gimngblog-blog - Tumblr blog

[gimngblog-blog]

"Umetnost je umetnost, obstajajo samo različna izrazna sredstva"

Intervju s slovenskim režiserjem Janom Cvitkovičem

Nika Vrabec

Že uvodne besede napovejo sproščen pogovor.  Popolna prezenca, mojster svojega dela in vizualnega prostora. Umetnik, ki se zaveda pomena umetnosti. Prevajalec med obema svetovoma in še to samo, kadar mu uspe. Fizik, ki je postal arheolog in filmar. Eden izmed najbolj nagrajenih in cenjenih slovenskih režiserjev, ki si nikoli ni mislil, da bo filmar. A Jan Cvitkovič je veliko več kot le režiser: je scenarist, igralec, pesnik, v prostem času tudi lovec.  Že leta 2001 je na Beneškem filmskem festivalu dobil leva prihodnosti za danes kultni slovenski film Kruh in mleko. Od takrat je šla njegova kariera samo še navzgor. Nazadnje smo v kinu lahko gledali njegov celovečerni film s socialno tematiko, prikaz krute realnosti, ki lahko prizadene vsakega izmed nas, Družinica. Trenutno piše scenarij za nov film.

Glede na ta, da sva se dobila na Krasu – kakšno posebno mesto ima Kras pri vas?

Kras imam enostavno rad. Moja nona je bila od tod, moji predniki so bili iz te hiše (op. pogovarjala sva se v njegovi hiši v Koprivi na Krasu). Že kot otrok sem pogosto preživljal počitnice na Krasu in sem se navezal na to okolje. Ko smo začeli priprave na film Od groba do groba, sem tukaj večkrat prespal, ker je bila hiša prazna, in nekako je padla odločitev, da jo prenovim. Sedaj živim tukaj že nekaj časa.

Začela bi čisto na začetku. Kaj je bil vaš prvi stik z umetnostjo?

Prvi stik so bile najbrž kar knjige. Naučil sem se zgodaj brati, nekje pri štirih letih, in padel v literaturo. Veliko sem hodil v knjižnico. Preprosto je bilo tako, da sem bil zunaj na ulici ali pa v knjižnici.  Kasneje, ko sem študiral v Ljubljani, sem začel pisati poezijo in izdelovati inštalacije. Potem je povsem v slučaju prišlo do tega, da sem naletel na film in razpis za Grossmanovo nagrado za scenarij. Prijavil sem se, ker sem rabil denar. Po čudežu sem nagrado tudi dobil in naprej je kar samo steklo. Z Janezom Burgerjem, ki je takrat ravno študiral režijo v Pragi, sva naredila scenarij za film V leru. Potem sem hotel samo videti, kako gre to naprej, in naredil sem film Kruh in mleko. Avtomatsko je steklo naprej in postalo mi je všeč. Nikoli si pa nisem predstavljal, da bom filmar.

Študirali ste fiziko, pristali pa pri arheologiji. Kaj je bil ključni moment, da ste imeli dovolj »jajc«, da ste opustili študij in šli s trebuhom za kruhom?

Fiziko sem študiral eno leto. Med poletjem sem šel na morje, delal kot barman in se tam zaljubil v eno punco. Pozabil sem sploh priti na jesenske roke, kasneje sem videl, da to ni za mene, in šel malo potovat. Ko sem se vrnil, sem vpisal arheologijo, študiral arheologijo in kasneje tudi veliko delal kot arheolog. Vmes se je zgodil film in nekako je vse našlo svojo pot.

Kje dobite navdih za vse svoje stvaritve, z opazovanjem drugih ali izhajate iz sebe?

Niti ne vem. Pri avtorskem filmu je vedno tako, da pride veliko iz tebe. Pri vsakem filmu je nekoliko drugače. Pri nekaterih filmih je to prizor, ki se mi je vtisnil v spomin in sem ga resnično videl. Pri nekaterih so to stvari,ki so se me dotikale na intimni ravni v življenju. Zelo različno. Od filma do filma je precej drugače. Nimam nekega principa delovanja, takega, ki bi bil enak za vsak film.

Ste imeli v mladosti koga, ki vas je impresioniral?

Ne. Ko se še nisem ukvarjal s filmom, sem gledal enih par filmov, ki so naredili vtis name. Eden je bil Wild at heart Davida Lyncha, potem Nekoč so bili bojevniki Lee Tamahori in film Emirja Kusturice Dom za obešanje. Preprosto so naredili vtis name, sploh ne vem, zaradi česa.

Bi rekli, da ste za katero od svojih del imeli občutek, da 100 % ne bo uspelo, in je postalo velika uspešnica?

Pa ja, je bilo. Nikoli nisem razmišljal o uspešnosti, pravzaprav. Imam tak princip dela, da poskušam najprej zadovoljiti sebe, da sem sam zadovoljen s tistim, kar delam. Če sem sam zadovoljen, se bo sigurno še kdo našel. Je pa res, da nekaterih stvari ne pričakuješ. Absolutno nisem pričakoval za Kruh in mleko, da bo tak »boom«, saj je bil film mišljen kot kratek. Tako da: stvari te lahko presenetijo. Nekatere v pozitivnem, nekatere v negativnem smislu, tako kot vsaka stvar v življenju.

Vam je življenje izziv ali je človek na svetu zato, da ga prebrodi?

Hmm, ne vem. Življenja nisem nikoli jemal kot izziv. Po naravi sem celo bolj depresiven tip. Trenutno sem, recimo, v zelo dobrem obdobju. Pozimi sem bil npr. v zelo slabem obdobju. Ravno sedaj se mi je zamenjalo nekje pred 14 dnevi, na zelo dobro iz zelo slabega. Pred 14 dnevi sem mislil, da je življenje nekako zato, da se ga prebrodi, sedaj pa mislim, da zna biti celo lepo. Tako da to se menja pri meni, zelo radikalno in neizogibno. Vsi smo del vsega. Vedno bolj se mi to zdi oz. vedno bolj to vem in najbolj težko je takrat, ko si človek misli, da je sam. Ko pa dojameš, da si del vsega, je lažje.

Mladostnik je danes velikokrat bombardiran s kruto realnostjo. »Študiraj tisto, kar bo prineslo službo …« Mora biti človek racionalen ali slediti svojemu srcu?

Pa ne vem. Zame lahko rečem, da sem sledil tistemu, kar me je privlačilo. Nekaterim pa čisto odgovarja, da imajo urejeno življenje, splanirano. Zelo različni smo. Je pa res, da če začutiš, da imaš v sebi nek talent, ga je skoraj nujno izkoristiti. Ker tukaj ti niti narava ne dopušča, da bi naredil drugače. Če ga ne izkoriščaš, te pokoplje.

V veliko vaših delih se kaže razpetost med dvema svetovoma: na eni strani realen svet – racionalen –, na drugi strani mističen: kaj vi dojemate kot mejo med obema svetovoma oz. ali sploh obstaja?

Pravzaprav je ta meja vedno bolj zabrisana. Zdi se mi, da je človek omejen s svojo percepcijo videnja sveta. Logično, da obstajajo dimenzije, ki jih mi še nismo sposobni zaznati. Zelo antropocentrično je razmišljati, da točno ta človek vidi in zazna vse, to je zelo naivno, pravzaprav, neumno. In včasih se zgodi, da dobivaš kakšne impulze tudi iz drugih dimenzij, pa ne govorim o vesoljcih, jasno (smeh), ampak o tistih dimenzijah, ki jih preko čistega racia ne moreš zaznati. Saj je za moje pojme umetnost oz. človek, ki se ukvarja z umetnostjo, samo medij, prevajalec med tema dvema svetovoma, en tak vmesni delavec. Ni kreator, veliko umetnikov si misli, da so kreatorji, jaz ne mislim tako. Sem samo prevajalec, kadar sem. Kadar mi uspe.

Se vam zdi, da je včasih težko biti umetnik v Sloveniji?

Ja, mislim da je umetnik težko biti kjerkoli (smeh). Pa niti ne samo zaradi socialnih vplivov in socialnega statusa, ampak zato, ker se umetniku vedno nekaj dogaja. Nikoli ni ravno miru na dolgi rok. Nekaj časa je zelo lepo, potem pa zelo slabo in tako naprej.

Spregovoriva še o vašem zadnjem filmu. Tema Družinice je izjemno aktualna, prikaže kruto realnost, kaj naredijo iz človeka skrajne razmere. Večkrat ste poudarjali, celoten film je kritika državne ureditve, ki ne zaščiti družin, ki se znajdejo v takšnih situacijah. Ste dosegli kakšno spremembo glede na odmevnost filma?

Se dogaja, ne vem, če ravno zaradi filma, ampak mogoče je kakšno malenkost tudi film pridodal. Začel se je spreminjati ta zakon, ki je pravzaprav povzročil vse tegobe in katastrofe v Sloveniji. Začel se je, vendar pa še ni spremenjen. Zgodba še ni končana.

Koliko je avtobiografskih motivov v filmu (filozofski monologi očeta o Platonu in Sokratu, ne nazadnje tudi pri sinu ...)? Ali so podobnosti le naključje?

V tem filmu seveda tudi so, a ne bi točno našteval. Tudi sam sem se že znašel v situaciji, ko nisem vedel, kako bo naslednji dan. Nisem vedel, kaj bom dal jesti družini. Se mi je že zgodilo, sicer po moji lastni krivdi, ker sem tako burno živel v določenih obdobjih. Ampak ne glede na vse, to se lahko hitro zgodi tudi tistim, ki so prepričani, da se jim ne bo. Tudi take primere zelo dobro poznam, zelo od blizu. To se ti zgodi čez noč, na tebi je, ali kloneš ali ne.

Je morda prišlo do kritik, da je konec filma idealiziran, glede na to da veliko zgodb nima tako »srečnega« konca, kot ga ima Družinica?

Ne, ni bilo takih kritik, ker sem zelo dobro preučil te primere. Dejansko se srečno konča samo majhen procent teh situacij, enih 10–15 %. Ampak skoraj v vseh teh primerih, ki se srečno končajo, odigrajo glavno vlogo otroci. Ko otroci prevzamejo odgovornost in se začnejo boriti, se potem tudi starši – in skupaj se izvlečejo. To je bilo zelo zanimivo. Tudi zaradi tega sem hotel iti ravno v to sfero.

Otroci kot neki povezovalci?

Ja, če starši izgubijo samozavest, samozaupanje, potem preide na otroka, ki se vzdigne. To da tudi njim moč. Sram jih je popustiti, sram jih je pasti na kolena.

Slovenska družba se zdi na trenutke v popolnem razsulu, čeprav ima marsikatere svetle točke. Se vam zdi, da smo se sposobni izvleči iz »sranja« ali smo preprosto preveč zasidrani v preteklost?

Premalo si upamo, in ker si premalo upamo, se vračamo v preteklost. Nimamo vizije. To vračanje v preteklost je samo odraz pomanjkanja vizije in odraz pomanjkanja jajc. Vedno capljamo za drugimi, se ravnamo po njih, jim poskušamo biti podobni (močnejšim, uspešnejšim), in to je vedno napaka, pa ne samo na nivoju države, ampak tudi posameznika. Če se ti vedno po nekom zgleduješ, ga obožuješ, mu poskušaš biti podoben, pa mu ne moreš biti, si posledično nesrečen in iščeš sovražnike, ki so krivi za tvojo nesrečo. Nikoli pa ne prideš do spoznanja, da si ti tisti sovražnik. In od tukaj izvirajo slovenske zdrahe. Nimamo vizije in nimamo voditelja z vizijo.

Bi rekli, da bi v Sloveniji lahko našli takega z vizijo?

Ne vem, trenutno ga ne vidim. So mogoče nekateri ljudje, vendar se ne ukvarjajo s politiko, na žalost.

S predstavo Otroci Adama in Eve v SNG Nova Gorica ste zajadrali tudi v gledališke vode. Se nameravate še kaj vrniti ali ostajate zvesti filmu?

Ustvarjanje gledališke predstave je bilo zame izjemna izkušnja. Izjemno lepo mi je bilo, ko sem to delal. Počutil sem se zelo varnega v tisti kleti v gledališču. Obdajal me je občutek popolne svobode, mogoče celo bolj kot pri filmu. V gledališču je vse možno. In ja, bi še kdaj delal gledališče, res. Z velikim veseljem.

Kakšne se vam zdijo bistvene razlike med snemanjem filma in ustvarjanjem gledališke predstave?

Pri snemanju filma je še ogromno nekih drugih elementov. Ampak če gledamo vsebinsko, je gledališče polje še celo širše svobode. Drugačen način pripovedi, drugačen način izražanja ima. Po drugi strani ima film tisto intimo, ki je včasih še večja kot v gledališču. Ali pa tudi ne. Da se tudi v gledališču tako intimo doseči, ampak večina gledaliških del je takih, da se ne osredotoča na to intimo, kar je popolnoma normalno. Umetnost je umetnost, obstajajo samo različna izrazna sredstva: film, poezija, risanje, slikanje, novi mediji. Za mene je umetnik tudi kmet, ki ima rad svoje delo, ki razume rastline, ki jim daje svojo energijo …

V vašem prvem celovečercu Kruh in mleko slišimo delček že vašega kultnega monologa iz filma V leru, za katerega ste napisali scenarij, v Družinici se vse začne s kruhom in mlekom, naključje ali ima kakšen poseben pomen?

V Družinici je bilo čisto naključje. Imeli smo prizor, kjer družina gleda televizijo, in en dan me ni bilo v montažo. Montažerja sta vrgla noter ta del, vprašal sem ju, če sta prepričana, da je to v redu. Da ne bo izpadlo kot neko samopoveličevanje … Ampak sta rekla, da je super, in sem jima verjel. Tako da to ni moje maslo (smeh).

Imate dolgoročne cilje ali se prepuščate toku?

Kar precej se prepuščam toku. Nisem tak tip ambicioznega človeka, ki bi si nekaj zadal za cilj in potem to žgal. Trenutno pišem scenarij.

Mi lahko zaupate kaj več?

Ne bi rad govoril, pa ne zaradi tega, ker je skrivnost, ampak ker nekako nerad govorim o svojem delu. Če preveč govorim o svojem delu, se ga naveličam.

Gre spet za film?

Film, ja. Celovečerni.

Ko končate nek izdelek, si ga potem še večkrat ogledate ali ga pustite?

Ne, celovečernih filmov sploh ne gledam več. Mogoče še enkrat ali dvakrat, ko je film predvajan na kakšni premieri, potem pa ne. Npr. Kruha in mleka ali Od groba do groba nisem videl od takrat, ko sta bila posneta. Če bi me sedaj nekdo vprašal, kako si sledijo prizori, sploh ne bi vedel. Pogledam si pa kdaj kakšen kratek film, ker me spravi nazaj v neko razpoloženje. Edina stvar, ki sem jo naredil in jo občasno še pogledam, je poezija.

Pesmi iz zbirke Lačna žival (2008) so zelo osebne; je bilo težko izdati ves material v pesniški zbirki?

Ta zbirka poezije je nastajala dolga, dolga leta. Sploh nisem imel namena delati zbirke. Samo občasno sem napisal kakšno pesem ali pa par naenkrat v enem tednu, pa potem spet kakšno leto nič. Ta zbirka je prerez enega mojega dolgega obdobja. Na koncu sta dva moja znanca to prebrala in sta mi predlagala, naj pesmi izdam v zbirki. To sem naredil in mi res ni žal, ker se mi zdi, da je to ena redkih stvari, ki mi veliko pomenijo v življenju.

Zaključila bi z mislijo, ki ste jo uporabili v filmu Od Groba do groba: »Pri šestih sem spoznal, da je bog vse, in lasje so mi šli pokonci.« Kaj oz. kdo je bog v svetu Jana Cvitkoviča?

Bog je vse. Je ena taka kozmična zavest. Spet je neumno misliti, da obstaja samo naša individualna zavest, to je res naivno in nesmiselno. Jasno je, da smo celota, vse, kar obstaja. Bog ni nekaj, kar bi se človek naučil v cerkvi. Je pa ta citat moj najljubši in ga bom uporabil sedaj že v tretjem filmu.

[gimngblog-blog]

In-to-me-I-see

Esej Vide Lestan je bil nagrajen z bronasto Gosarjevo nagrado 2018, ki jo podeljuje Fakulteta za uporabne družbene študije iz Nove Gorice.

Vida Lestan

Beseda intima izvira iz latinščine in pomeni notranji, najbolj notranji, povezan z notranjostjo. Intima je vse tisto, kar je najgloblje v nas: najpristnejša in najiskrenejša čutenja, želje, hrepenenja, občutek za dobro in slabo, za resnično in lepo. Je naša ranljivost, nenarejenost, nepopolnost – naš resnični jaz – to, kar smo, z vsem, kar smo. Intima ni samo beseda, ki označuje sodobne zveze, temveč tudi globoka biološka potreba. Novorojenčki, na primer, za preživetje nujno potrebujejo človeški dotik in toplino. Ljudje hrepenimo po tem, da bi nas v času našega življenja nekdo resnično poznal, razumel, čutil in da bi tudi mi čutili globoko povezanost z njim. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z odnosi na angleško govorečih področjih, pomen intime (angl. intimacy) ponazarjajo s posrečenima besednima zvezama: vidim v sebe (angl. in-to-me-I-see), vidiš v mene (angl. in-to-me-you-see). Bistvo intime, kot ga vidijo terapevti, je torej odkrivanje/spoznavanje sebe in razkrivanje sebe drugemu v odnosu. Pomeni videti v življenje, v notranji svet drugega in dopustiti, da drugi vidi v tvoj notranji svet. To pa še zdaleč ni enostavno, ker to pomeni odložiti maske, obrambne mehanizme in biti ranljiv pred drugim. Intima še zdaleč, kot je prevečkrat opevano v sodobni družbi, ne pomeni zgolj spolnega odnosa, ampak tudi dojemanje in poznavanje soljudi, ki nas spremljajo na naši življenjski poti. Da pa lahko sprejmemo drugega, moramo sprejeti najprej sebe. Velik vpliv na to, kako sprejemamo sebe in drugega, imajo seveda mediji. Mediji so nam v sodobnem času  precej izmaličili percepcijo izbiranja partnerja. Tolikokrat nam v misli vbijajo kriterije, ki se nam kasneje zakopajo v podzavest in morajo biti izpolnjeni, da oseba ustreza za partnerja. Za primer lahko vzamemo horoskope, ki nam s petimi stavki vsak mesec povedo, kdo bo naš idealen partner ta mesec. Na videz zelo simpatičen in atraktiven način, kako ljudem »izdati« kdo bo naš najnovejši partner. Vsaka reakcija pa ima tudi svojo proti-reakcijo. Pri tem primeru, je to lažno vzbujanje upanja in utvar zelo škodljivo za samopodobo mladega človeka oziroma človeka nasploh. Posebej mlademu neizkušenemu človeku, ki je zelo dovzeten za čustva, se lahko samopodoba hitro poruši. Ker so informacije danes zelo enostavno dostopne, lahko človek brez ovir zaplava v svet, ki ga ne pozna. Mediji nam danes prodajajo veselje in ljubezen in to sporočajo kot mantro, da se brez tega ne da živeti. Ljudje se počutimo odtujene in izključene iz današnjega seksualno naelektrenega sveta, v katerem se zdi, da vsi, od manekenk v spodnjem perilu do zdravnikov v TV-serijah, mislijo na malo drugega kot na seks. Mediji so torej velik del intime vzeli iz življenja mladih, predvsem s pojavom socialnih omrežij. Dvorjenje je pred sto leti potekalo prek pisem, danes prek spleta. Zelo lep slogan socialnega omrežja Facebook, »Connecting people«, je precej varljiv. Prvotno nedolžen namen – konstanten stik in dostopnost ljudi kjerkoli kadarkoli – se lahko prav hitro sprevrže v zelo slabega, saj se z obstojem in možnostjo nenehne povezanosti hitro zabriše meja med javnim in intimnim. Danes si lahko s klikom ogledamo svojo simpatijo in jo nehote na podlagi profila ocenjujemo. Če si pred petnajstimi leti čakal ves dan, da si določeno novico povedal svojemu prijatelju, danes ne čakaš, le pošlješ sporočilo. Ker v novici prek sporočila ni prisotnega pristnega ne verbalnega sporazumevanja, se lahko človek napačno nauči brati sporazumevanje v realnem svetu. Vesela novica postane bolj nevtralna, kot je mišljena, nevtralna novica pa bolj negativna, kot je bila sprva mišljena. Tako se veliko intime med pisanjem sporočila žal izgubi. Žal je tako mlad neizkušen človek prikrajšan pristne človeške topline in občutij. Potreba po razumevanju lastne intime in potreba po odkrivanju tuje sta postali trend. To privede do samoumevnosti oziroma neobčutljivosti. Neobčutljivost pa je dokaj nov problem današnje družbe.

Izjemno zanimivo odkritje, ki sem ga povsem po naključju spoznala ob brskanju po dokaj novi epidemiji-osamljenosti, je bilo naslednje. Če v brskalnik natipkate »The snuggle buddies«, se vam bo na ekranu pojavila spletna stran ameriške združbe, ki ljudem ponuja partnerje za povsem platonsko »crkljanje«. Vsekakor bizaren pojav, vzdiguje veliko prahu in različnih mnenj ljudi, ki segajo od zelo pozitivnih do skrajno negativnih. Osamljenost je zelo pogost pojav med ljudmi, posebej v velikih in gosto poseljenih velemestih, kjer se občutek posameznosti in/ali pripadnosti skupnosti mnogo prevečkrat zgubi. S tem namenom ameriške združbe ponujajo široko paleto uslužbencev, ki so pripravljeni pomagati človeku v stiski. Kot nekakšen rdeči križ ali pa prostovoljci, ki čas namenijo upokojencem, le da so tamkajšnje stranke primorane za usluge odšteti kar veliko denarja. V nekem smislu se celotna ideja ne zdi tako slaba, a spletna stran »The Snuggle Buddies« prej spominja na spletno trgovanje, kjer lahko hitro oceniš, kako si z izdelkom (ne)zadovoljen. Na strani boste našli tudi cenik, ki zelo specifično prikazuje različne cene, te variirajo od 40 do 500 dolarjev za različne dejavnosti. Kot uslužbenke so zaželene komunikativne, prijazne ženske s socialnimi veščinami. Zaposlene lahko na spletni strani tudi ocenite z zvezdicami od 1 do 5.

Tu pa se zopet odpira nov socialni problem- ali ljudje postajamo čustveni »invalidi«? Ali smo postali nezmožni, si sami poiskati partnerja? Tudi znanstveniki, Svetovne zdravstvene organizacije, prinašajo na plan ta najnovejši problem, kot dejstvo, da si ljudje, ki si partnerja za reproduciranje ne bodo uspeli poiskati, bili kvalificirani kot invalidi. Ker je glaven način preživetja, reproduciranje, zapisan že od pradavnine v naših genih, in danes počasi izginja, zaradi prenatrpanosti ljudi v svetu, je skrb vzbujajoč tudi problem naravnega prirastka. Morebiti pa ta problem le ni tako nov. Namreč že od industrijske revolucije dalje, je tudi intima v družini vedno bolj izmaličena. Ljudje več delajo, se manj vidijo, manj govorijo in se posledično manj poznajo. Ker boš družino vedno nosil s sabo, kamorkoli greš, boš tudi intimo vedno nosil kamorkoli greš in s komerkoli boš. Danes se vse to veže tudi s hitrim tempom življenja. Vse več mladih besedo intima povežejo s  spolnostjo, le-to pa povežejo z rekreativno spolnostjo.

Največji oglaševalec (lahko bi celo rekli kreativni monopol, saj je danes tako razširjen) rekreativne spolnosti, je posel pornografskih vsebin. Pornografija je še malo pred tehnologijo, ki je danes dostopna praktično večini svetovnega prebivalstva od 0 pa do 100 let, veljala za prepovedan sadež v raju, v katerega je človek pred kratkim ugriznil in nezavedno rahlo zabrisal mejo moralnega obnašanja do telesa in duše.

Seveda ne gre zanikati, da so tudi pred današnjo tehnologijo mladi poznali intimo sami s seboj, tako kot danes. Vendar pa ne gre zanemariti dejstva, da so nekoč poznali zgolj fotografije golih teles, torej je bila zgolj slika stimulator, za vse ostalo pa je poskrbela domišljija. In prav tam je tudi ostalo. Med štirimi stenami oziroma v eni glavi. »Uporabnik« si je celotno sliko moral zamisliti in oblikovati sam in s tem uporabljati svojo lastno fantazijo. Danes pa smo, izgleda, postali preveč leni in osramočeni, že da bi skočili v trafiko po »umazano« revijo. Raje počivamo doma, misleč, da smo v popolni zasebnosti, samo zato ker nimamo neposrednega stika z živim bitjem. Resnica pa je seveda vse prej kot to. Pornografija lahko v prvotnem pomenu služi kot orodje za sprostitev, pridobivanje novih izkušenj in iskanje zanimivosti. Kot vsaka stvar ima tudi pornografija negativne posledice za mladostnikovo dojemanje spolnosti in vpliva na nadaljnji razvoj. Ker pornografija večinoma povzroči kemijske reakcije v možganih, efekti pornografije segajo veliko prek njene uporabe. Poleg motenj vzburjenosti, vzdržljivosti in zainteresiranosti se pojavijo še težave, ki širše vplivajo na današnjo družbo. Od približno 90. let pa do danes se je število ločitev drastično povečalo. Iz tega lahko sklepamo, da partnerji dandanes niso več lahko zadovoljivi oziroma postanejo hitro naveličani, nezmožni so pletenja globljih partnerskih vezi ter razumevanja. Tega seveda ne moremo neposredno povezati s pojavom veliko bolj dostopne pornografije, ker je prisotnih še veliko družbenih dejavnikov, a vendar dejstvo ni zanemarljivo.

Ljudje že lep čas ugotavljajo, kako zunanji dejavniki negativno vplivajo na partnersko zvezo, kar je vidno tudi v literaturi. Za lep in nazoren primer lahko vzamemo roman Gospa Bovary, v katerem Emma Bovary na koncu naredi samomor. Bovaryjeva je bila sprva zdolgočaseno dekle, ki pred poroko s Charlesom ni imela realne predstave o zdravi zvezi, krajšala si je čas s prebiranjem romantičnih romanov in si na osnovi tega predstavljala zakon in družino. Vse to je seveda izmaličilo njene kasnejše poskuse za ustvarjanje pristne družinske skupnosti. Ker njeno življenje ni doseglo želenih pričakovanj iz romantičnih romanov, je njen razum počasi popuščal.

Predlagam naslednji poskus. Naredite si uslugo in v posteljo ne nesite telefona ali računalnika, pa niti knjige, temveč vse to pustite pred spalnico. Čas pred spanjem porabite s partnerjem, s samim sabo ali pa tudi z domačo živaljo. S komerkoli pač delite posteljo oziroma sobo. Ne odklopite možganov, temveč reflektirajte svoj dan. Sama pri sebi in tudi pri vedno več sovrstnikih namreč opažam, da nam uporaba sodobne tehnologije prihaja vedno bolj do živega, s tem pa istočasno vedno bolj deluje »proti« nam. Hkrati mi ponuja vedno več možnosti in istočasno me prikrajša za veliko stvari, ki naredijo človeka čustveno, socialno in empatično živo bitje.

Smo  ena prvih generacij, ki še odrašča z digitalnimi družbenimi omrežji in se nam je veliko prvih izkušenj/občutij zgodilo ravno preko njih. Spoznavam da veliko mladih, vključno z mano, z odraščanje in zrelostjo, vse prej ugotavljamo, da cilj intime ni to, kar nam je kdaj napačno predstavljeno. Intimo nosimo s seboj, in jo prenašamo na vse, česar se dotaknemo. Na mladih svet stoji, a tudi mi rabimo svet, na katerem bomo stali.

[gimngblog-blog]

Kačejedec

David

Kakšno vznemirjenje …

V temi in tišini skozi noč,

kakšno vznemirjanje …

Iščem in stopim se vate.

Kakšen strah v mojem srcu.

Toda ti si tako vrhunski!

Dam svoje življenje.

Ne za čast, ampak zate.

V mojem času ne bo nikogar drugega.

Zločin je način, kako poletim do tebe.

Še vedno sem v sanjah.

Kačejedec.

En dan greš skozi dež.

En dan ješ drevesno žabo.

Ta sodba ta preizkus za preživetje.

Za dan, ko uzremo novo luč ...

Dam svoje življenje.

Ne za čast, ampak zate

V mojem času ne bo nikogar drugega.

Zločin je način, kako poletim do tebe.

Še vedno sem v sanjah

Kačejedec.

Še vedno sem v sanjah.

Kačejedec.

[gimngblog-blog]

Šport in umetnost v mladostniški duši

Ani Rusjan in Matej Stanič

Vedno bolj očitno postaja, da se mladina premalo ukvarja s športom oziroma – bolje rečeno – s tekmovalnimi športnimi panogami. Pred nekaj desetletji je prenekateri mladostnik svoj prosti čas preživljal na igrišču, s prijatelji igral košarko, sodeloval v raznoraznih uličnih tekmovanjih in se ob tem zabaval. Dandanes se večina mladih sicer ukvarja z rekreacijo/telovadbo v želji po oblikovanju postave pri dekletih, pri fantih pa je cilj predvsem pridobivanje mišic. S tem pa se manjša število tekmovalcev v marsikaterem športu. Kar se tiče glasbe, pa je situacija ravno obratna. Večina mladostnikov se z glasbo ukvarja zaradi lastnih interesov, ne potrebujejo zunanje potrditve, da bodo drugi zadovoljni in ponosni nanje, ampak se glasbeno udejstvuje zgolj iz lastnega užitka in veselja. V glasbi posamezniki najdejo način izražanja, oblikovanja osebnosti in sproščanja.

 Šport in umetnost imata velik pomen pri razvoju vsake osebe. Od nekdaj je bila v človeku težnja po iskanju meja, zmogljivosti, obstajala je želja po ustvarjanju, s katerim je človek izražal svoja čustva. Danes se človek oziroma družba omejuje na cenene komercialne skladbe, ki jih avtor ustvarja zgolj zaradi lastnega dobička. S tem naziv umetnika drastično hitro izgublja svoj pravi pomen. Če slikaš, pišeš glasbo in se izražaš skozi umetnost zaradi denarja ali da boš zadovoljil čim večjo množico, potemtakem nisi umetnik, ampak zabavljač, žigolo. Umetnik je izključno tisti, ki ustvarja samo zase, če pa je njegovo izražanje všeč množicam – toliko bolje.

Na športnem področju smo zaradi videoiger, kjer lahko svojo kariero krojimo kar s kavča in živimo svoje sanje, da smo boljši v kateri koli športni panogi, postali konformisti. Veliko mladih se namreč zbere pri prijateljih doma z namenom, da igrajo nogomet, košarko … na ekranu, namesto da bi preprosto vzeli žogo v roke in odšli na igrišče. Vsaka vas ima namreč kak gol ali koš, sicer pa lahko tudi športnik požene svojo ustvarjalno žilico v pogon in si naredi svoj gol. Težava je v tem, da ne znamo več vztrajati. Ne cenimo lastnega vloženega truda za marsikaj, kar mladino dolgoročno poseda na invalidske vozičke. Šport, pa naj bo profesionalen ali amaterski, nauči osebo, da se postavi zase, ne obupa nad vsako malenkostjo ter spoznava, da bo trud slejkoprej poplačan.

Premalo se zavedamo dejstva, da nas je na svetu skoraj osem milijard in da je biti najboljši med vsemi praktično misija nemogoče, ne vemo pa, da je uspeh že to, da si nadpovprečen oz. da veš, da si v nekaj vložil trud zato, ker te to veseli. Poleg tega pa družba, ki ima za uspeh oz. merilo za to, da si dober, le blišč medalj, kar še stopnjuje odpor mladine do športa: zakaj bi se namreč trudil, če ne bom nikoli na stopničkah? Populacija ljudi je v vsakem športu izjemno velika in za izjemne športnike označiti samo tiste tri na stopničkah je neumnost. Nekdo je lahko zase zmagovalec, že če se na tekmovanje uvrsti, premaga tremo ali v določenem času napreduje vsaj toliko, kolikor si je zadal za cilj. Že to, da si stoti na svetu, pomeni, da si boljši od 99 % vseh ljudi. Merilo pa sploh ne bi smeli biti uspehi, ampak na prvem mestu veselje. Užitek naj bo motivacija za tvoj napredek; če pridejo še rezultati, je to le dodana vrednost kvalitetnemu preživljanju časa s športom. Podobno pa je tudi z umetnostjo.

Vsaka dobra mera aktivnosti je za človeka pozitiven dejavnik pri njegovemu razvoju. Spodbuja nas k trudu, spremembam in prilagajanju oviram. Nekateri svojih zmožnosti ne izkoriščajo in se raje prilagajajo trendom, se modernizirajo v koraku z internetnimi aktivnostmi in ceneno umetnostjo, ki je položena na srebrn pladenj. Če človek začne zatirati šport in umetnost, začne zatirati samega sebe. Ravno to bi moralo biti gonilo mladih k spremembam in napredku.

[gimngblog-blog]

Občutek

Luka Černe

 Ko stopiš v dvorano in med tisoči obrazov zagledaš enega. V tebi se prebudi vonj domačnosti in meseni občutek. Veš, da jo tako neizmerno pogrešaš, a v sebi nisi dovolj sposoben za upor. Občutki se zmešajo v jezero idej in razdaljo le še bolj občutiš. Med tabo in realnim svetom se jarek poglablja, izgubljaš čutila in na koncu ostane le vid. In seveda jezero šumov v glavi, ki svojo hitrost samo še bolj povečuje sorazmerno z izgubljanjem občutja.

Prozorni balon kmalu poči, razum mu predre membrano in kot kamen v vodo priletiš na realna tla. Sprva v zraku ne veš, kaj bi počel s svojimi okončinami, a hladna voda te zbistri bolj kot karkoli drugega. Pravijo, da ob zaljubljenosti čutiš metuljčke v trebuhu. Namesto tistih metuljev sem čutil, kot da mi nekdo v trebuhu razbija s kladivom. Ne povsod, samo tam, kjer udarci najbolj bolijo. V živčne končiče, razporejene po trebušni steni. Občutek sramu, lastne nehvaležnosti in želje po novem. V očeh nedolžnost, odraslost. Verjameš, da bi namesto »mi« krasno pristajal »midva«. Želiš si verjeti, da je vse, kar se ti je zgodilo, del sanj. Iz njih si se veliko naučil, toda priložnost v realnosti se dogaja zdaj.

In ves čas ti jebeni občutki. Zaradi njih ne moreš nič. Prazno strmiš v ljudi pred sabo in vsi ti zgledajo enaki. Veš, kdo si in zakaj si tu, ne veš pa, zakaj ti je nekdo namenil tako usodo. Zvonjenja v glavi in potrkavanja v drobovju pa kar ne moreš izključiti. Vse to bi glava že zdržala, če le v njej ne bi bilo razuma. Narava nam je razum naredila za ločnico od ostalih živali, a s tem je človeku namenila to najbolj neumno nalogo: izbirati med občutkom in razumom. Občutek te razžira, kot baza je. V nasprotju s kislino, ki hitro zapeče in naredi škodo, je ta še bolj zahrbtna. V telesu se počasi širi, kot rak, in počasi razžira telo od znotraj. Škoda je na prvi pogled majhna, a dolgoročno ...

Ko pomislim, kaj vse sva dala skozi, me v srcu zbode. Nedolžnost besed, načrti za prihodnost in nežen dotik sta me pripeljala do skrajnosti. Kot ledolomilec, prvi, ki predira čisti led, a prvi, ki tvega, da naleti na čer. Dokler ne zaideš na napačno, ne veš, da si bil na pravi poti. Toda ali obstaja prava pot?

In ta obraz. Iz misli ne morem izključiti obraza. Poteze, tako popolne, ne vem, ali zato, ker so tako spominjale nate. Spominjam se vsakega detajla, vsaka sled spomina mi v misli požene nov naboj bolečine. Ideja v glavi mi ne da spanja. Občutek praznine. In v meni zeva ogromna luknja. Zapolnila bi jo le ena prava beseda, vsaka napačna pa jo večkrat povečala. Kot bi na moji koži nekdo nezavedno puščal krvave raze. Rana se zaceli, brazgotina bo ostala. Morje ni krivo, če se klif ruši. Če bi bil zavrnjen, bi ne mislil več na to. Kot ideja o še živem vojaku v glavi matere deset let po vojni. Izguba upanja je počasen in boleč proces, sam ga bom verjetno preživel skozi etanol, ko bodo popustile moje miselne pregrade za odprtje lastnega zavednega. Zavedanje kompleksa je že pol rešitve, toda v svetu dokazovanja je sprejetje lastne ničvrednosti moralno sporen podatek. Rad bi delčku svojega upanja dokazal, da sem še sposoben občutiti lepoto. Občutek mi bo vrnil človečnost. Ali je sploh še vredno upati na nekaj, kar je po vseh zakonih, občutkih in situacijah nemogoče?

Mogoče jo bom še kakšenkrat videl. V sebi sem hrepenel, da se bova še vsaj pozdravila. Morda jo bom še videl, od daleč, njen pogled bo na meni težko našel mesto. Morda se me bo spomnila, toda vse bolj se zdi, da je to utopično razmišljanje. Spomin na podobo bledi, sledovi obraza se brišejo kot pesek v vetru. V mojem srcu bo za vedno ostal grenak priokus hrepenenja, ki mu ni bilo zadoščeno. Vem, da se bom vrnil nazaj. Rutina mi bo ponudila svojo varnost, in spet bom našel tla pod nogami. Če bi napisal, da bom trpel, ne bi govoril po resnici. Življenje je nepredvidljivo in v ranljivejših trenutkih me dvigne od tal, vajeti pa prevzame veter. A ta občutek ostaja in me razžira. Večeri se, dan se nagiba h koncu. Odhajam v svoje nezavedno, v sebi brišem sledi preteklega dneva. Želim jo ohraniti, si jo vtisniti v spomin, da se bom ob težkih trenutkih oprijel sanj. Nočem, da odide, srce mi v počasnem posnetku večkrat raznese, njegovi koščki letijo po vsem telesu. Odhaja. Addio.

[gimngblog-blog]

Bele vrtnice in med

Luka Seražin

 Prisluhnite zgodbam, prisluhnite bitju srca človeka, ki počasi umira. Poglejte vse slike in se vživite v preteklost. Zaveslajte po morju, in vodile vas bodo zvezde, ki so nekoč kazale poti in sedaj samo čakajo, da mine noč. Kam izginjajo čustva? Kako je sončni vzhod tako krasna umetnina, če sonce sploh ne obstaja. Se še spominjaš tistega dne, ko smo tekali po gozdu in klicali duhove, pili pivo in se smejali ljudem, ki niso znali ljubiti? Očitno sem premalo, da bi besede stekle iz tvojih ust. Zato ljudje lažejo za tvojim hrbtom, lažejo o tem, kako si se poljubljal z neznancem. Režejo te s pogledi in pijejo kri samo zato, da bi te pogubili, da bi dokazali, kako si resnično nemočen. Droge so postale moji ljubimci in alkohol moj vsakdan. Nočem več tvojih pohval, tvojega zlatega nasmeška in praznih objemov. Praznina tako napolni človeka. Porine ga v samoto in tam najde sence. Počasi izginjajo vonjave in užitki, nastopita slepota in nezvestoba. Vse te poti so res neznane. A za kakšno ceno se želim res vrniti nazaj v svojo kožo? Vse te solze in reke, ki poplavljajo in uničujejo domove … Ali gre res vse to moje pisanje v pozabo? Mišičnjaki grabijo dekleta za zadnjice in na koncu one postanejo kurbe, pocestnice. Očitno sem tudi jaz kurba. Se spominjaš, kako si se me dotikal, ko sem imel komaj enajst let? Da, to je resnica, čeprav vsi mislijo, da je laž. Neznani moški v moji sobi, ki želijo od mene nekaj, česar jim nočem ponuditi. Sem zato zaspal? Ker nisem več čutil, temveč sem samo zatiskal oči. Čas gre mimo in vse to gre nekam v pozabo, tako kot vse to moje pisanje. Sem to že napisal? Spomin torej še deluje, kar pomeni, da so volkovi napadli nedolžen plen. Sem mogoče kriv za to, da sem si s puško pomeril v glavo, da sem se skoraj zadušil z njeno ogrlico, da sem si skoraj počil lobanjo s kamnom pred grobom svojega lastnega dedka? Kdo mi je takrat zares pomagal? Nihče od tistih, ki jih imam zares najbližje. Torej sem še vedno gej, samo zato, ker se včasih poljubljam s fantom? Postalo je kar temačno. Bralci si zatiskajo oči, skoraj tako kot moj oče, ko vidi, da se njegov sin liže s fantom. Te je povozil avto? Tiste noči se ne spominjam, bil sem pijan, zahajal sem k potoku in tam skoraj utonil. Mogoče sem s pisanjem šel predaleč, a to je edini ključ do resnice. Moral sem oditi, zato ne govoriva več. Bojim se, da bi me še kdaj prizadela. Žal mi je za vse napake, a brez njih so zgodbe zelo prazne. Iščem odgovore in iščem rešitve, da prijateljstvo ne bi propadlo. Vse je preveč prazno kot nebo brez oblakov in morje brez odseva. Najdeš se šele takrat, ko si zares izgubljen. Torej je čas, da končam igro in rešim sestavljanko. Čas je, da spregovorim, kako so se me drugi dotikali tudi tam, kjer je bil jasno postavljen znak stop. Kaj bo sedaj rekla moja družina na to? Pesek je v mojem domu zares vroč. Suša zavlada, kadar se otrok ne spove svojim staršem, prijateljem in ljubimcu. Me imaš še vedno rad? Bil sem kamen in sem se tako spremenil v zlato. Moje roke si želijo dotika tvojih in moje ustnice želijo okusiti tvoj med. Svobodo iščemo vsi ljudje. Žal nimam dovolj poguma, da bi pomagal sebi. Sem še vedno manjvreden, ker si želim postati umetnik, ker sem drugačen in ker si želim živeti? Čas je, da narišem sonce, da bo sončni vzhod res prečudovita umetnina. Želim si vohati cvetje in nabrati bele vrtnice, se dotikati vode. Vsa čustva so prišla nazaj in sedaj je preteklost samo zgodovina, na katero se lahko samo ozrem in začnem hoditi po znani poti. Vse to brnenje čebel me naredi močnejšega in me spomni, da so moje sanje še vedno neskončne.

Poseben poklon čebelam in belim vrtnicam ter vsem tistim, ki stalno stojijo ob meni, amen.

[gimngblog-blog]

Smrt posameznika je tragedija

Kolja Širok

»Smrt posameznika je tragedija, smrt milijonov pa samo statistika.« Ta citat nekdanjega sovjetskega predsednika Josipa Stalina bi lahko našli tudi v mislih literarnega junaka v romanu realističnega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega z naslovom Zločin in kazen. Roman pripoveduje o študentu prava Rodji Raskolnikovu, ki zaradi denarne stiske, predvsem pa v svoji prevratniški ideji zagreši dvojni umor. Zaradi posledic tega dejanja protagonist v svoji duši doživlja velikansko shizmo, in sicer tako, da del njegove duše prezira ter obžaluje to dejanje, del pa ga po makiavelističnem načelu opravičuje, saj  v umorjeni zastavljalki vidi simbol bogate ruske aristokracije in meščanstva, ki živi na račun obubožanih.

 Raskolnikov se skozi velik del romana spopada s svojim prepričanjem o dveh razredih ljudi. V prvi razred postavi t. i. nadljudi, ki jih ima za heroje kljub zločinom ki so jih zagrešili, v drugi razred pa postavi navadne smrtnike, ki jim je z zakonom prepovedano ubijati. To trditev pa utemelji tako, da za primer postavi Napoleona, ki je, kljub temu da je v smrt poslal tisoče ljudi, veljal za heroja, saj je zgradil imperij. Samega sebe uvrsti v razred nadljudi, saj predpostavlja, da je njegovo dejanje dobronamerno. Takoj po zagrešenem zločinu se začne njegova osebna preobrazba, ki je najbolj očitna na koncu romana, ko se Raskolnikov zateče k veri.

 V tej točki si pisatelj postavi vprašanje, zakaj bog dopušča, da se slabe stvari dogodijo dobrim ljudem. To vprašanje je povezano z usodo protagonista romana, saj je Raskolnikov dober človek, ki je bil zaradi situacije, v kateri se je znašel, prisiljen storiti zlo dejanje. Zaradi tega trenutka slabosti Raskolnikov doživlja shizmo v svoji duši ter kazen v delovnem taborišču v Sibiriji. Njegovo dejanje se je v očeh zakona izrazilo kot neupravičen umor starke in njene sestre, v njegovih očeh pa umor oderuške Aljone Ivanovne vsaj nekaj časa ostane upravičen, saj je želel pomagati revnim ljudem.

 Ampak ali je res to, kar je nekoč dejal pisatelj, da je v svetu brez boga vse dovoljeno? V našem vsakdanu lahko opažamo, da naš svet zaradi vsakodnevnih obveznosti postaja vedno bolj svet brez boga. To lahko opazimo v naraščajočem številu mladih, ki popivajo ali posegajo po najrazličnejših drogah. Ti ljudje se kmalu znajdejo potisnjeni na rob družbe prav tako kot protagonist. Posledično pa postanejo lahke tarče raznih kriminalnih organizacij, ki jih prepričajo, da prav tako kot Raskolnikov opravljajo zločine, misleč, da delajo pravo stvar, ki se bo odražala v obliki boljšega sveta. Žrtve teh zločinov imajo vedno svojo zgodbo ter ljudi, ki jih imajo radi. Vsak zločin, ki terja človeško življenje, je tragedija – ne glede na cilj.

[gimngblog-blog]

Bežim pred svetom

Gaja Velušček

Bežim. Bežim pred svetom. Skrivam se. Skrivam se pred človeštvom, pred hrupom ljudi. Skrivam se v svoji tišini, kjer me nobeden ne more najti.

Britansko-ameriški novinar, predavatelj, scenarist in pisatelj Patrick Ness je avtor izjemne trilogije »Hrup in kaos«, ki je prejela tudi Booktrustovo nagrado za mladinsko leposlovje in Guardianovo nagrado za otroško leposlovje. Leta 2012 pa je prejela tudi nagrado zlata hruška.

Hrup in kaos (Chaos walking) je mladinska znanstvenofantastična trilogija romanov, postavljena v oddaljeni svet, kjer živali lahko govorijo in kjer lahko vsa živa bitja slišijo misli drug drugega. To je hrup, ki ga vidijo v slikah ali pa besedah oziroma zvokih. Romani iz trilogije imajo naslove Na begu (The knife of never letting go), Zakaj in zato (The ask and the answer) in Vojna pošasti (Monsters of men). Pripovedujejo o mladostniku Toddu Hewittu iz odmaknjenega mesta Prentisstown v Novem svetu. Skupaj z Violo Eade se postavita proti svetu, kjer divja vojna. V prvem romanu (Na begu) Todd pobegne iz hrupnega mesta, sreča Violo in tako tudi odkrije ter spozna tišino. Z naslednjo knjigo (Zakaj in zato) se napetost stopnjuje, tako kot se krepi državljanska vojna v Novem svetu, na koncu (Vojna pošasti) pa višja sila poskrbi za mir in tišino v svetu.

Čeprav gre za mladinske romane, menim, da bi jih moralo prebrati veliko ljudi, da bi odprli svoje misli in oči. Predlagam, da ne berete zgolj gole besede, temveč se prepustite natančnemu branju med vrsticami, kajti vsaka beseda ima velik simbolni pomen, in če te simbole povežemo v celoto, lahko vidimo sporočilo zgodbe. Ne brati s predsodki, da gre zgolj za mladinski fantazijski roman ali pravljico, saj imajo ravno te nauk, ki bi se ga moralo držati veliko ljudi.

Sprva zgodbi nisem mogla slediti: vse je bilo zmedeno, vse je bilo hrupno. Ko pa sem odprla misli in našla svojo tišino, sem našla pomen besed in zgodbe, v katerih nastopajo Spaklji. Lahko jih vidimo kot koščene, bele, visoke mirne možiclje, ki stopajo po Novem svetu. Lahko pa jih vidimo kot harmonijo, sožitje v svetu; ko pa v to harmonijo poseže misleči človek, jo spremeni v hrup in kaos. V tem hrupu in kaosu so na najvišja mesta prišli diktatorji, ki so ostalim popolnoma sprali možgane (»Če pade eden, pademo vsi!«). V Novem svetu ni prostora za odprto razmišljujoče ljudi, saj je tistih, ki ne razmišljajo in ne spoštujejo, preveč in je tako hrupno, da tišine drugače razmišljajočih ni mogoče slišati. Ljudje ne znamo živeti v harmoniji in miru, vse naše življenje je ena sama vojna, ker drug drugemu ne prisluhnemo. Zakaj smo tako gluhi? Zakaj dovolimo, da hrup preglasi vse? Zakaj ne sprejmemo tišine? Odprimo misli, zavrtimo čas nazaj, ko smo bili radovedni, polni čudes, otroci in mladostniki. Spomnimo se, koliko so nam pomenili znanje, ustvarjalnost, vednost in domišljija.

Zgodbo lahko povežemo z današnjim svetom, današnjim dogajanjem. Veliko ljudi razmišlja drugače od ostalega sveta in takšne ljudi se večkrat označi kot zasanjane, z glavo v oblakih. In tako tisti, ki naj bi bili prizemljeni, vodijo človeštvo v prepad. Ljudje odprtih misli bi morali spregovoriti. Ne bojmo se! Odprimo svoja usta, dajmo glas iz sebe in povejmo svetu, kar mora slišati. Ne bojmo se zaostalih ljudi, ki nam pravijo, da nismo pri stvari, ker nimajo prav. Nočejo, da bi povedali svoje, saj bi tako sprožili, da bi se svet prebudil iz spanca, v katerem je že vrsto let. Naprošam vas, ne umikajte se več. Mogoče jih je več kot nas, ampak upanje umre zadnje. Ne smemo obupati, če niti ne poskusimo! Seveda moramo najprej verjeti vase in potem lahko ostalim odpremo oči in začnemo ulivati upanje vanje.

V trilogiji lahko zasledimo tudi tematizacijo politike spolov. Večina dogajanja se vrti okrog moških, ženske pa so zabrisane nekje v ozadju. Skozi celotno zgodovino lahko opazimo, da so se v literaturi posvečali predvsem moškim, že od čisto samega začetka so ženske ostajale doma, skrbele za otroke, čistočo in hrano. Rabile smo stoletja, da smo končno postale enakopravne moškim, da nas je družba obravnavala, kot je obravnavala njih, ampak še vedno se občuti razlike. Še danes se zgodi, da smo ženske potisnjene v kot. Kaj bomo storile glede tega? Ali se bomo ponovno borile za svoje pravice? Predstavljene smo kot tišina, ki vsrkava moški hrup. Ne morejo prebrati naših misli, zato jim predstavljamo nevarnost.

Na takšen način je družba začela razčlenjevati človeštvo, na ženske in na tiste, ki so z glavo v oblakih. Kaj je potrebno, da ostaneš človek v družbi? To, da si enak kot ostali, z opranimi možgani. NE! Pomembno je, da si edinstven, eden in edini na celotnem planetu. Drugi pa te morajo znati sprejemati takšnega, kot si, ti pa povzdigni svoj glas in povej, o čem premišljuješ v svoji tišini, tako da boš preglasil hrup tega bednega sveta in ga ozdravil!

Trilogijo bi priporočala ne samo mladim, ampak predvsem odraslim, da ponovno odprejo oči in tudi sami vidijo, kaj se dogaja v našem svetu. Vsi imamo otroka globoko v sebi, včasih bi ga morali poklicati na dan in se okrog sebe ozreti z njegovimi očmi.

[gimngblog-blog]

Bolj skrajno od skrajnosti: “Ljudožerci so siti ljudi.”

Gregor Strniša: Ljudožerci. Režija Ivica Buljan. SNG Drama Maribor.

Tilen Oblak

Tam, kjer se končajo nebesa, se začne pekel. Če si ob tej povedi predstavljamo, da se na koncu življenja, ki ga živimo po lastni volji in v skladu s svojimi cilji, ki nam predstavljajo nebeško zadoščenje, spustimo v pekel, ki ga začrta smrt, ne glede na to kakšni ljudje smo bili: pošteni, lahkomiselni ali kruti, in ali smo s posluževanjem egoističnega služenja sebi poteptali in požrli (v Ljudožercih dobesedno) večino ljudi, ne glede na to, v kakšnih odnosih smo z njimi bili, si verjetno ne moremo misliti, kako je, če se s smrtjo v pekel spustimo že iz samega pekla – težko predstavljivo, a mogoče. Dejstvo je, da za življenjski pekel niso krive okoliščine ali zunanji dejavniki. Odvisno je od volje posameznika. Kar šteje, je njegovo vrednotenje življenja. Če ga gledamo kot sistem, kjer je vse, kar šteje, vlaganje vase, bomo slej kot prej razočarani – naša idealistična želja nam ne bo dala miru in počutili se bomo ujeti, in ko se bomo ujetniki poskušali odrešiti okov, bomo reagirali izprijeno in apatično in to prenašali na svet okoli sebe. Tako smo že prišli tja. Najhuje je, da tega, da ravnamo narobe, v pošastni ekstazi ne bomo sprevideli. Morda nas bo celo zabavalo in nam dajalo kratkotrajni užitek, da smo močne osebnosti in da se nam cilj lahko izpolni in v tem venomer vztrajamo.

Poetična drama Ljudožerci avtorja Gregorja Strniše v režiji Ivice Buljana nam skupaj s petnajstimi odličnimi igralci skozi groteskno in pošastno zrcalo poskuša prikazati, kako si sami krojimo svojo usodo. Dotakne se problematike družbe in njenega egoizma in sadizma ter krutega cikla propadanja in zlorabljanja človeka ter njegove svobodomiselnosti in dostojanstva. V duhu moralitete nam da vedeti, da dobro na koncu vendarle premaga zlo (čeprav v predstavi pozitivnih likov skorajda ni).

In če prvotno mislimo, da bo smrt le rešitelj grešnih likov, smo se zmotili – z njo se pravzaprav šele začne –, in to dobesedno. Jurij Drevenšek nas kot Smrt z električno kitaro in vsakdanjim kostumom (vse nas čaka) s pomočjo temačnega vzdušja pesmi prizemlji z mislijo »Na moj ples boste vsi prišli nekoč«. Nato izgine, a misli na njegovo vlogo ne spustimo do zadnjega trenutka. In tako tudi je: Smrt nam vedno diha za ovratnik – vemo, da bo prišla po nas. Ne vemo pa, kdaj, in tako smo tudi ob ogledu predstave vznemirjeni v pričakovanju, kdaj se bo ponovno prikazala …

Nato vstopimo v dogajanje. Postavljeno je v kapelo, »božji hram«, kamor se zateče na prvi pogled nedolžna petčlanska družina. Sestavljajo jo oče Peter Pajot (Vladimir Vlaškalič), napol gluh brezbrižni mesar brez empatije in usmiljenja, njegova volčja žena Matilda (Ksenija Mišič) ter hčere, za katere se pozneje izkaže, da nimajo kakšne druge funkcije kot to, da so »vaba« za poželjive moške, s katerimi nato družina obeduje. Vseeno pa so zaslužne za marsikateri zaplet dramskega dogajanja. Tu so Marta (Mateja Pucko), najstarejša hči, glasna in neprištevna, Majdalenka (Ana Urbanc), radoživa in fatalna ženska, ki se ji nihče ne more upreti, in najmlajša Marija (Nika Rozman), prežeta z božjimi načeli. Z njimi pa pride Pajotov pomočnik in kuhar Florjan Falac (Alojz Svete).

Vrhunska in pretresljiva predstava se nam za začetek vtisne v spomin že z odlično scensko postavitvijo: seno na tleh ustvarja vtis podeželja. V ozadju visi slika Martina Luthra Kinga ml., ki aludira na boj za človekove pravice. Na sredo odra je postavljen križ, sestavljen iz hladilnikov in štedilnikov slovenskih podjetij, ki nas opominja na ljudožersko potrošništvo. Grozo nam vzbudi napitek iz človeške krvi, ki ga iz plastenke kokakole nenehno pijejo liki, s čimer se ustvarja grotesknost prepleta ogabnega in okusne priljubljene sladke pijače. Ne smemo pozabiti na peklensko kripto, enega najpomembnejših elementov, ki je postavljen globoko v parter med publiko. Ko igralci odhajajo v kripto, odprejo četrto steno ter nam dajo vedeti, da nam je podoba skrajnega zla neverjetno blizu in se lahko že z najmanjšo napako spustimo v pekel.  Čeprav bi si mnogi zatisnili oči pred istovetenjem s tem dejstvom in tudi z liki predstave, se je mogoče še kako zamisliti. Pomembno vlogo odigrajo tudi glasba in odlični songi igralcev, ki se nam vtisnejo v spomin in nam kažejo, da smo globoko v sebi enako pošastni kot dramski liki.

Peter Pajot in Florjan Falac, klovna, simbola norosti in hudobije, okoli katerih plešejo liki, s katerimi manipulirata ali pa so njune žrtve, sta osrednji dramski osebi. Odlična Vladimir Vlaškalič in Alojz Svete upodobita brezbrižneža, ki se dopolnjujeta in v svoji nasilni obrti ne vesta, kaj je empatija. Za Pajota bi lahko rekli, da za svoja dejanja nikoli nima najmanjše slabe vesti – ne bo se pokesal ali prenehal s svojim zločinskim početjem. Proti koncu predstave sam izjavi, da najprej žremo druge, nato nam ne preostane nič drugega in sesamo same sebe, dokler v grobu ne postanemo črna luknja, kar bi lahko pomenilo, da se v osnovi vedno hranimo z drugimi, da bi dosegli svoj cilj ali se povzpeli na višji položaj; ko pa nam kmalu zmanjka opore ljudi, ki jih teptamo za svoj doseženi cilj, nenadoma postanemo ogromna črna luknja, ki vsrkava do neskončnosti – čeprav ljudi, ki so nam blizu (v tem primeru ženo, hčerko in pomočnika, ki jih Pajot v navalu egoizma brezbrižno ubije, da nahrani svojo rit, kar Vlaškalič odlično odigra); na koncu požremo celo same sebe. Peter Pajot, ki je tudi sinonim za hudiča, katerega pekel je črna mesnica, v vsej svoji zlobi goji egoizem in prebuja mehanizme brezbrižnosti in krutosti pri vseh družinskih članih (roko na srce: ni mu treba vložiti veliko truda). S svojo zlobo polni njihove duše z grehi, ki se nalagajo in kopičijo v njih, na koncu pa že ti grehi obvladajo osebe in zdi se, da jih še Smrt ne bo odrešila bede, v katero so potopljeni, temveč bodo mrtvaški ples plesali v bolečini in v središču pekla, kjer so hudiči ubijali druge.

Na drugi strani imamo Falaca, kuharja ki je za razliko od Pajota vsaj malo bolj empatičen in negotov glede zlih dejanj, ki jih počne s Pajotom. Razpetost med družbenimi normami in zadovoljitvijo lastnih potreb ter preostanki človečnosti v nas je glavni konflikt mojstrovine in se najbolj kaže prav pri Falacu: na eni strani se poskuša držati družbenih norm, na drugi strani pa iz lastne požrešnosti sodeluje s Pajotom, saj mu drugega ne preostane – slep je na eno oko in vidi vsak dan slabše. Toda za razliko od vseh likov v družini, ki so slepi, je Falac slep le na eno oko, z drugim pa vidi. Ampak ker drugače ne vidi svoje prihodnosti, se ne poslužuje budnega očesa, s katerim vidi pravičnost v morali, ter se z drugim venomer slepi – kot mi, ko kaj počnemo za svojo korist.

Foto: Damjan Švarc, vir: http://www.sng-mb.si/

Pajot pa, ki je gluh na eno oko, ne sliši trpljenja drugih ter je gluh za ideje, jok in čustva drugih. Uboga samo svoje nagone ter svojo lakoto. Njegova družina bi bila lahko čisto običajna družina, ki skrbi zase in za svoje preživetje v težkih časih. Lahko bi rekli, da je družina v Ljudožercih omiljena verzija družine v Möderndorferjevem Infernu. Vendar bi lahko ugotovili, da ljudožerski družini kljub revščini sredi vojne vihre ne primanjkuje prav veliko. Dobro vidijo v zlu ter že na samem začetku komaj čakajo, da se prikažejo žrtve za obred, ki jih zapeljejo privlačne hčerke, mati Matilda pa jih poleg očeta nenehno spodbuja ter se tudi sama vlači z drugimi moškimi ter se vede nemoralno, a Pajota to ne moti, saj je z njo že iz same navade, česar je veliko tudi v realnosti (ali ljubezen sploh še kaj velja?).  Z žrtvami seveda ne čakajo dolgo (tako kot tudi nam ni treba) – in že takoj na začetku spoznamo žrtve ljudožerske družine: Srčev fant (Viktor Meglič), njegova mati Pikova dama (Irena Varga) in njen mož Pikov as (Kristjan Ostanek), hedonistični kvartopirec. Kot nam povedo že njihova imena, kanibali z njimi razpolagajo kot s kartami in se med igranjem kanibalov z njimi sploh ne zavedajo, kako močno so zmanipulirani, niti takrat, ko se obupana mama sprašuje, kje je njen (takrat že kruto pokojni) sin ob tem, ko od »prijaznega« Pajota vzame klobase, izdelane iz njenega ljubega sina, ter na grotesken način sporoča, da gre tukaj ljubezen dobesedno skozi želodec ter nas lahko spomni tudi na vojno, ki vihra zunaj ter terja naše otroke, starše in nas same. Prizemlji nas tudi s tem, da naj gledalci ne pričakujemo kakršnekoli ponujene rešitve ali upanja, ampak smo obsojeni na vojno, ki divja zunaj, ter na krutost kanibalske družine, ki nam daje vedeti, da se tema dvema cikloma pošastnosti še dobri dve uri ne bomo izognili, ter nikakor ne kaže na to, da bi dobro lahko premagalo zlo oz. da dobrega praktično ni. Marija namreč pove: »V temnem svetu smo si sami svoja luč«, vendar si s kopičenjem zasenčimo svetlobo, ki jo oddajamo, in potem smo samo še obsojeni na življenje, ki nam je usojeno, saj naša luč ne sveti več.

Vrhunska in več kot zaslužena dobitnica Borštnikove nagrade je Ana Urbanc v vlogi radožive Majdalenke, ki se brez slabe vesti zapleta v razmerja z moškimi ter jih pripelje domov v klavnico. Odlično je prikazana Majdalenkina fatalna in manipulativna plat pri zapeljevanju ob balkanski glasbi z vulgarnim in le površinskim odnosom z družinskimi člani. Njene seksualne strasti in hiperaktivni karakter se kažejo v neprestanih družinskih incestih, ki izvirajo iz družinskih grobosti, nasilja in vulgarnosti. Hkrati so ena temeljnih not prave poetične drame (estetika grdega) ter nam kažejo na navidezno povezanost družinskih članov in tolažbo v lastnem propadu (lahko rajanje hudičev), ki so si ga začrtali s pokvarjenostjo in požrešnostjo.

Majdalenka se začne spuščati v globino, šele ko se zaljubi v laškega Tenenteja (Jurij Drevenšek), ki je krutemu oficirju (Matevž Biber) bolj kot v pomoč pri delu (tudi seksualni) suženj brez kakršnega koli ponosa in morale, kar nam kaže odnos Nemcev in zasužnjenih Italijanov sredi vojnega časa. Ko se na koncu zaradi zvestobe do oficirja, s katerim imata tudi razmerje, Tenenteju porodi slaba vest, Majdalenka konča s smrtjo, ki si jo je napovedala sama s pomočjo pretresljive pesmi o punčki iz svojega otroštva (»Moja punčka si bila, cvilila si ko mucika«). Njena izjemna vloga je nato opazna še v končnem prizoru mrtvaškega plesa, ki se v duhu zabave sprevrže v slovensko rajanje ter nas postavi pred vprašanje, zakaj smo morali prenesti toliko prelite krvi v zameno za banalnost, ki se skriva v vsakem od nas.

Odlična je tudi vloga Nike Rozman kot Marije, najčistejšega in najbolj nedolžnega bitja družine, ki – kljub temu da se ves čas vztrajno poskuša pokesati svojih in družinskih grehov – umre prva in najbolj tragično. Igra Rozmanove je več kot fantastična – na odru je tako prisotna in hkrati tako odsotna –, nima vpliva na družinske člane, tudi najmanj govori: je kot žival v agoniji, a vendar iz malo naredi ogromno in na gledalca prenese tisto majhno iskrico dobrote, ki je ukleščena med zlom. Spremljanje njene vloge je daleč od ugodnega, saj jo skozi celotno dogajanje opazujemo pri neumornih poskusih samomora, ki ji nikoli ne uspe – vedno jo nekdo prekine in njen obup je še večji (zlu se ne moremo izogniti, niti ga končati). Le zlo lahko pokonča nas, kar nam poudarja tudi zadnji, fenomenalni prizor, v katerem je Marija še živa in s petjem ter plesom na mizi svojemu očetu napove smrt (»Drevo zeleno, nekdaj posekano, padlo boš na zemljo«) in jo on ubije. Marija je tragičen lik, ki niti ob smrti ne doživi očiščenja – kako bi ga le ob taki nemoralnosti družine, ki pritiska nanjo – in kljub čisti duši ne bo odšla v nebesa: kesanje ne pomaga – pojedla preveč mesa, da bi se vsega oprala.

Aktualnost Ljudožercev se nikoli ne bo končala. Vsi smo krvavi pod kožo in vsi se lahko poistovetimo s tem, da se priložnostno za izpolnitev svojih motivov hranimo z drugimi, dokler nam ne zmanjka opore in brezglavo poiščemo nove žrtve, da bi nam ustregle. Aktualizacija se kaže tudi v tem, da je dogajalni čas pravzaprav večnost: zunaj vihra 2. svetovna vojna, a Majdalenka navija glasbo na telefonu. Kolikor si prizadevamo in se slepimo, da se bo egoizem enkrat končal in bomo vsi uvidevni do ostalih, toliko se lahko ob koncu predstave zavemo, da nimamo prav. In prav Ljudožerci, ki so metafora za kapitalistične odnose in iztiskanja golega kapitala iz tujih življenj, so povečevalno steklo za vse nečednosti, ki jih za svoj boljši jutri povzročamo iz dneva v dan. 

[gimngblog-blog]

Jože Babič in njegov pozabljeni film Tri četrtine sonca

Dr. Špela Sevšek Šramel, Oddelek za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Biti v senci lahko pomeni tudi prednost. Če vsi poznamo Vesno in Ne čakaj na maj Františka Čápa, pa je komajda kdo slišal za film Tri četrtine sonca, slovenski film slovaškega scenarista, ki je bil v petdesetih letih posnet v Novi Gorici. Slovake pogosto tudi mi mečemo v isti koš s Čehi, čeprav tudi nam ne diši najbolj, če je slovenska književnost v kaki tuji knjigarni postavljena na polici z napisom »Jugoslovanska literatura«.

Začnimo s češkim režiserjem Františkom Čápom, ki je na povabilo direktorja Triglav filma Branimirja Tume prišel v začetku petdesetih let v Ljubljano. Čáp je bil, kot je znano, tedaj že ugleden in izkušen režiser, v slovenski prostor pa je prinesel tisto svežino in – kot radi rečemo – češki spontani humor, svoje filme pa je postavil v izrazito mestno okolje. Nekaj let kasneje pride za njim v Ljubljano še Leopold Lahola, Slovak židovskega rodu, dramatik, scenarist in filmski režiser. Po novih političnih razmerah namreč zapusti Bratislavo in živi najprej v Tel Avivu, kasneje pa v različnih evropskih mestih. Njegovo jugoslovansko obdobje je povezano s pisanjem filmskih scenarijev, dramatizacij in snemanjem filmov. Čeprav so arhivski dokumenti precej skromni, pa je ostalo za njim kar nekaj podpisanih ali nepodpisanih scenarijev, po katerih so bili posneti filmi. Eden od teh je prav film Tri četrine sonca, ki je nastal po filmski zgodbi Vlak, ki pelje enkrat v življenju in ga je leta 1959 režiser Jože Babič posnel kot celovečerni film s slovenskimi igralci. V ospredju filmske zgodbe so taboriščniki, ki se po koncu druge vojne vračajo proti svojemu domu, vsak z svojo zgodbo, nacionalnostjo, preteklostjo in upanjem v prihodnost. Dogajalni prostor je zožen na železniško postajo ali kar vlak, v katerem se namesti pisana skupina ljudi in čaka na prihod vlaka. Do prihoda vlaka se zgodi marsikaj, od sramežljive zaljubljenosti, bolezni otroka, igranja šaha in vse do begov  v smrt. Laholov scenarij ponuja implicitno prisotno trpkost, otopelost, ki se kaže v nenehni bližini in hrepenenju po smrti, to je vzporejano z željo in vero v boljši jutri. Junaki v filmu pa se zavedajo svoje zaznamovanosti za vse življenje, zanje torej ostaja samo še polovica ali tri četrtine sonca. Ta Babičev črno-beli film naj bi veljal za neorealističen filmski poskus po italijanskem vzoru. 

To pa ni bilo prvo sodelovanje teh dveh generacijskih sodobnikov. Leta 1959 je Jože Babič kot režiser v tržaškem gledališču postavi na oder dramo Leopolda Lahole Madeži na soncu, slovaško premiero pa drama doživi šele osem let kasneje. Njun skupni film, ki ga Lahola deloma prilagodi slovenskemu okolju, posnamejo v Novem mestu, večji del pa na železniški postaji v Novi Gorici.  

Leopold Lahola je tudi sicer izjemno zanimiva osebnost; rojen je na vzhodnem Slovaškem, med drugo svetovno vojno prostovoljno izkusi taboriščno življenje, da bi ostal skupaj z družino, potem pa ga pred gotovo smrtjo uspe rešiti pisateljski kolega. Kasneje sodeluje pri slovaški narodni vstaji in takoj po vojni postane ugleden gledališki režiser in dramatik, njegove drame črpajo iz eksistencializma in provokativno, čeprav alegorično slikajo moralno podobo človeka sodobnega časa. Njegova drama Atentat, ki tematizira medvojni atentat na Heydricha, je denimo postavljena v katoliško cerkev, junaki so apostoli in Kristus. Kljub začetnemu dobremu sprejetju je kmalu potisnjen na stranski tir in Lahola se sam odloči, da bo zapustil domovino, in odide v Izrael na povabilo tamkajšnjega filmskega centra. Tudi tam ne zdrži dolgo in se preseli nazaj v Evropo, v šestdesetih letih, ki so pregovorno zlata in bolj odprta predvsem na Češkoslovaškem, se vrne v Bratislavo, kjer posname še svoj zadnji film Sladki čas Kalimagdory, takoj zatem pa umre. V slovaškem prostoru je Lahola danes poznan kot režiser in novelist. Posthumno so izšle njegove novele z naslovom Zadnja stvar, ki po svoji tematiki in načinu upovedovanja človeka v skrajni, mejni situaciji močno spominjajo na Kocbekove novele Strah in pogum.

Predlogov in namigov za povezovanje slovenskih in slovaških izkušenj je torej dovolj. Če si le dovolimo pogledati tudi na slovenski prostor malo bolj od zgoraj ali od strani.

[gimngblog-blog]

»Ko mama poje z menoj, se ničesar ne bojim.«

Marcela Ljumović

V romanu Balerina, Balerina slovenskega pisatelja Marka Sošiča spoznavamo naslovno junakinjo, njeno družino in bližnje prijatelje družinskih članov skozi tok misli otroka, triletne deklice, ki pleše na konicah prstov in poje, ne glede na to, koliko je staro njeno fizično telo. Vidi se, da ravno zaradi njenega razkoraka med umom in telesom vsi ostali liki plešejo okoli nje.

To lahko že takoj na začetku dela opazimo pri njeni mami, ko jo vsako jutro umije, ko se polula, jo obleče in ji pusti razbijati krožnike, peti in plesati. Na tej točki ima Balerina petnajst let in skozi zgodbo se vedenje njene mame ne spremeni. Opoteka se in išče že utečene, znane korake, bodisi zato, ker hčeri ne zna pomagati, bodisi zato, ker so tako rekli drugi in »tako pač je.«. In medtem ko se ona stara in počasi ne zmore več, Balerina še vedno pleše. Pleše v kuhinji v kotu, večkrat na dan, in to jo pomirja. Kadar jo postane strah, poje skupaj z mamo. In mama se smeji in jo tolaži, kar postane problem, ko se mama, ona in njena starejša sestra odpravijo v gledališče poslušat zbor. Ker lahko pleše, kadar si želi, in poje prav tako, to tudi stori.

Ko jo situacija preobremeni, ko jo postane strah, lahko z mamo in samo z mamo odleti stran od nevarnosti. Prav to, menim, simbolizira pesem Volare. Po svoje je to petje Balerinin in hkrati tudi mamin beg pred neznanim, »nevarnim« svetom, ljudmi. Za mamo celo beg pred resničnostjo situacije. S pesmijo se lahko vsaj za kratek čas, morda (nikjer v delu ni zapisano, da bi Balerina sama to presodila) vrne v trenutek, ko je bilo vse v redu. Ko je s svojo punčko pela in se pogovarjala. Hkrati pa bi ta pesem lahko simbolizirala zgolj Balerino in njeno odmaknjenost. Ona leti. Vsi so nekje v bližini, vidi jih in oni plešejo svoje korake. Nasproti njihovemu plesu, za katerega bi lahko rekli, da ima venomer nek cilj, sta njen ples in njeno petje pristan dóma, točka varnosti, da se spočije, ogreje in potolaži ob mami. In potem spet leti, spi in leti.  

Naj razčlenim odnos »leteče in neleteče«. Hčer, ki na več točkah na dan pristane ali pa celo zruši streho ob padcu na tla, venomer čaka mama, da jo povrne na nebo. Na edini način, ki ga poznata obe. Zato je še posebej viden preskok v mamini tolažbi, skrbi in podpori, ko tega ni več zmožna. Leteče, kot je Balerina, so največkrat zapirali v zavod, bolnišnico, tako rekoč stran od sveta, nevarnosti in hkrati tudi bližnjih – in tako počnejo še danes. Materinska ljubezen in vztrajnost sta mami pomagali, da je dala svoji balerini kapljice, ko je postala agresivna, da jo je z možem zaprla v omaro, tako kot se je sama zapirala v omaro takrat, ko ji je spodletelo in so morali Balerino odpeljati v bolnico ali pa k teti na obisk, da si je lahko spočila. In ko si spočije, se kazalci na uri premaknejo nazaj. Ponovno se smeji, poje z Balerino, skrbi za gospodinjska opravila in pobira črepinje. Ponovno se pogovarja z Balerino, tudi če ona ne reče ničesar.

Balerina se preko toka svojega plesa ne more naučiti drugega kot peti in plesati, ker tudi njena mama ne ve, kako naj jo prizemlji za dovolj časa. Oziroma: če je to sploh možno. Tako lahko kot njena mati le tolaži in prepeva, ko pa to več ne zaleže, lahko pomaga zgolj z zdravili in s spremembo okolja. Začasno spremembo okolja, saj se njena balerina vedno vrne domov. Polula se in začne se nov dan. Skozi tok romana se navadiš na ta ritem. Navadiš se tudi na to, da ji mama vsak večer zaželi sladke sanje. Mamin molk nekega jutra bi lahko interpretirali kot jasen znak, da za Balerino prihajajo spremembe. Zame osebno je nastopilo pretresljivo spoznanje, da je njena mama mrtva, česar, pričakovano, Balerina ne zazna. Misli, da je tudi mama letela v sanjah in padla s postelje. Sliši mamin smeh in se smeje še sama. Ko gre polulana v kot, se postavi na prste in poje, sliši mamo, ki poje z njo. Ta postopek, kako bralec izve in uzre, da se glavna junakinja tako rekoč ne more zavedati oziroma po mojem mnenju nekje v sebi tudi sprijazniti, da je mama »odšla v nebo, v nebesa«, kot so vsi govorili. Kadar govori o svoji mami, jo vedno opisuje kot lepo, vedno jo opisuje kot skoraj že popolno. Kajti za Balerino je njena mama popolna. Menim, da se z njenim odhodom simbolno sprijazni šele takrat, ko vidi ptico, ki je spala na mamini postelji, odleteti.

Balerinin ples sem sprva želela postaviti v navednice, saj – tehnično gledano – zgolj stoji na prstih. Vendar je zanjo to ples. Prav tako kot je to ples vsem drugim, prav tako kot vsi stopicljajo in tudi sami plešejo okoli nje. Medtem ko je ona za vse druge navzven tako rekoč ujeta v tej figuri, zamrznjena v času, v pesmi, ji ne zmorejo pokazati korakov. Ne zmorejo je premakniti s konice prstov. Zato se vsi raje vrtijo okoli nje in plešejo. Plešejo, odidejo, se vrnejo in jo navsezadnje s svojim plesom tudi pustijo, da na koncu zaspi in preneha plesati. Kot bralci smo priča njeni želji, ki ugaša, dokler se na neki točki tudi sama ne sprijazni, da je čas za sanje. Prišel bo nov dan – in takrat bo plesala.

[gimngblog-blog]

Vloga družine pri Gregorjevi preobrazbi

Teja Jelenc

Kot socialna bitja ljudje čutimo potrebo po pripadnosti neki skupini. Ena najpomembnejših je tudi družina. Ta na človeka močno vpliva, posamezniku pomaga rasti in ga ustvari. Problem nastane, ko pripadnik neke skupine ne čuti več pripadnosti, ko se počuti odrinjenega, izločenega. Zakaj sploh pride do izločenosti? Mogoče so za to krive težave pri sprejemanju drugačnosti, mogoče sta problem komunikacija ali pa skrhani odnosi med ljudmi. Vse to so pomembni elementi v Kafkovem delu.

Gregor je glavna literarna oseba v noveli in edina, ki se preobrazi v mrčes. Čeprav bi bila taka preobrazba vse prej kot normalna, je v zgodbi opisana kot nekaj povsem običajnega. Pred preobrazbo je bil Gregor navaden moški, zadolžen za odplačevanje očetovih dolgov. Po poklicu je bil trgovski potnik, delo je redno opravljal, a ga je sovražil. Zaradi službe je bil veliko zdoma in ni imel časa za soljudi, zato je hrepenel po nekem pristnem medčloveškem odnosu. Center njegovega truda je bila družina, za njih je garal in k njim se je vračal, kljub temu pa so ga oni jemali kot nekaj samoumevnega. Gregor se tega do preobrazbe ni zavedal in dejstvo, da jo je sprva sprejel tako mirno, si razlagam, da se je rutinsko prebudil v nov dan, ki ne bo niti za las zanimivejši od prejšnjega. Fizična preobrazba je bila odsev njegovega karakterja. Šele po dogodku so ga preplavila čustva, kmalu je začutil strah in sram, menil je, da je postal nekoristen. Nenehno je razmišljal o tem, kako si bo ponovno uredil življenje; prej je intenzivno delal, sedaj pa ni bil več sposoben igrati svoje vloge v družini. Postal je nadloga in obremenitev. Družina ga ni bila pripravljena razumeti, nihče ni niti poskušal. Možnost, da bi pokazal občutke, mu je bila tako rekoč odvzeta. Očetu se je sin, ki domov ni več nosil denarja, zdel nekoristen. Prav on je najtežje sprejel preobrazbo oziroma je sploh ni. Do sina se je obnašal grobo in niti malo starševsko, preganjal ga je s prokuristovo palico in vanj metal jabolka, celo ranil ga je. Od preobrazbe dalje zanj Gregor ni več obstajal in se je živali želel znebiti. Za razliko od očeta je mati nanj gledala nekoliko drugače. Z Gregorjem sta se imela rada, a mati je do njega čutila odpor. Želela sta se videti, a ona pogleda nanj ni prenesla. Bil je drugačen in to jo je oviralo, želela je razumeti, a ni imela dovolj notranje moči. Tudi Gregor si je dopovedoval, da je najbolje, če ostaneta za zaprtimi vrati. Za razliko od očeta je v pošasti še vedno čutila svojega sina, a zaradi muk, ki ji jih je prinesel, je njegovo smrt sprejela kot odrešitev.  Še kompleksnejši odnos sta imela Gregor in Greta. Sestro je že od začetka skrbelo zanj, in čeprav ji je bilo nelagodno, je po preobrazbi čistila za njim in mu nosila različne jedi. Bila je psihično najmočnejša, čeprav manj kot  Gregor. Ona je bila tudi tista, s katero se je brat večkrat poskušal povezati (ko jo je opazoval izpod rjuhe, ko ji je želel pokazati, kaj mu prija in kaj ne ...) . Imel je upanje v njeno človeškost. Kljub temu da se je tudi Greta naveličala skrbeti za Gregorja, se je ta odločil, da še enkrat poskusi biti del družine. Tisto noč, ko je zaslišal zvok violine, je razmišljal. Očetu in materi je bil v breme, to je vedel, razumel ju je in sočustvoval je z njima, a upal je, da ga bo vsaj sestra razumela; kako ga ne bi, saj je celo zimo skrbela zanj. Odločil se je, da se ji bo počasi približal in jo pocukal za krilo. Zaprl jo bo v sobo in jo branil pred svetom, lahko bo igrala, to je počela najraje. Verjel je, da jo bo prepričal, a dobil je ravno nasprotno. V prostoru, kjer je Greta tisto noč igrala, je bilo veliko ljudi in opazili so ga. Šokirani in presenečeni obrazi so se kmalu spremenili v prestrašene in jezne. Nastal je kaos in čez trenutek je bil Gregor ponovno v svoji sobi. Po dogodku je sestra na glas rekla, da mora Gregor oditi. Ona, na katero se je zanašal. Slišal je njene besede in se odločil, da jim ne bo več povzročal trpljenja: ''O tem da mora oditi, je sodil nemara še bolj odločno kot sestra.'' Zavedel se je, da je sam. Tako življenje zanj ni imelo smisla, zato se je odločil umreti. To je bila tudi zadnja oblika žrtvovanja za družino, da jih je odrešil trpljenja, je naredil samomor.

Ne samo v literarnem delu Preobrazba, tudi na splošno sta sprejemanje drugačnosti in nezmožnost komunikacije velik problem. Otrok je kot platno, na katerega je zlahka nanašati vrednote, pa naj bojo dobre ali pa slabe. Okolica, ki redno ustvarja nove tabu teme, nas uči, kaj je prav in kaj narobe, pa čeprav je težko nekaj opredeliti kot samo prav ali pa samo narobe. Ogromno je mladih in odraslih, ki si zaradi prisotnosti strahu in sramu ne upajo izraziti mnenja ali pa čustev, saj pogosto temu sledijo predsodki  ali pa osamljenost. Če človek ni dovolj dober za okolico, v katero je postavljen, se avtomatsko poskuša prilagoditi, seveda je lažje gore nositi na hrbtu, kot pa jih preplezati. 

[gimngblog-blog]

Slovenščina na grmadi

Vida Lestan

Grmada v pristanu je zbirka črtic in novel pisatelja Borisa Pahorja, rojenega 26. avgusta leta 1913 v Trstu (pod takratno Avstro-Ogrsko). Rojen je bil slovenski družini, ki je štela tri otroke. Leta 1920 so bili priča požigu Narodnega doma, katerega arhitekt je bil Maks Fabiani. Pisatelj je izbral resnične dogodke iz življenja primorskih in še bolj specifično tržaških Slovencev ter jih podal v leposlovni obliki, v kateri se živo odražata krajevno in časovno okolje.

Boris Pahor nam skozi like, ki predstavljajo njega in njegovo družino, prikaže, kako je večina Slovencev doživljala in občutila zatiranje Slovencev na Primorskem v času fašizma. Z nastopom fašističnega režima leta 1922 so namreč vse zatiralne akcije proti Slovencem dobile zakonsko osnovo. In tako se je začelo sistematično uničevanje vsega slovenskega. Vsekakor je požig Narodnega doma v Trstu eden najbolj pretresljivih dogodkov, ki so umeščeni v delo. Predstavlja simbol za začetek zatiranja Slovencev pod fašistično oblastjo, predvsem poitalijančenje slovenskih šol in nasilno vsiljevanje italijanščine v javno življenje Slovencev. Pisatelj te dogodke predstavi tako, kot jih je sam doživljal kot otrok in mladostnik. Seveda takrat otroci niso povsem razumeli dogajanja, je pa očitno, da se je strah širil tudi med otroke, saj je bil vsakdo priča zaskrbljenim in otožnim pogledom staršev. Vsi se pričnejo zavedati, da je kulturna zapuščina Slovencev na majavih tleh. To pa ob istem času dvigne nacionalno zavest in željo po bojevanju za ohranitev slovenskega jezika.

Zgodbam Grmada v pristanu, Metulj na obešalniku, Brodolom ter Rože za gobavca je skupno to, da si fašisti pridobivajo zmeraj več moči in se jih večina Slovencev upravičeno boji. Tako je tudi v prvi noveli Grmada v pristanu. Micin strog in Francu Jožefu podoben stric prisega na nemško oblast. Vendar pa si to upa samo v privatnem življenju. Iz nadaljevanja zgodbe namreč izvemo, da se še celo on boji fašistov in noče, da bi jim z Mici stopila na slabo stran. V drugi zgodbi – Metulj na obešalniku – je dogajanje osredotočeno na otroke: prikazan je odnos učiteljev do šolarjev v novih italijanskih šolah.

Otroci oz. slovenski otroci se z italijanščino ne znajdejo najbolje, to pa italijanskih učiteljev ne ustavi pri tem, da so nestrpni in nesramni. To lahko povežemo tudi s tretjo zgodbo, kjer se kaže, da je problematika fašističnega režima prizadela vse, od staršev do otrok. Brankovega očeta Štefana namreč zelo obremenjuje to, da bo moral Branko ponavljati četrti razred. Štefan svojo frustracijo stresa na vse ljudi, s katerimi pride v stik. Najbolj pa na Branka, zato se ta s svojo italijanščino trudi na vse pretege.

V četrti noveli pa smo priča zelo krutemu dogodku, ki je vplival predvsem na Goričane še do tega dne. Znani pevovodja Lojze Bratuž je vse svoje življenje krepil nacionalno zavest predvsem skozi pesem. Seveda so ga, prav zaradi njegovega poguma, tudi fašisti naposled zvlekli s sabo in mu dali piti motornega olja. Med bolehanjem v bolnišnici pa se pokaže, da je Lojze Bratuž za sabo pustil velik vtis na ljudi okoli sebe. Kljub preprekam mu ljudje izkažejo čast, tudi na pogrebu. Ta novela je name naredila velik vtis. Predvsem zaradi sporočila, ki se še danes ohranja s pesmijo Lojzeta Bratuža. Njegova žalostna smrt je tako pustila za sabo simbolni pomen.

Če naj bo konec tak ali drugačen, bo ljubezen vedno tista, ki bo v dušo prinesla mir in zadoščenje. Avtor z dušo in z besedami ter s primerami, ki jih uporabi v skoraj vsaki povedi, kakor s čopičem zelo slikovito in realistično oriše svojo domačo pokrajino ter atmosfero in s tem pusti  bralcu vstop v zgodbo ter se tako lahko bralec nevedoč takoj vživi v like in dogajanje. V osnovi se je z liki enostavno poistovetiti, saj Slovenci še vedno veljamo za hlapčevski narod, kar kdaj tudi radi dokažemo. Malce težje pa se je vživeti v socialni položaj, saj nam je v sodobnem času vse prej kot težko.

Avtor venomer poudarja, da je ljubezen edina vrednota, ki lahko človeka v osebnem in človeštvo v socialnem smislu odreši zla. Poudarjena je tudi  nacionalna zavest, ki je nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka v svetu. Tukaj pa se skriva brezčasno in univerzalno sporočilo, ki bi nam ob teh časih prišlo še kako prav.

[gimngblog-blog]

Lepo je biti s tujimi jeziki na ti

Matej Šekli, nekdanji dijak Gimnazije Nova Gorica, primerjalni slovanski jezikoslovec in slovenist, Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Pouka nemščine v srednji šoli se spominjam kot zelo intenzivnega, profesorice pa kot zahtevne. Vse to sem resni izobraževalni ustanovi, ki svojim dijakom želi podati kakovostno znanje, seveda vedno štel samo v odliko. Med dodiplomskim študijem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem nato v okviru predmetov s področja primerjalnega jezikoslovja svoje praktično znanje nemščine nadgradil s pogledom v njeno zgodovino, ki mi je razizjemil marsikatero izjemo (med drugim sem npr. presenečen ugotovil, da so oblike »nepravilnih« glagolov tipa binden band gebunden, singen sang gesungen, trinken trank getrunken ipd. dejansko »pravilne«, s prevojem in – an – un v korenu, podedovanim iz praindoevropščine!). Po diplomi iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenistike sem eno leto prebil v Nemčiji, na Univerzi v Leipzigu sem namreč študiral slavistiko in nemško-slovansko imenoslovje. Trdo delo pri srednješolski nemščini in poglabljanje v zgodovinsko jezikoslovje na fakulteti sta se mi med študijskim izpopolnjevanjem na Saškem še kako obrestovala, vsakdanja nemška jezikovna kopel pa je pripomogla, da mi je nemščina začela postajati domača. Ko sem kasneje pri svojem pedagoškem in znanstvenoraziskovalnem delu pa tudi v prostem času začel zahajati v Avstrijo, sem tam (poleg slovenščine na dvojezičnem avstrijskem Koroškem in Štajerskem) uporabljal tudi nemščino. No ja, Guten Tag je bilo sicer treba zamenjati z Grüß Gott, Pfannkuchen s Palatschinke, Quark s Topfen ipd., če nisem hotel zveneti preveč piefkinesisch. Seveda je tudi táko odkrivanje jezikovne raznolikosti za jezikoslovca več kot prijetno! Poznavanje nemškega jezika je za slovenski jezikovni prostor nedvomno koristno (podobno velja tudi za ostale sosedske in druge tuje jezike, da o trenutnem globalnem jeziku angleščini niti ne izgubljam besed), za poglobljen študij vsaj humanističnih in družboslovnih disciplin, ki se dotikajo tudi slovenskega prostora, pa zaradi več kot tisočletne prepletenosti slovenske in nemške kulture v preteklosti tako rekoč neobhodno.

Matej Šekli je leta 2001 diplomiral iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenistike ter leta 2007 doktoriral iz jezikoslovja, oboje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na Oddelku za slavistiko in na Oddelku za slovenistiko te fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov ter je hkrati sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znastvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegova znanstvenoraziskovalna področja so primerjalno jezikoslovje slovanskih jezikov, zgodovinska slovnica in narečjeslovje slovenskega jezika, slovensko imenoslovje ter jeziki v stiku. Je avtor knjig Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici (2008) in Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine (2014, 2016) ter soavtor jezikovnih atlasov OLA (Общеславянский лингвистический атлас ‘Slovanski lingvistični atlas’) 9 (2009), 10 (2015) in SLA (Slovenski lingvistični atlas) 1 (2011), 2 (2016).

[gimngblog-blog]

Začne se s solzami

Luka Seražin

Začne se s solzami, ki derejo po reki samote. Tišina postane kar naenkrat pretiha za ubogega mladega najstnika. Želim utišati svet, utišati ta prekleti hrup ostalih na hodniku. Vsakič mimo mene prikoraka nov obraz, novo telo in nov vonj. Včasih res ne slišim ničesar več. Mogoče je to zaradi ženske, ki se dere iz slušalk. A prizor, ki ga vidim, je znova in znova nem. Nogometaši utrejo svoj pogled vame in njihove oči me stiskajo v trebuhu. Dekleta se hihitajo svoji popolni senci, da pozabijo, kaj je notranja lepota. Ura začne odbijati in kot ovce si eden za drugim sledimo v razred. Posedemo se v vrste kot kaki delavci v industriji in že sledimo navodilom nadrejenega. S pogledom se zazrem naokoli in zagledam uro, kazalci pa že kažejo na 12.30. Takrat mi, nema prikazen, pljuneš v oči in me okriviš z lažjo. Očitno so bile solze tu premalo, da bi razložile trpljenje mladega najstnika. Prav imaš, včasih tudi najlepša roža oveni.

Nahajam se na stadionu, kjer postavni mladeniči razgibavajo svoja telesa. Začel sem teči, a ne zato, ker moram, temveč zato, da lahko pobegnem v naravo. Tja, kjer me ne bo nihče našel. Poslušaj, kaj ti govori ptica brez kril, mati narava. Človeka spet in spet obdari s sadeži, a jih človek zmeraj zanemari. Nisi hvaležen; to je dokaj očitno. Moški in ženska sta ustvarjena za skupno življenje in ustvarjanje družine. Ampak ta stereotip je bil že zdavnaj uničen. Ljudje izgovarjamo božje besede in še sami ne vemo, kaj pomenijo. Bog nikoli ni dopustil posilstva, a se to še vedno dogaja. Bog ni dopustil kraje, a sosed še zmeraj krade sosedu. Bog je dopustil, da si lahko, kdorkoli želiš, a se tega bojimo. Veliko časa porabimo za pretvarjanje in izdelovanje umetnih profilov, namesto da bi se posvetili svojemu vesolju.

Sledi večna tema oziroma luč, ki je preprosto ne vidimo. Prijatelj ti ponudi roko, a jo prehitro sprejmeš, da bi se zavedal, da je v tvojem hrbtu že zarit oster nož. Vesolje je včasih preveliko, da bi ga opazovali. In tukaj se vsako kraljestvo hitreje poruši samo vase. Čebelji roj, močnejši od dvesto mož, napade, ko mu nekdo grozi. Ne izdaj kraljice čebel, in če jo, raje pobegni. Prah, ki se je nabiral v mojih pljučih, pihnem znani kurbi v obraz. In spet sem na hodniku, polnem ljudi. In ti, cvet vrtnice, se zaletiš vame. Pogled nate mi končno nariše smeh na obraz. Začneš se smehljati situaciji, ki si jo sprožil. Primeš me za roko in me popelješ daleč stran, nekam, kjer naju ne bo nihče našel. Ustnice postanejo nebeška vrata, skozi katera vstopim s tvojim dovoljenjem. In dotik postane večnost. Eva je iz sveta izginila. Ostala sva še jaz in ti, Adam.

Zagoreli sta samota in sramota iz mojega sveta. In združiva se v eno, v eno vesolje, v eno osončje. Zašepetaš mi: Potegni me not, potegni me not, potegni me not. Zgrabi me za boke in vstopi v zlato palačo. O moj Bog, uporabi jezik in pojej češnjo. Tvoje roke postanejo moj dom in tvoj objem postane moje življenje. V ustih imaš mojo bradavico in iz nje sesaš žalost, ki je ostala v moji duši. In tukaj se konča za vedno. Reka solz se končno izsuši. In tišino napolni stokanje, ko me napolniš s svobodo. Vsak cvet, ki je kdaj koli ovenel, postane še lepši, močnejši in nepremagljiv. Nebo napolnijo zvezde, ki sijejo v tvojih očeh.

[gimngblog-blog]

Narodu

Luka Černe

Množice brezizraznih ljudi. Razjeda nas novodobna depresija.

Zapackani smo. Umazani. Polni neuporabnosti, ki se cedi z oglasnih plakatov, iz knjig in z interneta. Prepojeni smo z njo, lepi se nam na oblačila, in tudi če se upremo, okopamo, očistimo v zavetju svojega varnega stanovanja, nam ne pomaga. Ko spet pridemo ven, postanemo kot ostali. Naše možgane cvre kot sadje v plastični vrečki iz Mercatorja. Najprej se od vročine zmehčajo, nato pa jih prevelika količina podatkov pripravi do tega, da splesnijo v lastnem soku. Končni udarec jim zada sevanje, ki se kot rak razširi po vsebini in na koncu razpade, vrečka pa zbledi.

Nato vrečko poberemo, skomignemo z rameni in jo z odporom vržemo v koš. Ali v smetnjak. Mogoče celo v pisarno, kjer nadaljnjega pol stoletja gnije, dokler se ne upokoji. In ko jo na koncu pokopljejo, se vrečka ne razgradi. Ta presneti Mercatorjev znak se obdrži še dolgo. Nazadnje ga bodo morda izkopali čez tisoč let in ga postavili v muzej. Napisali bodo svetlečo zgodbo o njegovi zgodovini. A na koncu banaliziranja bo le postavljen v izložbo, kot je bil nekoč na podjetju.

Poljubljamo okove, ki smo si jih sami nadeli, da vlečemo ta stroj naprej. Ljudje pridejo iz luknje, nanje vtisnejo žig kovnice, leto izdelave in serijsko številko. Niste eden izmed njih? Ha, koga slepite: sebe? Pravzaprav ste pravkar potrdili, da ste. Nočete biti? Ne morem vam pomagati. Le začnite uživati življenje. Naj velemesta prerasteta trava in grmovje. Zgodbe naj se sesujejo v kup ruševin, in ko bo spet ozelenel gozd, bomo pripravljeni na nove spremembe. Brez ur, ki bi nas omejevale, bo veliko lažje. Spat pojdimo ob zahodu in vstanimo ob vzhodu. Poleti delajmo, pozimi se imejmo radi.

To ni predlog za reformo. Sploh pa: izbrišimo to besedo iz slovarja in slovar zažgimo. Ne potrebujemo nikogar, da nam pravi, kako naj govorimo. Jezik je obraz naroda. Tudi to izbrišite. Izbrišite tudi pojem naroda. Najprej se naučite človečnosti, pristnosti, odgovornosti in spoštovanja. In ko se naučite vsega tega, ne boste več rabili besed. Šele ko bomo razpihnili oblake v svojih glavah, bomo pripravljeni videti zvezde.

Pogrešam spontane melodije, edine omejitve v ritmu.

Po dežju posije sonce, a dež zalije in opere zemljo. Do dežja nam ne preostane drugega, kot da se smejimo.

[gimngblog-blog]

Donkihotstvo v človeku

Taja Pavlin

Donkihotstvo je želja po povrnitvi pretekle ali neobstoječe vrline. A SSKJ temu pravi “prizadevanje za dosego velikih nedosegljivih ciljev, navadno brez uspeha” - torej slovar dopušča določene izjeme.

Znano je, da beseda donkihotstvo in njene izpeljanke nimajo sopomenk. To je posledica negativne oznake, ki jo je beseda dobila zaradi humorne psihološke zgodbe, ki je zaslovela kot prvi roman, vreden branja. Vzrok za ta nagli uspeh je simpatija do Don Kihota, ki jo čuti večina bralcev - ali vsaj njihovi potlačeni jazi. Torej, če bi besedi donkihotstvo odvzeli grenak priokus, bi se razlaga skupka črk skladala s pojasnilom tega, kaj je hrepenenje. Pri obojem gre za željo po nečem izven dosega in nedostopnost cilja je bistvena za obstoj tako prve kot druge besede. Če posplošimo; hrepenenje obravnavamo kot čisto hotenje nečesa, kot besedo, prevečkrat uporabljeno v trubadurski liriki, ki je to čustvo najverjetneje obarvala z asociacijami na ljubezen in nežnost. Na drugi strani donkihotstvo pripisujemo mentalni nejasnosti, stranskemu učinku norosti. Nosilec imena Don Kihot v Cervantesovemu romanu resda kaže znake duševnih motenj, ampak to še ne pomeni, da so njegova občutja izgubila pravi pomen! Don Kihot je hrepenel po boljšem svetu, želel je doseči fiktivno lepoto, prikazano v viteških romanih, kar ne more biti razlog za očrnitev besede. Prav tako to ne morejo biti čustva, ki jih je gojil do kmečega dekleta (v njegovih očeh princese), ki so bila izključno duhovna in plemenita - viteška. Spregledana realnost je tista, ki je povzročila prezirljiv pogled na besedo. Dejstvo, da si je odrasel moški želel doseči nekaj ne (več) mogočega, da se je prepustil domišljiji, je prevelik odstop od normale, da bi lahko pričakovali pozitivne odzive. Otroci sanjajo, oni si želijo boljši svet. Odrasli sedijo na realnih tleh in se, tako kot se spodobi za kaj vrednega človeka, pritožujejo. Držijo se mota “če ničesar ne poskusiš ujeti, se ti nič ne more izmuzniti”. Vsake toliko kdo od njih, naveličan monotonosti, vstane. Skuša doseči cilj, ki je že vnaprej ožigosan s propadom. Navadno jim sledi nekdo, ki sam sicer nima želje po doseganju tega cilja ali pa se preprosto zaveda nerealnosti  želenega. Ta je sam dvojni donkihot, saj hrepeni po hrepenenju, ki ga vidi v vršilcu donkihotskega dejanja. Vidi srečo, ki jo doživlja oseba ob zmotnem mišljenju o bližanju izpopolnitve cilja in si jo želi, saj sam zaradi pretirane prizemljenosti ni zmožen vzpostavitve želje po nečem, kar ni stvarno in je posledica točno določenega, po navodilih izvedenega dejanja. Torej se ljudje delimo na donkihote in na nedonkihote, ki pa so v resnici dvojni donkihoti. Slednjim ni zadana tako slaba oznaka, ker hrepenijo po hrepenenju in ne po norosti, ki je stranski učinek premočne potrebe po nedobljenem.

Prvi korak do ozdravitve je priznavanje bolezni. V našem primeru je to realen pogled na fikcijo, ki smo si jo ustvarili, torej samozavedanje nesmiselnosti svojega trenutnega ali preteklega početja. Temu sledi izguba hrepenenja, ki si jo nehrepeneči zelo želijo. Otrok, ki sanja o pravljici, ki se nikoli ne izkaže za mogočo, občuti žalost, za razliko od odraslega, ki občuti mešanico želje po zaščiti drugih pred isto napako in želje po zvrnitvi krivde nanje.

Za obstoj donkihotstva je potreben fikcijski ali zgodovinski ideal, ki si ga mora nekdo želeti obuditi/oživeti. Torej potrebujemo nekoga, ki to popolnost opiše. To mora biti nekdo iz drugega obdobja ali pa z obširno domišljijo, za katerega ni nujno, da si opisano popolnost želi. To je vršilec dejanja, ki je povod za nastanek nepotešljive želje. Zatorej bi lahko krivili avtorje takšnih zgodb za sajenje misli, da obstaja boljše od tega, kar imamo. To je enako obtoževanje sanjača za sanje; specifično gledano je avtor sam donkihot, ki pa svoje hrepenenje srka iz vidnega, občasno resničnega prostora in časa, ki ga olepšuje.

Prišli smo do dejstva, da smo vsi donkihoti - ne pa nujno tudi nori. Nihče ni po krivem obtožen donkihotstva, saj je hrepenenje bistveni temelj, na katerem stoji veselje. Naj pojasnim; ko napak mislimo, da se bližamo izpopolnitvi svoje želje, občutimo naval sreče. Prav to čustvo je gonilo za marsikatero odločitev, saj gre za normalen miselni sesklop v nas samih.

Ob prvem stiku z besedo donkihotstvo si najverjetneje nihče ni želel nositi tega imena, kar je pravzaprav želja po izolaciji od tega, čemur se je nemogoče izogniti. To pa nas vodi k spoznanju, da je bila naša želja vseeno le donkihotska, saj smo si vendar želeli nedosegljivo.