#vzgoja

[totalldonbosko]

[ladygoalie]

Fajt za pire!

Purée in čufte

Globalni uspeh,

vzgoja mladega gurmana,

redko kdo še zna narediti maslo

in dober purée

nekako smo avtomatizirano začeli

kupovati najcenejše

čufte v embalaži,

naši možgani

in glava postajata podobna igračkam

iz happy meal paketa,

podatki nam drsijo preko

pametnih telefonov

67 lajkov za piknik s frendi

čevapi,

burek,

smuti,

droži so prevzele sceno,

utapljam se v župi podatkov

naj me reši nek zrel avokado,

da ga zmečkam

kot purée

z malo limete bo odličen.

[matejspehar]

Naša šola je ena redkih, ki odstopa od standardov večine evropskih držav in otrokom ne zagotavlja vzgoje v skladu z verskim prepričanjem staršev. Vse to iz sovraštva do krščanstva in starih predsodkov do vere in Cerkve. Ta šola nadaljuje staro komunistično prakso, ki mlade vodi v ateizem, ko vero predstavlja kot nekaj, kar je preseženo, nekoristno in celo škodljivo za človeka.

Franc Rode v nagovoru pri maši v baziliki sv. Petra vir: rtvslo.si

foto: wikipedia

Ne sovražim nikogar. Ok, priznam, morda imam koga bolj rad od drugega. A sovražim res ne, le kdo mi gre občasno na živce. Pa še to se kaj hitro umirim. Tudi nimam težav z različnostjo, sem mnenja, da je vsak človek unikum, posebnež svoje sorte. Nimam predsodkov do zgodovine, ne do komunistov, ne do krvave zgodovine krščanske cerkve. Gledam da se bom mel fino danes, da bom otrokom zapustil čim več lepega. Da me bodo imeli v lepem spominu. Da bodo verjeli v tisto kar bodo čutili, da bodo čutili tisto v kar bodo verjeli.

In izbira vere za najine otroke je prevelika odgovornost, z ženo sva mnenja, da gre za intimno odločitev posameznika. Zato noben od treh otrok ni krščen. Ko bodo začutili klic, potrebo se bodo sami odločili za svojega boga, naj bo to Buda, Alah, Jezus, to je njihova stvar. Če bodo verjeli v sebe bom še najbolj vesel.

Včeraj sva z najmlajšim, trinajstletnikom ponavljala zgodovino. Učijo se o prvih civilizacijah, prvih bogovih, prišla sva tudi do Judov, do deset božjih zapovedi, do bibilije. Prav užival sem v debati z njim. Ker sem videl, da je odprt, do vseh. Ne vem, če je to prava vzgoja, a je naša vzgoja. Če ga bo zanimalo še več, vem da bo pogooglal, si izposodil knjigo, pogledal film. Kakšne želje po verouku nikoli ni bilo, pri nobenem od otrok. Če bi bila, ne bi nasprotoval.

Z veseljem obiskujemo cerkve, skoraj v vsakem tujem kraju, na vsakem popotovanju pokukamo v njihovo notranjost. Ker so te stavbe priče neštetih življenskih zgodb, stoletja so gledale veselje, žalost, dajale zavetje in odgovore neštetim ljudem. Morda nas kdo kdaj pogleda postrani, ker se na vhodu ne prekrižamo, a vseeno sem otroke naučil, da so spoštljivi do ostalih, da nimajo rok v žepih, da se obnašajo objektu primerno.

Zato prosim, gospod Rode, ne obsojajte. Ne pridigajte o življenju slehernika, če ga sami ne živite. Nimate obutih naših čevljev, ne živite naših življenj, ne hranite naših otrok. Ne duhovno, ne materialno. Zgodovina o vas ne beleži ravno lepih dejanj, tudi dandanes so vam afere dodobra načele ugled. Slovenska ustava striktno ločuje šolo in Cerkev. Z razlogom.

Resno, Jezus mi je bil všeč, samo njegov fan klub pa mi gre včasih res na živce.

[filologija]

Kvintilijan in Kozma Ahačič o retoriki in informativnih dnevih

Na retoriko smo nekako pozabili, sem pomislil, ko sem ob prebiranju jezikoslovne razprave o jeziku v času nacizma naletel na videoposnetek Hitlerjevega govora.

Ujeli smo se v past, na katero opozarja že Mark Fabij Kvintilijan v svoji Šoli govorništva: »Brž ko je jezik postal vir zaslužka in ko so se ljudje navadili izrabljati dobrine govorništva v slabe namene, so tisti, ki so veljali za govornike, opustili skrb za značaj. Govorništvo, zapuščeno, kot je bilo, je nato postalo plen ljudi z manjšimi umskimi sposobnostmi.«

Na prvi pogled bi se lahko predajali utvari in zatrjevali, da je tudi danes retorika prisotna povsod. Vendar to večinoma ni retorika, ampak »izraba dobrin govorništva«, kot to imenuje Kvintilijan. Urjenje v spretnosti, kako s čim manj truda doseči čim večji učinek; kako nastopati pred kamerami; kako prepričati ljudi.

Retorika tudi ni zgolj spretnost uspešnega sporazumevanja, pa čeprav se nekaj retoričnih načel naučijo naši mladi tudi pri pouku slovenščine. Retorika je v resnici vzgoja ljudi, ki nas bodo vodili. V njenem središču je vsebina, njen zadnji korak spretnost, kako to vsebino povedati.

V času, ko postavljamo v vseh delih javnega življenja formo v ospredje – in ji vsebino iščemo šele naknadno – je zato na mestu vprašanje: koliko rétorjev (izobraženih govornikov) sploh vzgojimo? Koliko ljudi, ki jim ne manjka znanja, poštenja in drugih vrlin in ki znajo hkrati svoje misli dobro in prepričljivo ubesediti? Dva na generacijo? Štiri? Deset?

Stvar celotne človekove osebnosti

V retoriki se v Sloveniji (in še to zgolj na najosnovnejši ravni) izobrazi približno toliko otrok, kakor se jih je v času, ko smo imeli eno samo pomembnejšo šolo, stanovsko šolo v Ljubljani. V njenem petem razredu so učenci spoznavali osnove retorike s pomočjo učbenika Erotemata dialecticae et rhetoricae, ki ga je napisal Lucas Lossius. Slovenski protestantski pisci od Trubarja dalje so se srečevali z retoričnimi priročniki Filipa Melanchthonain v svojih delih redno uporabljali vrsto tedaj splošno znanih izrazov, kot so argument, eksempel, istorija, priča, figura, pild in mnogi drugi. Slovenski humanist Martin Pegij je leta 1561 izdal odličen latinski priročnik z obdelavo retoričnih figur in tropov De schematibus et tropis v osmih knjigah. Skozi nadaljnja stoletja se je prisotnost retorike na Slovenskem samo še krepila.

Dokler nanjo nismo začeli pozabljati. Dokler ni postal uspeh že to, da je pred leti postala retorika eden od številnih osnovno- in srednješolskih izbirnih predmetov, ki ga na maloštevilnih šolah z mnogo truda uspe poučevati nekaj entuziastičnim učiteljem. Samo za okus, seveda. In za redke otroke, ki jih predmet po spletu naključij sploh pritegne.

Prišli smo do točke, ko sodimo, da so dobri govorniki že tisti, ki s pomočjo nekaj naučenih trikov uspešno skrivajo svoje neznanje in dvomljive sposobnosti. Da je retorika stvar celotne človekove osebnosti in ne more biti samo spretnost, so vedeli že v antiki. Slabo poznavanje vsaj osnovnih retoričnih načel poleg tega ni tako nedolžna stvar. Če jih ne poznamo, je z nami veliko lažje manipulirati. Dober govornik ne zna zgolj dobro govoriti: zna tudi kritično poslušati.

Temna plat

Retorika ima namreč tudi svojo temno plat. Kakor nas lahko vodi k dobremu, nas lahko skoraj enako učinkovito vodi k zlu.

Spletna povezava na Hitlerjev govor se je odprla. Leta 1933, takoj po imenovanju na položaj kanclerja, je zbral množico ljudi v športni dvorani in spregovoril. Govor je bil sestavljen v skladu z vsemi pravili – čeprav se še danes mnogi sprašujejo, koliko je bilo naučenega in koliko prirojenega. Začenjal je mirno, nekoliko sramežljivo, stopnjeval do silovitosti in spet umiril. Znova in znova. Stoje, na pamet, a z zapiski na mizi. Podal se je v zgodovino, opisal sedanjost, večinoma realno, v ključnih poudarkih pa popolnoma sprevrženo in manipulativno.

Sklepi govora so bili umeščeni tako preudarjeno, da mu jih še izreči ne bi bilo treba. Poslušalce je osvojil s tem, da jih je vodil do sklepov, ne da bi jih zares izgovoril, vse to z besedami, ki jim je sam dal nov pomen. In ko jih je slednjič izbruhnil v strastni jezi, je lahko vsak del množice začel živeti utvaro, da je izgovoril zgolj tisto, kar je že dolgo samoumevno, nujno in znano.

Ampak to ni bila več retorika, to je bila zgolj spretnost manipuliranja. Opozorilo, kako hitro lahko ob odsotnosti dobrih rešitev vzniknejo slabe.

Dan za dobre rešitve

Zato je petek pomemben dan, dan za dobre rešitve, dan, ko bodo naši mladi izbirali svoje bodoče srednje šole in fakultete. In kakšni naj bodo bodoči »retorji« do učiteljic in učiteljev, do profesoric in profesorjev? Takole je pred zelo malo manj kot dva tisoč leti svetoval Kvintilijan: »Naj imajo učitelje enako radi kot učenje; predstavljajo naj si, da so učitelji njihovi starši – seveda ne telesni, ampak duhovni. Ta spoštljivi odnos bo veliko prispeval k učenju, radi jih bodo poslušali, verjeli njihovim besedam in si želeli biti taki kot oni, nenazadnje bodo tudi veseli in živahni prihajali v šolo. Ne bodo se jezili, kadar jih bo učitelj popravil, veseli bodo, kadar jih bo pohvalil, in bodo s prizadevnim delom učitelju prirasli k srcu. Učitelj mora učiti, učenec pa se mora biti pripravljen učiti.«

O avtorju in prevajalcu

Dr. Kozma Ahačič, klasični filolog in slovenist, je urednik portala Fran in raziskovalec. # Citata Marka Fabija Kvintilijana sta iz prevoda dr. Matjaža Babiča. # Prispevek je bil prvotno objavljen v Delu, 13. februarja 2019, pod naslovom »Govor jeznega kanclerja«.

Read the full article

[konopljazdravi]

via Konoplja Zdravi

[slovenijablog02]

Izolskim uršulinkam plaketa z zlatim grbom

V Izoli so na sobotni večerni proslavi ob občinskem prazniku med drugimi podelili priznanje (plaketo z zlatim grbom) sestram uršulinkam ob 50. obletnici prisotnosti in delovanja, ki "so zelo zaznamovale mesto in župnijo. Poskrbele so za številna izobraževalna in dobrodelna področja" (Vzgoja otrok in mladostnikov, Pastorala gluhih in naglušnih…).

e-Uršulinke /12. jul.

e-Primorske novice

[janezplatise]

VABILO NA DAN ODPRTIH VRAT GLASBENEGA ATELJEJA TARTINI Glasbeni atelje Tartini, ki je na Smoletovi 16 v Ljubljani vabi na DAN ODPRTIH VRAT, ki bo v soboto, 22. aprila, od 9. do 12. ure s predstavitvijo programov ob 10. uri.

Glavne značilnosti uveljavljenega glasbenega ateljeja oziroma glasbene šole Tartini so dolgoletne izkušnje, odlični rezultati, zanimive in poučne igre ter učinkovite metode učenja!

Vabljeni k vpisu v novo šolsko leto javno veljavnih programov: predšolska glasbena vzgoja, glasbena pripravnica, violina, viola, violončelo, kontrabas in klavir.

Informacije po telefonu 01 28 00 871 in na spletni strani tartini.si

[uros-m]

Hevisaurus, kontrast zaplankane produkcije otroških vsebin

vir: http://www.metal-archives.com/bands/Hevisaurus/3540292784#

Ko sem pred skoraj letom postal oče sem v samo vlogo morda vstopil nekoliko naivno. Še danes mislim, da je to edini pravilni način za vstop v starševstvo – neobremenjen z vnaprej izoblikovanimi mnenji. Vendar pa sem kmalu ugotovil, da je večina (multi)medijskega materiala, ki je namenjen otrokom z mojega vidika popolnoma poneumljajočega. Risanke, serije, oddaje in pesmi ponujajo približno toliko možganske stimulacije kot opazovanje sušenja sveže barve pri čemer bi pri slednjem verjetno vseeno prej prišli do kakšnega filozofsko relevantnega zaključka.

Moje razočaranje nad celotno vsebino otroške in mladinske produkcije gre predvsem v smer, da vsi izdelki predpostavljajo, da so otroci sila primitivni osebki in jim je zato potrebno eno in isto stvar ponavljati do onemoglosti, da se jih prime. Tipičen primer tega je risanka »Biba hiti«, kjer so producenti postavili recept: problem > pokličemo čarovnika > poiščemo tri vrata > najdemo rešitev. Verjeli ali ne se ta vzorec pojavi v popolnoma vseh epizodah. Ne samo to, dejansko se vzorci ponavljajo veliko bolj detajlno. Način kako se prikliče čarovnika, kaj čarovnik pove, lovljenje letečega ključa za prva vrata in tako naprej, ad infinitum. Če to poneumlja mene, kje je potem argument, da to ne poneumlja tudi otroka? Samo zato, ker ne zna govoriti, hoditi in si brisati lastne riti še ne pomeni, da ne razume kompleksnejših struktur zgodbe oz. da ga te ne privlačijo. Zakaj je potrebno otroku vse servitati v majhnih instant koščkih, ki so popolnoma standardizirane oblike?

Enako velja za otroške glasbo pri kateri je velik vrhunec že, če poleg zlajnanega ksilofona in klavirja lahko slišimo morda še kakšen drug kos inštrumenta. Bog ne daj, da bi tu in tam zazvenela kakšna kompleksnejša melodija. Zakaj tako poneumljamo otroke s temi preprostimi in instant melodijami? Zakaj starši ne vidijo, da otrokom ravno tako paše Tchaikovsky kot njihovi babici? Zakaj se starši bojijo otroku zavrteti komad, ki ga igra Lenny Kravitz? Bi bilo tako narobe, če bi otrok poplesaval ob ritmih pesmi Detroit rock city?

Na tem mestu vstopi band Hevisaurus. Če zanj še niste slišali se ne sekirajte. Tudi meni bi bil popolna neznanka, če ne bi nanje naletel popolnoma neključno, ko sem prejšnji teden z malim Luko pregledoval aplikacijo Vevo na mojem Apple TVju, medtem ko sem iskal otroške pesmi. Med pregledovanjem kategorij sem res naletel na »Children's songs«. Z nizkimi pričakovanji sem pritisnil na play. Po nekaj mlačnih komadih se v kadru pojavijo v leder oblečeni dinozavri. Ni šlo za risanko ampak za prave ljudi v kostumih, ki so na vrhu griča s pogledom na veliko kolo, ki spominja na milenijsko kolo v Londonu poplesavali in žgali na kitare. Po začetkih pesmi, ki še najbolj spominja na privzeto melodijo zvonenja na iPhonu se je pesem začela stopnjevati. Vse bolj so kitarski riffi začeli postajati resni in težki. Z odprtimi usti sem začel sestavljati koščke: usnje, dinozavri, električne kitare, zvočniki, bobni … gledam videospot skupine, ki igra otroški metal. Tisti moment sem končno spoznal kako omejena je ponudba otroške glasbe pri nas. Naš mali pobalin se ni popolnoma nič utrašil v usnje odetih dinozavrov. Bilo mu je všeč in zabaval se je. Čeprav mu je všeč Ribič Pepe, ki ga je sposoben v trenutku prizemljiti in umiriti je bil komad Ugala Bugala izpod prstov finske metal skupine Hevisaurus prav tako učinkovit. Saj načeloma nisem pristaš tega, da se otroka posadi pred TV, »zato, da bo mir« ampak prav tako pa nimam zadržkov, da mu zavrtim nekaj pametnega za nekaj minut. Moram priznati, da se mali kaj hitro naveliča ekrana in se gre igrati s čim drugim. Predvsem pada na zadeve, ki niso igrače. Sva kupila z ženo poganjalčka pa je bila škatla v kateri je prišel bolj zanimiva.

Skratka, kar hočem povedati je to, da se kognitivne sposobnosti otrok krepko pocenjuje in to vam upam zatrditi na podlagi svojih lastnih izkušenj. Če bo imel otrok izbiro bo šel raje bobnati na pokrovko kot da bi buljil v ekran in če bo imel izbiro bo raje žvečil moj copat kot pa za to narejeno igračo (slednjega sicer ne odobravam in hitro preprečim). Poanta vsega tega je, da otrok ni obremenjen z uvlejavljenimi koncepti, ampak smo mi, starši. Točno zaradi tega smo potem prepričani, da je potrebmo otrku vrteti otroške pesmice, mu vrteti otroške risanke, mu kupovati otroške igrače. Neumnost. Otrok ne ve kaj je otroška pesem, kaj otroška risanka in kaj je otroška igrača, ker so mu ti koncepti tuji. Mojemu otroku je vseeno, če v roki drži ceneno kitajsko platično lajico ali pa stekleničko maminega laka za nohte. Zakaj bi mu potem vsiljeval uveljavljene koncepte, če pa je vesel, ko lahko grize kuhalnico? Sam sem veliko bolj vesel, če žveči kos lesa kot pa plastiko s sto primesmi.

In enako logiko lahko koristimo pri ostalih stvareh. Pustite otroku izbiro. Preden me obtožite se zavdajte, da ne govorim o permisivni vzgoji. To je šaltanski pristop, ki je bil že zdavnaj dokazan za napačnega in je služil le temu, da je dajal notrnji mir staršem, ki se jim ni dalo ukvarjati z otrokom. Še vedno je otroka potrebno učiti reda, discipline in spoštovanja (prevsem z zgledom) ampak zakaj bi ga pri tem omejevali na neke dogme, ki omejujeo njegovo kreativnost? Naj se otrok sam odloči kaj bo delal, gledal in poslušal. Starš pa naj bdi nad tem, da bo otrok pri vsem tem vseeno upošteval pravila bontona in znal razlikovati kaj je prav in kaj je narobe.

Če se vrnem nazaj na Hevisaurus bi rad povedal samo to, da mi je ta band dokončno odprl oči. Nič več in nič manj. Tisto kar je v meni vrelo že nekaj časa je sedaj dobilo potrditev. Finci pa so dokazali, da znajo razmišljati izven okvirjev. To, da so na Finskem Hevisaurus uspeh, je dokaz, da se da tudi na področju otroške produkcije narediti kakovosten izdelek, ki ne sledi uveljavljenim konceptom. Hevisaurus premikajo meje ustavljenih tirnic – čas je, da tudi mi sestopimo iz njih in se sprehodimo tudi v druge smeri.

[vreckapresenecenja-blog]

CQ + PQ > IQ

(curiosity quotient)+(passion quotient) > IQ

  Pokažite mi radovednega otroka s strastjo do učenja in vedno ga bom izbral pred manj zagrizenim otrokom z visokim IQ. Kajti radovedni, strastni otroci se učijo sami in se sami motivirajo. Znali se bodo naučiti, kako se učiti, ...

Mislim, da bi lahko naslednji stavek napisali nad vhod vsake šole: NIHČE SE NE UČI TAKO PRIDNO, KOT RADOVEDEN OTROK.

Nekateri otroci se taki že rodijo, ostale lahko pripravite do tega, da vzljubijo učenje, če jim z ustreznim POUČEVANJEM vcepite občutek radovednosti. Poglejmo si še zgodbo:

Govori o študentki univerze v Arizoni Britney Schmidt, ki so jo predmeti hudo dolgočasili, ker so njeni profesorji svojo snov samo odpredavali in odšli.

 »Pri vseh predmetih sem imela najboljše ocene, vendar v njih nisem našla izziva in nisem razmišljala o novih stvareh« je povedala. Nekega semestra pa je morala gospodična Schmidt opraviti izpit iz naravoslovja; poučeval ga je odličen profesor, ki je zanetil njeno radovednost in jo navdušil za znanost. »Srečo sem imela«, je dejala.  »Učila sem se pri nekom, ki je bil s srcem pri stvari«. In rojena je bila znanstvenica. Mnogo naravoslovnih predmetov pozneje je bila gospodična Schmidt sprejeta na UCLA, kjer je diplomirala iz planetne fizike, na univerzi v Chicagu pa še iz kozmo-kemije.

  Ne morete pri nekom prižgati ognja strasti, če ne gori v vas samih. 

  Hillarie Rooney, ravnateljica osnovne šole v Laytonsvillu, mi je nekega dne po predavanju povedala, da je pri zaposlovanju učiteljev upoštevala samo en kriterij: »Ali imajo radi otroke?«

»Če ne najdete stika z otroki, nikoli ne boste mogli dobro poučevati predmeta, je dejala. Če ne čutite glasbe, je nikoli ne boste mogli igrati. Toda če imate radi otroke, in jim to pokažete, jih boste kljub temu, da predmeta, ki ga poučujete, ne poznate tako dobro, navdihovali in naučili se ga bodo sami. Vsakogar lahko naučim strategije, nikogar pa ne morem naučiti, da bi imel rad otroke. In to (ali ima učitelj rad otroke) začutite v učilnici takoj, ko vstopite. Osnovnošolski otroci imajo po večini radi svoje učitelje, a pogosteje bi morali videti učitelje, ki jim to naklonjenost vračajo!

Otroke motivirajo, da se ti kar najbolj potrudijo za svoje učitelje. Otroci to resnično počno zase, in če vidijo, da je učitelju zares mar ter se posveča njihovemu učenju, se bodo zagotovo radi učili. TO JE PRAVO UČENJE.« Je mogoče dvigniti svoj lastni PQ oziroma količnik strasti za učenje določenega predmeta, ne da bi vas spodbujal učitelj ali starš? Seveda. Samo spomnite se na čas, ko ste bili še otrok in ste dobili prvi gasilni avtomobil, lutko, zdravniški komplet ali astronavtsko čelado in ste vsem pripovedovali, da bi radi postali gasilec, manekenka, zdravnik ali astronavt. TA nedolžna strast za določeno službo, za katero niste poznali ne plače, ne delovnih ur ali zahtevnih priprav, je tisto, s čimer morate znova vzpostaviti stik. To je tisti otroški občutek »to hočem početi, ker hočem to početi in mi ni treba pojasnjevati, zakaj«, ki ga moramo vsi znova odkriti. Ali, če se izrazim drugače: znova morate odkriti svoj notranji gasilni avtomobil. IMAMO GA VSI.

[zalozba]

Večna debata o vzgoji otrok je trenutno še bolj aktualna zaradi olimpijskih iger. Marsikdo se sprašuje, kje so meje ostre vzgoje, saj so nekateri starši za otrokov uspeh pripravljeni žrtvovati vse. Tudi otroštvo.

"Če je knjiga ameriške Kitajke Amy Chua Bojna pesem mame tigrice osupnila liberalne starše, ki nočejo groziti svojemu otroku, ga kaznovati ali mu prisilno ugašati računalniških igric samo zato, da bi imel najboljše ocene v šoli, bi si morali zdaj ogledati družine vrhunskih športnikov. Olimpijske matere so pravi zmaji!"

So včeraj zapisali v Delu. Če vas zanima več o tej neizprosni življenjski filozofiji, si oglejte knjigo Bojna pesem mame tigrice - ne pozabite, da s kodo "poletje" ob nakupu prihranite 10%!