Tokrat je bilo vreme bolj stanovito. Deževalo ni, kar nekaj dni pred tekmo. Je bilo pa zato toliko več vode v rekah in potokih. Kar nekajkrat sem bil do kolen v vodi. Tudi vročina je bila bolj izrazita. Z izjemo dveh ur ponoči, mi je bilo non-stop vroče. Vse skupaj se je poznalo tudi na času. Za cel krog sem potreboval uro in pol več kot pred dvema letoma. Seveda je tudi Wild Horse igral vlogo pri tem. Utrujen sem bil že na prvem resnejšem vzponu proti Trem Cimam, na spustu proti polovici, sem pa tudi kar nekaj prehodil. Se je poznalo, da v visokogorju nisem bil že od UTMB-ja. No ja, mogoče se še kdaj vrnemo na tekmo, pa najbrž kar nekaj časa ne. Se bom pa sigurno vrnil v Dolomite, mogoče celo traso odtečem v treh etapah. To bi bil lep vikend treninga.
Moja prva dvesto miljska razdalja. Pa upam, da ne zadnja.
Štartamo v sredo zjutraj. Rahlo rosi in zato imam na sebi anorak. Najprej nas trasa pelje po mestu, a kmalu zavijemo na pašnike. Počasi se vzpenjamo in kmalu je prevroče za anorak. Čeprav še vedno rosi, mi paše, da me malo hladi. Tečemo čez gozdove, pašnike, vasi... nekajpo blatu, nekaj po poteh in nekaj po cesti. Kilometri kar minevajo in kmalu smo v pravih hribih. Prvič vidim tudi divje konje, po katerih tekma nosi ime. Prva noč je grozna. Še pred temo se na vrhu znajdemo v megli, potem pa se še zvečeri. Dežuje na polno pa še veter je kar močan. Gps sled je narejena na računalniku in v naravi ji je zelo težko slediti. Večkrat zaidem, do kolen stojim v blatu, teren je zelo zahteven. Kar oddahnem si, ko pridem do prve spalne postaje, kjer me že čaka Vali. Zaspan nisem, zato se samo preoblečem zamenjam nogavice, Vali opere superge in sredi noči grem naprej. Vreme se malo izboljša, ker smo nižje je pa tudi veter manj sunkovit. Drugi dan mi v spominu najbolj ostane vrh, na katerega se vzpenjaš v nedogle. Pet ali šest lažnih vrhov daš čez. Potem je tu druga noč, ko se zgubljamo po mo��virjih na vrhu hriba, zelo se ohladi, še kar dežuje... Druga spalna postaja je Brecon, do katere vodi zelo tekaški odsek, a me noge preveč boljio, da bi tekel. Na postaji se najem, preoblečem in naspim, kljub temu, da v telovadnici poteka tečaj Zumbe. Sredi noči grem spet naprej. Valči me pospremi del poti čez mesto, potem zavije v hotel. Jaz pa se počasi vzpenjam na najvišji del trase. Brecon Beacons je nacionalni park, zelo lep a divji. Vzpon je strm, spust tehnično zahteven. Pozno popoldne za vrhu zadnjega vzpona zadremam za slabe pol ure. Potem gre bolj ali manj na dol proti tretji spalni postaji. Tam sem malo pred polnočjo. Spet se preoblečem in posušim. Dobro se najem in počutim se odlično. Do naslednjega mesta vodi lepa pot in ob sončnem vzhodu s sotekačem pijeva kavo iz trafike. Potem je še nekaj klancev, gor dol, in že sva na zadnji okrepčevalnici. Spet se najem in potem kar letim še zadnjih trideset kilometrov do cilja. Vmes prehitim še dva tekača, tek po mivki na plaži pa tudi kar gre, saj vem da je konec blizu. V cilj pridem v soboto, nekaj po četrti popoldne. Za mano je skoraj tristo petinštirideset kilometrov in deset tisoč višincev. Za vse skupaj sem potreboval dvainosemdeset ur in štirinajst minut in osvojil devetnajsto mesto med štiriinpetdesetimi, ki smo štartali in triinštiridesetimi, ki smo končali.
Sobotni dolgi tek smo štartali na parkirišču v Podgorju. Najprej vzpon na Slavnik po kratki poti, spust nazaj v Podgorje pa po makadamski varjanti.
Vzpon na Kojnik in po grebenu do Goliča ter naprej proti Špičastemu vrhu in Žbevnici. Spust proti Trsteniku in obrat nazaj proti Slumu. Od Sluma do Bresta in vzpon na Lipnik. Spust v Zazid in čez Zanigrad v Podpeč. Vzpon mimo obrambnega stolpa nazaj na rob in po makadamu nazaj v Podgorje.
Saj ne, da me ni matralo, a vseeno nisem štartal na nobeni razdalji. Plan je bil spremljat Pavleta. Ko sem zjutraj odhajal od doma, pa pavle sporoči, da je že zaključil s tekmo. Vseeno se S Tjaši in Silvotom odpelejmo v Buzet. Spijemo kavo, pospremimo Marijo in Mio na štart 70 km razdalje. Jaz se potem odpeljem do Butonige, Silvo in Tjaša pa se tja odpravita peš. Ko parkiram jihm grem nasproti. Najdem jih rqavno na Vrhu. Skupaj gremo potem do avta in Silvo se z njim odpelje proti Livadam, jaz in Tjaša pa greva peš. V Livadah se odločiva, da grev še do Grožnjana, kjer potem tudi končava. Skupaj gremo v Umag do Pavleta, Žarota in ostalih, ki so tudi prišli navijati in spremljati. Vse skupaj se potem zavleče skoraj do polnoči.
Že v petek smo se, Tjaša, Jože in jaz, odpeljali na štart in odtekli do doma, da smo lahko potem v soboto tekli nazaj do štarta in naredili še cel NajNaj krog. 30 km v petek in 50 v soboto.
Tokrat v mnogo bolj blatni in zabavni izvedbi, kot pred enim letom.
Tole je bila pa Knapu že druga deževna tekma letos. Vsaj za Whales mi bo prav prišlo vso to tekanje po mokrem in blatnem terenu.
8 vzponov, eden več kot lani... krči so bili tudi letos prisotni, a veliko manj kot lani. Maraton po dolžini in tri tisoč + višincev, je pa tudi kar dober trening.
Deseta izvedba dobrodelnega teka v spomin na Ruth Podgornik Reš.
Na Bled se odpravim s Silvomin Marijo. Nekih velikih načrtov nimamo, saj sva z Marijo teden dni po Parenzani, Silvo pa tudi še ni do konca saniral tetive.
Na koncu odtečeva s Silvotom vsega štiri kroge in popijeva vsaj toliko piva.
Z Vali sva prespala v Poreču. Zjutraj smo štartali ob šestih. Lahko bi tudi uro kasneje. Pavle, Blaž in Tjaša šrartajo malo špočasneje. Midva z Marijo tečeva svoj tempo nekoliko pred njimi. Tjaša naju kmalu ujame in nekaj časa tečemo skupaj. Vsak nekaj časa spredaj. Nekje okoli šestdesetega kolometra Tjaša ostane zadaj in z Marijo meljeva dalje. Na sedemdesetem kilometru ugasnem jaz. Kriza se vleče celih osem kilometrov, dokler na okrepčevalnici v Kanegri ne zagledam Vali. Zadnjih dvanajst potem odtečem spet malo hitreje.
Tekma ni lahka. Tekel sem sicer po načrtih, a vmes je kazalo bolje. Organizacija bi lahko bila tudi boljša in velika napaka organizatorja je, da cilj ni bil tam kot lani.
Po letu 2015 sem novo tekaško leto spet začel na Knap trailu.
To so bili začetki mojih novoletnih tekem. V devetil letih sem bil vmes petkrat na Burji.
Tokrat smo imeli deževno tekmo. Deževalo je od štarta pa do cilja. Vseeno je bilo vzdušje in počutje fenomenalno. Dvakrat sem zašel s proge, a nič hujšega. Čeprav je bil teren zahteven , tla razmočena in drseča, mi niti za trenutek ni bilo žal, da sem tam. Zadnjo uro sva v Tjašo tekla skupaj in v cilj prišla po dobrih sedmih urah.
Ko sem pretekel obljubljenih sto osem kilometrov, sem imel do cilja še petnajst minut teka po dežju. Seveda nisem bil navdušen.
Štart je bil ob šestih zjutraj. Samo organizator ve zakaj. Proga je lepa, na momente težka in zelo tekaška. Seveda po lepem vremenu. Mi smo imeli čez dan zelo ugodne pogoje. Zvečer se je pa ulilo in zapihalo. Mene je ujelo ravno na spustu iz Cetor proti Strunjanu. Po mojem mnenju najbolj nevarnem delu trase in ni nehalo deževati do cilja. Vseeno ne morem reči, da nisem užival. Dobra družba, spremljevalna ekipa, lepi konci, samo pohvale. Trasa je bila dobro označena, a na parih koncih označb sploh ni bilo. Trikrat sem zašel, najbol na koncu, kjer sem dva kilometra pred ciljem naredil dodatnih petsto metrov. Zgrešil sem tudi okrepčevalnico v Strunjanu, skoraj pa bi zgrešil tudi tisto v Zazidu.
Na tekmo se ne nameravam več vrniti, na traso pa vsekakor.