#Vse Rože Sveta

[eurovisionart]

Lado Leskovar - Vse Rože Sveta

[unibrowzz]

I ranked 1967

And it was certainly a lot more boring than the rest of the 60s.

Also there must've been a case of laryngitis going round that year because Holy fuck did some of these singers sound rough.

Germany- Anouschka- Confession: This has been a LONG time coming, no idea why I put off putting this song first for so long

United Kingdom- Puppet on a String- Nostalgia aside, this one has aged horribly and her voice sounded like shit just like everyone else this year, but it's at least catchy

Portugal- O Vento Mudou- Used to be my personal winner, but was knocked down after I realised, you guessed it, his voice sounded awful

Ireland- If I Could Choose

The Netherlands- Ring-dinge-ding- Warning: This song can and will stick in your head for the next 48 hours. You have been warned

Monaco- Boum-badaboum- Honestly would be higher if it wasn't for the fact Serge Gainsbourg wrote it

Finland- Varjoon-Suojaan

Italy- Non andare più lontano

Yugoslavia- Vse rože sveta- The talking in the middle made it stand out, otherwise it's pretty boring

Spain- Hablemos del amor- The next few are also just down here because I found them boring too lmao

Sweden- Som en dröm

France- Il doit faire beau là-bas

Austria- Warum es hunderttausend Sterne gibt

Norway- Dukkemann- Just annoying

Belgium- Ik heb zorgen- Even more annoying

Switzerland- Quel cœur vas-tu briser?- Just... just horrible.

Luxembourg- L'amour est Bleu- Petty as Hell, but ever since one of my friends pointed out you can see her nips through her dress, I can't listen to this song without feeling like a huge pervert. It's the song equivalent of a creepy stranger touching your bum, I hate it.

[zabenundfliegen]

Telo // september 2021

Že ves teden ne slišim na levo uho. Oziroma tako, kot bi bil zunanji svet za gosto kopreno. Iz notranjosti tu in tam nekakšen ultra visok in tanek zzzzzzz, pretakanje krvi in pumpanje srca. Vname se in navznotraj napihne - uho. Začne se z rahlim zbadanjem, ki napreduje v odločno zabadanje z ogromnimi zašiljenimi iglami. Spomnim se bolečine vnetega ušesa iz otroštva. Vonja po suhih domačih kamilicah, ovitih v toplo tetra plenico ovito okoli moje glave, strašne bolečine, ki ne pusti misliti, kaj šele spati. Slišim zgodbo neke ženske, ki bolečino ob vnetju ušesa primerja s porodno bolečino ter pravi, da je slednja v primerjavi s prvo mačji kašelj. O tem bi se dalo razglabljati, sama se ne bi strinjala - še zdaleč ne; vsako telo je v svoji enakosti drugačno in bolečino zaznava na svoj način. Besede so za opise občutkov preohlapne ali pa jih sploh ni.

Že vse vodno poletje moram z levim delom glave otresati bolj kot z desnim, da mi voda iz ušesa lažje izteče. Po vrnitvi na otok sem z glavo pod vodo več, kot nad njo, potrebujem tišino, razmazano sliko turkiznega niča, votlo pokljanje. Pod vodo je tako, kot v vesolju, pravi Kalin. V vesolju je v resnici še tišje, tišina je totalna, saj v vesolju ni ničesar, od česar bi se zvok lahko odbil. Nekega dne se vesolje odloči ostati v mojem ušesu malo dlje, kot bi bilo od njega pričakovati. Tega se, ob pomoči oslabljenega imunskega sistema, razveselijo tudi neprijateljski mikroorganizmi, ki jih zdaj hranim z antibiotičnimi kapljicami in jih nadvse vljudno naprošam, naj gredo nazaj domov.

Ne slišiš okolice - poslušaj že, no, samo sebe. Raztrga se ti meniskus - nehaj divjati. Raztrga se ti še drugi meniskus - ja, a še vedno nisi nehala divjati. Odmre ti zob - pusti, da odmre staro in neuporabno. Zavozlajo se ti mišice v ramenih in okrog lopatic - nehaj s prenašanjem pretežkega in odvečnega bremena. Naše telo je izjemno pametno, čuti in misli, komunicira. V svojem lastnem jeziku nam sporoči, kaj je prav in kaj ni. Ko ga ne poslušamo, nas zaboli. Zamaši ali prekine kanale, se zlomi, zagori. Dovolj je - reče, zdaj miruj. Počivaj. Zdaj me poslušaj. Zdaj me neguj, nežno in čvrsto. Ne pa preveč, meja je tanka. Preveč zalite rože zgnijejo. Naravo je potrebno pustiti pri miru bolj, kot bi si naš po nadzoru, moči, prevladi in kolonizaciji hlepeči um želel.

Prepogosto si z vatiranimi palčkami silim v ušesa, mi povedo - vsako jutro, včasih tudi zvečer. Obsedenost s čistočo same sebe, obsedenost sveta tukaj-in-zdaj z  antiseptičnostjo in sterilnostjo. Ušesno maslo je rumeno in grdo, zato mora stran. Ušesno maslo ni le to. Ušesno maslo ščiti notranje dele ušesa pred tujki. Učim se, učim se. Ko sem prepričana, da znam, me telo vrže v novo, bolečo šolo. Pred letom ali dvema izvem, da si tudi zob ne umivam pravilno. Dlesni mi skeleče odstopajo in krvavijo, saj ima tudi genetika prste vmes, nič ne rečem. Na zobozdravnika sem celo malo jezna, ko me pri mojih letih uči, kako si umivati zobe. Kako nadvse otročje od mene. Kot pridna učenka takoj začnem čistiti zobe drugače - tako, kot svetuje strokovnjak. Z najmehkejšo ščetko z najgostejšimi dlačicami, s krožnimi gibi, ki prihajajo iz zapestja, deset, deset, deset, po vrsti, počasi, potrpežljivo, grizne ploskve, zgoraj zunaj, spodaj zunaj, zgoraj znotraj, spodaj znotraj, meditativno, to je masaža. Dvakrat na dan ustna tekočino brez alkohola, enkrat na dan medzobna ščetko primerne velikosti. Le par dni potrebuje telo, da se odzove in obnovi. Globinsko čiščenje zobnega kamna ni mačji kašelj (spet te mačke, dajmo se raje režat, kot pečene mačke, je zelo zdravo) kaj šele čiščenje paradontalnih žepkov. Kako to boliiiii …

Ne boli, ko nisi živ. Strojev ne boli. Pa saj ne vemo, zares. Boli, ko telo govori. To vemo zagotovo.

Kmalu bom spet slišala, kot tigrica. Tudi samo sebe - bom, moram verjeti, verjamem.

Ušesa si bom od zdaj naprej čistila le še enkrat na teden. 

Hvala za telo.