#gimngblog

[gimngblog-blog]

"Umetnost je umetnost, obstajajo samo različna izrazna sredstva"

Intervju s slovenskim režiserjem Janom Cvitkovičem

Nika Vrabec

Že uvodne besede napovejo sproščen pogovor.  Popolna prezenca, mojster svojega dela in vizualnega prostora. Umetnik, ki se zaveda pomena umetnosti. Prevajalec med obema svetovoma in še to samo, kadar mu uspe. Fizik, ki je postal arheolog in filmar. Eden izmed najbolj nagrajenih in cenjenih slovenskih režiserjev, ki si nikoli ni mislil, da bo filmar. A Jan Cvitkovič je veliko več kot le režiser: je scenarist, igralec, pesnik, v prostem času tudi lovec.  Že leta 2001 je na Beneškem filmskem festivalu dobil leva prihodnosti za danes kultni slovenski film Kruh in mleko. Od takrat je šla njegova kariera samo še navzgor. Nazadnje smo v kinu lahko gledali njegov celovečerni film s socialno tematiko, prikaz krute realnosti, ki lahko prizadene vsakega izmed nas, Družinica. Trenutno piše scenarij za nov film.

Glede na ta, da sva se dobila na Krasu – kakšno posebno mesto ima Kras pri vas?

Kras imam enostavno rad. Moja nona je bila od tod, moji predniki so bili iz te hiše (op. pogovarjala sva se v njegovi hiši v Koprivi na Krasu). Že kot otrok sem pogosto preživljal počitnice na Krasu in sem se navezal na to okolje. Ko smo začeli priprave na film Od groba do groba, sem tukaj večkrat prespal, ker je bila hiša prazna, in nekako je padla odločitev, da jo prenovim. Sedaj živim tukaj že nekaj časa.

Začela bi čisto na začetku. Kaj je bil vaš prvi stik z umetnostjo?

Prvi stik so bile najbrž kar knjige. Naučil sem se zgodaj brati, nekje pri štirih letih, in padel v literaturo. Veliko sem hodil v knjižnico. Preprosto je bilo tako, da sem bil zunaj na ulici ali pa v knjižnici.  Kasneje, ko sem študiral v Ljubljani, sem začel pisati poezijo in izdelovati inštalacije. Potem je povsem v slučaju prišlo do tega, da sem naletel na film in razpis za Grossmanovo nagrado za scenarij. Prijavil sem se, ker sem rabil denar. Po čudežu sem nagrado tudi dobil in naprej je kar samo steklo. Z Janezom Burgerjem, ki je takrat ravno študiral režijo v Pragi, sva naredila scenarij za film V leru. Potem sem hotel samo videti, kako gre to naprej, in naredil sem film Kruh in mleko. Avtomatsko je steklo naprej in postalo mi je všeč. Nikoli si pa nisem predstavljal, da bom filmar.

Študirali ste fiziko, pristali pa pri arheologiji. Kaj je bil ključni moment, da ste imeli dovolj »jajc«, da ste opustili študij in šli s trebuhom za kruhom?

Fiziko sem študiral eno leto. Med poletjem sem šel na morje, delal kot barman in se tam zaljubil v eno punco. Pozabil sem sploh priti na jesenske roke, kasneje sem videl, da to ni za mene, in šel malo potovat. Ko sem se vrnil, sem vpisal arheologijo, študiral arheologijo in kasneje tudi veliko delal kot arheolog. Vmes se je zgodil film in nekako je vse našlo svojo pot.

Kje dobite navdih za vse svoje stvaritve, z opazovanjem drugih ali izhajate iz sebe?

Niti ne vem. Pri avtorskem filmu je vedno tako, da pride veliko iz tebe. Pri vsakem filmu je nekoliko drugače. Pri nekaterih filmih je to prizor, ki se mi je vtisnil v spomin in sem ga resnično videl. Pri nekaterih so to stvari,ki so se me dotikale na intimni ravni v življenju. Zelo različno. Od filma do filma je precej drugače. Nimam nekega principa delovanja, takega, ki bi bil enak za vsak film.

Ste imeli v mladosti koga, ki vas je impresioniral?

Ne. Ko se še nisem ukvarjal s filmom, sem gledal enih par filmov, ki so naredili vtis name. Eden je bil Wild at heart Davida Lyncha, potem Nekoč so bili bojevniki Lee Tamahori in film Emirja Kusturice Dom za obešanje. Preprosto so naredili vtis name, sploh ne vem, zaradi česa.

Bi rekli, da ste za katero od svojih del imeli občutek, da 100 % ne bo uspelo, in je postalo velika uspešnica?

Pa ja, je bilo. Nikoli nisem razmišljal o uspešnosti, pravzaprav. Imam tak princip dela, da poskušam najprej zadovoljiti sebe, da sem sam zadovoljen s tistim, kar delam. Če sem sam zadovoljen, se bo sigurno še kdo našel. Je pa res, da nekaterih stvari ne pričakuješ. Absolutno nisem pričakoval za Kruh in mleko, da bo tak »boom«, saj je bil film mišljen kot kratek. Tako da: stvari te lahko presenetijo. Nekatere v pozitivnem, nekatere v negativnem smislu, tako kot vsaka stvar v življenju.

Vam je življenje izziv ali je človek na svetu zato, da ga prebrodi?

Hmm, ne vem. Življenja nisem nikoli jemal kot izziv. Po naravi sem celo bolj depresiven tip. Trenutno sem, recimo, v zelo dobrem obdobju. Pozimi sem bil npr. v zelo slabem obdobju. Ravno sedaj se mi je zamenjalo nekje pred 14 dnevi, na zelo dobro iz zelo slabega. Pred 14 dnevi sem mislil, da je življenje nekako zato, da se ga prebrodi, sedaj pa mislim, da zna biti celo lepo. Tako da to se menja pri meni, zelo radikalno in neizogibno. Vsi smo del vsega. Vedno bolj se mi to zdi oz. vedno bolj to vem in najbolj težko je takrat, ko si človek misli, da je sam. Ko pa dojameš, da si del vsega, je lažje.

Mladostnik je danes velikokrat bombardiran s kruto realnostjo. »Študiraj tisto, kar bo prineslo službo …« Mora biti človek racionalen ali slediti svojemu srcu?

Pa ne vem. Zame lahko rečem, da sem sledil tistemu, kar me je privlačilo. Nekaterim pa čisto odgovarja, da imajo urejeno življenje, splanirano. Zelo različni smo. Je pa res, da če začutiš, da imaš v sebi nek talent, ga je skoraj nujno izkoristiti. Ker tukaj ti niti narava ne dopušča, da bi naredil drugače. Če ga ne izkoriščaš, te pokoplje.

V veliko vaših delih se kaže razpetost med dvema svetovoma: na eni strani realen svet – racionalen –, na drugi strani mističen: kaj vi dojemate kot mejo med obema svetovoma oz. ali sploh obstaja?

Pravzaprav je ta meja vedno bolj zabrisana. Zdi se mi, da je človek omejen s svojo percepcijo videnja sveta. Logično, da obstajajo dimenzije, ki jih mi še nismo sposobni zaznati. Zelo antropocentrično je razmišljati, da točno ta človek vidi in zazna vse, to je zelo naivno, pravzaprav, neumno. In včasih se zgodi, da dobivaš kakšne impulze tudi iz drugih dimenzij, pa ne govorim o vesoljcih, jasno (smeh), ampak o tistih dimenzijah, ki jih preko čistega racia ne moreš zaznati. Saj je za moje pojme umetnost oz. človek, ki se ukvarja z umetnostjo, samo medij, prevajalec med tema dvema svetovoma, en tak vmesni delavec. Ni kreator, veliko umetnikov si misli, da so kreatorji, jaz ne mislim tako. Sem samo prevajalec, kadar sem. Kadar mi uspe.

Se vam zdi, da je včasih težko biti umetnik v Sloveniji?

Ja, mislim da je umetnik težko biti kjerkoli (smeh). Pa niti ne samo zaradi socialnih vplivov in socialnega statusa, ampak zato, ker se umetniku vedno nekaj dogaja. Nikoli ni ravno miru na dolgi rok. Nekaj časa je zelo lepo, potem pa zelo slabo in tako naprej.

Spregovoriva še o vašem zadnjem filmu. Tema Družinice je izjemno aktualna, prikaže kruto realnost, kaj naredijo iz človeka skrajne razmere. Večkrat ste poudarjali, celoten film je kritika državne ureditve, ki ne zaščiti družin, ki se znajdejo v takšnih situacijah. Ste dosegli kakšno spremembo glede na odmevnost filma?

Se dogaja, ne vem, če ravno zaradi filma, ampak mogoče je kakšno malenkost tudi film pridodal. Začel se je spreminjati ta zakon, ki je pravzaprav povzročil vse tegobe in katastrofe v Sloveniji. Začel se je, vendar pa še ni spremenjen. Zgodba še ni končana.

Koliko je avtobiografskih motivov v filmu (filozofski monologi očeta o Platonu in Sokratu, ne nazadnje tudi pri sinu ...)? Ali so podobnosti le naključje?

V tem filmu seveda tudi so, a ne bi točno našteval. Tudi sam sem se že znašel v situaciji, ko nisem vedel, kako bo naslednji dan. Nisem vedel, kaj bom dal jesti družini. Se mi je že zgodilo, sicer po moji lastni krivdi, ker sem tako burno živel v določenih obdobjih. Ampak ne glede na vse, to se lahko hitro zgodi tudi tistim, ki so prepričani, da se jim ne bo. Tudi take primere zelo dobro poznam, zelo od blizu. To se ti zgodi čez noč, na tebi je, ali kloneš ali ne.

Je morda prišlo do kritik, da je konec filma idealiziran, glede na to da veliko zgodb nima tako »srečnega« konca, kot ga ima Družinica?

Ne, ni bilo takih kritik, ker sem zelo dobro preučil te primere. Dejansko se srečno konča samo majhen procent teh situacij, enih 10–15 %. Ampak skoraj v vseh teh primerih, ki se srečno končajo, odigrajo glavno vlogo otroci. Ko otroci prevzamejo odgovornost in se začnejo boriti, se potem tudi starši – in skupaj se izvlečejo. To je bilo zelo zanimivo. Tudi zaradi tega sem hotel iti ravno v to sfero.

Otroci kot neki povezovalci?

Ja, če starši izgubijo samozavest, samozaupanje, potem preide na otroka, ki se vzdigne. To da tudi njim moč. Sram jih je popustiti, sram jih je pasti na kolena.

Slovenska družba se zdi na trenutke v popolnem razsulu, čeprav ima marsikatere svetle točke. Se vam zdi, da smo se sposobni izvleči iz »sranja« ali smo preprosto preveč zasidrani v preteklost?

Premalo si upamo, in ker si premalo upamo, se vračamo v preteklost. Nimamo vizije. To vračanje v preteklost je samo odraz pomanjkanja vizije in odraz pomanjkanja jajc. Vedno capljamo za drugimi, se ravnamo po njih, jim poskušamo biti podobni (močnejšim, uspešnejšim), in to je vedno napaka, pa ne samo na nivoju države, ampak tudi posameznika. Če se ti vedno po nekom zgleduješ, ga obožuješ, mu poskušaš biti podoben, pa mu ne moreš biti, si posledično nesrečen in iščeš sovražnike, ki so krivi za tvojo nesrečo. Nikoli pa ne prideš do spoznanja, da si ti tisti sovražnik. In od tukaj izvirajo slovenske zdrahe. Nimamo vizije in nimamo voditelja z vizijo.

Bi rekli, da bi v Sloveniji lahko našli takega z vizijo?

Ne vem, trenutno ga ne vidim. So mogoče nekateri ljudje, vendar se ne ukvarjajo s politiko, na žalost.

S predstavo Otroci Adama in Eve v SNG Nova Gorica ste zajadrali tudi v gledališke vode. Se nameravate še kaj vrniti ali ostajate zvesti filmu?

Ustvarjanje gledališke predstave je bilo zame izjemna izkušnja. Izjemno lepo mi je bilo, ko sem to delal. Počutil sem se zelo varnega v tisti kleti v gledališču. Obdajal me je občutek popolne svobode, mogoče celo bolj kot pri filmu. V gledališču je vse možno. In ja, bi še kdaj delal gledališče, res. Z velikim veseljem.

Kakšne se vam zdijo bistvene razlike med snemanjem filma in ustvarjanjem gledališke predstave?

Pri snemanju filma je še ogromno nekih drugih elementov. Ampak če gledamo vsebinsko, je gledališče polje še celo širše svobode. Drugačen način pripovedi, drugačen način izražanja ima. Po drugi strani ima film tisto intimo, ki je včasih še večja kot v gledališču. Ali pa tudi ne. Da se tudi v gledališču tako intimo doseči, ampak večina gledaliških del je takih, da se ne osredotoča na to intimo, kar je popolnoma normalno. Umetnost je umetnost, obstajajo samo različna izrazna sredstva: film, poezija, risanje, slikanje, novi mediji. Za mene je umetnik tudi kmet, ki ima rad svoje delo, ki razume rastline, ki jim daje svojo energijo …

V vašem prvem celovečercu Kruh in mleko slišimo delček že vašega kultnega monologa iz filma V leru, za katerega ste napisali scenarij, v Družinici se vse začne s kruhom in mlekom, naključje ali ima kakšen poseben pomen?

V Družinici je bilo čisto naključje. Imeli smo prizor, kjer družina gleda televizijo, in en dan me ni bilo v montažo. Montažerja sta vrgla noter ta del, vprašal sem ju, če sta prepričana, da je to v redu. Da ne bo izpadlo kot neko samopoveličevanje … Ampak sta rekla, da je super, in sem jima verjel. Tako da to ni moje maslo (smeh).

Imate dolgoročne cilje ali se prepuščate toku?

Kar precej se prepuščam toku. Nisem tak tip ambicioznega človeka, ki bi si nekaj zadal za cilj in potem to žgal. Trenutno pišem scenarij.

Mi lahko zaupate kaj več?

Ne bi rad govoril, pa ne zaradi tega, ker je skrivnost, ampak ker nekako nerad govorim o svojem delu. Če preveč govorim o svojem delu, se ga naveličam.

Gre spet za film?

Film, ja. Celovečerni.

Ko končate nek izdelek, si ga potem še večkrat ogledate ali ga pustite?

Ne, celovečernih filmov sploh ne gledam več. Mogoče še enkrat ali dvakrat, ko je film predvajan na kakšni premieri, potem pa ne. Npr. Kruha in mleka ali Od groba do groba nisem videl od takrat, ko sta bila posneta. Če bi me sedaj nekdo vprašal, kako si sledijo prizori, sploh ne bi vedel. Pogledam si pa kdaj kakšen kratek film, ker me spravi nazaj v neko razpoloženje. Edina stvar, ki sem jo naredil in jo občasno še pogledam, je poezija.

Pesmi iz zbirke Lačna žival (2008) so zelo osebne; je bilo težko izdati ves material v pesniški zbirki?

Ta zbirka poezije je nastajala dolga, dolga leta. Sploh nisem imel namena delati zbirke. Samo občasno sem napisal kakšno pesem ali pa par naenkrat v enem tednu, pa potem spet kakšno leto nič. Ta zbirka je prerez enega mojega dolgega obdobja. Na koncu sta dva moja znanca to prebrala in sta mi predlagala, naj pesmi izdam v zbirki. To sem naredil in mi res ni žal, ker se mi zdi, da je to ena redkih stvari, ki mi veliko pomenijo v življenju.

Zaključila bi z mislijo, ki ste jo uporabili v filmu Od Groba do groba: »Pri šestih sem spoznal, da je bog vse, in lasje so mi šli pokonci.« Kaj oz. kdo je bog v svetu Jana Cvitkoviča?

Bog je vse. Je ena taka kozmična zavest. Spet je neumno misliti, da obstaja samo naša individualna zavest, to je res naivno in nesmiselno. Jasno je, da smo celota, vse, kar obstaja. Bog ni nekaj, kar bi se človek naučil v cerkvi. Je pa ta citat moj najljubši in ga bom uporabil sedaj že v tretjem filmu.

[gimngblog-blog]

Smrt posameznika je tragedija

Kolja Širok

»Smrt posameznika je tragedija, smrt milijonov pa samo statistika.« Ta citat nekdanjega sovjetskega predsednika Josipa Stalina bi lahko našli tudi v mislih literarnega junaka v romanu realističnega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega z naslovom Zločin in kazen. Roman pripoveduje o študentu prava Rodji Raskolnikovu, ki zaradi denarne stiske, predvsem pa v svoji prevratniški ideji zagreši dvojni umor. Zaradi posledic tega dejanja protagonist v svoji duši doživlja velikansko shizmo, in sicer tako, da del njegove duše prezira ter obžaluje to dejanje, del pa ga po makiavelističnem načelu opravičuje, saj  v umorjeni zastavljalki vidi simbol bogate ruske aristokracije in meščanstva, ki živi na račun obubožanih.

 Raskolnikov se skozi velik del romana spopada s svojim prepričanjem o dveh razredih ljudi. V prvi razred postavi t. i. nadljudi, ki jih ima za heroje kljub zločinom ki so jih zagrešili, v drugi razred pa postavi navadne smrtnike, ki jim je z zakonom prepovedano ubijati. To trditev pa utemelji tako, da za primer postavi Napoleona, ki je, kljub temu da je v smrt poslal tisoče ljudi, veljal za heroja, saj je zgradil imperij. Samega sebe uvrsti v razred nadljudi, saj predpostavlja, da je njegovo dejanje dobronamerno. Takoj po zagrešenem zločinu se začne njegova osebna preobrazba, ki je najbolj očitna na koncu romana, ko se Raskolnikov zateče k veri.

 V tej točki si pisatelj postavi vprašanje, zakaj bog dopušča, da se slabe stvari dogodijo dobrim ljudem. To vprašanje je povezano z usodo protagonista romana, saj je Raskolnikov dober človek, ki je bil zaradi situacije, v kateri se je znašel, prisiljen storiti zlo dejanje. Zaradi tega trenutka slabosti Raskolnikov doživlja shizmo v svoji duši ter kazen v delovnem taborišču v Sibiriji. Njegovo dejanje se je v očeh zakona izrazilo kot neupravičen umor starke in njene sestre, v njegovih očeh pa umor oderuške Aljone Ivanovne vsaj nekaj časa ostane upravičen, saj je želel pomagati revnim ljudem.

 Ampak ali je res to, kar je nekoč dejal pisatelj, da je v svetu brez boga vse dovoljeno? V našem vsakdanu lahko opažamo, da naš svet zaradi vsakodnevnih obveznosti postaja vedno bolj svet brez boga. To lahko opazimo v naraščajočem številu mladih, ki popivajo ali posegajo po najrazličnejših drogah. Ti ljudje se kmalu znajdejo potisnjeni na rob družbe prav tako kot protagonist. Posledično pa postanejo lahke tarče raznih kriminalnih organizacij, ki jih prepričajo, da prav tako kot Raskolnikov opravljajo zločine, misleč, da delajo pravo stvar, ki se bo odražala v obliki boljšega sveta. Žrtve teh zločinov imajo vedno svojo zgodbo ter ljudi, ki jih imajo radi. Vsak zločin, ki terja človeško življenje, je tragedija – ne glede na cilj.

[gimngblog-blog]

Alamutu na maturi v bran

Nejc Rožman Ivančič

Čas kislih kumaric se je letos očitno pričel že pred poletnimi dopusti. Med prvomajskimi počitnicami se, kot kaže, ni zgodilo nič zares pomembnega in je slovenskemu žurnalizmu prišel prav naslov maturitetnega eseja iz slovenščine, ki so ga novinarji pograbili kot suho zlato za svoje kontekstno okrnjeno in zelo samovoljno tendenciozno poročanje. Obesili so se na eno samo besedo iz naslova (samomor) in jo uporabili za prognozo o njenem usodnem vplivu na suicidalnost slovenske maturantske mladine. (Upam, da letošnja rekorderska maturantska četvorka ne bo veliki skupinski samomor, če je že velika manifestacija pobanaljenja slovenskih maturantskih mišk in mišjih samčkov generacije fitnesjugend z instagramskim miškom Mikijem na čelu.) Nihče ni niti poskusil razmisliti o aktualizaciji besedne zveze »kolesje sistema«, ki je očitno zmlelo pod seboj sleherno zdravorazumsko presojo in povleklo žurnaliste v sistem nekritičnega kopiranja in lepljenja.

Oprostite, ampak tudi sam sem leta 2003 maturiral z nalogo iz Alamuta ter Zločina in kazni, pa se še nisem usamomoril in tudi sekire ne vihtim nad glavami oderuških stark. Septembra letos bo minilo deset let, odkar v zbornici namakam v skodelico kave šolmoštrski kruh in v času med dvema odmoroma poskušam z dijaki ob razlaganju besedotvorja ali eksistencializma tupatam spregovoriti tudi o protireformaciji, sifilisu, posilstvu, detomoru, holokavstu, kolaboraciji, homoseksualnosti, vojnih zločinih in samomoru. Vse to najdem v literarnih delih (ne prebiram bulvarskih revij). Ne boste verjeli, ampak v sodobni šoli pri pouku slovenščine ne poznamo prepovedanih tem.

Alamut je roman, ki ga po učnem načrtu običajno obravnavamo v 3. letniku gimnazije. Slabih izkušenj z njim nimam, tudi kolegice ne poročajo o kakem hudem dijaškem afrontu v razredu ob njegovi obravnavi. Resnici na ljubo: Alamut je edini slovenski roman, o katerem moji dijaki pogosto poročajo, da so ga med poletnimi počitnicami prebrali po lastnem izboru in jim je bil všeč. Sam sem ga, če naj bom popolnoma iskren, kot srednješolec prebral zlasti zaradi erotičnih prizorov v rajskih vrtovih, pod vtisom znamenitega 11. septembra 2001 pa smo ga maturantje leta 2003 sprejemali s precejšnjim interesom. Vsekakor je to roman, ki se kar ponuja za problemsko obravnavo. Manipulacija z ljudskimi masami, zaslepljenost, ujetost v kolesje sistema, igra videza in resničnosti, makiavelizem, nihilizem – polno prgišče večno aktualnih problemov! Alamut je dokaz, da »krasni novi svet« ni le svet distopične prihodnosti, temveč tudi preteklosti, apokalipsi pa lahko vsaj začasno utečemo, če razmišljamo, razpravljamo, primerjamo, vrednotimo/presojamo … K vsemu temu pa maturitetni esej spodbuja (no, vsaj želim si, da bi čim bolj spodbujal k zahtevnejšim »operacijam« in čim manj h goli reprodukciji, kakor se je usidralo zadnja leta). Zato je potrebno žurnaliste okarati!

Besedo »samomor« so vzeli iz konteksta: čeprav nisem videl inkriminiranih esejskih navodil, sem prepričan, da letošnji maturitetni naslov v sklopu navodil nikakor ne vzpodbuja k samomoru in da samomora ne ponuja kot rešitev, temveč problematizira žalostno dejstvo, da nekateri literarni liki iz letošnjih maturitetnih romanov edini izhod iz »kolesja sistema« najdejo v samomoru. Kontekst je seveda družbeno nasilje, ki posameznika sili v samodestruktivno ravnanje. O tem je bilo po mojem potrebno razpravljati. Povzpeti se na Al Araf in ne ostati nevedni fedai pomeni uiti reprodukciji in oprijeti se presojanja, brati med vrsticami, ovrednotiti kontekst. Prehuda naloga za slovenske žurnaliste in publiciste?

[gimngblog-blog]

Kako se je absurd ugnezdil na šolskih hodnikih

Luka Černe

V prejšnji kolumni sem se dotaknil učencev in njihovega odnosa do profesorjev. Danes se stvari lotevam iz drugega konca. Zmotila me je naslednja situacija.

Miroljubno sedim na klopci na šolskem hodniku pred učilnico 8. Ura je 7.35. Ker sem vstal ob 5.30, se trudim še vsaj za nekaj minut zapreti oči. Na črti od telovadnice do zbornice, kjer se bo kasneje trlo okoli dvesto učencev, vidim deset ljudi. Njihova hitrost je primerljiva s pandami. Zazrem se na sosednjo klopco. Na njej sedi učenec, ki ga ne poznam, in rešuje vaje za matematiko. Na drugi strani hodnika sedi dekle, verjetno njegova sošolka, in nekaj tipka na telefon. Vse je spokojno. Pa gre mimo prva profesorica, na glas pozdravi in se nasmehne. In gre mimo druga, ki le bežno pozdravi. Pri tretji se ustavi.

Dekletu, ki sedi na tleh, ukaže, naj vstane. Dekletu sprva ni jasno, kaj se dogaja, saj so njeni možgani še v delno spalnem načinu. Kaj se dogaja, ni jasno niti meni, ki sem dokončno zbujen, pa tudi fant z vajami je videti rahlo izgubljen. Dekle vstane. In profesorica gre dalje svojo pot, kot da se ni nič zgodilo. Dekle, jaz in fant pa samo začudeno gledamo za njo.

Samo trenutek. Ko se čez nekaj sekund vsi trije vrnemo v realnost, se mi porodi vprašanje in zamegli vse ostalo: zakaj je učenka morala vstati? Vprašanje mi ne da miru. Kljub temu da, se mora profesorje ubogati, to ni zapor. In stvar želim izkusiti na lastni koži. Čez nekaj dni se pokaže priložnost. Tistega jutra sem bil še posebej navdahnjen z energijo za spreminjanje sveta. Ko slutim, da se bo prikazala profesorica, se namerno usedem na tla. Glej ga zlomka, čez nekaj minut se pojavi kot temna senca na začetku hodnika. Pride do prve skupine dijakov, sedečih na tleh. Vstanejo. Nato pride do mene.

»Vstani!«

Zaspano jo pogledam. Vprašam, zakaj. Odgovor je enak prejšnjemu povelju. Ponovim: »Profesorica, zakaj?« Odgovor se glasi: »Ker smo ugledna ustanova.« Ugledna ustanova? Se torej ugled ustanove določa po tem, kje kdo sedi? Razumem, da se ugled položaja v javnih ustanovah določi po tem, na katerem stolčku oseba sedi, toda ali enako velja tudi za učence v gimnaziji? Naša šola po mojem skromnem mnenju ni tako zelo slabo predstavljena v svetu. Na državni ravni dosegamo zavidljive rezultate, mednarodno tudi skrbimo, da nas ne pozabijo. Torej šola kot institucija deluje. Je mogoče problem v meni?

»Ostali ne morejo hoditi mimo.« Ali res? Če izmerimo dolžino od mojih nog do stene pravokotno na hodnik, še vedno ostane 125 cm prostora za hojo. Joj, gospa profesorica, z vsem dolžnim spoštovanjem, toda ali ni dovolj? Ali samo ni dovolj vaše avtoritete v razredu in jo morate uveljavljati na šolskih hodnikih? »Zdaj lahko hodimo, kaj pa potem, ko bo dvesto ljudi na hodniku? Kako boš takrat sedel?«

»Ne bom.« Povprašala je še o mojem imenu, razredu in razredničarki. Odšla je naprej po hodniku, jaz sem obsedel na tleh. Kdo je bil idejni zmagovalec? Nihče, situacija je bila verjetno preveč absurdna za to. Vprašajmo se, kdaj se je sploh tej profesorici utrnila taka misel, ker verjetno ni edina, ki to počne. Zagotovo je v svetu veliko takih profesorjev, ki delajo enako. Spremenil jih ne bom, to tudi ni moj namen.

Govorijo, da avtoriteta profesorjev in učiteljev vztrajno pada. Ampak poglejte, kdo je kriv za to? Profesorji s takimi čudnimi idejami navadno želijo imeti v razredu popolno oblast. Strinjam se, da če je v razredu nemir, delo ne more potekati učinkovito. Toda ali je treba hladno in v tišini spremljati pouk? Ni čudno, da se šola nato primerja z zaporom. Saj so pravila ista kot tam. Snov je lahko še tako nezanimiva, toda od profesorja je odvisno, ali bo v razlago vključil dijake ali ne. Veliko lažje bi bilo z mislijo »Naučiti jih moram tako, da si vsaj 50 % zapomnijo že med poukom« in ne »To moram razložiti, tako ali tako se bodo učili doma«.

Nočem vam soliti pameti, verjetno vas je večina v tem poslu že okoli dve desetletji. Želim povedati samo to, da dijaki navadno izražamo to, kar nam daje profesor. Kjer je profesor šibek, ga bo razred prerasel. Kjer se obnaša, kot da je paznik v zaporu, bodo dijaki naredili vse, da iz zapora pobegnejo. Če profesor ne spoštuje dijaka, ne more pričakovati, da bi dijak spoštoval njega. In če na predstavitvi v gledališki dvorani nek profesor klepeta s svojim kolegom, pa čeprav potihem, naj ne pričakuje popolne tišine med dijaki.

Živimo v novi dobi. Tepež v šolah je odpravljen in odnos dijak – profesor je postal bolj oseben. Lahko se vrnemo trideset let v preteklost in profesorji bodo s težavo ohranjali mir, lahko pa se tem novim generacijam vsaj malo približate in v njih vzbudite zanimanje za predmet. Druga možnost je težko izvedljiva, toda za prihodnje generacije verjetno znosnejša. Tako bo lažje vsem. Tudi mi smo ljudje.

[gimngblog-blog]

Vse, kar sem, je moj jezik

Nastja Vodopivec

Jezik je živa stvar. Že od začetka človeštva je povezoval ljudi. V zgodovini se je jezik razvijal, spreminjal in danes poznamo več tisoč jezikov. Znano je, da so določeni jeziki tudi izumrli, ko jih nihče ni več znal govoriti, zato je prav, da se razvijamo in govorimo v svojem jeziku ter ga s tem ohranjamo. S številnimi pesmimi, ki so nastale, še preden so jih zapisali, se lahko s ponosom predstavimo na vsaki kulturni prireditvi. Ljudje jih recitirajo, deklamirajo in pojejo. Ljudske pesmi nas bogatijo, za vsak običaj in praznik lahko najdemo primerno.

Slovenci smo že večkrat v zgodovini doživeli, da je bil naš jezik zatiran in prepovedan. Vendar je bila zavest ljudi dovolj močna, da se je slovenščina ohranila. Kako uničiti narod? Tako da mu izbrišeš zgodovino. Ko mu izbrišeš zgodovino, mu izbrišeš jezik. Če izbrišeš jezik, izbrišeš kulturo, njegovo identiteto. Tudi to je eden od možnih genocidov. Ki se mu je nemogoče upirati, ker tam zunaj ni oprijemljivega sovražnika, kakršnega so imeli Slovenci v 10. stoletju, in ne grožnje ponemčevanja v Jurčičevem in Levstikovem času. Ne, danes se kulturni genocid dogaja nezavedno in k temu razkroju kulturne identitete pomagamo vsi. Najprej že z ignoranco, z omalovaževanjem vsega, kar naj bi bilo »naše«. Razprodajamo svoja podjetja, blagovne znamke, identiteto, razprodajamo svoje znanje, svoje talente ali jih preženemo čez mejo. Vem pa, da se slovenščina zelo razlikuje od drugih jezikov. Za tujce je zelo zahtevna, tudi zaradi dvojine. Če rečeš v angleščini besedo kiss, se tvoje ustnice raztegnejo, če pa rečeš po slovensko poljub, ga z ustnicami tudi oblikuješ. Če primerjamo besede, se ustavimo pri imenih različnih trgovin, ki nosijo tuja imena. Zakaj ne nosijo slovenske trgovine slovenskih imen? Med množico tujih imen se počutiš skoraj kot tujec, čeprav si doma v Sloveniji. Nič nimam proti, če se v slovenskem jeziku uporabljajo prevzete besede, ki jih tudi sama velikokrat uporabim (npr. kul, okej, nice, ful), seveda pa to ne pomeni, da bom pozabila na knjižni jezik. Še naprej ga bom uporabljala na javnih mestih in tako izkazovala spoštovanje do njega. Menim, da bi slovenstvo brez narečij takoj propadlo. Imamo tudi sosede iz Hrvaške, Madžarske, Italije ter Avstrije, tudi ti znajo povedati kaj pa slovensko in tudi mi poznamo nekaj njihovih besed. Besede o pomenu naše kulture in jezika zvenijo bolj prazno in nesmiselno kot kdaj prej: ker so tako v neskladju z dejanji. Pisana slovenska beseda od osamosvojitve na trgu nikoli ni imela manjše vrednosti. Na odnos države do ustvarjanja v slovenskem jeziku med drugim kažejo tudi sramotno nizki honorarji za knjigo, za članek, kritiko, esej ali dramo. Kulturniki so v zavesti Slovencev postali nič drugega kot zajedavci, ki se zajedajo v državni proračun. Nove generacije ne vidijo prihodnosti v slovenskem jeziku; kako bi tudi jo, če je ne vidijo tisti, ki jo vodijo.

Jezik je na nek način zrcalo človeškosti. Z njegovo pomočjo lahko slikamo svet, ki nas obdaja. Ne moremo in ne smemo pozabiti, da je jezik zvest spremljevalec našega vsakdanjega življenja. Uporabljamo ga ves čas, ker je z njim veliko lažje vzpostaviti sporazume. Ne pozabimo torej  na njegovo posebno plast, jezik zapeljivosti in intimnosti. Bolje je, če se z zmanjševanjem ne pretirava preveč, da se jezik ne bi skrčil. Slovenščina nam pomeni dom in zavedanje, da bomo obstajali, dokler bomo govorili, mislili in brali v slovenščini.

[gimngblog-blog]

Šolski zvezek

Anja Gruntar

Malo berem ali – bolje rečeno – premalo. Več bi morala. Precej humorno, kajti glagol »moram« lahko uporabim le za rojstvo in smrt. Vse ostalo si želim. Vsak človek si v življenju nekaj želi. Razlika med nami je le v tem, kdo je za uresničitev tendenc pripravljen kaj postoriti, se čemu odreči in kaj premagati.

Torej: želim si več brati.

Izgovor »nimam časa« me kot sonce zaslepi in postanem slepa v popolnem brezdelju. Za zaščito si nadenem sončna očala, čeprav je škoda že storjena. Čas zapravljam za brezpredmetne opravke, ki se jih po vsej verjetnosti čez leta ne bom spominjala. Čas beži in znjim bežim tudi sama. Bežim v bizaren svet, kjer ni fikcije (vsaj dopustljiva ni), zgolj gola resnica, polna absurdov in filistrstva. Kulisa življenja je neunklonljiva ljudem, ki bi iz sebe kaj naredili, se izobraževali, postali intelektualci. Zameglijo nas lenoba, naivnost in konformizem. Zapravljamo čas z besedami kot: »Ah, kaj hočeš, tako pač je«. Ali pa – še boljši primer najstniškega besednega zaklada – »Pusti času čas«. In se nič hudega sluteč znajdemo v temni ulici ravnodušnosti ter sprejmemo tisto, kar se nam po lastni presoji zdi, da MORAMO sprejeti.

Pred branjem Šolskega zvezka Agote Kristof sem pozabila na zadovoljstvo, katarzo, refleksijo. Ta roman je spet obudil zgoraj navedene občutke. Zavestno me je spomnil na to, kako ničevi smo ljudje. V svetu brezvezne tehnologije in odvečnih reči kompliciramo in z vsakim dnem ustvarjamo probleme tam, kjer jih ni: v glavi, seveda. Kar je tragikomično: da po prebranem ne vem, kdo je srečnejši, mi ki imamo vse, ali oni, ki hrepenijo po stvareh, ki se nam zdijo samoumevne?

Ne spoštujemo samih sebe, še manj pa ljudi okrog nas. Ničesar ne cenimo. Postajamo klavrni. Hladni. Brezčutni. In življenje okrog nas počasi teče, ne da bi ga zaužili. Ne vemo, zakaj smo tu, kaj delamo, in najhuje je to, da ne vemo niti tega, kdo smo. Vstajamo, dihamo in »uživamo« v lastnih koristih. Stvarnost je zlagana. Človek ni človeški. Je le bitje, ki živi, zato da preživi. Ne gledamo na skupnost, gledamo zase in nase. V nasprotnem ne bi bilo vojn. Ne bi štela ugled in poznanstvo, ampak znanje in iznajdljivost. Manj trpljenja in bolečine. Manj krvi in solza. Manj strupenih oči, s katerimi se vsak dan spogledujemo. Manj ljubosumja. Manj nečimrnih hudodelnih dejanj in nasilja. Manj grdega, več lepega.

V naglici življenja sem pozabila na krutost ljudi. Človek se spozabi in ne daje več opazk o pomanjkljivosti sveta. Morebiti smo ta pomankljivost prav mi sami? Tako imenovani ljudje? Brezobzirno živimo to, kar MORAMO živeti. Brez sočutja in čutenja.

Relevantnost branja je po mojem mnenju v razmisleku in domišljiji. Večina ljudi, ki zbrano bere z srcem, si predstavlja pravkar prebrano. Posledično nam to širi obzorja domišlije in s tem lahko okušamo avtorjevo zamisel. Ob Šolskem zvezku si ni težavno predstavljati, saj o dogodkih poroča življenjsko, realno in objektivno. Opisuje stvari take, kot so. Prav to je problem moje predstave. Saj sem se srečala z gnusom, spoprijateljila z gnevom in patološkost je postala moja bežna znanka. Za trenutek ali dva sem bila primorana ustaviti se, vdihniti, zapreti oči in podzavestno izklopiti predstavo o prebranem. Tako gnusen, a skrati nepopisno dober občutek! Šele takrat sem se zavedla, kaj zamujam s tem, ko ne berem. Toliko vprašanj, toliko otožnosti in navidezne utopije.

Brat biča brata, da bi natreniral sprejem bolečine. Sprejeti seksualne usluge za mir. Biti s psom za občutek potešenosti. Nuditi oporo naivnim otrokom za lastne koristi. Za občutek »biti boljši jaz«. Človek pozabi, da so te teme aktualne. Pa tudi če se ne bi, ljudje pozabimo na krivice, storjene drugim. Le (pre)slišimo jih in spokojno živimo dalje. Kaj bi se sekirali, če se ne dogaja nam? Sebičnost. V svojem modelu sveta si važen ti in samo ti. Če je svet iluzija, je to edina sprava preživetja. Ampak zakaj, če izražamo prekrit pohlep, smo tako galantni? Zakaj mirno in tiho gledamo hudodelstva, katerih prisotnost omejuje našo resnično srečo? Morebiti zato, ker živimo tako, da pustimo času čas. In ko bo ta opravil svoje, bodo nečimrnost, hudobija, pohlep in hinavščina zbežale. Na žalost ali pa na srečo nas takrat ne bo več.

Namesto trdne volje lažna želja. Namesto pobude smiljenje samemu sebi. Namesto sprememb slabšanje stanja. In zato smo tam, kjer smo, zato delamo, kar delamo, in zato smo to, kar smo. O tem, kdo si ti, pa odločaš sam. Brata sta se odločna in v brezizhodni situaciji odločila. Bila sta belo v vsej črnini.

[gimngblog-blog]

Bolj skrajno od skrajnosti: “Ljudožerci so siti ljudi.”

Gregor Strniša: Ljudožerci. Režija Ivica Buljan. SNG Drama Maribor.

Tilen Oblak

Tam, kjer se končajo nebesa, se začne pekel. Če si ob tej povedi predstavljamo, da se na koncu življenja, ki ga živimo po lastni volji in v skladu s svojimi cilji, ki nam predstavljajo nebeško zadoščenje, spustimo v pekel, ki ga začrta smrt, ne glede na to kakšni ljudje smo bili: pošteni, lahkomiselni ali kruti, in ali smo s posluževanjem egoističnega služenja sebi poteptali in požrli (v Ljudožercih dobesedno) večino ljudi, ne glede na to, v kakšnih odnosih smo z njimi bili, si verjetno ne moremo misliti, kako je, če se s smrtjo v pekel spustimo že iz samega pekla – težko predstavljivo, a mogoče. Dejstvo je, da za življenjski pekel niso krive okoliščine ali zunanji dejavniki. Odvisno je od volje posameznika. Kar šteje, je njegovo vrednotenje življenja. Če ga gledamo kot sistem, kjer je vse, kar šteje, vlaganje vase, bomo slej kot prej razočarani – naša idealistična želja nam ne bo dala miru in počutili se bomo ujeti, in ko se bomo ujetniki poskušali odrešiti okov, bomo reagirali izprijeno in apatično in to prenašali na svet okoli sebe. Tako smo že prišli tja. Najhuje je, da tega, da ravnamo narobe, v pošastni ekstazi ne bomo sprevideli. Morda nas bo celo zabavalo in nam dajalo kratkotrajni užitek, da smo močne osebnosti in da se nam cilj lahko izpolni in v tem venomer vztrajamo.

Poetična drama Ljudožerci avtorja Gregorja Strniše v režiji Ivice Buljana nam skupaj s petnajstimi odličnimi igralci skozi groteskno in pošastno zrcalo poskuša prikazati, kako si sami krojimo svojo usodo. Dotakne se problematike družbe in njenega egoizma in sadizma ter krutega cikla propadanja in zlorabljanja človeka ter njegove svobodomiselnosti in dostojanstva. V duhu moralitete nam da vedeti, da dobro na koncu vendarle premaga zlo (čeprav v predstavi pozitivnih likov skorajda ni).

In če prvotno mislimo, da bo smrt le rešitelj grešnih likov, smo se zmotili – z njo se pravzaprav šele začne –, in to dobesedno. Jurij Drevenšek nas kot Smrt z električno kitaro in vsakdanjim kostumom (vse nas čaka) s pomočjo temačnega vzdušja pesmi prizemlji z mislijo »Na moj ples boste vsi prišli nekoč«. Nato izgine, a misli na njegovo vlogo ne spustimo do zadnjega trenutka. In tako tudi je: Smrt nam vedno diha za ovratnik – vemo, da bo prišla po nas. Ne vemo pa, kdaj, in tako smo tudi ob ogledu predstave vznemirjeni v pričakovanju, kdaj se bo ponovno prikazala …

Nato vstopimo v dogajanje. Postavljeno je v kapelo, »božji hram«, kamor se zateče na prvi pogled nedolžna petčlanska družina. Sestavljajo jo oče Peter Pajot (Vladimir Vlaškalič), napol gluh brezbrižni mesar brez empatije in usmiljenja, njegova volčja žena Matilda (Ksenija Mišič) ter hčere, za katere se pozneje izkaže, da nimajo kakšne druge funkcije kot to, da so »vaba« za poželjive moške, s katerimi nato družina obeduje. Vseeno pa so zaslužne za marsikateri zaplet dramskega dogajanja. Tu so Marta (Mateja Pucko), najstarejša hči, glasna in neprištevna, Majdalenka (Ana Urbanc), radoživa in fatalna ženska, ki se ji nihče ne more upreti, in najmlajša Marija (Nika Rozman), prežeta z božjimi načeli. Z njimi pa pride Pajotov pomočnik in kuhar Florjan Falac (Alojz Svete).

Vrhunska in pretresljiva predstava se nam za začetek vtisne v spomin že z odlično scensko postavitvijo: seno na tleh ustvarja vtis podeželja. V ozadju visi slika Martina Luthra Kinga ml., ki aludira na boj za človekove pravice. Na sredo odra je postavljen križ, sestavljen iz hladilnikov in štedilnikov slovenskih podjetij, ki nas opominja na ljudožersko potrošništvo. Grozo nam vzbudi napitek iz človeške krvi, ki ga iz plastenke kokakole nenehno pijejo liki, s čimer se ustvarja grotesknost prepleta ogabnega in okusne priljubljene sladke pijače. Ne smemo pozabiti na peklensko kripto, enega najpomembnejših elementov, ki je postavljen globoko v parter med publiko. Ko igralci odhajajo v kripto, odprejo četrto steno ter nam dajo vedeti, da nam je podoba skrajnega zla neverjetno blizu in se lahko že z najmanjšo napako spustimo v pekel.  Čeprav bi si mnogi zatisnili oči pred istovetenjem s tem dejstvom in tudi z liki predstave, se je mogoče še kako zamisliti. Pomembno vlogo odigrajo tudi glasba in odlični songi igralcev, ki se nam vtisnejo v spomin in nam kažejo, da smo globoko v sebi enako pošastni kot dramski liki.

Peter Pajot in Florjan Falac, klovna, simbola norosti in hudobije, okoli katerih plešejo liki, s katerimi manipulirata ali pa so njune žrtve, sta osrednji dramski osebi. Odlična Vladimir Vlaškalič in Alojz Svete upodobita brezbrižneža, ki se dopolnjujeta in v svoji nasilni obrti ne vesta, kaj je empatija. Za Pajota bi lahko rekli, da za svoja dejanja nikoli nima najmanjše slabe vesti – ne bo se pokesal ali prenehal s svojim zločinskim početjem. Proti koncu predstave sam izjavi, da najprej žremo druge, nato nam ne preostane nič drugega in sesamo same sebe, dokler v grobu ne postanemo črna luknja, kar bi lahko pomenilo, da se v osnovi vedno hranimo z drugimi, da bi dosegli svoj cilj ali se povzpeli na višji položaj; ko pa nam kmalu zmanjka opore ljudi, ki jih teptamo za svoj doseženi cilj, nenadoma postanemo ogromna črna luknja, ki vsrkava do neskončnosti – čeprav ljudi, ki so nam blizu (v tem primeru ženo, hčerko in pomočnika, ki jih Pajot v navalu egoizma brezbrižno ubije, da nahrani svojo rit, kar Vlaškalič odlično odigra); na koncu požremo celo same sebe. Peter Pajot, ki je tudi sinonim za hudiča, katerega pekel je črna mesnica, v vsej svoji zlobi goji egoizem in prebuja mehanizme brezbrižnosti in krutosti pri vseh družinskih članih (roko na srce: ni mu treba vložiti veliko truda). S svojo zlobo polni njihove duše z grehi, ki se nalagajo in kopičijo v njih, na koncu pa že ti grehi obvladajo osebe in zdi se, da jih še Smrt ne bo odrešila bede, v katero so potopljeni, temveč bodo mrtvaški ples plesali v bolečini in v središču pekla, kjer so hudiči ubijali druge.

Na drugi strani imamo Falaca, kuharja ki je za razliko od Pajota vsaj malo bolj empatičen in negotov glede zlih dejanj, ki jih počne s Pajotom. Razpetost med družbenimi normami in zadovoljitvijo lastnih potreb ter preostanki človečnosti v nas je glavni konflikt mojstrovine in se najbolj kaže prav pri Falacu: na eni strani se poskuša držati družbenih norm, na drugi strani pa iz lastne požrešnosti sodeluje s Pajotom, saj mu drugega ne preostane – slep je na eno oko in vidi vsak dan slabše. Toda za razliko od vseh likov v družini, ki so slepi, je Falac slep le na eno oko, z drugim pa vidi. Ampak ker drugače ne vidi svoje prihodnosti, se ne poslužuje budnega očesa, s katerim vidi pravičnost v morali, ter se z drugim venomer slepi – kot mi, ko kaj počnemo za svojo korist.

Foto: Damjan Švarc, vir: http://www.sng-mb.si/

Pajot pa, ki je gluh na eno oko, ne sliši trpljenja drugih ter je gluh za ideje, jok in čustva drugih. Uboga samo svoje nagone ter svojo lakoto. Njegova družina bi bila lahko čisto običajna družina, ki skrbi zase in za svoje preživetje v težkih časih. Lahko bi rekli, da je družina v Ljudožercih omiljena verzija družine v Möderndorferjevem Infernu. Vendar bi lahko ugotovili, da ljudožerski družini kljub revščini sredi vojne vihre ne primanjkuje prav veliko. Dobro vidijo v zlu ter že na samem začetku komaj čakajo, da se prikažejo žrtve za obred, ki jih zapeljejo privlačne hčerke, mati Matilda pa jih poleg očeta nenehno spodbuja ter se tudi sama vlači z drugimi moškimi ter se vede nemoralno, a Pajota to ne moti, saj je z njo že iz same navade, česar je veliko tudi v realnosti (ali ljubezen sploh še kaj velja?).  Z žrtvami seveda ne čakajo dolgo (tako kot tudi nam ni treba) – in že takoj na začetku spoznamo žrtve ljudožerske družine: Srčev fant (Viktor Meglič), njegova mati Pikova dama (Irena Varga) in njen mož Pikov as (Kristjan Ostanek), hedonistični kvartopirec. Kot nam povedo že njihova imena, kanibali z njimi razpolagajo kot s kartami in se med igranjem kanibalov z njimi sploh ne zavedajo, kako močno so zmanipulirani, niti takrat, ko se obupana mama sprašuje, kje je njen (takrat že kruto pokojni) sin ob tem, ko od »prijaznega« Pajota vzame klobase, izdelane iz njenega ljubega sina, ter na grotesken način sporoča, da gre tukaj ljubezen dobesedno skozi želodec ter nas lahko spomni tudi na vojno, ki vihra zunaj ter terja naše otroke, starše in nas same. Prizemlji nas tudi s tem, da naj gledalci ne pričakujemo kakršnekoli ponujene rešitve ali upanja, ampak smo obsojeni na vojno, ki divja zunaj, ter na krutost kanibalske družine, ki nam daje vedeti, da se tema dvema cikloma pošastnosti še dobri dve uri ne bomo izognili, ter nikakor ne kaže na to, da bi dobro lahko premagalo zlo oz. da dobrega praktično ni. Marija namreč pove: »V temnem svetu smo si sami svoja luč«, vendar si s kopičenjem zasenčimo svetlobo, ki jo oddajamo, in potem smo samo še obsojeni na življenje, ki nam je usojeno, saj naša luč ne sveti več.

Vrhunska in več kot zaslužena dobitnica Borštnikove nagrade je Ana Urbanc v vlogi radožive Majdalenke, ki se brez slabe vesti zapleta v razmerja z moškimi ter jih pripelje domov v klavnico. Odlično je prikazana Majdalenkina fatalna in manipulativna plat pri zapeljevanju ob balkanski glasbi z vulgarnim in le površinskim odnosom z družinskimi člani. Njene seksualne strasti in hiperaktivni karakter se kažejo v neprestanih družinskih incestih, ki izvirajo iz družinskih grobosti, nasilja in vulgarnosti. Hkrati so ena temeljnih not prave poetične drame (estetika grdega) ter nam kažejo na navidezno povezanost družinskih članov in tolažbo v lastnem propadu (lahko rajanje hudičev), ki so si ga začrtali s pokvarjenostjo in požrešnostjo.

Majdalenka se začne spuščati v globino, šele ko se zaljubi v laškega Tenenteja (Jurij Drevenšek), ki je krutemu oficirju (Matevž Biber) bolj kot v pomoč pri delu (tudi seksualni) suženj brez kakršnega koli ponosa in morale, kar nam kaže odnos Nemcev in zasužnjenih Italijanov sredi vojnega časa. Ko se na koncu zaradi zvestobe do oficirja, s katerim imata tudi razmerje, Tenenteju porodi slaba vest, Majdalenka konča s smrtjo, ki si jo je napovedala sama s pomočjo pretresljive pesmi o punčki iz svojega otroštva (»Moja punčka si bila, cvilila si ko mucika«). Njena izjemna vloga je nato opazna še v končnem prizoru mrtvaškega plesa, ki se v duhu zabave sprevrže v slovensko rajanje ter nas postavi pred vprašanje, zakaj smo morali prenesti toliko prelite krvi v zameno za banalnost, ki se skriva v vsakem od nas.

Odlična je tudi vloga Nike Rozman kot Marije, najčistejšega in najbolj nedolžnega bitja družine, ki – kljub temu da se ves čas vztrajno poskuša pokesati svojih in družinskih grehov – umre prva in najbolj tragično. Igra Rozmanove je več kot fantastična – na odru je tako prisotna in hkrati tako odsotna –, nima vpliva na družinske člane, tudi najmanj govori: je kot žival v agoniji, a vendar iz malo naredi ogromno in na gledalca prenese tisto majhno iskrico dobrote, ki je ukleščena med zlom. Spremljanje njene vloge je daleč od ugodnega, saj jo skozi celotno dogajanje opazujemo pri neumornih poskusih samomora, ki ji nikoli ne uspe – vedno jo nekdo prekine in njen obup je še večji (zlu se ne moremo izogniti, niti ga končati). Le zlo lahko pokonča nas, kar nam poudarja tudi zadnji, fenomenalni prizor, v katerem je Marija še živa in s petjem ter plesom na mizi svojemu očetu napove smrt (»Drevo zeleno, nekdaj posekano, padlo boš na zemljo«) in jo on ubije. Marija je tragičen lik, ki niti ob smrti ne doživi očiščenja – kako bi ga le ob taki nemoralnosti družine, ki pritiska nanjo – in kljub čisti duši ne bo odšla v nebesa: kesanje ne pomaga – pojedla preveč mesa, da bi se vsega oprala.

Aktualnost Ljudožercev se nikoli ne bo končala. Vsi smo krvavi pod kožo in vsi se lahko poistovetimo s tem, da se priložnostno za izpolnitev svojih motivov hranimo z drugimi, dokler nam ne zmanjka opore in brezglavo poiščemo nove žrtve, da bi nam ustregle. Aktualizacija se kaže tudi v tem, da je dogajalni čas pravzaprav večnost: zunaj vihra 2. svetovna vojna, a Majdalenka navija glasbo na telefonu. Kolikor si prizadevamo in se slepimo, da se bo egoizem enkrat končal in bomo vsi uvidevni do ostalih, toliko se lahko ob koncu predstave zavemo, da nimamo prav. In prav Ljudožerci, ki so metafora za kapitalistične odnose in iztiskanja golega kapitala iz tujih življenj, so povečevalno steklo za vse nečednosti, ki jih za svoj boljši jutri povzročamo iz dneva v dan. 

[gimngblog-blog]

Popolni ljudje

Iza Kranjc

“Ni prav, če si presuh, ni prav, če si predebel. Bila sem oboje. Mediji pravijo, da očitno ne moremo zadovoljiti nikogar, zato predlagam, da nehamo poskušati.”

Jennifer Aniston

Sama še nikoli nisem bila v tej vlogi. Ko si vsak dan na očeh vsem, mediji spremljajo vsak tvoj korak. Se mi zdi grozno? Da. Lahko to spremenim? Ne.

Si to želim spremeniti? Ne vem. Vem pa to, da imajo znane osebnosti in mediji določeno odgovornost do sporočila, ki ga oglašujejo. Ljudje se namreč zgledujejo po njih. Tudi sama sem se, in sicer do nedavnega, ko mi je postalo jasno, da nihče ni popoln. Ljudje se samo pretvarjajo, da so, ko napihujejo dogodke, ki so pozitivni, ter prikrivajo slabe. Pozorni moramo biti na to, ali so ti »dogodki« sploh resnični.

Od nekdaj je bil na dekletih in ženskah pritisk, da izgledajo moderne. Nekoč so morale biti baročno zaobljene, ker je to pomenilo, da so bogate, saj si lahko privoščijo dovolj hrane. Nato so morale izgledati kot fantje: androgine, kar v določeni meri velja še danes. Sicer pa je današnji lepotni ideal vitka ženska z nenormalno ozkim pasom ter ploščatim trebuhom, a s primerno veliko zadnjico in velikim oprsjem.

Lepotni ideali bodo vedno postavljeni tako, da bodo težko dosegljivi. Zato se mi zdi nepotrebno, da bi mlada dekleta jedla premalo, da bi imela vitka stegna, da bi se ubijala s 500 počepi na dan in nosila neumne pasove, da bi le prišla do videza, ki je trenutno v modi. Je večini medijev mar za zdravje in samopodobo deklet? Ni jim, gre jim le za denar.

Nekatere znane osebnosti se zavzemajo za sporočilo o pozitivni samopodobi, večina pa jih hoče le zaslužiti. Zato jih tako veliko promovira čaje za hujšanje in steznike in fotografije majhnih porcij na socialnih omrežjih. Tako jim oglaševalci plačajo, da jim delajo reklamo. Ne zavedajo pa se, kako velik vpliv ima to na mnoga dekleta in tudi fante.

»Če bom kupila ta čaj, bom izgledala kot ona.« Tega sama na srečo nisem nikoli rekla, sem pa videla posnetke na socialnih omrežjih.

»Moram se paziti, pridobila sem pol kile.« To je reklo vitko dekle, ki ga poznam. Z njeno postavo ni čisto nič narobe in je čudovita oseba na zunaj in navznoter, a nam je družba vcepila v glavo sprevržene lepotne ideale telesa, zato ima veliko ljudi občutek, da se mora po njih ravnati. Včasih sem bila ena izmed njih, a sem vesela, da sem se spametovala, saj ti to prinese le stres in nikakršne sreče.

Tako kot nam socialna omrežja kažejo, kakšni naj bi bili, so tudi koristne strani in posnetki, ki nam povejo, da ni vse črno-belo. Le najti jih je treba. Moramo se naučiti sprejeti, da nismo vsi enaki. Moramo pa se tudi naučiti, da pozitivna samopodoba ne pomeni, da se moraš, če si na primer debel, s tem sprijazniti, ker “tak pač si”. Da, moraš se spoštovati in se imeti rad, a tako, da se naučiš poskrbeti zase, za svoje telo in um. Zdravje je tisto, ki nam bi moralo pomeniti največ.

Želim si, da bi ljudje ugotovili, da popolnega telesa v resnici ni - najboljši približek temu je, da smo zdravi. Zdravje pa ni v videzu, zato je popolnoma jasno, da se zdravo telo razlikuje od osebe do osebe. Pomembno je, da se imata dve osebi radi, ker sta zdravi in se dobro počutita, ne pa zato, ker  sta videti tako kot tisti »popolni ljudje«, ki v resnici niso resnične osebe.

[gimngblog-blog]

Kačejedec

David

Kakšno vznemirjenje …

V temi in tišini skozi noč,

kakšno vznemirjanje …

Iščem in stopim se vate.

Kakšen strah v mojem srcu.

Toda ti si tako vrhunski!

Dam svoje življenje.

Ne za čast, ampak zate.

V mojem času ne bo nikogar drugega.

Zločin je način, kako poletim do tebe.

Še vedno sem v sanjah.

Kačejedec.

En dan greš skozi dež.

En dan ješ drevesno žabo.

Ta sodba ta preizkus za preživetje.

Za dan, ko uzremo novo luč ...

Dam svoje življenje.

Ne za čast, ampak zate

V mojem času ne bo nikogar drugega.

Zločin je način, kako poletim do tebe.

Še vedno sem v sanjah

Kačejedec.

Še vedno sem v sanjah.

Kačejedec.

[gimngblog-blog]

Šport in umetnost v mladostniški duši

Ani Rusjan in Matej Stanič

Vedno bolj očitno postaja, da se mladina premalo ukvarja s športom oziroma – bolje rečeno – s tekmovalnimi športnimi panogami. Pred nekaj desetletji je prenekateri mladostnik svoj prosti čas preživljal na igrišču, s prijatelji igral košarko, sodeloval v raznoraznih uličnih tekmovanjih in se ob tem zabaval. Dandanes se večina mladih sicer ukvarja z rekreacijo/telovadbo v želji po oblikovanju postave pri dekletih, pri fantih pa je cilj predvsem pridobivanje mišic. S tem pa se manjša število tekmovalcev v marsikaterem športu. Kar se tiče glasbe, pa je situacija ravno obratna. Večina mladostnikov se z glasbo ukvarja zaradi lastnih interesov, ne potrebujejo zunanje potrditve, da bodo drugi zadovoljni in ponosni nanje, ampak se glasbeno udejstvuje zgolj iz lastnega užitka in veselja. V glasbi posamezniki najdejo način izražanja, oblikovanja osebnosti in sproščanja.

 Šport in umetnost imata velik pomen pri razvoju vsake osebe. Od nekdaj je bila v človeku težnja po iskanju meja, zmogljivosti, obstajala je želja po ustvarjanju, s katerim je človek izražal svoja čustva. Danes se človek oziroma družba omejuje na cenene komercialne skladbe, ki jih avtor ustvarja zgolj zaradi lastnega dobička. S tem naziv umetnika drastično hitro izgublja svoj pravi pomen. Če slikaš, pišeš glasbo in se izražaš skozi umetnost zaradi denarja ali da boš zadovoljil čim večjo množico, potemtakem nisi umetnik, ampak zabavljač, žigolo. Umetnik je izključno tisti, ki ustvarja samo zase, če pa je njegovo izražanje všeč množicam – toliko bolje.

Na športnem področju smo zaradi videoiger, kjer lahko svojo kariero krojimo kar s kavča in živimo svoje sanje, da smo boljši v kateri koli športni panogi, postali konformisti. Veliko mladih se namreč zbere pri prijateljih doma z namenom, da igrajo nogomet, košarko … na ekranu, namesto da bi preprosto vzeli žogo v roke in odšli na igrišče. Vsaka vas ima namreč kak gol ali koš, sicer pa lahko tudi športnik požene svojo ustvarjalno žilico v pogon in si naredi svoj gol. Težava je v tem, da ne znamo več vztrajati. Ne cenimo lastnega vloženega truda za marsikaj, kar mladino dolgoročno poseda na invalidske vozičke. Šport, pa naj bo profesionalen ali amaterski, nauči osebo, da se postavi zase, ne obupa nad vsako malenkostjo ter spoznava, da bo trud slejkoprej poplačan.

Premalo se zavedamo dejstva, da nas je na svetu skoraj osem milijard in da je biti najboljši med vsemi praktično misija nemogoče, ne vemo pa, da je uspeh že to, da si nadpovprečen oz. da veš, da si v nekaj vložil trud zato, ker te to veseli. Poleg tega pa družba, ki ima za uspeh oz. merilo za to, da si dober, le blišč medalj, kar še stopnjuje odpor mladine do športa: zakaj bi se namreč trudil, če ne bom nikoli na stopničkah? Populacija ljudi je v vsakem športu izjemno velika in za izjemne športnike označiti samo tiste tri na stopničkah je neumnost. Nekdo je lahko zase zmagovalec, že če se na tekmovanje uvrsti, premaga tremo ali v določenem času napreduje vsaj toliko, kolikor si je zadal za cilj. Že to, da si stoti na svetu, pomeni, da si boljši od 99 % vseh ljudi. Merilo pa sploh ne bi smeli biti uspehi, ampak na prvem mestu veselje. Užitek naj bo motivacija za tvoj napredek; če pridejo še rezultati, je to le dodana vrednost kvalitetnemu preživljanju časa s športom. Podobno pa je tudi z umetnostjo.

Vsaka dobra mera aktivnosti je za človeka pozitiven dejavnik pri njegovemu razvoju. Spodbuja nas k trudu, spremembam in prilagajanju oviram. Nekateri svojih zmožnosti ne izkoriščajo in se raje prilagajajo trendom, se modernizirajo v koraku z internetnimi aktivnostmi in ceneno umetnostjo, ki je položena na srebrn pladenj. Če človek začne zatirati šport in umetnost, začne zatirati samega sebe. Ravno to bi moralo biti gonilo mladih k spremembam in napredku.

[gimngblog-blog]

Jože Babič in njegov pozabljeni film Tri četrtine sonca

Dr. Špela Sevšek Šramel, Oddelek za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Biti v senci lahko pomeni tudi prednost. Če vsi poznamo Vesno in Ne čakaj na maj Františka Čápa, pa je komajda kdo slišal za film Tri četrtine sonca, slovenski film slovaškega scenarista, ki je bil v petdesetih letih posnet v Novi Gorici. Slovake pogosto tudi mi mečemo v isti koš s Čehi, čeprav tudi nam ne diši najbolj, če je slovenska književnost v kaki tuji knjigarni postavljena na polici z napisom »Jugoslovanska literatura«.

Začnimo s češkim režiserjem Františkom Čápom, ki je na povabilo direktorja Triglav filma Branimirja Tume prišel v začetku petdesetih let v Ljubljano. Čáp je bil, kot je znano, tedaj že ugleden in izkušen režiser, v slovenski prostor pa je prinesel tisto svežino in – kot radi rečemo – češki spontani humor, svoje filme pa je postavil v izrazito mestno okolje. Nekaj let kasneje pride za njim v Ljubljano še Leopold Lahola, Slovak židovskega rodu, dramatik, scenarist in filmski režiser. Po novih političnih razmerah namreč zapusti Bratislavo in živi najprej v Tel Avivu, kasneje pa v različnih evropskih mestih. Njegovo jugoslovansko obdobje je povezano s pisanjem filmskih scenarijev, dramatizacij in snemanjem filmov. Čeprav so arhivski dokumenti precej skromni, pa je ostalo za njim kar nekaj podpisanih ali nepodpisanih scenarijev, po katerih so bili posneti filmi. Eden od teh je prav film Tri četrine sonca, ki je nastal po filmski zgodbi Vlak, ki pelje enkrat v življenju in ga je leta 1959 režiser Jože Babič posnel kot celovečerni film s slovenskimi igralci. V ospredju filmske zgodbe so taboriščniki, ki se po koncu druge vojne vračajo proti svojemu domu, vsak z svojo zgodbo, nacionalnostjo, preteklostjo in upanjem v prihodnost. Dogajalni prostor je zožen na železniško postajo ali kar vlak, v katerem se namesti pisana skupina ljudi in čaka na prihod vlaka. Do prihoda vlaka se zgodi marsikaj, od sramežljive zaljubljenosti, bolezni otroka, igranja šaha in vse do begov  v smrt. Laholov scenarij ponuja implicitno prisotno trpkost, otopelost, ki se kaže v nenehni bližini in hrepenenju po smrti, to je vzporejano z željo in vero v boljši jutri. Junaki v filmu pa se zavedajo svoje zaznamovanosti za vse življenje, zanje torej ostaja samo še polovica ali tri četrtine sonca. Ta Babičev črno-beli film naj bi veljal za neorealističen filmski poskus po italijanskem vzoru. 

To pa ni bilo prvo sodelovanje teh dveh generacijskih sodobnikov. Leta 1959 je Jože Babič kot režiser v tržaškem gledališču postavi na oder dramo Leopolda Lahole Madeži na soncu, slovaško premiero pa drama doživi šele osem let kasneje. Njun skupni film, ki ga Lahola deloma prilagodi slovenskemu okolju, posnamejo v Novem mestu, večji del pa na železniški postaji v Novi Gorici.  

Leopold Lahola je tudi sicer izjemno zanimiva osebnost; rojen je na vzhodnem Slovaškem, med drugo svetovno vojno prostovoljno izkusi taboriščno življenje, da bi ostal skupaj z družino, potem pa ga pred gotovo smrtjo uspe rešiti pisateljski kolega. Kasneje sodeluje pri slovaški narodni vstaji in takoj po vojni postane ugleden gledališki režiser in dramatik, njegove drame črpajo iz eksistencializma in provokativno, čeprav alegorično slikajo moralno podobo človeka sodobnega časa. Njegova drama Atentat, ki tematizira medvojni atentat na Heydricha, je denimo postavljena v katoliško cerkev, junaki so apostoli in Kristus. Kljub začetnemu dobremu sprejetju je kmalu potisnjen na stranski tir in Lahola se sam odloči, da bo zapustil domovino, in odide v Izrael na povabilo tamkajšnjega filmskega centra. Tudi tam ne zdrži dolgo in se preseli nazaj v Evropo, v šestdesetih letih, ki so pregovorno zlata in bolj odprta predvsem na Češkoslovaškem, se vrne v Bratislavo, kjer posname še svoj zadnji film Sladki čas Kalimagdory, takoj zatem pa umre. V slovaškem prostoru je Lahola danes poznan kot režiser in novelist. Posthumno so izšle njegove novele z naslovom Zadnja stvar, ki po svoji tematiki in načinu upovedovanja človeka v skrajni, mejni situaciji močno spominjajo na Kocbekove novele Strah in pogum.

Predlogov in namigov za povezovanje slovenskih in slovaških izkušenj je torej dovolj. Če si le dovolimo pogledati tudi na slovenski prostor malo bolj od zgoraj ali od strani.

[gimngblog-blog]

»Ko mama poje z menoj, se ničesar ne bojim.«

Marcela Ljumović

V romanu Balerina, Balerina slovenskega pisatelja Marka Sošiča spoznavamo naslovno junakinjo, njeno družino in bližnje prijatelje družinskih članov skozi tok misli otroka, triletne deklice, ki pleše na konicah prstov in poje, ne glede na to, koliko je staro njeno fizično telo. Vidi se, da ravno zaradi njenega razkoraka med umom in telesom vsi ostali liki plešejo okoli nje.

To lahko že takoj na začetku dela opazimo pri njeni mami, ko jo vsako jutro umije, ko se polula, jo obleče in ji pusti razbijati krožnike, peti in plesati. Na tej točki ima Balerina petnajst let in skozi zgodbo se vedenje njene mame ne spremeni. Opoteka se in išče že utečene, znane korake, bodisi zato, ker hčeri ne zna pomagati, bodisi zato, ker so tako rekli drugi in »tako pač je.«. In medtem ko se ona stara in počasi ne zmore več, Balerina še vedno pleše. Pleše v kuhinji v kotu, večkrat na dan, in to jo pomirja. Kadar jo postane strah, poje skupaj z mamo. In mama se smeji in jo tolaži, kar postane problem, ko se mama, ona in njena starejša sestra odpravijo v gledališče poslušat zbor. Ker lahko pleše, kadar si želi, in poje prav tako, to tudi stori.

Ko jo situacija preobremeni, ko jo postane strah, lahko z mamo in samo z mamo odleti stran od nevarnosti. Prav to, menim, simbolizira pesem Volare. Po svoje je to petje Balerinin in hkrati tudi mamin beg pred neznanim, »nevarnim« svetom, ljudmi. Za mamo celo beg pred resničnostjo situacije. S pesmijo se lahko vsaj za kratek čas, morda (nikjer v delu ni zapisano, da bi Balerina sama to presodila) vrne v trenutek, ko je bilo vse v redu. Ko je s svojo punčko pela in se pogovarjala. Hkrati pa bi ta pesem lahko simbolizirala zgolj Balerino in njeno odmaknjenost. Ona leti. Vsi so nekje v bližini, vidi jih in oni plešejo svoje korake. Nasproti njihovemu plesu, za katerega bi lahko rekli, da ima venomer nek cilj, sta njen ples in njeno petje pristan dóma, točka varnosti, da se spočije, ogreje in potolaži ob mami. In potem spet leti, spi in leti.  

Naj razčlenim odnos »leteče in neleteče«. Hčer, ki na več točkah na dan pristane ali pa celo zruši streho ob padcu na tla, venomer čaka mama, da jo povrne na nebo. Na edini način, ki ga poznata obe. Zato je še posebej viden preskok v mamini tolažbi, skrbi in podpori, ko tega ni več zmožna. Leteče, kot je Balerina, so največkrat zapirali v zavod, bolnišnico, tako rekoč stran od sveta, nevarnosti in hkrati tudi bližnjih – in tako počnejo še danes. Materinska ljubezen in vztrajnost sta mami pomagali, da je dala svoji balerini kapljice, ko je postala agresivna, da jo je z možem zaprla v omaro, tako kot se je sama zapirala v omaro takrat, ko ji je spodletelo in so morali Balerino odpeljati v bolnico ali pa k teti na obisk, da si je lahko spočila. In ko si spočije, se kazalci na uri premaknejo nazaj. Ponovno se smeji, poje z Balerino, skrbi za gospodinjska opravila in pobira črepinje. Ponovno se pogovarja z Balerino, tudi če ona ne reče ničesar.

Balerina se preko toka svojega plesa ne more naučiti drugega kot peti in plesati, ker tudi njena mama ne ve, kako naj jo prizemlji za dovolj časa. Oziroma: če je to sploh možno. Tako lahko kot njena mati le tolaži in prepeva, ko pa to več ne zaleže, lahko pomaga zgolj z zdravili in s spremembo okolja. Začasno spremembo okolja, saj se njena balerina vedno vrne domov. Polula se in začne se nov dan. Skozi tok romana se navadiš na ta ritem. Navadiš se tudi na to, da ji mama vsak večer zaželi sladke sanje. Mamin molk nekega jutra bi lahko interpretirali kot jasen znak, da za Balerino prihajajo spremembe. Zame osebno je nastopilo pretresljivo spoznanje, da je njena mama mrtva, česar, pričakovano, Balerina ne zazna. Misli, da je tudi mama letela v sanjah in padla s postelje. Sliši mamin smeh in se smeje še sama. Ko gre polulana v kot, se postavi na prste in poje, sliši mamo, ki poje z njo. Ta postopek, kako bralec izve in uzre, da se glavna junakinja tako rekoč ne more zavedati oziroma po mojem mnenju nekje v sebi tudi sprijazniti, da je mama »odšla v nebo, v nebesa«, kot so vsi govorili. Kadar govori o svoji mami, jo vedno opisuje kot lepo, vedno jo opisuje kot skoraj že popolno. Kajti za Balerino je njena mama popolna. Menim, da se z njenim odhodom simbolno sprijazni šele takrat, ko vidi ptico, ki je spala na mamini postelji, odleteti.

Balerinin ples sem sprva želela postaviti v navednice, saj – tehnično gledano – zgolj stoji na prstih. Vendar je zanjo to ples. Prav tako kot je to ples vsem drugim, prav tako kot vsi stopicljajo in tudi sami plešejo okoli nje. Medtem ko je ona za vse druge navzven tako rekoč ujeta v tej figuri, zamrznjena v času, v pesmi, ji ne zmorejo pokazati korakov. Ne zmorejo je premakniti s konice prstov. Zato se vsi raje vrtijo okoli nje in plešejo. Plešejo, odidejo, se vrnejo in jo navsezadnje s svojim plesom tudi pustijo, da na koncu zaspi in preneha plesati. Kot bralci smo priča njeni želji, ki ugaša, dokler se na neki točki tudi sama ne sprijazni, da je čas za sanje. Prišel bo nov dan – in takrat bo plesala.

[gimngblog-blog]

Slovenščina na grmadi

Vida Lestan

Grmada v pristanu je zbirka črtic in novel pisatelja Borisa Pahorja, rojenega 26. avgusta leta 1913 v Trstu (pod takratno Avstro-Ogrsko). Rojen je bil slovenski družini, ki je štela tri otroke. Leta 1920 so bili priča požigu Narodnega doma, katerega arhitekt je bil Maks Fabiani. Pisatelj je izbral resnične dogodke iz življenja primorskih in še bolj specifično tržaških Slovencev ter jih podal v leposlovni obliki, v kateri se živo odražata krajevno in časovno okolje.

Boris Pahor nam skozi like, ki predstavljajo njega in njegovo družino, prikaže, kako je večina Slovencev doživljala in občutila zatiranje Slovencev na Primorskem v času fašizma. Z nastopom fašističnega režima leta 1922 so namreč vse zatiralne akcije proti Slovencem dobile zakonsko osnovo. In tako se je začelo sistematično uničevanje vsega slovenskega. Vsekakor je požig Narodnega doma v Trstu eden najbolj pretresljivih dogodkov, ki so umeščeni v delo. Predstavlja simbol za začetek zatiranja Slovencev pod fašistično oblastjo, predvsem poitalijančenje slovenskih šol in nasilno vsiljevanje italijanščine v javno življenje Slovencev. Pisatelj te dogodke predstavi tako, kot jih je sam doživljal kot otrok in mladostnik. Seveda takrat otroci niso povsem razumeli dogajanja, je pa očitno, da se je strah širil tudi med otroke, saj je bil vsakdo priča zaskrbljenim in otožnim pogledom staršev. Vsi se pričnejo zavedati, da je kulturna zapuščina Slovencev na majavih tleh. To pa ob istem času dvigne nacionalno zavest in željo po bojevanju za ohranitev slovenskega jezika.

Zgodbam Grmada v pristanu, Metulj na obešalniku, Brodolom ter Rože za gobavca je skupno to, da si fašisti pridobivajo zmeraj več moči in se jih večina Slovencev upravičeno boji. Tako je tudi v prvi noveli Grmada v pristanu. Micin strog in Francu Jožefu podoben stric prisega na nemško oblast. Vendar pa si to upa samo v privatnem življenju. Iz nadaljevanja zgodbe namreč izvemo, da se še celo on boji fašistov in noče, da bi jim z Mici stopila na slabo stran. V drugi zgodbi – Metulj na obešalniku – je dogajanje osredotočeno na otroke: prikazan je odnos učiteljev do šolarjev v novih italijanskih šolah.

Otroci oz. slovenski otroci se z italijanščino ne znajdejo najbolje, to pa italijanskih učiteljev ne ustavi pri tem, da so nestrpni in nesramni. To lahko povežemo tudi s tretjo zgodbo, kjer se kaže, da je problematika fašističnega režima prizadela vse, od staršev do otrok. Brankovega očeta Štefana namreč zelo obremenjuje to, da bo moral Branko ponavljati četrti razred. Štefan svojo frustracijo stresa na vse ljudi, s katerimi pride v stik. Najbolj pa na Branka, zato se ta s svojo italijanščino trudi na vse pretege.

V četrti noveli pa smo priča zelo krutemu dogodku, ki je vplival predvsem na Goričane še do tega dne. Znani pevovodja Lojze Bratuž je vse svoje življenje krepil nacionalno zavest predvsem skozi pesem. Seveda so ga, prav zaradi njegovega poguma, tudi fašisti naposled zvlekli s sabo in mu dali piti motornega olja. Med bolehanjem v bolnišnici pa se pokaže, da je Lojze Bratuž za sabo pustil velik vtis na ljudi okoli sebe. Kljub preprekam mu ljudje izkažejo čast, tudi na pogrebu. Ta novela je name naredila velik vtis. Predvsem zaradi sporočila, ki se še danes ohranja s pesmijo Lojzeta Bratuža. Njegova žalostna smrt je tako pustila za sabo simbolni pomen.

Če naj bo konec tak ali drugačen, bo ljubezen vedno tista, ki bo v dušo prinesla mir in zadoščenje. Avtor z dušo in z besedami ter s primerami, ki jih uporabi v skoraj vsaki povedi, kakor s čopičem zelo slikovito in realistično oriše svojo domačo pokrajino ter atmosfero in s tem pusti  bralcu vstop v zgodbo ter se tako lahko bralec nevedoč takoj vživi v like in dogajanje. V osnovi se je z liki enostavno poistovetiti, saj Slovenci še vedno veljamo za hlapčevski narod, kar kdaj tudi radi dokažemo. Malce težje pa se je vživeti v socialni položaj, saj nam je v sodobnem času vse prej kot težko.

Avtor venomer poudarja, da je ljubezen edina vrednota, ki lahko človeka v osebnem in človeštvo v socialnem smislu odreši zla. Poudarjena je tudi  nacionalna zavest, ki je nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka v svetu. Tukaj pa se skriva brezčasno in univerzalno sporočilo, ki bi nam ob teh časih prišlo še kako prav.

[gimngblog-blog]

Vloga družine pri Gregorjevi preobrazbi

Teja Jelenc

Kot socialna bitja ljudje čutimo potrebo po pripadnosti neki skupini. Ena najpomembnejših je tudi družina. Ta na človeka močno vpliva, posamezniku pomaga rasti in ga ustvari. Problem nastane, ko pripadnik neke skupine ne čuti več pripadnosti, ko se počuti odrinjenega, izločenega. Zakaj sploh pride do izločenosti? Mogoče so za to krive težave pri sprejemanju drugačnosti, mogoče sta problem komunikacija ali pa skrhani odnosi med ljudmi. Vse to so pomembni elementi v Kafkovem delu.

Gregor je glavna literarna oseba v noveli in edina, ki se preobrazi v mrčes. Čeprav bi bila taka preobrazba vse prej kot normalna, je v zgodbi opisana kot nekaj povsem običajnega. Pred preobrazbo je bil Gregor navaden moški, zadolžen za odplačevanje očetovih dolgov. Po poklicu je bil trgovski potnik, delo je redno opravljal, a ga je sovražil. Zaradi službe je bil veliko zdoma in ni imel časa za soljudi, zato je hrepenel po nekem pristnem medčloveškem odnosu. Center njegovega truda je bila družina, za njih je garal in k njim se je vračal, kljub temu pa so ga oni jemali kot nekaj samoumevnega. Gregor se tega do preobrazbe ni zavedal in dejstvo, da jo je sprva sprejel tako mirno, si razlagam, da se je rutinsko prebudil v nov dan, ki ne bo niti za las zanimivejši od prejšnjega. Fizična preobrazba je bila odsev njegovega karakterja. Šele po dogodku so ga preplavila čustva, kmalu je začutil strah in sram, menil je, da je postal nekoristen. Nenehno je razmišljal o tem, kako si bo ponovno uredil življenje; prej je intenzivno delal, sedaj pa ni bil več sposoben igrati svoje vloge v družini. Postal je nadloga in obremenitev. Družina ga ni bila pripravljena razumeti, nihče ni niti poskušal. Možnost, da bi pokazal občutke, mu je bila tako rekoč odvzeta. Očetu se je sin, ki domov ni več nosil denarja, zdel nekoristen. Prav on je najtežje sprejel preobrazbo oziroma je sploh ni. Do sina se je obnašal grobo in niti malo starševsko, preganjal ga je s prokuristovo palico in vanj metal jabolka, celo ranil ga je. Od preobrazbe dalje zanj Gregor ni več obstajal in se je živali želel znebiti. Za razliko od očeta je mati nanj gledala nekoliko drugače. Z Gregorjem sta se imela rada, a mati je do njega čutila odpor. Želela sta se videti, a ona pogleda nanj ni prenesla. Bil je drugačen in to jo je oviralo, želela je razumeti, a ni imela dovolj notranje moči. Tudi Gregor si je dopovedoval, da je najbolje, če ostaneta za zaprtimi vrati. Za razliko od očeta je v pošasti še vedno čutila svojega sina, a zaradi muk, ki ji jih je prinesel, je njegovo smrt sprejela kot odrešitev.  Še kompleksnejši odnos sta imela Gregor in Greta. Sestro je že od začetka skrbelo zanj, in čeprav ji je bilo nelagodno, je po preobrazbi čistila za njim in mu nosila različne jedi. Bila je psihično najmočnejša, čeprav manj kot  Gregor. Ona je bila tudi tista, s katero se je brat večkrat poskušal povezati (ko jo je opazoval izpod rjuhe, ko ji je želel pokazati, kaj mu prija in kaj ne ...) . Imel je upanje v njeno človeškost. Kljub temu da se je tudi Greta naveličala skrbeti za Gregorja, se je ta odločil, da še enkrat poskusi biti del družine. Tisto noč, ko je zaslišal zvok violine, je razmišljal. Očetu in materi je bil v breme, to je vedel, razumel ju je in sočustvoval je z njima, a upal je, da ga bo vsaj sestra razumela; kako ga ne bi, saj je celo zimo skrbela zanj. Odločil se je, da se ji bo počasi približal in jo pocukal za krilo. Zaprl jo bo v sobo in jo branil pred svetom, lahko bo igrala, to je počela najraje. Verjel je, da jo bo prepričal, a dobil je ravno nasprotno. V prostoru, kjer je Greta tisto noč igrala, je bilo veliko ljudi in opazili so ga. Šokirani in presenečeni obrazi so se kmalu spremenili v prestrašene in jezne. Nastal je kaos in čez trenutek je bil Gregor ponovno v svoji sobi. Po dogodku je sestra na glas rekla, da mora Gregor oditi. Ona, na katero se je zanašal. Slišal je njene besede in se odločil, da jim ne bo več povzročal trpljenja: ''O tem da mora oditi, je sodil nemara še bolj odločno kot sestra.'' Zavedel se je, da je sam. Tako življenje zanj ni imelo smisla, zato se je odločil umreti. To je bila tudi zadnja oblika žrtvovanja za družino, da jih je odrešil trpljenja, je naredil samomor.

Ne samo v literarnem delu Preobrazba, tudi na splošno sta sprejemanje drugačnosti in nezmožnost komunikacije velik problem. Otrok je kot platno, na katerega je zlahka nanašati vrednote, pa naj bojo dobre ali pa slabe. Okolica, ki redno ustvarja nove tabu teme, nas uči, kaj je prav in kaj narobe, pa čeprav je težko nekaj opredeliti kot samo prav ali pa samo narobe. Ogromno je mladih in odraslih, ki si zaradi prisotnosti strahu in sramu ne upajo izraziti mnenja ali pa čustev, saj pogosto temu sledijo predsodki  ali pa osamljenost. Če človek ni dovolj dober za okolico, v katero je postavljen, se avtomatsko poskuša prilagoditi, seveda je lažje gore nositi na hrbtu, kot pa jih preplezati. 

[gimngblog-blog]

Lepo je biti s tujimi jeziki na ti

Matej Šekli, nekdanji dijak Gimnazije Nova Gorica, primerjalni slovanski jezikoslovec in slovenist, Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Pouka nemščine v srednji šoli se spominjam kot zelo intenzivnega, profesorice pa kot zahtevne. Vse to sem resni izobraževalni ustanovi, ki svojim dijakom želi podati kakovostno znanje, seveda vedno štel samo v odliko. Med dodiplomskim študijem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem nato v okviru predmetov s področja primerjalnega jezikoslovja svoje praktično znanje nemščine nadgradil s pogledom v njeno zgodovino, ki mi je razizjemil marsikatero izjemo (med drugim sem npr. presenečen ugotovil, da so oblike »nepravilnih« glagolov tipa binden band gebunden, singen sang gesungen, trinken trank getrunken ipd. dejansko »pravilne«, s prevojem in – an – un v korenu, podedovanim iz praindoevropščine!). Po diplomi iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenistike sem eno leto prebil v Nemčiji, na Univerzi v Leipzigu sem namreč študiral slavistiko in nemško-slovansko imenoslovje. Trdo delo pri srednješolski nemščini in poglabljanje v zgodovinsko jezikoslovje na fakulteti sta se mi med študijskim izpopolnjevanjem na Saškem še kako obrestovala, vsakdanja nemška jezikovna kopel pa je pripomogla, da mi je nemščina začela postajati domača. Ko sem kasneje pri svojem pedagoškem in znanstvenoraziskovalnem delu pa tudi v prostem času začel zahajati v Avstrijo, sem tam (poleg slovenščine na dvojezičnem avstrijskem Koroškem in Štajerskem) uporabljal tudi nemščino. No ja, Guten Tag je bilo sicer treba zamenjati z Grüß Gott, Pfannkuchen s Palatschinke, Quark s Topfen ipd., če nisem hotel zveneti preveč piefkinesisch. Seveda je tudi táko odkrivanje jezikovne raznolikosti za jezikoslovca več kot prijetno! Poznavanje nemškega jezika je za slovenski jezikovni prostor nedvomno koristno (podobno velja tudi za ostale sosedske in druge tuje jezike, da o trenutnem globalnem jeziku angleščini niti ne izgubljam besed), za poglobljen študij vsaj humanističnih in družboslovnih disciplin, ki se dotikajo tudi slovenskega prostora, pa zaradi več kot tisočletne prepletenosti slovenske in nemške kulture v preteklosti tako rekoč neobhodno.

Matej Šekli je leta 2001 diplomiral iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenistike ter leta 2007 doktoriral iz jezikoslovja, oboje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na Oddelku za slavistiko in na Oddelku za slovenistiko te fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov ter je hkrati sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znastvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegova znanstvenoraziskovalna področja so primerjalno jezikoslovje slovanskih jezikov, zgodovinska slovnica in narečjeslovje slovenskega jezika, slovensko imenoslovje ter jeziki v stiku. Je avtor knjig Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici (2008) in Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov 1: Od praindoevropščine do praslovanščine (2014, 2016) ter soavtor jezikovnih atlasov OLA (Общеславянский лингвистический атлас ‘Slovanski lingvistični atlas’) 9 (2009), 10 (2015) in SLA (Slovenski lingvistični atlas) 1 (2011), 2 (2016).

[gimngblog-blog]

Donkihotstvo v človeku

Taja Pavlin

Donkihotstvo je želja po povrnitvi pretekle ali neobstoječe vrline. A SSKJ temu pravi “prizadevanje za dosego velikih nedosegljivih ciljev, navadno brez uspeha” - torej slovar dopušča določene izjeme.

Znano je, da beseda donkihotstvo in njene izpeljanke nimajo sopomenk. To je posledica negativne oznake, ki jo je beseda dobila zaradi humorne psihološke zgodbe, ki je zaslovela kot prvi roman, vreden branja. Vzrok za ta nagli uspeh je simpatija do Don Kihota, ki jo čuti večina bralcev - ali vsaj njihovi potlačeni jazi. Torej, če bi besedi donkihotstvo odvzeli grenak priokus, bi se razlaga skupka črk skladala s pojasnilom tega, kaj je hrepenenje. Pri obojem gre za željo po nečem izven dosega in nedostopnost cilja je bistvena za obstoj tako prve kot druge besede. Če posplošimo; hrepenenje obravnavamo kot čisto hotenje nečesa, kot besedo, prevečkrat uporabljeno v trubadurski liriki, ki je to čustvo najverjetneje obarvala z asociacijami na ljubezen in nežnost. Na drugi strani donkihotstvo pripisujemo mentalni nejasnosti, stranskemu učinku norosti. Nosilec imena Don Kihot v Cervantesovemu romanu resda kaže znake duševnih motenj, ampak to še ne pomeni, da so njegova občutja izgubila pravi pomen! Don Kihot je hrepenel po boljšem svetu, želel je doseči fiktivno lepoto, prikazano v viteških romanih, kar ne more biti razlog za očrnitev besede. Prav tako to ne morejo biti čustva, ki jih je gojil do kmečega dekleta (v njegovih očeh princese), ki so bila izključno duhovna in plemenita - viteška. Spregledana realnost je tista, ki je povzročila prezirljiv pogled na besedo. Dejstvo, da si je odrasel moški želel doseči nekaj ne (več) mogočega, da se je prepustil domišljiji, je prevelik odstop od normale, da bi lahko pričakovali pozitivne odzive. Otroci sanjajo, oni si želijo boljši svet. Odrasli sedijo na realnih tleh in se, tako kot se spodobi za kaj vrednega človeka, pritožujejo. Držijo se mota “če ničesar ne poskusiš ujeti, se ti nič ne more izmuzniti”. Vsake toliko kdo od njih, naveličan monotonosti, vstane. Skuša doseči cilj, ki je že vnaprej ožigosan s propadom. Navadno jim sledi nekdo, ki sam sicer nima želje po doseganju tega cilja ali pa se preprosto zaveda nerealnosti  želenega. Ta je sam dvojni donkihot, saj hrepeni po hrepenenju, ki ga vidi v vršilcu donkihotskega dejanja. Vidi srečo, ki jo doživlja oseba ob zmotnem mišljenju o bližanju izpopolnitve cilja in si jo želi, saj sam zaradi pretirane prizemljenosti ni zmožen vzpostavitve želje po nečem, kar ni stvarno in je posledica točno določenega, po navodilih izvedenega dejanja. Torej se ljudje delimo na donkihote in na nedonkihote, ki pa so v resnici dvojni donkihoti. Slednjim ni zadana tako slaba oznaka, ker hrepenijo po hrepenenju in ne po norosti, ki je stranski učinek premočne potrebe po nedobljenem.

Prvi korak do ozdravitve je priznavanje bolezni. V našem primeru je to realen pogled na fikcijo, ki smo si jo ustvarili, torej samozavedanje nesmiselnosti svojega trenutnega ali preteklega početja. Temu sledi izguba hrepenenja, ki si jo nehrepeneči zelo želijo. Otrok, ki sanja o pravljici, ki se nikoli ne izkaže za mogočo, občuti žalost, za razliko od odraslega, ki občuti mešanico želje po zaščiti drugih pred isto napako in želje po zvrnitvi krivde nanje.

Za obstoj donkihotstva je potreben fikcijski ali zgodovinski ideal, ki si ga mora nekdo želeti obuditi/oživeti. Torej potrebujemo nekoga, ki to popolnost opiše. To mora biti nekdo iz drugega obdobja ali pa z obširno domišljijo, za katerega ni nujno, da si opisano popolnost želi. To je vršilec dejanja, ki je povod za nastanek nepotešljive želje. Zatorej bi lahko krivili avtorje takšnih zgodb za sajenje misli, da obstaja boljše od tega, kar imamo. To je enako obtoževanje sanjača za sanje; specifično gledano je avtor sam donkihot, ki pa svoje hrepenenje srka iz vidnega, občasno resničnega prostora in časa, ki ga olepšuje.

Prišli smo do dejstva, da smo vsi donkihoti - ne pa nujno tudi nori. Nihče ni po krivem obtožen donkihotstva, saj je hrepenenje bistveni temelj, na katerem stoji veselje. Naj pojasnim; ko napak mislimo, da se bližamo izpopolnitvi svoje želje, občutimo naval sreče. Prav to čustvo je gonilo za marsikatero odločitev, saj gre za normalen miselni sesklop v nas samih.

Ob prvem stiku z besedo donkihotstvo si najverjetneje nihče ni želel nositi tega imena, kar je pravzaprav želja po izolaciji od tega, čemur se je nemogoče izogniti. To pa nas vodi k spoznanju, da je bila naša želja vseeno le donkihotska, saj smo si vendar želeli nedosegljivo.