skijumpingimagines

[skijumpingimagines]

STAR PES

Odkar je moj pes oslepel, ga počasi zapušča še sluh.   Zato se s svojo veliko glavo zaletava v moje noge in ne priteče več, ko mu zažvižgam.   A se vseeno ozira, ko me zavoha, in prosi, da božam njegove osivele dlake.   Sklepi ga neumorno bolijo, zato šepa, a vseeno hodi. Svojo povešeno glavo dviga z muko, da jo dosežejo moji prsti in da navkljub temi življenja začuti bližino.   Tako sem odkril, čeprav morda zmotno, da se za njegovimi živalskimi očmi skriva več ljubezni kot v večini ljudi.

[skijumpingimagines]

SPREHOD

Med sprehodom me ustavi star gospod s papigo na rami in zobno pasto na ustnicah. Sprašuje me, če vem, da bo konec sveta. Med govorjenjem gledam v bele lise ob kotičkih njegovih zgubanih ust.   Vem, a mu ne povem. Vem tudi, da se svet konča večkrat na dan, pa tega sploh ne opazimo.   Prijetno ga pozdravim in hodim naprej. Odzdravi mi le papiga.   Čez nekaj korakov se znajdem v gruči ljudi, ki hodijo po rokah. Rdečelasko prosim, da prime vrvico, na kateri imam psa. Prime jo s stopalom kot šimpanz.   Roke postavim na tla in vzamem zalet. Hitro padem na tla, ker nimam moči v rokah in razočaran vzamem nazaj psa, ki je že pošteno žejen.   Obrneva se proti domu in medtem razmišljam, če se svet končuje zaradi rokohodcev.   O tem ne razglabljam dolgo. Niso vse stvari vedno povezane.

[skijumpingimagines]

UGANDA

Teče po cesti, umazani z blatom in afriško zemljo, teče za sinom, ki ugrabljen v ugandsko je vojsko tatov, morilcev, upornikov, koscev ekvatorske kože, besna je moč, ki poganja mu noge, dosegel bi sina, žene se dokler telo ne upeša in v krču zgrudi se, s tal se še zadnjič uzre proti črnem konvoju, ki pelje, gleda nazaj ga fantič osemletni z iztegnjeno roko.   Ure leži v rumenkasti prsti in diha globoko, sonce pripeka ter trese telo mu bes, jeza in žalost, vstane počasi, domov se odpravi, kjer čaka samota, solze prekrivajo lica, oči pa temačna mrakoba.   Čaka, strmi v predmete po hiši, nikjer ni nikogar, noč prebedi in  razmišlja o sinu, kje je in kaj dela, jutro naslednje zbudi ga in mora v mesto na delo.   Blodi, žaluje dokler se ne more spet vrniti v hišo, tu obupuje, ne ve če je sin njegov živ ali mrtev.   V krogih vrtijo se dnevi turobni in meseci dolgi, žalost njegova ga vsrka v črnino, v tem mine že leto, zdaj se odloči, da našel bo kruto vzetega sina.   Kupi si puško, usede v avto in vozi po poti, kjer divje je tekel po dolgi ravnini, od tega je leto, najti ga misli, ni važno, kam mora in ne kaj storiti.   Ure preminejo, mož že opazi zle znake na cesti, pred sabo pa vrsto vojakov z orožji, ki dvigajo puške.   Vzame še svojo zdaj v roko, nameri čez šipo, pritisne, da streli zletijo med moške, ki padajo v rdečih slapovih.   Streli vojakov zgrešijo voznika, ki vozi naprej še, do tabora pride, nato se ustavi, izstopi ter strelja, pride vojaštvo iz celic in strelja v vrsti nazaj ga, oče se skrije v zaledje, zamenja naboj, a se ustavi, streli potihnejo, to ga začudi in hitro se dvigne.   Pred sabo zagleda fantiča, ki bil mu je vzet iz naročja, leto starejši, s pištolo v roki, krvjo na obrazu, oče spusti zdaj orožje in teče do sina v solzah, tik pred objemom sin dvigne orožje ter sproži v očeta, gleda brez čustev v truplo, ki padlo pred noge je topo.   Mnogo je vzeto otrokom ukarednim v trpki Ugandi, vzeto otroštvo, ko dano orožje je v njihove roke, vzeta je varnost, ko kruti udarci modrijo telo jim, vzet je spomin, ko s strahom vsadijo jim smoter, vzeta ljubezen, ko vsak dan se učijo v odmaknjenem svetu, da niti družina in niti prijatelj ne sme biti človek, mnogo je vzeto otrokom ukradenim v trpki Ugandi.

[skijumpingimagines]

klošar

ura Daritve se bliža, “kovanček bi prosil,” vrata drsijo in spuščajo topli piš vetra v klošarja z lončkom v roki, ki roti “kovanček, gospod in gospa, če imate v tem poznem decembru” baker in centi po dvajset, deset se nabirajo v lončku, z vsakim je možnost, da se bo kasneje utapljal v toplini, bližje in bližje, da skoraj že voha zatohlo plesnivost, skoraj okusi vse Njihove kraste, bolezni v mraku, kmalu bo moral na pot skozi Tivoli v Jamo Daritev znanec se bliža in piha v dlani, na njih prsti iz oglja, sapa vijuga iz žrela, v njem dlesni iz kamna, pride, zagruli: “ti, brat moj, prepusti mi kos svoje zemlje, čist je karton, na katerem sediš, glej še koš si počistil, v tej rodovitni planjavi bi žel več sadov kot na svojem, daj, le za uro, že dolgo me niso Gospod nagradili” klošar odvrne: “sovražim te, sosed, ne prosi me tega, vsi smo dobili, kot so razdelili, spoštuj te zakone, len si, brezbrižen, že veke varujem, obiram te kraje” “prosim, kovanček, v teh prazničnih časih, če le kaj imate” in nadaljuje: “prav kot si ti svoje, vsaj kot bi jih moral, preziram te, žlota, povrhu vsega si Jim dal še vzdevek, nimaš pravice in ne spoštovanja, iztrebek, sramota, naše božanstvo, rešitev, ki bi Jim vsako noč molil, če bi izvedel ime, ki ga nosijo, si onečastil, brskal sem, kjer sem lahko, za ime, da bi znal zamoliti, našel sem: Agorej, Empolaj, Hermes, Merkur, morda Veles, vendar ne upam klicati po starih bogovih, če Jim ne ugaja” znanec odide še preden zaključi in v brado si reče: “klošar je klošarju klošar”, bolj tiho pa “puši mi kurac” ura Daritve se bliža in klošar zapluje v gozdove, Tivoli v noči čez luknje preliva zmesi dimenzije, levo se moški poljublja s čarovnico, materjo prascov, desno se sliši lahkotno prepevanje davnih pastirjev, v vetru se sliši odmeve v kamen zaklete device,

mimo heroja, ki sope, umira od ranjene pete, dokler ne pride pred mokri vhod v vabljivo podzemlje v jami so zbrani vsi klošarji, z bakrom v rokah stojijo, čakajo v vrsti, da pridejo pred Njihov prestol, darujejo Njim, ki je velik, gargantovski skupek maščobe in znoja z nosom prašiča, metuljčkom na vratu in kačjim jezikom, vdrt, s petelinjimi krili, ki rastejo črni iz gležnjev, glava z volovskimi roglji, ki praskajo kapnike jame, Njim se približajo, v strahu prislonijo baker na kožo, ki se prilepi, zgubi v tem salu, tali pod maščevjem, v Njihove žile prinaša hranilo in večno naslado konec procesije, čakajo sodbo, naenkrat zatrese: “TI,” in pokaže na klošarja s čistim kartonom, “PRISTOPI” “Ti Si Prinesel Najvišje Koristi, Nocoj Boš Obdarjen, Enkrat Poliži Bogastvo, Ki Teče Po Koži Telesa Njih, Ki Razdajajo Srečo In Hrabrost In Silnost In Enost” klošar se plazi na štirih, pripravljen na dar, ki ga čaka, v žepu je listek, povleče ga ven in pred Njimi pomaha: “to bo desetič, da ližem Njih kožo, presveti, predragi, vzel bi le eno stvar, preden poližem, v zameno za zvestost, rad bi izvedel, kako Njih klicati, da lažje izmolim” grom in rohnenje se sliši s prestola in klošar se skrije, v kratkem zasliši: “Mogočni Smo, Večna Stvar, Krater, Ki Golta, Žrli Predhodna, Preprosta Božanstva, Vsak S Svojo Obrtjo, Drzen Si, Klošarček, Tvoja Predrznost Zdramila Je Jezo, Damo Ti Srečo V Zameno Za Zvestost, Prisluhni In Pomni: Vedno Nad Vsemi In Trgani Z Večjega, Mi Smo MERCATOR” klošar zajoka in tiho po mišje zasope “Mercator” kajkmalu sliši: “Zdaj Pridi Po Dar In Se Z Nami Naslajaj,” pride pred prestol in zliže Mercatorjev palec na nogi glava mu zbija, vrti se v krogih, ker čuti zadetost, vrže se v tla in si slači umazane cunje s telesa, sila mu trese telo in ga dviga od tal proti stropu, čuti orgazme v vseh delih telesa, v kurcu, v riti, v ustih, v ušesih, v prstih mu pokajo živci od viška, sluz čuti v grlu, toplino po koži, kot da se utaplja v vrelcih svetlobe, da vidi svet v kalejdoskopskih obrisih, plešejo z njim, kot da pušča fragmente iz sebe, iz duše v vsem, kar oprime, in vse, kar oprime, polzi v vesolje, piha čez pljuča in poči čez nohte nazaj v modrino, da mu raznese telo preko stene v Jami Daritev v jutru se obleče, podnevi sprehodi čez Tivoli v center, briše karton in napolnjen pozdravlja “kovanček bi prosil”

[skijumpingimagines]

] I AM A CITIZEN / ] I AM AN ESCAPEE / ] I AM AN EXCEPTION / ] I AM RETURNING TO TRENCH /

[skijumpingimagines]

Oh no.... not my bed and my pillows and my blankies..... sure would suck if I.... got snug as a bug in there.... whatever would I do......

[skijumpingimagines]

Green sleeves supremacy

[skijumpingimagines]

Them

[skijumpingimagines]

[skijumpingimagines]

What I find extremely hilarious right now is how Sweden can’t accept that people aren’t focusing on them. How Finland isn’t just crying in the shadow of Sweden. How Finland is celebrating Käärijä even if he didn’t bring the trophy home. They don’t want to accept why we are celebrating. Swedish media is trashing Finland right now harshly and so does Swedes in media. Hell, even Swedish ice hockey coach made some stupid comments to Finnish ice hockey team. 

But why are Finns celebrating like we won?

We are celebrating because for the first time in ages THE WHOLE WORLD sees us as our own and not the shadow of Sweden. Käärijä made the world acknowledge us! Point us on the map! And that’s something that rarely happens. 

Sweden is acting like the bitter big brother who doesn’t accept that someone is paying attention to little brother Finland instead of them.

And that’s beautiful. 

[skijumpingimagines]

Them

[skijumpingimagines]

redbubble

[skijumpingimagines]

CHA-CHACHA-CH-CHA-CHA-CHA! 🇫🇮❤️‍🔥💚

[skijumpingimagines]

Haymitch Abernathy in The Hunger Games (2012-2015) [requested by panemgif]

[skijumpingimagines]

[skijumpingimagines]

More book recs? More book recs 😌

[skijumpingimagines]

vilf (villain I'd like to fuck)