#jordanovo | Explore Tumblr Posts and Blogs

filemfilem · 3 years

Text

Tudi republikanci kupujejo superge

Objavljeno v Ekranu jul/avg 2020

V filmu Bite the Bullet (1975, Richard Brooks ) se med navdušenim britanskim jockeyjem, ki redno potuje v ZDA na pomembne tekme, in Geneom Hackmanom, potrtim veteranom špansko-ameriške vojne, odvije pogovor:

-Pripotoval sem 3,000 milj za Kentuckyjski derbi, in 2,000 milj za dvoboj Joea Gansa proti Battling Nelsonu. Dvainštirideset fantastičnih rund, preklemano čudovito. Veste kdo je zmagal?

- Me niti ne zanima.

- Ne zanima vas, kdo je zmagal? To ni le neverjetno ...to je povsem ne-ameriško!

Če bi Gene Hackman videl Zadnji ples (Jason Hehir) Netflixov težko pričakovani dokumentarec o zadnji sezoni legendarne postave Chicago Bullsov l. 1998, bi segel po revolverju.

Televizijska ekipa ESPN je tistega leta izjemoma dobila priložnost spremljati najslavnejše moštvo na svetu na vsakem koraku, kar je v času pred družbenimi mediji pomenilo edinstven vpogled v zakulisje. Posnetki – vsega skupaj preko 500 ur – so čakali več kot dvajset let, preden so ugledali luč dneva; predpogoj za izdajo je bilo soglasje Michaela Jordana, ki je čakal na ustrezen pitch, in čigar produkcijska hiša je tudi so-nadzorovala vsebino končnega izdelka. Uradna premisa tako obljublja desetdelni dokumentarec o zadnji sezoni moštva, sestavljenega okoli Jordana, Scottieja Pippena in trenerja Phila Jacksona, ki je med leti 1991 in 1998 v šestih NBA finalih prineslo Chicagu šest lovorik. Sezono so zaznamovala trenja med vodstvom ekipe na eni ter trenerjem in glavnima zvezdnikoma na drugi strani. Športni direktor Jerry Krause, mnogokrat spregledani snovalec šampionske ekipe, je zaradi večletnih osebnih zamer dal Jacksonu jasno vedeti, da ne bo nikoli več trener Bullsov, tudi če v prihajajočem letu dobi vseh 82 tekem. Jackson je tako sklical svoje varovance, jim povedal, da bo to njihov zadnji ples, ter jih popeljal še do zadnjega osvojenega prvenstva.

Neuradna premisa, ki Zadnji ples v resnici preveva, pa je – kljub navideznemu poskusu deikonizacije – utrditev Jordanovega mesta v zgodovini košarke, športa in popularne kulture. Serija se izmenjujoče med sezono 97/98 in preteklimi sezonami sprehaja po dolgi poti od Jordanovih začetkov do njegove druge upokojitve. Sicer omenja raznovrstne dejavnike, ki so botrovali uspehom Chicaga, od tega kako je Jerry Krause z odličnim občutkom za prezrte talente pripeljal v ekipo vedno znova prave koščke sestavljanke, do Jacksonovega zenovskega pristopa k obvladovanju različnih značajev igralcev, predvsem hiperaktivnega Dennisa Rodmana; vendar pa je ponavljajoči se motiv serije vseeno veličina Michaela Jordana, ki se po vsakem padcu znova povzpne v košarkaški panteon. Deikoniziran je ravno do te mere, da njegova človečnost upraviči oz. utemelji njegovo skoraj patološko potrebo po zmagi. Zadnji ples razgrinja Jordanovo otroštvo in odraščanje ter vplive medijske pozornosti na njegovo osebnost in kariero, pri tem pa utrjuje prav tistovrstno mentaliteto, ki predstavlja enega vidnejših problemov sodobne medijske kulture: poveličevanje posameznika, ki naredi, kar je potrebno, da zmaga, za vsako ceno. Kot reče William Hurt za femme fatale Kathleen Turner v Body Heat (1981, Lawrence Kasdan): “Matty was the kind of person who could do what was necessary. Whatever was necessary.”

Jordan je moral vedno tekmovati: v košarki, v golfu, v biljardu, kartah ali pa balinanju s kovanci. Iskal je razloge za zamero, le da bi ta čustva lahko vnovčil pri naslednji tekmi. Če zamere ni bilo, si jo je izmislil – Stanislavski bi bil ponosen. Občasno se je fizično lotil soigralcev – ravno toliko, da je preveril, iz kakšnega testa so, in da so razumeli, da je to njegova ekipa. In nihče, kot povedo v Zadnjem plesu, v tem ni videl težave. To je bil njegov način – z dobrodušnostjo ne postaneš šestkratni prvak in z dobrodušnostjo ne krepiš značaja. Toda serija zamolči trenutek, ko mu je soigralec Bill Cartwright učinkovito zagrozil, da mu bo polomil noge, če ga misli izzivati.

Obenem serija ne pozabi na Jordana kot poslovneža, ki je iz relativno dobičkonosnega športa naredil mega-posel (“Če se nekdo vsede za tri ure, da me gleda na televiziji, je moja obligacija, da mu vseskozi dam največ”) ter Jordana kot non plus ultra kulturnega ambasadorja Amerike. Bil je prvi športnik s svojo lastno linijo superg; dosegel in presegel je brand individualnih asov tenisa, golfa, dirkanja in boksa ter postal odločujoč faktor pri trženju NBA. V letih, ko so Biki osvajali prvenstva, je liga osvajala tuje trge, predvsem kitajskega, in postala mednarodni športni behemot, Jordan pa njen vseprisotni konkvistador. “Svetu je pripeljal ameriško kulturo.” Njegove reklame se na neki točki niso več trudile, da bi subliminalno vplivale na potrošnikove skrite želje, temveč so to izrazile povsem neposredno, s pesmijo “I wanna be like Mike”. Ker je le redko komu usojeno, da postane Mike, so tu superge za tolažilno nagrado.

A kaj pomeni “za vsako ceno”, kako se ta pojem vključuje v širši družbeni kontekst, in kje točno znamka preneha obstajati kot popkulturni element in se prevesi v označevalec luksuza oz. simbol hrepenenja? Verjetno, ko je šolnina nepredstavljiv strošek; takrat so čevlji najboljši približek, najrealnejši stik s slavo. Kaj so posledice tega, da vsi hočemo biti kot Mike, je leta 1994 pokazal prelomni dokumentarni film Hoop Dreams (Steve James, Peter Gilbert, Frederick Marx) predhodnik resničnostne televizije v katerem ustvarjalci štiri leta srednje šole spremljajo mlada košarkarska upa iz Chicaga. Arthur Agee in William Gates v športu vidita možnost pobega iz začaranega kroga revščine njunih družin in iz opresije sistema, ki v njiju vidi artikel, monetarno enoto oz. kar meso, kot pojasni eden izmed univerzitetnih oglednikov. Javne šole nimajo dovolj denarja za kvaliteten pouk, lovci na talente manično iščejo nove upe (med občinstvom tako vidimo največja trenerska imena univerz in NBA ekip), univerze morajo ali napolniti svoje športne dvorane ali odpustiti osebje, dilerji pa srednješolskim talentom kupujejo jakne in superge – quid pro quo, če jim uspe priti v NBA.

To, da je William doma v soseski Cabrini Green, je le še metaforični vrhunec. Na začetku 90ih jo je ovekovečila grozljivka The Candyman (Bernard Rose, 1992), a je bila dovolj nevarna tudi brez serijskega morilca, duha linčanega črnskega slikarja. In ko v pričakovanju šolanja na univerzi Marquette, eni redkih, kjer bo obdržal športno štipendijo ne glede na športne poškodbe, William v smetnjak odvrže kovček(!) poln ponudb ostalih univerz, ima epilog grenak priokus. Tri ure namreč spremljamo dva otroka pri hoji med izmuzljivim potencialom normalnega življenja in celo slave, ter čakanjem, kdaj bodo izklopili elektriko. Vse v upanju na uspeh v NBA, saj vmesne opcije pri nestabilni ekonomiji in diskriminatornemu sistemu težko vidita. Ključen del ameriških sanj je ravno to, da se sanje izključujejo s treznim pogledom in posledično z možnostjo pravega, sistematičnega upora.

Te sanje so redno dobivale potrditev tudi preko največjih športnih znamk: ali Nikeov “Just do it” ne namiguje ravno na navidezno enostavnost naših aspiracij? Vztrajnost in odločnost sta nepogrešljiv del vsakega dolgoročnega uspeha, toda slogan implicira določeno enostavnost akcije, katere uspešnost pa je v resnici pogojena s premnogimi drugimi okoliščinami. “Just do it” sicer izhaja iz poslednjih besed morilca Garyja Gilmorea, “Let's do it”, a je svoji pokroviteljski preprostosti mnogo bližje Reagonovemu sloganu vojne proti drogam, “Just say no”. Danes Nike ubira navidezno kompleksnejšo pot: v reklamni kampanji z igralcem ameriškega nogometa Kaepernickom, ki je l. 2016 med ameriško himno klečal v protest opresiji nad rasni diskriminaciji, in ki se ga ni hotela dotakniti več nobenga ekipa lige NFL, so dve leti nazaj sporočali: “Believe in something. Even if it means sacrificing everything.” Še eno redukcionistično geslo, prirejeno za čase, ko so podjetja pripravljena v trenutku vnovčiti tudi aktivizem – a seveda z zamikom: ko se prepričajo, da se bo splačalo.

Mogoče bi lahko bil Zadnji ples v nekem drugem obdobju enostavno dokumentarna serija o največjem košarkašu vseh časov. V luči zastrašujoče družbene neenakosti, pohlepa in apatije potrošništva pa se režiser zapleta v ideološke lovke ravno s tem, ko zavzema “nevtralno” držo, podobno domišljijskemu motu Mednarodnega olimpijskega komiteja “Brez politike v športu”, in s tem, ko se sprehaja po sobi polni slonov. Jordan je ob maminem pozivu naj javno podpre demokratskega kandidata za guvernerja Severne Karoline, Harveyja Gantta, v boju proti segregacionistu Jesseju Helmsu, dejal soigralcem, da “Tudi republikanci kupujejo superge.” Ko je izjava prišla v javnost, jo je sprva zanikal – v Zadnjem plesu pa razloži, da se ni nikoli imel za aktivista, da se je še iskal v vlogi vzornika in da je “enostavno svojo energijo usmerjal drugam”. Takratni pozivi Jordanovega soigralca Craiga Hodgesa, ki je na sprejem Bullsov v Beli hiši prišel v dašikiju, tradicionalnem afriškem oblačilu, in ki je bil znan po svojem boju za pravice črncev so izzveneli. Hodgesa kmalu ni podpisala več nobena ekipa, čeprav je bil eden najboljših strelcev v ligi, in tudi v Zadnjem plesu se seveda ne pojavi.

S podobnim šikaniranjem lige se je soočal tudi vrhunski igralec Denverja, musliman Chris Jackson, ki si je ime spremenil v Mahmoud Abdul-Rauf in kasneje ni hotel stati med ameriško himno kot protest proti ameriškemu zatiralstvu. Liga ga je sprva sankcionirala, kasneje pa je le še redko dobval kakršnokoli minutažo. Negativne reakcije je doživel pravtako s strani imigrantske muslimanske skupnosti, ki ga ni podprla, v strahu pred povračilnimi ukrepi – vendar je skupnost le prelagala neizogibno. Tri leta po njegovi zadnji tekmi v NBA se je zgodil 11. september. Rauf je imel je smolo, da Nike za časa njegove kariere še ni spredvidel, da se bo sčasoma nujno prisesati na revolucijo. Izgubil je miljone, ki pa so z vidika lige očitno služili tudi kot podkupnina proti političnemu aktivizmu, kakršn je bil desetletja povsem običajen aspekt predstavnikov manjšin v športu. In ta aktivizem ni utihnil v času največje revščine, temveč v času, ko je ameriški sen tekom 80ih prvič po viharnih post-vietnamskih letih ponovno začel pronicati skozi vse sloje prebivalstva. In mimo vsake sodbe o Jordanu lahko enostavno pogledamo kam je tovrstna ignoranca pripeljala ligo dobri dve desetletji kasneje, ko so igralci neprimerno bolj glasni glede politične situacije v ZDA: LeBronu Jamesu, Jordanu svoje generacije, so nekateri odvrnili s kontroverznim “Shut up and dribble”, saj niso bili navajeni, da se športniki opredeljujejo. Igralci NBA se danes povečini nočejo več predstavljati le kot športniki: pri nekaterih je to tudi del njihove “znamke”, ki je danes v športu še pomembnejša kot v Jordanovem obdobju, a vsekakor omogoča klic na odgovornost ter spodbuja javni diskurz. Vprašanje ostaja le: če družbeno odgovornost ljudem prodaš kot trend, koliko je lahko trajnostna, in koliko časa bo minilo, da jo potrošništvo uzurpira do izničenja?

Hkrati pa Zadnji ples v vsej svoji nevtralnosti ter z izključno športnim pogledom išče kredibilnost in zeitgeist preko intervjujev z bivšima predsednikoma, Barrackom Obamo in Billom Clintonom – za vsak slučaj, če Carmen Electra ni bila dovolj. Težko verjamemo, da pri 500 urah ESPN-ovih posnetkov iz tedanje sezone ter vseh ostalih virov največjo družbeno-politično težo nosita ravno dve tako dvolični politični osebnosti, še posebej Clinton, ki se pojavi le, da afirmira kako dober igralec je bil za časa študija Scottie Pippen. V čem je Clintonova relevantnost kot košarkaški komentator, poleg tega da je rojen v isti zvezni državi kot Pippen, ostaja skrivnost. Sicer je bil predsednik ravno v času prvenstev Chicaga, večina gledalcev pa se ga verjetno spominja predvsem po aferi z Monico Lewinsky ter igranju saksofona. A drugi se ga verjetno spominjajo po izjemni zaostritvi zakonodaje s katero mu je uspelo popeljati ameriške zapore še dlje od kakršnekoli prevzgojne in preventivne naravnanosti v industrijo, ki ravno v času gibanja Black Lives Matter postaja bolj javno izpostavljena. Edini človek, ki še manj spada v dokumentarec, je verjetno Justin Timberlake, ki pove, kako so kot otroci stali v vrsti za Air Jordan superge: a glede na to da je redni sodelavec Jordanove znamke in delni lastnik NBA ekipe Memphis Grizzlies, se njegova prisotnost popolnoma ujema z režiserjevo objektivnostjo.

Hehir namesto s serijo o specifičnem športno-kulturnem fenomenu ali pa o prevpraševanju slave in z njo povezane (ne)moči tako raje postreže s še enim youtubeovski slavospevom o veličini posameznika, popolnoma prezirajoč dejstvo, da je na vsakega Michaela Jordana na ducate neuspelih Jordanov, ki jim je lahko zmanjkal le en ključen trenutek izven njihove odločnosti in tekmovalnega značaja. Serija vsebuje določene elemente, ki bi lahko v spretnejši režiji osvetljevali kompleksnost veličine in uspeha tako zanimive osebnosti, še posebej ker je Jordan s svojo kombinacijo karizmatičnosti, veščine, tekmovalnosti, humorja in inteligence res odličen subjekt. Nekaj takega poskuša v svoji knjigi Prebojniki (2008) interpretirati Malcolm Gladwell, ko oriše mnoge družbene predpogoje za uspeh nadpovprečno nadarjenih posameznikov tekom zadnjega stoletja. Gladwell vidi ponavljajoč se vzorec okolja, v katerem nadpovprečno uspešni ljudje odraščajo, od rojstva v ekonomsko ustreznem obdobju do vzgoje in osebnostnih lastnosti ter prijateljev. Zadnji ples se nekaterih izmed omenjenih vidikov dotakne, vendar na koncu živi in umre v duhu mentalitete “Just do it” , po kateri so bili pri Jordanovem uspehu skoraj vsi ostali le statisti.

Zadnji ples ne ubeži ideologiji niti po strukturni plati, kjer se njegova plitkost še bolj izkristalizira. Izrazito ločuje med tako imenovano resno glasbo – neo-klasični zmazek brez kakršnegakoli obvladovanja forme, ki vsak bolj dramatičen ali čustven trenutek spremeni v epopejo – in pa hip-hop, ki vedno služi kot ozadje dinamičnemu vrvežu tekem, ceste in garderob. Zdi se, kot da ima afro-ameriško glasbo za imanentno manj resno, četudi sta bila hip-hop in jazz verjetno najbolj angažirana glasbena žanra 20. stoletja, ali pa enostavno želi ustreči predvidevanjem in pričakovanjem povprečnega gledalca.

Filmi oziroma serije s sorodno tematiko seveda nimajo nikakršne obligacije do uporabe afroameriške glasbe. Takšno predvidevanje je hvalevredno poskušal spodnesti Spike Lee z uporabo glasbe Aarona Coplanda v He got game, (1998) kjer v večini scen, tako intimnejših kot dinamičnih prevladujeta Coplandov “John Henry” in “Apalaška pomlad”. Obe kompoziciji na simboličnem nivoju segata širše v ameriški kontekst, narativno pa predvsem nudita različne odtenke razpoloženja. Podobno deluje v glasbenem smislu tudi Hoop Dreams; občasno sicer derivativne jazzovske kompozicije – delno Coltraneova “Alabama”, delno Mingusov “Goodbye Pork Pie Hat” – modulirajo iz otožnega v napeto v igrivo, daleč od enoznačnosti. Vrhunec pa film doseže s prizori podelitve maturitetnih spričeval ob Elgarjevi drugi koračnici iz sklopa “Blišč in ceremonija”, tradicionalni spremljavi večine srednješolskih in univerzitetnih zaključnih prireditev v Ameriki. Ironija se skriva v dveh dejstvih: Elgar je navdih zanjo dobil v pesmi Lorda de Tableyja:” ...njeni junaki in vojščaki blazni/drvijo v smrt pod kopja, v ekstazi vojne,” skladba pa je kasneje dobila tudi besedilo, in sicer z naslovom “Land of hope and glory” .

Zadnji ples takšne večplastnosti ne premore, in četudi ne deluje dovolj inteligentno in premišljeno, da bi mu očitali namerno propagiranje ideologije, je vseeno njen medij. Tudi takrat, ko izzove Jordana, mu naslednji trenutek že prikimava. S svojimi napačnimi poudarki kljub kopici zanimivega, duhovitega in poučnega materiala deluje v službi poenostavljanja naše usode na neumorni duh individualizma, ki naj bi nam pomagal, da se vedno znova poberemo – razen, ko se ne. Tistemu aspektu ameriške kulture, ki ga je v svet popeljal Jordan, vedno sledi še nadaljevanje, ki ga že nekaj časa doživljamo tudi v Evropi. Ameriški sen je krhek in Zadnji ples ga prodaja, zraven pa zamolči, da “Whatever it takes” ne obstaja. Obstaja le splet okoliščin, ki ga lahko zreduciramo na legendo.

0 notes