#*Sivega

[villainship]

Star Forge assortment! Left to right, oldest to brand newest:

- Republic - Rakiine (she/her; gunslinger), Dysenxtai (???; assassin consular), Sivega (he/him; smug merc)

- Imperial - Huraj (she/her; sorcerer), Vensys (he/him; operative), Tizr (they/them; jugg inquisitor)

---

They all now have a few good outfits that are respectable for screenshot portraits.

I seem to have inadvertently balanced faction/gender representatives, and apparently the theme was red, blue, and then noodle-heads. . . With the noodles existing due to the 30-day waiting period to use guild banks as tax shelters. (Hi, tumblr guildies!)

I also got obligated to get a ship on imp side, but I've done it on the wrong character (Huraj instead of Vensys, my main). Dy was the only one who could take a summons anywhere, and I've been joining ops. . . Which is fine for the oldest few that you enter from the Fleet (Vensys & co. have cleared vet EV, KP, and SnV -- working on the last boss of TFB), but can be a problem with the rest. Lol. But This is Fine. I'll just make some sorc quickbars. hehehe.

[starerazglednice]

Spomenik padlim v 1. svetovni vojni, župnija Sv. Peter

Že leta 1925 so farani župnije sv. Petra v Ljubljani ustanovili odbor za postavitev spomenika žrtvam svetovne vojne pri cerkvi Sv. Petra. Na čelu odbora je bil Viktor Rohrmanom, veletrgovec in narodno zavedev delavec. Med odborniki sta bila tudi umetnostni zgodovinar dr. France Stele in arhitekt Vladimir Šubic, kot avtor spomenika. Leta 1926 je bil položen temeljni kamen, do slovesnega odkritja in blagoslovitve spomenika, katerega je opravil župnik Janko Petrič pa je prišlo v letu 1927. Spomenik je stal na okroglem kamnitem podstavku v obliki obroča premera 4 m. V višini prve stopnice so na njem stali štirje piloni iz sivega kraškega kamna visoki 2,20 m. Na notranjih ploskvah so bila v rdeči barvi izpisana imena 326 padlih mož in fantov iz krajev šempetrske fare, na zunanjih ploskvah pa so bili svetopisemski teksti katere je izbral pisatelj dr. Ivan Pregelj. Prostor v obroču je bil zasajen s travo iz katere se je na sredi dvigal kockast podstavek z granitno ploščo na vrhu. Srednji del je simboliziral skupni grob teh neznano kje počivajočih junakov, katerega je obdajala pozlačena ograja iz kovanega železa. Na sprednji strani ograje se je nahajal križ, kot znak trpljenja, dva angela kot znak vstajenja in črki alfa in omega kot znak začetka in konca življenja. Štirje piloni, ki so zunaj stražili skupni grob so predstavljali štiri leta vojnih grozot in trpljenja. Kamnoseška dela je opravil Franc Kunovar, ključavničarska Franc Bremec, zlatenje Ivan Goetzl, gradbena pa Adolf Leo Dukić. V letih 1938/39 je prišlo do prestavitve spomenika na področje na novo urejenega Hrvaškega trga, kar je dalo spomeniku novo podobo.

[zabenundfliegen]

Dihanje in letenje // januar 2021

Ponavadi pred letenjem eno noč ne spim, tokrat nisem štiri.

Enaintridesetega dopoldne kličem pet različnih številk, da mi zadnja, srečna, pove, naj pokličem drugega ob sedmih zjutraj na tretjo. Enaintridesetega popoldne se sankam, zvečer pa plešem, zelo - ples zdravi - in jokam, da mi črno mezi iz oči - tudi jok zdravi, kakor kdaj, no, očiščuje vedno. Prvega me ob jezeru najde nenavadna mačka, majha, vendar obilna, kratkega, vendar zajetnega repa, okrogle glave, snežno bela z oranžastimi in sivkastimi lisami po hrbtu, mehkih in popolnoma čistih šapic (v tistem blatu!), rožnatega, rahlo tumpastega smrčka ter prosojnih rumenkasto zelenih oči. Sedi na eni izmed klopc, opazuje labode, čaka in je, potem pa se kar ne moreva ločiti. Lepa dušica, si mislim, dober znak na prvi dan Novega Leta. Kasneje jemo sarme in še kasneje ne spim.

Drugega zjutraj kličem na tisto tretjo številko, na testiranje naj prideva čez dve uri, potrdilo o plačilu naj pa kar takoj pošljem na ta in ta elektronski naslov. Malo manj kot dvesto evrov, stol iz šolske učilnice pod improvizirano streho, iz zamolklo sivega neba kapljá, palčka v obe nosnici, da bi človek kihnil, jutri dopoldne potujemo, potrdilo o izvidu naj bo v angleščini, saj bo ob pravem času, kajne, hvala. Greva na kavo k Titotu? Ja, prosim! Oh, kako fino, da imate odprto, saj smo imeli tudi včeraj, a smem na stranišče, ja, pa dajte, ampak na hitro, seveda, kakopak, en kapučino in en dvojni ekspreso z mlekom, pa srečno novo leto, naj bo bolje, zdaj imam pa že res poln kufer, ja, a ne, zdaj je pa res že dovolj, dobro bo, gotovo, mora biti, če ne drugega, nam bo povsem jasno, da je biti človek človeku - človek življenskega pomena. Drugega popoldne pakiram in srce mi skače. Kasneje pijemo belgijsko pivo in v ustih topimo čokolado, še kasneje ne spim. 

Tretjega zjutraj čakam na potrdila o izvidih, čas se krajša, pokličem, prijazna gospa jih ima ravnokar v pripravi, prispejo, dodamo jih na kup ostalih dvajsetih natisnjenih dokumentov za potovanje v Španijo, in ne samo, na Kanarske otoke, kjer je birokracija še malo drugačna. Poleg debelega svežnja papirja imamo na pametnih telefonih tudi posebne QR kode, ki vsebujejo podatke o vsakem od potujočih in se zgenerirajo na osnovi izpolnjenih dodatnih dvajsetih strani dokumenta, brez katerega se trenutno v Španijo vstopati ne sme. Pregledujem sobe, solze se mi ritmično vsipljejo po licih. Poslavljamo se in jokam, vsi jokamo, zato je poslavljanja dobro čimbolj skrajšati in v nekaterih primerih celo preskočiti ter si tako prišparati malo žalosti za kasneje. 

Avtocesta je prazna, kar je (bilo) ponavadi super, zdaj pa daje občutek tesnobno nedomačega, postapokaliptičnega. Na italijanski meji nikogar, razen pregledovalcev slovenskih vinjet. “Končno smo v Italiji, a je tole naš hotel?” “Oh, ne, Kalin, zdaj se bomo vozili še malo, potem pa bo!” “O, ne! Pa zakaj je tako daleč? Nisem hotel, da je tako daleč!” Kalinu zamolčim, da se bomo vozili še štiri ure. Tudi avtocesta na severu Italije, ki je sicer (bila) znana po venomer močno zgoščenem prometu, je prazna. Tu in tam kakšen šleper, pa švicarski avtomobili s potniki balkanskega izgleda. Imigranti, kot mi. Kalin zaspi, hotel ima pogled na letališče, recepcija je praznično okrašena, strežejo večerjo in zajtrk, zadeve delujejo normalneje, kot nas prepričujejo. Nazdravimo z mini penino, ki je ostala od praznikov, potrebno je vrniti izposojeni avto, naredimo si piknik z mrežno pečenko, parmezanovimi jajčevci iz mikrovalovke in jabolčnim štrudljem. Kasneje ne spim, nihče ne spi. Zbudimo se ob treh zjutraj, Kalina trese od neprespanosti in globoke noči, mami, jaz imam en tak potres v telesu! Kombi nas za petnajst evrov v pentljah odpelje na letališče na drugi strani avtoceste. Vstopimo in dobimo še dva papirja, ki ga izpolnimo že nekako, ni miz, večina stolov je prepovedanih. Povsod plastične ograje, v gosji red, papirje pokažemo enemu policaju, nato še dvema, ki sedita za mizico. Kalin hoče, da ga vlečeva na njegovi potovalki - tigrčku. Prtljago imamo rahlo pretežko, pa tokrat to ni pomembno. Zanimivo, si mislim, zdaj sploh ni več pomembno, da si na dokumentu, s katerim potuješ, na sliki ti, saj si z masko tako in tako neprepoznavna. Kavarne na letališču so odprte, letalo je prazno. Kalin zaspi za dvajset minut, ostale štiri ure in pol sprašuje, če smo že tam. Pristanemo, letališče je spremenjeno v labirint in prazno. Opozorilo, da je na tem ozemlju maska obvezna venomer in povsod. Hodimo naokoli, da pridemo nazaj na isto mesto malo naprej, kjer moramo tisto strašno QR kodo pokazati enkrat, nato pa še enkrat, ošvrknejo jo tako, na uč, pa še tako, nekaj na računalniku �� in … nič. Popolnoma nič. Uspelo nam je in vse skupaj … nič. Kasneje izvem, da bi moral biti naš test uradno sodno preveden. Ampak saj ga nihče niti pogledal ni. Res, vsi imajo vsega poln kufer.

Četrtega smo in kasneje … ne spim. Nihče ne spi. Spimo šele kasneje, kasneje.

Naj nam bo v Novem Letu lažje dihati in leteti!

[filemfilem]

Po Jezeru ...

Objavljeno v Ekranu feb/mar/apr 2020

Medijski prostor televizije v samostojni Sloveniji verjetno nikoli ni bil deležen tolikšnega pričakovanja – vsaj na filmskem področju ne – kot ga je prinašala kriminalna nadaljevanka Jezero, posneta po istoimenskem romanu Tadeja Goloba. Z njo naj bi Slovenija končno dobila svojo pravo televizijsko kriminalno nadaljevanko in svoj košček televizijske popularne kulture, kakršna v tujini dominira zadnja leta. Solidno izhodišče je bilo zagotovljeno, saj gre za izjemno uspešno literarno predlogo, RTV ji je namenil precejšen delež svojih sredstev, in nadaljevanka je polnila družbene medije že pred samim začetkom. Imela je slavnostno otvoritev na Sarajevskem filmskem festivalu, dva dela pa sta nato bila prikazana tudi na LIFFEu. Predvsem pa naj bi se – tako kot predloga – naslanjala na skandinavski noir, za katerega je Slovenija seveda nadvse primerna. Če že nismo nikdar postali nova Švica, bi lahko morda postali nova Švedska.

Zasnova nadaljevanke je klasična; že Edgar Allan Poe je bil mnenja, da ni ničesar bolj tragičnega od smrti mladenke, in tudi po Jezeru priplava brezglavo truplo dekleta, primer pa po spletu okoliščin prevzameta višji inšpektor Tara Birsa (Sebastian Cavazza) in novopečena sodelavka Tina Lanc (Nika Rozman). Seveda so po žanrski in geografski nujnosti tudi tokrat sumljivi tajkuni, nesposobni mediji in zbirokratizirani šefi vedno le korak stran, oznaka podalpski noir , ki so jo seriji dodelili v Sarajevu, pa se zdi ob posnetkih sivega, ledenega Bohinja in nočne Ljubljane dovolj točna. A med vso ambicijo, da bi bila to prava, echt, skandinavska, netflixovska nadaljevanka, nekdo ponovno pozabi na scenarij in na bistvo ustvarjanja.

Pri Jezeru se je produkcija sicer potrudila doseči standard, ki smo ga v zadnjih letih vajeni s strani poplave tujih serij, in mnogi so si po premieri lahko oddahnili. Jezero je namreč prva slovenska nadaljevanka po dolgem času, za katero ne moremo reči, da ni ničemur podobna. To je v našem prostoru zaradi različnih razlogov lahko napredek, vendar pa tovrstni dosežek še zdaleč ne zagotavlja svetlejše prihodnosti slovenske televizije, saj Jezero povečini ne dosega svojihvzornikov, ko pa jih, se še vedno ujema v podobne pasti.

Seriji kljub dobrodošlo počasnemu ritmu žal uspe porabiti po petdeset minut brez kakršnegakoli pravega dogajanja, komentarja, tenzije ali karakterizacije. Kar vidimo in izvemo v prvih dveh epizodah je več ali manj tisto, kar vemo ob koncu serije – poleg identitete morilca, seveda. Čas, ki bi bil lahko namenjen razvoju, meče stran z odvečnim dialogom in odvečnimi kadri. Po določenem času se – kvalitetni – panoramski posnetki izpojejo, in gledalci ostanemo sami s prizori, ki ne prispevajo k ničemur, ter z liki, katerih genetski zapis lahko izsledimo vse do CSI-ja. Znotraj in zunaj dejanskega premikanja inšpektorjev od prizorišča do prizorišča ni skoraj ničesar. Paralelne zgodbe medčloveških odnosov, bodisi med Tarasom in njegovo ženo ter njunim krogom prijateljev, bodisi med Tarasom in Tino, so potisnjene vsakič bolj na stran, dokler se povsem ne izgubijo, čeprav bi ravno ta razmerja – v upodobitvi kvalitetnih igralcev in igralk, ki jih Jezero premore – lahko tvorila srž serije. Žanrska spretnost je vsekakor ne tvori: nihče ne more trditi, da se je vsebina umikala akciji oz. obratno, ali pa da se karakterizacija umika razpoloženju. Nasprotno, vse se odmika posnetkom Tarasovega volvota in polovičarskemu dialogu, in vse kar ostane od vsebine so klišeji politikantskih nadrejenih, lenih sodelavcev, zagovedenih lokalcev in smrdljivih Rogovcev. Še Tarasova ujetost v buržujsko sredico ženine družbe je premalo izkoriščena, medtem ko se oris glavnega lika konča pri neštetokrat poudarjenem dejstvu, da je nekoč bil alpinist ter da je alergičen na alkohol.

Na nivoju formalne detektivke pa Jezero kljub omenjenim klišejem povsem pozabi na tiste žanrske konvencije, ki bi mu prišle prav. Nekako se poskusi vpeti v klasični whodunnit, kjer tako gledalec kot detektiv iščeta krivca med osumljenci oz. neosumljenci, vendar scenarij oboje drži tako daleč stran od dogajanja, da serijo naprej pelje le gledalčeva radovednost. Eden najočitnejših primerov slabega tajminga je opazen v zadnjem delu, kjer se za končno odkritje identite žrtve porabi neverjetno veliko prizorov: Tina Lanc na RTVju izve za bivšo novinarko, ki je že pol leta pogrešana, istočasno kot to izvesta inšpektorja Osterc in Brajc, le da Tina izve še ime. Informacije se (povsem nedramatično) dopolnijo, a medtem mine dvakrat toliko časa, kolikor bi ga bilo dramaturško potrebno.

Serija bi s svojo zimo, z asocialnim, pronicljivim antiherojem, ki ne pije alkohola, in z ljubosumjem kot motivom za umor, lahko bila res pristno slovenska v smislu zvestobe svojemu okolju. Edini bolj slovenski umor je družinski prepir, edino bolj slovensko orožje pa sekira. A Jezero pokopljejo sanje o Skandinaviji – narejeno je namreč z gledalcem v mislih. Če je Gilles Deleuze predpostavljal, da se adaptacija literature zgodi uspešno le, ko pride do presečišča pisateljevega in režiserjevega problema, ter da je ustvarjanje nujnost, potem je Jezero diametralno nasprotje tega. Potreba po nenehnem ustvarjanju slovenske verzije nečesa tujega, in uporaba tujine kot referenčnosti za kvaliteto sta zelo tanek led in to se vidi na skeletu Jezera, od preobremenjenosti s forenzičnimi detajli do uvodne špice, kjer s preživeto glasbo ter kičasto sopostavitvijo narave in zločina sledijo sorodno nedomiselnim uvodom The Affair in predvsem True Detective.

Avtorji se tako ozirajo po tujem televizijskem okolju konvencije, ne v ustvarjalni nuji temveč v ustvarjalski priložnosti. Kljub vsemu stremenju k tujini pa, z izjemo podobe, ne zajamejo večine osnov, ki tvorijo tujo televizijsko ponudbo. A če nazadnje odmislimo vse kar preči Jezeru, da bi postavilo novo normo kvalitete slovenske televizijske produkcije, se lahko – pomembneje – vprašamo: kaj bo, če mu uspe do tja priti, npr. v obliki ekranizacije Golobovega drugega romana, Leninov Park? Jezero je namreč vseeno naredilo nov korak za Slovenijo: skoraj nemogoče je ločevati samo nadaljevanko od sprejema, ki jo obdaja (premiera na Sarajevskem festivalu, slovenska premiera na LIFFEu, množični odzivi na Twitterju) Dobili smo pravo sodobno serijo v smislu, da je postala del javne sfere in občega doživljanja ter medijskega mašila: Koga bi si predstavljali v vlogah za naslednjo serijo? Koga so bralci in ustvarjalci videli v naslovni vlogi? Kako je potekalo snemanje? Zakaj je zvok tako tih? Kakšen je bil proces adaptiranja romana? Okoliščine produkcije in recepcija serije se berejo kot doživljajski spis osnovnošolca.

A tudi če televizijski nasledniki Jezera premostijo vsebinski manjko ter dosežejo Netflixovo produkcijo v ostalih vidikih – kar se vseeno zdi možno – bodo s tem le dosegli nov nivo praznine in se približali artificielnosti sodobne medijske kulture. Ta se udejanja kot zastavonoša tistega, kar se je tekom 20. stoletja razvilo po besedah kritika Dwighta Macdonalda v midcult: posledico vse večje kulturne pismenosti povprečnega odjemalca, ki mu povečini niso več dovolj smeti, zabava in eskapizem temveč želi tudi estetsko in pa predvsem vsebinsko angažiranost. Slednja ponavadi svojo vsebino sistemsko reducira na paket aranžma, ki gledalca za slabo uro navidezno vključuje v poenostavljeno problematiko njegovega okolja. Že sama zabavna industrija je učinkovit agens otopelosti, ki posledično apolitizira družbo, vendar lahko midcult to stori še učinkoviteje in povsem prikrito.

Torej, Jezero nas je nekako približalo tujini in mogoče nudi prvi dokaz, da bi se pri nas nekoč dalo narediti spodobno kriminalno dramo. Obenem pa ravno omenjena nedoločenost nudi Jezeru boljše možnosti, da ne postane kopija tujih kalupov. To lahko ustvarjalci pri naslednjih adaptacijah Golobove literature uporabijo za izboljšavo, če se le osredotočijo na dejanske prednosti Jezera – torej (premalo poudarjena) kritika malomeščanskosti, počasnost, neobremenjenost z nenehnimi preobrati, šoki in ostalo instant-napetostjo. Tadej Golob pravilno meni, da se serijo gleda zaradi dialogov in posnetkov, ne pa zaradi tega, da izveš kdo je morilec. Vendar bo potrebno še dosti scenarističnega dela, da jo bomo gledali zaradi dialogov. Do takrat pa: ploskati temu je kot ploskati petletniku ki je ravno shodil. Realpolitika nam narekuje, naj mu, a je težko. Starši, sorodniki ter tisti, ki imajo enostavno radi, da čas pred televizijo mine brez cringea in v znamenju lepih posnetkov narave, pa mu verjetno bodo. Četudi Jezero, za razliko od naših dosedanjih televizijskih serij, ne odžene vsakega pol-inteligentnega gledalca v prvi minuti, in četudi je korak naprej v produkcijskem smislu, z vso svojo praznino in vsebinsko površinskostjo vsekakor ne sme biti vrhunec televizijskega programa. Serija kot je Jezero bi se lahko nekoč sicer zapisala v kroniko slovenske televizije, in v tem smislu predstavlja napredek, do takrat pa se moramo odločiti, če je mašilo res boljše od mrtvila.

[iddoma]

Designed by Rodolfo Dordoni, Wish is the best example of the use of wood and attention given to details to create a timeless classic. A bed in solid wood with minimal, refined lines, comes with soft pillows for the head, in fabric or in leather, which combine with the woods of the structure. Gray or black oak, light or dark elm (solid oak pieces dyed). // Oblikovalec Rodolfo Dordoni je s posteljo Wish pokazal, kako združiti les ter občutek za detajle in ustvariti večno klasiko. Posteljo iz masivnega lesa, z blagimi, prefinjenimi linijami, dopolnjujejo mehke blazine za vzglavje, preoblečene v blago ali usnje, ki čudovito dopolnjujejo leseno ogrodje. Struktura postelje je lahko iz sivega ali črnega hrastovega masivnega lesa ali svetlega oziroma temnega bresta. // Ostanite zdravi, ostanite radovedni. // Za vsa vprašanja in povpraševanja nas lahko pred obiskom tudi pokličete, in sicer na 01 426 9030, ali pišete na e-naslov info@iddoma.si. #design #interiordesign #interiorgoals #rodolfodordoni #bed #furniture #wish #molteni #iddoma #ostaniteradovedni (at id:doma) https://www.instagram.com/p/CB6ArdBFqcc/?igshid=1b3el3vvpqn6p

[andreusdtees]

Ko ze tretjic gledas Truplo, ker odstopa od sivega povprecja slovenskih nanizank, pa moras na ro temo nekaj naredit... Ce se kdo ni pogledal - check it out! #voyo #truplo #illustration #photoshop #batman #fanart #tv #series #wacomcintiq #instaartist #instagram #igslovenia (at Ruse, Slovenia) https://www.instagram.com/p/B_HIoKXDLqo/?igshid=71cn10swo6or

[writer1306]

Mi smo zelo proti srhljivkam, grozljivkam, horrors, horizontal, vodoravnemu...

Nevidne pošasti, mostri invisibili, la cosa invisibile, nevidne stvori

Preveč zgoščen kamen oblike kosti od sipe povzroča nevidnost. Spremenjen iz navadnega trdega kamna, sivega. Je še bolj trd in bolj siv. Ghost, z zgoščenim kamnom.

[salon-keramin]

Še en zaključen projekt je za nami! Čudovita kopalnica v črno-beli izvedbi z dodatki sivega mozaika. Kakšna je vaša sanjska kopalnica?

LP-Ekipa Keramin

[villainship]

[Answering OC/creator Qs]

Questionnaire time -- from this post!

I don’t wait for asks I just Go.

Who was your first ever OC? Do you still “use” them? How have they evolved over time?

Arilla Raikari - my self-rep, “self-insert” (sort of). She’s my namesake/icon most places online. But when I originally invented the chara it was like. . . online self-larping in a chatroom. Ranieh (who is Arameis in SWTOR) was more of a “this is a /character/” OC who came soon after that.

I have not retired the RPing of him like I did with Arilla. She exists in the form of a story w/ all my own characters.

Who is your newest OC? Why did you make them?

ah Oh No. . . . the other day I invented a character for a SWTOR fic (that will never appear here). That hardly counts -- but I did name him. . . Well, /professionally/ his name’s Sivega Syrex. His identity is ‘Sexy Nautolan’ (& his profession is. . . essentially the same).

Biggest self-insert OC?

See again: Arilla

What kind of music do your OCs listen to?

I have playlists which--in some cases--reflect what they might listen to if they had “our world” songs.

What are some of your OCs biggest fears?

-- A question outside the scope of what I’m answering here (too many OCs)

Do you have any OCs without stories? Will you ever create one for them?

Usually no. Like--I wouldn’t call them my OC. . . If there’s an almost-character with a design & a name, they might be picked up & put into stories sometime. . . That’s when they reach character status. (Of course I do have some that have very /un-detailed/ stories, b/c story is hard.)

What are your favourite relationships between your OCs? (romantic or platonic!)

huehehehh. Soooo many. . Most of all it’s a combo of me & Dani’s OCs. The Villain Siths & their ENTIRE network of family/apprentices/nemesises/etc. Kallir&Keran shipping (waahhhh the boyfs). The Bounty Hunter Gang. Smuggler Squad. ~ their weird found families (that I want to see meet up and fight but in a fun way). Every relationship of my OCs to my friends charas. RP / hashing out chara stuff is so good. (Mheera--not my OC-- & Kallir. . . the AU where they are unhealthy Best Friends is a gr8 platonic one. Also with Vensys in there to make it extra codependent. . . Love that.)

Oldschool w/ my original classic OCs, one of the most essential & ~enriching~ relationship dynamics is Evil Wizard TD and his son who he tries to raise to be Evil. (Lukar KINDA doesn’t want to be evil, and /definitely/ doesn’t want to be TD’s son.) They’re a mess. But also there’s Ranieh & his fam. . . and my original classic OTP of Arilla & her love interest (Rani’s older bro). <333 All special to me.

Do you have any OC family trees?

Primarily: TD likes to get married and start a family (and load them with psychological baggage). But also Ranieh has got notable family members (esp in the original classic story).

Those ones are like ~3 layers deep~ and connect the most to other ‘main chara’-type OCs.

Favourite OC?

. . . for years I could easily say it was Lukar (still partly true) but of late I have been overtaken w/ feelings for his brother, thanks to this Star Wars AU. . . That is Kallir (Malith), who I still think of as his little brother, even tho they are completely unrelated in their SWTOR forms. (It’s about where/how they were Conceptually born, & the ‘brain smart/social development dumb; idiot brothers who do bad things but it’s not really their idea and all they really want /so badly/ is love from someone’ soul connection.)

but also: every OC is my favorite.

OC you most struggled to make?

Idk if I could say one on an overall level, but NAMING Zahied took me like two years. . . and I guess also his design took a while (well after I had decided he would exist) so. . I’ll point at him.

-

[Edited to add: middle section posted separately]

-

 When did you start considering yourself a writer/artist?

In highschool -- when I did nothing but draw in every spare moment at school, & did nothing but RP online in every spare moment at home.

What are all the “kinds” of writing/art you do? (short stories, poetry, screenplays, digital, painting, clay, etc.)

I sketch w/ pencil. Used to RP in a quick ‘n light format. . . Now I write short fics b/c I have no RP going on and I need an outlet.

Are you in any writer/artist groups? (Ex: discord server!)

Mostly keep my sharing among my friends. But there are art & fic channels on the SWTOR tumblr Discord I help mod. . . every so often I re-post what’s here (on tumblr). I may, at times, put a fic or two there that I wouldn’t put here.

Do you have/want a career in your medium? If not, what do you do/want to do instead?

I used to want to. I have made some money off of drawing. . . but too many brain problems to be self-sustaining as an artist.

What’s your favourite genre to write? Is it also your favourite genre to read?

Might be the same. I write relationship-centric and character-perspective stuff (In Space, right now--sometimes in other Fantasy settings) & I like it Complicated but with some humor and good moments of triumph & of people loving one another very intensely. (. . . Or sometimes loathing. That’s good too.)

What are your favourite books?

A couple of my fav series lately to read have been The Locked Tomb & the Imperial Radch books. I also have been a Lord of the Rings fan since I was young.

What are your favourite movies?

Recent fav: Everything Everywhere All At Once. thx for all that crying. That movie was so emotional. Characters in it: so precious. Other favs: The Princess Bride. The Mummy. (hello. I am a Bisexual.)

Favourite songs at the moment?

omg I HAVE listened to songs lately. uhh -

There’s The Anchor (Bastille), which I linked the other day for Zahied & Nathuur. 8′) . . . and Oblivion (Royal Blood) which is a Zahied & TD song. lmaoo.

Kallir’s 3.5 hr playlist summed up in two songs: Get Out Alive (Three Days Grace) & Free (Mother Mother)

And The Way You Used To Do (Queens of the Stone Age) is a new one I’m into b/c it’s for TD & Cianna.

What was your first fandom you were in? Did you make any art/fanfic for it?

Pokemon, basically. I have indeed drawn a bunch of Pokemons in my time--and humans of the Pokemon world (and a few furry-type characters in between). Arilla is technically a Pokemon fan character.

How are you doing? <3

Not suuuper great, but thanks for the Questions ~

[filemfilem]

Margaritaville

Objavljeno v Ekranu jul/avg 2019

Če Harmony Korine nikoli ne bi bil rekel, da svoje filme vidi kot “tekoči narativ nečesa, kar je bližje glasbi”, bi bilo to še vedno v nebo vpijoče. Njegovo delo, od VHS, thrashovske estetike Gumma (1997) in Julien – Donkey Boy, (1999) do  Mr. Lonely (2007) ter Spomladanskih žurerk (2012) in Kralja Plaže (2019), je vedno le en korak stran od videospota, in njegovi spoti za Sonic Youth, Cat Power, Bonnieja “Princea” Billyja in Rihanno so le en korak stran od njegovih filmov. Tako v Gummo in Mr. Lonely, ki izgledata kot videospota Wernerja Herzoga, kot v Spring Breakers ter Beach Bum, ki enostavno izgledata kot videospota, je Korine sledilec zeitgeista, sledilec ameriškega sna. Da je ta sen za frike, izmečke , imitatorje in druge marginalce mrtev še prej kot za ostale ljudi, je pokazal že na začetku kariere. V zadnjih letih mu išče le alternativo – in ustrezno glasbeno spremljavo, ki vedno ve, proti kateri Ameriki se mora ozreti.

Pri uporabi glasbe se nikoli ne zateka k domačnosti oz. prepoznavnosti glasbe, da bi s tem krpal vsebino ali pa uporabljal glasbo preprosto montažno mašilo. V Gummo non-sequituri in nenadni rezi ter preklopi prežemajo film z nemirom brezciljnih protagonistov, ki jih spremlja vse od minimalistične elektronike do metala, ambientalne glasbe, Bacha in “Crying” Roya Orbisona v predzadnji sekvenci filma, ob kateri pozabite na špansko verzijo v Lynchovem Mullholand Drive. Izbruhi švedskega in ameriškega proto-black metala, grindcorea in dooma delujejo kot edini smiselni glasbeni ekvivalent ujete apatije prebivalcev Xenie; mogoče Solomon in Tummler to glasbo poslušata, mogoče ne, zagotovo pa predstavlja najglasnejši možni krik protesta proti nikomur. Obenem pa pri sopostavitvi nežnejše glasbe z razsuto podobo Xenie pogosto ne vemo, kje se konča ironija in začne empatija. Liki v Gummo namreč niso polni napak na holivudski način, kjer se odpusti vse, če je lik le dovolj šarmanten. Korinea niso zastonj poimenovali “trubadur kmetavzov”. Gre za pristne rednecke, ki med drugim streljajo, zastrupljajo in prodajajo potepuške mačke, eden izmed njih pa prostituira sestro z Downovim sindromom, in brez glasbene amortizacije bi Korine veliko težje ohranil nek empatičen ali vsaj nevtralen pogled na prebivalce opustošenega post-tornadovskega mesta.

Korineove sopostavitve nežnega s čudnim in brutalnim tukaj niso na prvem mestu namenjene iskanju kontrasta z namenom provokacije ali srhljivosti , kot to zelo pogosto počnejo v svoji glasbeni opremi Lynch, Scorsese in Tarantino, temveč so-izražanju oz. dopolnilu vsebine z izmuzljivim nečim, ki ga liki iščejo v svetu; v zmedenem, shizofrenem vsakdanu Juliena v Julienu ... seveda kadri elegantne drsalke na televiziji ob zvoku elegične Puccinijeve arije “O mio babbino caro” ne morejo napovedovati drugega kot neizogibne tragedije.

Noben Korineov film se ne zanaša na glasbo toliko kot tavajoči Mr. Lonely, ki se drži svojega naslova dobesedno; poleg naslovnega štikla spremljajo absurdne aspiracije imitatorjev (Michael Jackson, Marilyn Monroe, Charlie Chaplin, Elizabeta II itd.) zasanjana glasba Jasona Piercea, člana Spacemen 3, in pa eksperimentalnega benda Sun City Girls, ter občasni Aphex Twin, tradicionalna afriška glasba in jazz šlagerji. Zgodba komune neuspešnih imitatorjev se prepleta z zgodbo misijonarskega duhovnika in nun, ki padec ene izmed sester iz letala brez posledic vzamejo za božje znamenje in spodbudo. Poplavo nekonvencionalnosti in izgube stika z realnostjo tu uokvirja čudovit vesoljski drone-folk, ki kadrom navidezno lebdečih nun namesto absurda nudi grenko-sladek kontekst njihovega verovanja

Če se je z Julienom in Gummom Korine stilsko uveljavil kot pionir novega ameriškega filma, pri svojem velikem povratku z Žurerkami in Kraljem plaže ni toliko zastavonoša, kot subverzivni opazovalec trendov, pri čemer glasbeni izbor ponovno igra znatno vlogo. Korine tokrat ne posega po obskurnem podtalnem hrupu in alternativnem folku, temveč po mainstreamu (Skrillex, Gucci Mane in Ellie Goulding) in originalni glasbi Cliffa Martineza (Drive, Only God Forgives, Neon Demon) – ki seveda živi za fluorescentno elektroniko nočne Amerike (in od nje), in ki v enemu svojih boljših izdelkov s temačno, preroško atmosfero tvori protiute�� ideologiji blišča in denarja, ki spremlja večino preostale glasbe filma.

Srednjerazredne študentke, protagonistke Žurerk so navidezno daleč od degenerirane Xenie, a vseeno ne vejo, kaj hočejo – zaenkrat samo nekaj več. Mogoče hočejo biti kot vsi ostali, ki se imajo bolje od njih, zagotovo pa hočejo Spring Break, zloglasne spomladanske počitnice. Dobijo seveda vse to, plus narcisoidnega, infantilnega dilerja/raperja Aliena, ki je delno njihova fantazija, delno nočna mora. Ponuja jim pobeg iz simulakra brezciljne prihodnosti v simulaker postmoderne Amerike – nekontrolirano zabavo, nasilje in denar.

In glasba Spomladanskih žurerk je glasba, ki bi jo poslušale same. Je zvok žura, tako kot je montaža filma montaža njihovega idealnega življenja; napumpana, oksitocinska elektronika, floridski dubstep in trap, alkohol, kokain, simuliran seks in nesimuliran seks. Korine ne prikaže Spring Breaka s sredstvi komentatorja, temveč s sredstvi protagonistov ustvari komentar ter tako prepleta zapeljivost s kontemplacijo. Na vprašanje kje je dobil navdih za montažo, je seveda odvrnil: “Ste kdaj gledali YouPorn?”

V vrhuncu filma izmenično vidimo dekleta in Aliena kako ob klavirju pojejo “Everytime” Britney Spears, in kako ropajo dilerje, poroke, študente; vseskozi pa jih spremlja soundtrack njihovega življenja, komad pevke, ki je bolj kot kaj drugega obveljala za simbol žrtve zvezdniška kulture, v času, ko se je varovanje zasebnega življenja še smatralo za normalno. A kombinacija nežne ljubezenske balade in dobrega starega ultra-nasilja ni samo disonanca soundtracka, kot jo pogosto označujejo, saj ne gre za poudarek grobega ob kontrastu nežnega, temveč za popkulturni clusterfuck in z vidika protagonistk brisanje meje med resničnim in fantazijo – če ta v Žurerkah sploh obstaja. Oziroma: realnost Žurerk je fantazija, in obratno. Britney in dvocevke in pištole so le del širše fantazije, Ameriškega sna. Uporaba “Everytime” je tako protiutež nasilju samo z vidika deklet in predstavlja skrajno mejo njihove nežnosti. Za gledalca pa je pesem samo še del popkulturne navlake, ki narekuje življenja protagonistom – in v tem se tudi skriva edina prava ironija prizora. Združitev saharinske Britney in orožja namreč ni ironična ker to dvoje ne bi šlo skupaj; ironična je ravno zato, ker gre skupaj – končna zmaga masovne kulture in medijev.

Tudi v zadnjem Korineovem filmu, Kralj Plaže, se na glasbeno opremo veže specifična ideologija; medtem ko originalna glasba Johna Debneyja filmu pridodaja kombinacijo melanholije in starošolske komične navihanosti, ki v boljših trenutkih v spomin prikliče simpatične anti-establishment neprilagojence tipa gospod Hulot, preostanek filma preživi v družbi karibsko obarvanih popevk Jimmyja Buffeta in podobnega adult-contemporaryja iz 70ih in 80ih, ki prodaja alternativo ubijalski rutini sivega vsakdana – ne študentom, ki imajo še vedno na voljo spring break, temveč množici delavcev, uradnikov in malih poslovnežev srednjih let, ki še vedno niso ugotovili, kaj narediš, ko se spring break konča. Moondog, floridska verzija Hanka Moodyja, naslovni kralj plaže, one-hit wonder pisatelj, ki čaka, da dobi navdih za naslednjo mojstrovino, ima odgovor: spring break se nikoli ne sme končati. In njegovo življenje izgleda kot podaljšane spomladanske počitnice – zato je seveda lokalna legenda, ikona nekomformizma, freudovski umetnik-otrok, ki mu je dovoljena instantna gratifikacija. Večino filma pa ostane skrivnost, ali si to lahko privošči samo zaradi ženinega denarja, ali pa si to privošči denarju navkljub.

Lik Moondoga je v kritikah pogosto postavljen ob bok (relativno manj razvratnemu) Ernestu Hemingwayju, še enemu pisateljskemu rezidentu floridskega Key Westa, ki je prosti čas rad preživljal ob koktejlih in čolnih. A če je več kot pol stoletja nazaj kritik Dwight McDonald o njem zapisal, da verjame svojemu lastnemu mitu, za Moondoga nikoli ne izvemo, ali svojemu mitu zares verjame. Zagotovo pa z veseljem sprejema, da mu verjamejo ostali. Mogoče ve, da tropske plaže, road tripi in romantika, kot jih prodajajo na soundtracku Jimmy Buffet (“A Pirate Looks at Forty”), Eddie Money (“Two Tickets to Paradise” ) in ostali niso prava verzija. Kot izpostavi pronicljiv članek v New York Times, Jimmy Buffet, happy hour ikona plažnega eskapizma, absolutno ne živi tega načina življenja, temveč od jutra do večera bedi nad svojim Margaritaville imperijem BBQ omak in hotelov. A Moondog se vseeno prašuje, če ni to morda edina alternativa; plavanje s tokom, fiktivno ali resnično. Oz. mogoče Moondog sploh ne prodaja alternative, temveč upanje na alternativo, tako kot Jimmy Buffet; in tako kot Harmony Korine samo podaja različne preseke Amerike (ter s tem vse večjega dela zahodnega sveta) v iskanju smisla.

[zabenundfliegen]

Dan kufrov in dan po njem // junij 2019

“Mami, meni mi je všeč, da hodiva na Velenje. In tudi mi je všeč moj smetarski tovornjak,” mi reče Kalin nekega jutra, ko že odštevava dneve do poleta v Velenje. No, letela bova v Treviso, pa ne bodimo malenkostni. “Kalin, katero igračko boš vzel na letalo?” “Bom vzel mojo pištolo!” Razložim mu, zakaj to ni najboljša izbira. Razume. “Potem bom pa vzel Gušterja, da lahko streljam z njegovim repom!” Gušter je rdeči gumijasti kuščar, mestoma uporabljan kot frača; pospraviva ga v Kalinovo ročno prtljago – nahrbtniček v obliki prijaznega sivega tigra. Poleg Gušterja Kalin izbere še plastičnega tiranozavra, vrtavko, rumen dirkalni avto s smrtno glavo, starinsko zbirateljsko rumeno rusko milicijo, žogo skokico, lesen fotoaparat z objektivom s kalejdoskopskim efektom, knjižico z okenci “Avtomobili in tovornjaki” v bolgarščini, zgoščenko Steppenwolf (njegov trenutno najljubši komad za vožnji z avtom je “Born to be Wild”) ter breskov sok (otrokom je čez letališčne preglede dovoljeno nesti tekočine).

“Saj nimata več rajzefibra s toliko letalskimi izkušnjami?” me zjutraj na dan poleta vpraša sestrična. “Seveda ga imava. Človek ni nikoli dovolj izkušen, da ne bi imel rajzefibra.” Ponoči skoraj ne spim, zbudim se že pred sosedovimi kokoškami in petelinom. Tudi Kalin, ki ga moram za šolo skoraj po pravilu zbujati, prihlača v spalnico nenavadno zgodaj.  “Ajde, mami, greva na letalo!” (Tako sicer že ves teden, le da mu tokrat končno lahko odgovorim: “Ajde, greva!”)

Rajzefiber me vedno zgrabi dva dni pred poletom. Takrat začnem pisati spisek z opomniki, takrat nakupim še zadnja darila in tudi že kupčkam. Dan pred odhodom želim imeti kolikor se da prazen, takrat pakiram in kadar za dva (zadnja tri leta predvsem za dva), se moram dvojno osredotočiti.

Kalin na (njegov) zadnji dan šole domov prinese vsa svoja čudovita dela poletnega trimestra ter šolsko darilce – milne mehurčke, čokoladno napolitanko kanarske izdelave ter majhno napihljivo orko. Med drugim mi pokaže fantastičen avtoportret, kjer se ne upodobi več kot glavonožca temveč kot osebico s trupom, bujno pankovsko frizuro in resnim pogledom. Narisan je s črno barvico, seveda. (Okrog Novega Leta sva, kot v tistem času malone vsak dan, z vodenimi barvicami slikala ognjemet. Kalina sem vprašala, katere barve bo izbral za veselo eksplozijo. Odločil se je za črno. Narisal je torej črn ognjemet, jaz pa sem dodala roj pisano vibrirajočih drobnih zvezdic.)

Ko se Kalin po pol pleskavice, pol avokada, treh trdo kuhanih prepeličjih jajčkih, par požirkih kefirja in mini lešnikovi sladoledni lučki odpravi v popoldanske Mižule Mažule, odprem steklenico ohlajene “cave” (španskega penečega vina) ter si mehurčkasto biserno tekočino nalijem v visok, ozek, kristal posnemajoč praznični kozarec. Steklenica je zelo lepa (eden izmed razlogov, zakaj sem jo kupila, kakopak). Vrat ima zavit v bleščeče ultramarinsko modro, ki se zaključi z rdečo mornarsko rutico z belim vozličastim vzorcem. Po trupu se ji preliva morje – tanke vzporedne ultramarinsko modre črte zavalovijo, ko mednje zaplove ultramarinsko moder čolnič. Cavo kupim dan pred “dnevom kufrov”, saj se poznam (vsaj glede tega dovolj dobro) in vem, kako se mi k vedno prisotnem notranjemu nemiru ob pakiranju prileže sami sebi nazdravit z nečim finim, osvežilnim in, da, alkoholnim. “Dan kufrov” mi tako nežneje in mehkeje, pa tudi bolj navdihnjeno steče od rok. Do poznega popoldneva sta zelena in siva potovalka polni oziroma kar precej prazni. Vedno znova se čudim, kako hitro sem s pakiranjem zaključila in kako malo stvari, da imam … (Bolje tako, bom vsaj imela prostor za dovoljšnjo količino slastne domače slivovke za import v mesto palm.)

S Kalinom sediva v letalu. Skozi ovalno okence opazuje, kako se hiše in avti manjšajo ter me vpraša, če se vidi našo casa blanco*. Vpraša še, ali ima tudi naše letalo tak tobogan, kot je na slikici na sedežu pred njim. Povem mu, da tudi, da je napihljiv in kot kaže, rumen. Uleže se mi v naročje in zaspi. Jaz pa začnem s pisanjem ravno tegale besedila.

*bela hiša