo Organizacije združenih narodov. 24. oktobra je namreč minilo devetinšestdeset let odkar je stopila v veljavo Ustanovna listina Združenih narodov. Ta listina je postavila temelje svetovne ureditve po drugi svetovni vojni in kot svoj poglavitni cilj začrtala varstvo mednarodnega miru in varnosti. Z njo je bila prvič v zgodovini prepovedana vojna oziroma je bilo državam članicam naloženo reševanje medsebojnih sporov izključno z uporabo miroljubnih sredstev. Če je sleherniku jasno, da se vojne sicer pod imenom meddržavnih in notranjih oboroženih spopadov nadaljujejo tudi slabih sedem desetletij po sprejetju te slovesne zaveze, potem je o miru težko razmišljati kot o sopomenki za svetovno politiko enaindvajsetega stoletja.

Druga, ne nepovezana in še bolj aktualna asociacija je nedavno podeljena Nobelova nagrada za mir. Slednjo sta si razdelila dva zagovornika človekovih pravic, med katerima je širši javnosti s svojo življenjsko zgodbo bistveno bolj znana Pakistanka Malala Yousafzai. Medtem ko je mlada in karizmatična Malala s svojimi prizadevanji za pravice otrok, predvsem pravico deklic do izobraževanja, nesporno odlična kandidatka in zaslužena dobitnica, pa je ta nagrada v sicer pravih rokah vsaj deloma tudi obliž in priznanje Zahoda samemu sebi. Nagradil je deklico, ki se bori za mir na Daljnem Vzhodu in ki jo je sam rešil pred barbarstvom lokalnih verskih in političnih skrajnežev. Premalo ali raje nič besed je ob tem namenjenih tisočerim, enako dragocenim otrokom, ki so jim te in druge pravice do polnega uživanja otroštva kršene tudi v razvitih Zahodnih državah ali na tujem ozemlju, ki ga prizadeneta njegova uporaba sile in moči.

V tej refleksiji pa obstaja še drugačen problem. Če ga mislimo skozi omenjene asociacije, se namreč mir s svojim nasprotjem vred hitro sprevrže v abstrakten pojem, geografsko in vsebinsko preveč oddaljen od naše regije. Daleč od slehernika. Razmišljanje o miru ostane omejeno na odpravo sovražnosti, ki so se razvile v oborožene spopade, ter vseh oblik nasilja nedemokratičnih političnih režimov nad lokalnim prebivalstvom.

Naj to izzveni še tako dostojno lente patetičnosti, pa se kulture globalnega miru, h kateremu se je mednarodna skupnost zavezala leta 1945, ne da graditi drugače kot prav začenši z nami in od tu. Iz človeškega odnosa med dvema, med tremi, med različnimi etničnimi, verskimi, rasnimi skupnostmi, v naši ožji in širši regiji. V strpnosti in sposobnosti stopiti v čevlje drugega, čeprav ti tiščijo in so na prvi pogled še tako neprivlačni.

Tudi zgodovina naše regije je v marsičem verodostojna pričevalka tega, da požare velikih konfliktov netijo nepričakovano majhne, lokalne in sosedske vžigalice. Konflikti plamenijo pod nepoznavanjem in nezanimanjem za drugega, v odsotnosti občutka za skupno, več kot lastno dobro. Kulturo miru na videz neznatno, a vztrajno ruši vsakdanja nestrpnost do drugačnih idej, življenjskih slogov in izbir drugih, nezmožnost življenja v različnosti in nesposobnost sprejemanja kompromisov, ki je karikirano rečeno, enako pomembna tako na zelenjavni kot na politični tržnici.

Če se namesto v jezik ugriznemo v  rep in vrnemo na izhodišče tega razmišljanja o miru, potem si lahko le želimo, da bližajočo se obletnico zaznamuje konec pasivnosti zavoljo prikritega posmeha ali nelagodja ob izrabljenosti tega pojma. Naj naposled postane naravno in udobno živeti mir, tako kot imajo le občutene na lastni koži in polno izživete pravi smisel in vsebino vse besede, ki se rimajo na srečo, bratstvo in ljubezen.

Staša Tkalec

[1] Predhodno objavljeno v rubriki Prebiranja na radiu Murski val, 21. oktobra 2014.  

[refleksije]

Literarni predah •

Gillian Rose, Love's Work

King Arthur explained his dream of Camelot to Guinevere, his beloved wife. He would end the feuds and warfare between the barons and knights, not by becoming a tyrant or despot, but by becoming a just king, who would maintain the rule of law. He would give straight judgements to foreigners and to his own people, so that they would prosper and enjoy peace, not war. They would have plentiful harvests, not famine or blight or plague, and the women would bear children. In answer to Guinevere's doubts about the likely stability of this new regime of peace, King Arthur proposed to enlist the participation of the knights. He built a Round Table, emblem of equality, and sent out cryers for the best knights to join the debate.

Launcelot, afar in France, heard of this vision of Camelot, and, like other warriors and wise men, he was eager to join the fellowship of the Round Table. Launcelot hoped that the new kingdom would create the perfect realm, whereas King Arthur's aim was to guarantee a knowable and reliable law, which would serve the people and their customs as they were. Guinevere and the other knights warned Arthur that Launcelot cared more for ideals than for others. However; they were all convinced of Launcelot's human heart when, in a jousting tournament, he wept as he slew a knight. So Launcelot became a Knight of the Round Table.

Launcelot and Guinevere fall in love. For some time, everyone except the King knows of their illicit passion. When the King finds out about it too, should he continue to pretend not to know what has happened, so as to preserve the vision of Camelot? This would destroy the authority of the Round Table and the law. Should he banish Launcelot and condemn Guinevere to die, according to the law, which they have all sworn impartially to uphold? If he enforces the law, against his desire, he will lose his beloved wife, who has betrayed him, and his beloved friend, Launcelot. The King carries out the law: Launcelot is banished and Guinevere is condemned to death. Launcelot saves Guinevere, who enters a convent, and he wages war against Arthur. King Arthur wins the war, but he loses Guinevere, Launcelot and the vision of Camelot.

Whatever King Arthur chooses, whether to overlook the betrayal or to prosecute the crime, the choice is not the issue. For, one way or the other, the King must now be sad. Betrayed or avenged, sadness is the condition of the King. Whether action is taken in the spirit of the law, or whether its requirements are ignored, the law will rebound against his human weakness so as to disqualify itself. Either its authority will be eroded by the deliberate oversight of the King, or, if executed, it will be overthrown by Launcelot's revenge.

This medieval tale contains Merlyn's wisdom about the rule of reason. It tells what happens when a sovereign people ('the King') without coercion decree a law for themselves. Their humanity is forgotten, and so will be the law. Sadness is the condition of the King. For he has to experience his power and his vulnerability, his love and his violence, within and without the law.

Philosophy, ancient and modern, is born out of this condition of sadness. Metaphysics, which, in Aristotle's technical terms, is concerned with the relation between the universal 'nose' and the sheer snubness of a nose, which no term can capture, this remote-sounding metaphysics is the perplexity, the aporia, at how to find the path from the law of the concept to the peculiarity of each instance, from 'the nose' to the snub. If metaphysics is the aporia, the perception of the difficulty of the law, the difficult way, then ethics is the development of it, the diaporia, being at a loss yet exploring various routes, different ways towards the good enough justice, which recognises the intrinsic and the contingent limitations in its exercise. Earthly, human sadness is the divine comedy - the ineluctable discrepancy between our worthy intentions and the ever-surprising outcome of our actions. This comic condition is euporia: the always missing, yet prodigiously imaginable, easy way.

Modern and postmodern philosophers continue the sceptical conceit according to which philosophers affect disaffection from philosophy. Traditionally, this is the way in which philosophy reclaims its originality. Postmodern philosophers are in deadly, unironic earnest. Philosophy, they claim, is revenge for the unbridgeable distance between thought or language and concrete being; metaphysics is spleen at the diversity and difference of beings; ethics is the violent domination of the troubling otherness of the other. Postmodern philosophers say that philosophy is founded on the totalitarian ideal of Camelot ' whereas philosophy is born out of the sadness of the King, to whom it offers the consolation of reflection.

Previously, modern philosophical irrationalism was seen retrospectively by philosophers and historians as the source of the racist and totalitarian movements of the twentieth century. Now, philosophical reason itself is seen by postmodern philosophers as the general scourge of Western history. To reason's division of the real into the rational and the irrational is attributed the fatal Manichaeism and imperialism of the West.

This decision by the intellectuals that reason itself has ruined modern life, and should be dethroned and banned in the name of its silenced others, is comparable to the decision to stop small children, girls and boys, from playing with guns, pugnacious video games, or any violent toys. This brutally sincere, enlightened probity, which thinks it will stop war and aggression, in effect aggravates their propensity. This decision evinces loss of trust in the way that play (fairy stories, terrifying films) teaches the difference between fantasy and actuality. The child who is able to explore that border will feel safe in experiencing violent, inner, emotional conflict, and will acquire compassion for other people. The child who is locked away from aggressive experiment and play will be left terrified and paralysed by its emotions, unable to release or face them, for they may destroy the world and him or herself. The censor aggravates the syndrome she seeks to alleviate; she seeks to rub out in others the border which has been effaced inside herself.

Philosophers who blame philosophy for the ills of civilisation have themselves lost the ability to perceive the difference between thought and being, thought and action. It is they who expunge the difference between fantasy and actuality, between the megalomania projected on to reason and the irreverent forces which determine the outcome of actual conflicts. They have inflated the power of philosophical reason, conferring on it a supposititious dangerous potency. It is the philosophers, not reason, who thereby degrade the independence of political realities and contingencies. Terrified of their own inner insecurity at the border between rationality and conflict, between the new academic political protestantism and politics as the art of the possible, they proceed as if to terminate philosophy would be to dissolve the difficulty of acknowledging conflict and of staking oneself within it. To destroy philosophy, to abolish or to supersede critical, self-conscious reason, would leave us resourceless to know the difference between fantasy and actuality, to discern the distortion between ideas and their realisation. It would prevent the process of learning, the corrigibility of experience. This ill-will towards philosophy misunderstands the authority of reason, which is not the mirror of the dogma of superstition, but risk. Reason, the critical criterion, is forever without ground.