#odmev

[torssi]

Kot obljubljeno v prejšnjem prispevku pa še zanimivo techno izražanje nestrinjanja z nesprejemljivim početjem nacistov v poskusih na ljudeh v casu druge svetovne vojne skozi srce izjemnega angleškega virtuoza za mešalko po imenu DAX J, ki je sredi #Nemčije, na še edinem proper #techno festivalu brez kančka komerciale brezkompromisno na 1:11:00 zavrtel tale srh zbujajoč insert iz filmskega posnetka dogajanja v koncentracijskem taborišču. G for Germany! Big no-no!!

[thelonelyghostinyourattic]

jaz, tragičen lik

odmev vaših skrbi, vsak šepet je krik

[technicallychiefpeanut]

Odmev na članek "Predsednica lahko zakonito ustavi kanal C0" - "V Medvodah še verjamejo v dokončanje kanala C0"

Marjana Hanc – ŽURNAL24 “V političnih preigravanjih na državni ravni Občina Medvode ne želi sodelovati,” so nam na pisna vprašanja v zvezi z nadvse perečo tematiko povezovalnega kanala C0 , ki smo jih naslovili na medvoškega župana Nejca Smoleta, uvodoma odgovorili iz Občine Medvode. Opozicijska stranka SDS je danes namreč zahtevala sklic izredne seje državnega zbora zaradi gradnje kanala C0, ki…

[peterjancic]

Zmerjanje s "psi" je odmev Golobovega sovražnega govora o ustavljanju "mračnih sil"

Zmerjanje s “psi” je odmev Golobovega sovražnega govora o ustavljanju “mračnih sil”

Prostaški in agresiven diskurz predsednice Konfederacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija Helene Milinković, ki je vodstvo RTV Slovenija, člane organov upravljanja in vse, ki se z njenimi pogledi ne strinjajo, označila za pse, ki jih je potrebno odstraniti iz te ustanove, je v izjavi za javnost obsodil upravni odbor Združenja novinarjev in publicistov. ZNP opozarja, da so takšne izjave so v…

[toticiklist]

16. dan, sobota, 25. 7. 2020: San Sebastian - Gorliz, 122 km.

17. dan, nedelja, 26. 7. 2020: Gorliz - Santander, 136 km.

Saj ne vem, kako bi začel ... Včeraj, preden me je od utrujenosti zmanjkalo, sem uspel sestaviti uvodni del zapisa na temo bolečine in njenega sprejemanja in ga shraniti, zdaj pa ugotavljam, da je izginil. Danes lahko torej govorim o najhujši izmed bolečin - ob izgubi besed. Namreč, v vseh teh urah osamljene vožnje na kolesu človek izmenja veliko besed - s sabo, kolesom, cesto, gorami, morjem... besed, ki dolgo časa odmevajo v glavi, ko jih premlevaš, vrednotiš, se sprašuješ in si hkrati odgovarjaš. Mnogokrat se med njimi porodi ideja, ki jo razvijaš in obračaš, da dobi smisel in strukturo. Pod vplivom čustvenega odziva na dogajanje, okolico, se porodijo velike stvari. V tistem trenutku bi potreboval samo list papirja, da bi z njim, kot z mrežo za ribolov, nekajkrat zamahnil po zraku in ujel vse te besede v istem vrstnem redu, kot so bile zamišljene. Pa se ne zgodi. Gledaš jih, kako se rojevajo in gledaš jih, kako se poslavljajo, vrtiš pedala in jih s stegnjeno roko zaman poskušaš uloviti. Ne bo jih več nazaj, zdi se ti, kot da si izgubil del sebe, ki nikoli več ne bo enak, kot je bil v tistem trenutku. Po smrti od človeka ostanejo le njegove ideje in kako bo od mene sploh kaj ostalo, če jih niti zdaj nisem sposoben obdržati... Večer. Bolečina ob gledanju v zrak s prazno glavo. Niti utrinek navdiha, niti zrno spomina. Vse je šlo.

Spomnim se, da sem pisal o sočutju do lastnega telesa, da ga moraš potolažiti, ko joče, ga poslušati, ko izpove svoje težave. Če ostaneš gluh, prenese svoje trpljenje nate. Dalo mi je še eno priložnost. Ve, da je moja glava preveč trmasta, preveč odločena, in v vsem zanosu nehote pozabi nanj. Ne bo se več ponovilo, obljubim. In tudi predal se ne bom. Če bi razmišljal o predaji, bi ostal doma na kavču. Zjutraj je še malo skelelo, dokler se noga ni segrela. Potem je nisem več čutil. Tetive. Ali je bila krema, počitek, trakovi, lepa misel ali preprosto njena dobra volja. Ni važno, bolečine več ni, te. Spet lahko hodim, spet lahko plešem na kolesu. Počutim se močnega, kot sem bil prek Alp. Razmišljam, da brez bolečine take stvari enostavno nimajo smisla. Če ne zaboli, nisi dal vsega od sebe, ne misliš resno, se nisi prepustil trenutku in dejanju, nisi niti pokukal, kaj se skriva za to kožo, za tem mesom, za tem srcem. Lahko kar ostaneš doma. Uživaš v varnosti in udobju svojih navad, ki te prepričujejo, da je to tvoj smisel, da si za to delal, garal, se odrekal - da se vsak dan vstaneš z isto nogo, pred spanjem umiješ zobe, se pokriješ z rjuho in se prepričuješ: "Srečen sem, nič mi ne manjka."

Baskija me je navdušila. Pokrajina, kjer te z ene strani osvajajo zeleni, z gozdovi poraščeni griči, z druge te poljublja brezmejni ocean, ki se lesketa v soncu in spreminja svoje modre odtenke kot luči na božičnem drevesu. Dežela zagriženih kolesarjev - ne mine minuta, da se ne bi na nasprotni strani ceste pojavila skupina petih, šestih, desetih... Pa ob tem ne mislim tistih nedeljskih, zdajbompaenkratvmesecunamojemravnokarkupljenembicikluzatrijurjevsempokazaldaimamkoloindašportamnahard, kolesarjev, ampak prav resnih rekreativcev, ki jim je to način življenja. Peljem se tudi skozi Gerniko, ki bi bila, če ne bi doživela tistega nemškega terorja, zgolj še eno prikupno baskovsko mestece, ki jih na poti srečaš ogromno. Prvo pravo doživetje oceana. Skok v večerno ognjeno vodo, ali bolje rečeno sprehod, saj se peščena plaža vleče še dobrih 50 metrov v vodo. Odtisi podplatov v čvrstem, mokrem pesku, bela pena ob udarcu valov, oranžno sonce, ki se poslavlja za hribom v daljavi - in moj krvav trebuh. Ko pomolim telo iz vode me zmrazi, hitim, da se segrejem. Za nekaj dni imam dovolj. Dokler se ne zaceli.

V Kantabriji se pokrajina ne spreminja preveč, le da postaja še bolj dramatična, plaže še veličastnejše in zaledje še bolj valovito. Na poti začenjam srečevati pohodnike s palicami, velikimi nahrbtniki in škornji, ki sledijo modrim znakom s podobo sonca. "Buen camino!" Ne, ne...jim sam pri sebi odvrnem. Nisem na Caminu." Čeravno si mislim: "Nisem na Vašem Caminu." Vsak izmed nas gre svojo pot pri iskanju in vsak nosi s seboj bremena - oni na hrbtu, jaz na kolesu. Pa vendar ne bo nihče zares dosegel svobode ali zveličanja... Vse dokler ne bo gol stopil na vrh gore, globoko zajel zraka in miže zakričal v nebo, da bo njegov primitivni glas razkadil oblake in njegov odmev razklal valove oceana. Preveč nosimo s seboj, na sebi in v sebi. To je ironija človeka in obenem njegova patetika.

Preznojim se tam, kjer se najbolje počutim - na klancu. Tukaj vladajo mir, spokojnost kravjih zvoncev na sosednjem pobočju in sokoljih kril, ki rišejo temne sence na modrem platnu. Z zelenega vrha seže pogled v vse smeri. Barvna paleta, ki te obdaja, priklene tvoj pogled in zazreš se v neki drugi čas, v otroka, ki se radostno igra na ozki cesti, nevedoč, da obstaja svet zunaj teh planot. A se ne ustaviš predolgo. Mesto kliče. Postelja pod streho, toplina medlih luči izza oken in človeških glasov, ki zapolnjujejo vsak kotiček ceste. Življenje - takšno in drugačno.

[juliannewhore]

klošar

ura Daritve se bliža, "kovanček bi prosil," vrata drsijo in spuščajo topli piš vetra v klošarja z lončkom v roki, ki roti "kovanček, gospod in gospa, če imate v tem poznem decembru" baker in centi po dvajset, deset se nabirajo v lončku, z vsakim je možnost, da se bo kasneje utapljal v toplini, bližje in bližje, da skoraj že voha zatohlo plesnivost, skoraj okusi vse Njihove kraste, bolezni v mraku, kmalu bo moral na pot skozi Tivoli v Jamo Daritev znanec se bliža in piha v dlani, na njih prsti iz oglja, sapa vijuga iz žrela, v njem dlesni iz kamna, pride, zagruli: "ti, brat moj, prepusti mi kos svoje zemlje, čist je karton, na katerem sediš, glej še koš si počistil, v tej rodovitni planjavi bi žel več sadov kot na svojem, daj, le za uro, že dolgo me niso Gospod nagradili" klošar odvrne: "sovražim te, sosed, ne prosi me tega, vsi smo dobili, kot so razdelili, spoštuj te zakone, len si, brezbrižen, že veke varujem, obiram te kraje" "prosim, kovanček, v teh prazničnih časih, če le kaj imate" in nadaljuje: "prav kot si ti svoje, vsaj kot bi jih moral, preziram te, žlota, povrhu vsega si Jim dal še vzdevek, nimaš pravice in ne spoštovanja, iztrebek, sramota, naše božanstvo, rešitev, ki bi Jim vsako noč molil, če bi izvedel ime, ki ga nosijo, si onečastil, brskal sem, kjer sem lahko, za ime, da bi znal zamoliti, našel sem: Agorej, Empolaj, Hermes, Merkur, morda Veles, vendar ne upam klicati po starih bogovih, če Jim ne ugaja" znanec odide še preden zaključi in v brado si reče: "klošar je klošarju klošar", bolj tiho pa "puši mi kurac" ura Daritve se bliža in klošar zapluje v gozdove, Tivoli v noči čez luknje preliva zmesi dimenzije, levo se moški poljublja s čarovnico, materjo prascov, desno se sliši lahkotno prepevanje davnih pastirjev, v vetru se sliši odmeve v kamen zaklete device,

mimo heroja, ki sope, umira od ranjene pete, dokler ne pride pred mokri vhod v vabljivo podzemlje v jami so zbrani vsi klošarji, z bakrom v rokah stojijo, čakajo v vrsti, da pridejo pred Njihov prestol, darujejo Njim, ki je velik, gargantovski skupek maščobe in znoja z nosom prašiča, metuljčkom na vratu in kačjim jezikom, vdrt, s petelinjimi krili, ki rastejo črni iz gležnjev, glava z volovskimi roglji, ki praskajo kapnike jame, Njim se približajo, v strahu prislonijo baker na kožo, ki se prilepi, zgubi v tem salu, tali pod maščevjem, v Njihove žile prinaša hranilo in večno naslado konec procesije, čakajo sodbo, naenkrat zatrese: "TI," in pokaže na klošarja s čistim kartonom, "PRISTOPI" "Ti Si Prinesel Najvišje Koristi, Nocoj Boš Obdarjen, Enkrat Poliži Bogastvo, Ki Teče Po Koži Telesa Njih, Ki Razdajajo Srečo In Hrabrost In Silnost In Enost" klošar se plazi na štirih, pripravljen na dar, ki ga čaka, v žepu je listek, povleče ga ven in pred Njimi pomaha: "to bo desetič, da ližem Njih kožo, presveti, predragi, vzel bi le eno stvar, preden poližem, v zameno za zvestost, rad bi izvedel, kako Njih klicati, da lažje izmolim" grom in rohnenje se sliši s prestola in klošar se skrije, v kratkem zasliši: "Mogočni Smo, Večna Stvar, Krater, Ki Golta, Žrli Predhodna, Preprosta Božanstva, Vsak S Svojo Obrtjo, Drzen Si, Klošarček, Tvoja Predrznost Zdramila Je Jezo, Damo Ti Srečo V Zameno Za Zvestost, Prisluhni In Pomni: Vedno Nad Vsemi In Trgani Z Večjega, Mi Smo MERCATOR" klošar zajoka in tiho po mišje zasope "Mercator" kajkmalu sliši: "Zdaj Pridi Po Dar In Se Z Nami Naslajaj," pride pred prestol in zliže Mercatorjev palec na nogi glava mu zbija, vrti se v krogih, ker čuti zadetost, vrže se v tla in si slači umazane cunje s telesa, sila mu trese telo in ga dviga od tal proti stropu, čuti orgazme v vseh delih telesa, v kurcu, v riti, v ustih, v ušesih, v prstih mu pokajo živci od viška, sluz čuti v grlu, toplino po koži, kot da se utaplja v vrelcih svetlobe, da vidi svet v kalejdoskopskih obrisih, plešejo z njim, kot da pušča fragmente iz sebe, iz duše v vsem, kar oprime, in vse, kar oprime, polzi v vesolje, piha čez pljuča in poči čez nohte nazaj v modrino, da mu raznese telo preko stene v Jami Daritev v jutru se obleče, podnevi sprehodi čez Tivoli v center, briše karton in napolnjen pozdravlja "kovanček bi prosil"

[katedrazapozabljanje-blog]

Preživjanje časa z nekom, s komer nimaš niti ene stične točke je neverjetno ubijajoče. Sploh, ker je človek tako zelo ujet v svoj kalup, da se mi ne zdi smiselno, niti ne zmorem, odgovarjat v več kot medlih "mhm" in "aha". Niti s "točno" ali "drži" se ne trudim več. Polnokrvni stavki z glagolom a la "ufff, to je pa res" se zdijo kot odmev neke davne preteklosti. In še vedno nimam srca, da mu povem, da mi vsako njegovo vprašanje ali opazka ožameta malo življenske sile alocirane za tisti dan. In zaradi selektivnega solipsizma, ki se kaže v njegovi nezmožnosti odbiranja negativnih reakcij z obrazov ljudi, kar govori in govori. Nikoli ne vpraša: "hej, je vse okej?", pa če ga še tisočič odpremim z najmlačnejšo reakcijo, kar jih premorem. No, ne vem, morda pa se zaveda teh stvari in ga je strah slutnje mojega odgovora. In raje živi v tej neznosni iluziji.

Ljudje so zares čudaška bitja, dvomim da se pri katerikoli drugi vrsti manifestirajo tako veliki socialni odkloni med prednikom in potomcem. Kot da bi začrtal graf s tisočero osmi in se na vsaki izmed njih pozicioniral na nasprotno stran. In rezultanta tega je zgolj iz dneva v dan intenzivnejši občutek naraščujoče razdalje in občasne kvazi-intelektualistične puhlice, ki se porodijo v mojih mislih ob opazovanju njegovih interakcij.

Recimo, včeraj sem bil zraven na špricerjih pri nekemu Gregorju iz okolice Maribora, ki je v eni izmed bank zadolžen za urejenje kreditov za pravne osebe. Čez nekaj časa se je priključilo še par ljudi, med njimi njegova žena Natalija, ki dela na zavodu za zaposlovanje in soseda Mateja, o kateri še zdaj ne vem nič, razen da jo je zadnjič sin poklical, če lahko doma zakuri žar, kar se ji je zdelo nenavadno. To ni mišljeno omalovaževalno, dejansko je bila za povedanim neka smiselna smalltalk poanta, ki ni delovala preveč zlajnano. Kakorkoli že, ti dve sta večkrat probali fotru povedat kakšno anekdoto iz šihta. Recimo o dnevu enkrat pred kratkim, ko je neko ptujsko podjetje odpustilo 400 ljudi in so jih mogli procesirat v nikoli prej videnem navalu. In še predno se zgodba dobro prične, jo foter ugrabi, ker "tut on pozna eno podjetje, ki je odpustilo ful ljudi". In z istim "to sm že slišu nekje, bom povedu še svojo stvar, da ljudje vidijo, da se spoznam na reči, ampak ne bom počakal niti na konec tvoje zgodbe, ker mi je hlinjenje zanimanja prenaporno za tvojo, slabšo variacijo tega, s čemer nas lahko zabavam" pristopom uspe nekje na sredi faking zatret vsak pripovedovalski poskus. Mogoče misli, da je zaradi tega življenje zabave in hej, morda je. Ampak je hkrati rabelj komunikacijske samozavesti sogovornikov ali pa vsaj dvostranske komunikacije. In če bi imel drobtinico vere v njegovo sposobnost refleksije, bi prav z veseljem vprašal te ljudi, če jim ne gre ta njegov vzorec nikoli na kurac. Sploh ženske, ki za svoje zgodbe ponavadi ne uporabljajo prekomerno vznesenega vokabularja in intonacije, ki sicer lahko vsaj za kakšno dodatno minuto drži njegovo pozornost. Ampak, oddaljujem se od poante. Misel, ki me je prešinila je sledeča: ali podobno, kot naj bi v vsaki punci iskal svojo mamo, morda v svojih najboljših prijateljih iščem svojega fotra? Ker Matic je isti. Ampak, on vsaj razume svojo hibo in morda je to drug del sestavljanke. Morda iščemo izboljšave svojih staršev. Ljudi, ki ohranijo kar je dobrega in zamenjajo lastnosti, ki nam gredo na kurac. Ali pa vsaj kažejo možnost rehabilitacije, ki je za naše ostarele, v prepričanjih pretrdno zabetonirane, starše nemogoča.

Danes sva se kopala na skrajno severnem koncu Paga, kjer rastejo druge ali tretje najstarejše oljke v Evropi, poimenovanem Lunj. Podpovprečen dan, skozi inu skozi, z eno svetlo izjemo. Videl sem metulja z belimi krili, ki je dolge (do recimo 10 metrov) razdalje skozi zrak prejadral (metulji, ki sem jih vajen, praktično vedno frfotajo s krili ali pa posedajo), zaradi česar se mi je zdel kot izboljšana verzija tistih osnovnošolskih papirnatih letalc s sporočili, iz neke čarovniške akademije, kjer so jih šolarji uročili, da nikoli ne zgrešijo prejemnikov in nerodno pristanejo na sredi razreda.

Med kopanji leživa na ogromnem kosu kopalniškega tepiha, tistega, ki je sestavljen in vzporednih, perforiranih gumijastih črt. Vsake toliko se me med rogoviljenjem pomotoma dotakne in njegovi dotiki me zmrazijo, kar je noviteta. Seveda se v isti sapi sprašujem, če bi lahko seksal z njim, če bi mi bil bolj podoben, ker razmišljam o aktualnem negativnem emocionalnem nihaju in seveda rabim raziskati še potencialnosti pozitivnega. Kolikšen del enačbe je duša človeka, kolikšen fizičnost in kolikšen družbena sprejemljivost. Ne vem, še vedno kolebam, ampak verjetno vsemu navkljub ne. Branje Platonove ljubezni, ki je faking gejevsko mizoginistični slavolok ne pomaga pri krotenju bizarnih idej. Fak.

Okoli 1 sva potem šla s plaže, da se je lahko šel testirat (njegova mnenja o covidu so še posebej absurdna, ker so tako... recimo temu flukturirajoča. V bistvu je povsem brezhrbteničen, ko pride do zavzemanja stališč, prilagodi se čemurkoli, kar je v trenutni družbi večinsko zagovarjano, samo da mu prinaša pozitivno pozornost). Ker je blo treba počakat na rezultate testiranja, sva za "čas posla" krenila še v konobo, da se najeva. Okej, lignji, omnomnom, z limono in žileplašečimi količinami tatarske omake so fantastični. Poobedujeva in hočeva plačat. Dobiva račun, fensi zapakiran v usnjeni knjižici, kakršne ponavadi uporabljajo classy restavracije ampak men je ta dualiteta profesionalizma in povsemšnjega pomanjkanja le tega izredno zabavna, ker je natakar en mulc, ki se kuharici skos dere "Mamaaaaa, jel ima... [vstavi poljubne hrvaške besede]". Fotr plača, valda, kot že vse ta dopust (mislim, da mu je še vedno rahlo neprijetno zaradi pijanskega incidenta) in jst priložim v račun 20 kun napitnine in se vstanem, da grem. Foter vidi to in nezadovoljno godrnja nad količino denarja, potem pa se vda. Ampak gre pa vseeno ne. Hoče počakat na najinega "natakarja", da ga lahko lowkey prisili, da mu pofafa metaforični dobrohtljivi kurac zaradi najine velikodušnosti. Prav degutanten kapitalističen odnos, kjer nekomu pomagaš, ampak samo če ti ta oseba poliže podplate in obljubi priti za tvojega vazala iz katerkoli države že, če izbruhne vojna med tabo in tvojim isto naegotripanim sosedom. Jst sem mu sam hotu dat keš za faking čike.

Mah, počutim se izpraznjeno, nezmožno ljubiti, biti ljubljen in imeti interese in res upam, da ga po tem petku še lep čas ne vidim.

[filtrmagbeauty]

Kilian: popolno ravnovesje med eleganco in brezkompromisnim prestižem

Medtem, ko umetnost pušča svoj pečat, se parfum nahaja v neločljivi, nematerialni dimenziji. Zgornje note, srčne note, citrusi ali eksploziv. Nekaj pa si mora zapomniti tudi oko: stekleničko, material, pršilo. In embalažo – ki je postelja, v kateri leži parfum, kot odmev ali privid, prehod v realnost. Kilian in njegovi umetniki so se odločili, da tvegajo in se vrnejo na realna tla. Da bodo delali s srebrom, zlatom, čipko iz Calaisa in lakom; Da se podajo na misijo ponovno uporabiti (in ne zavreči); da si drznejo interpretirati to kar sanjajo, izvleči bistvo, ujeti nesmrtnost. Prevajati s tveganjem izdaje, ter tudi povezati. Najti sebe.

Kilian, dedič stare rodbine izdelovalcev konjaka, ki je bila ena od začetnikov prestiža, se je odločil prevzeti družinsko štafeto. Ustanovitev nove luksuzne blagovne znamke je bila tako izziv, ki je vsekakor vredna njegovega porekla.

Kilian je leta 2007 ustanovil lastno istoimensko blagovno znamko, s katero je želel poudariti ne le svojo izrazito osebnost, marveč doseči popolno ravnovesje med eleganco in brezkompromisnim prestižem.

Njegova »eco-luxe« filozofija, ki pomeni da se lahko vsaka steklenička parfuma znova napolni in se jo tako ohrani za vse življenje, je znamko izstrelila na sam vrh parfumske industrije, v nišo, ki je povsem svojevrstna.

Leta 2017, deset let po ustanovitvi, nabor znamke Kilian premore več kot 35 vonjev, ki izvirajo iz raznih kolekcij, med katerimi so: »L'Oeuvre Noire«, »Arabian Nights«, »Asian Tales«, »In the Garden of Good & Evil« in »Addictive State of Mind«.

Kilian še naprej preseneča z izdelki, ki ponazarjajo prefinjenost in brezčasen prestiž s kolekcijo nosljivega odišavljenega nakita in dekorativnih predmetov za vaš dom. Medtem ko se znamka Kilian razvija in zori, nekaj vseeno ostaja konstanta – to, da prav vsak izdelek ujame duha prefinjenosti in brezčasnega prestiža.

Izbor dišav najdete na tej povezavi, v živo pa se lahko z njimi srečate v nakupovalni hiši Ikona.

[protoindoeuropean]

Veliki črni bik \\\ Great Black Bull

Veliki črni bik rjove v jutro.  \\\  The great black bull bellows in the morning. Veliki črni bik, koga kličeš?  \\\  Great black bull, who are you calling? Prazni so pašniki.  \\\  The pastures are empty. Prazne so gore.  \\\  The mountains are empty. Prazne so grape.  \\\  The gorges are empty. Prazne kot odmev tvojega klica.  \\\  Empty like the echo of your call.

Veliki črni bik rjove v jutro.  \\\  The great black bull bellows in the morning. Kot da bi brizgala težka črna kri  \\\  As if spraying dark black blood pod vršičke temnih smrek.  \\\  over the crowns of dark pines. Kot da bi se nad gozdom na vzhodu  \\\  As if the bull’s bleeding eye odpiralo v jutro  \\\  had spilled open that morning krvavo bikovo oko.  \\\  over eastern forests. Veliki črni bik, koga kličeš?  \\\   Great black bull, who are you calling? Je slast poslušati,  \\\  Do you take pleasure in hearing kako ti vrača odmev  \\\  how your hollow scream tvoj zamolkli klic?  \\\  returns as an echo?

Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.  \\\  Great black bull, bloodless is the morning. Tvoj glas pada v grape  \\\  Your voice falls into gorges kot razcefrana jata  \\\  like a tattered swarm črnih vran.  \\\  of black ravens. Nobeden ne sliši tvoje samote.  \\\  No one hears your solitude. Nikogar ne napojiš  \\\  You quench no one’s thirst s črno krvjo svojega glasu.  \\\  with your black and bloodied voice. Umolkni, veliki črni bik.  \\\  Be silent, great black bull.

Veliki črni bik rjove v jutro.  \\\  The great black bull bellows in the morning. Sonce na vzhodu brusi  \\\  The eastern sun sharpens bleščečo mesarsko sekiro.  \\\  its glistening hatchet.

— Dane Zajc  (translation by Erica Johnson Debeljak)

[slovenijablog02]

Razstava kovanih skulptur br. Janeza Hollensteina

V Kregarjevem atriju Zavoda sv. Stanislava bodo drevi odprli razstavo Odmev tišine (Vzpenjanje – Vstajenje – Razsvetljenje), razstavo kovanih skulptur pletarskega kartuzijana br. Janeza Hollensteina. O razstavi bo spregovoril umet. zgodovinar Milček Komelj, koralne napeve o razstavljenih vsebinah bo izvedla vokalna skupina insula memoriae.

Radio Ognjišče /12. sept.

splet slovenske Cerkve

[technicallychiefpeanut]

Odmev na članek "Predsednica lahko zakonito ustavi kanal C0" - "V Medvodah še verjamejo v dokončanje kanala C0"

Marjana Hanc – ŽURNAL24 “V političnih preigravanjih na državni ravni Občina Medvode ne želi sodelovati,” so nam na pisna vprašanja v zvezi z nadvse perečo tematiko povezovalnega kanala C0 , ki smo jih naslovili na medvoškega župana Nejca Smoleta, uvodoma odgovorili iz Občine Medvode. Opozicijska stranka SDS je danes namreč zahtevala sklic izredne seje državnega zbora zaradi gradnje kanala C0, ki…

[peterjancic]

Janković ni dražji od Kučana

Janković ni dražji od Kučana

Članek o tisoč evrov višjem dodatku k pokojnini Milana Kučana, če bo koalicija plače funkcionarjem res povišala za pet razredov, je bil daleč najbolj bran članek tedna, ko je med ljudmi odmeval 29 milijonski odpis dolgov podjetju Electa, ki ga je Zoran Janković nekoč prodal svojim sinovom. Odpisanega je bilo 95 odstotkov dolgov.

Razlog za visoko branost je bil preprost. Ljudje zanima, kar…

[gledaliscevelenje]

Terapija

Nedelja, 29. oktober 2017 | 17.00 Dom kulture Velenje, mala dvorana

Terapija Koroški deželni teater

Koroški deželni teater iz Slovenj Gradca je ob svoji 5 obletnici delovanja pripravil novo gledališko igro Terapija, ki je bila v Sloveniji premierno prikazana koncem lanskega leta. Ob premieri in že nekaj ponovitvah je doživela zelo pozitiven odmev javnosti, prav tako pa zelo pozitivne kritike strokovne ocenjevalke Barbare Vidovič na območnem tekmovanju JSKD za Linhartovo srečanje 2017 in ocenjevalke Ane Rutar na regijskem tekmovanju JSKD, ki je predstavo uvrstila v tekmovalni del Linhartovega srečanja za leto 2017, kjer je Koroški deželni teater prejel prestižno posebno priznanje strokovne žirije.

Predstava Terapija in tekst avtorja Jordana Cvetanovića je bil poseben izziv za ekipo Koroškega deželnega teatra. Odličen prevod Dušana Stojanoviča je bil šele začetek gledališkega raziskovanja teksta, ki se je s priredbo in režijo Sergeja Dolenca ter avtorsko glasbo Benjamina Pirnata začel v rokah igralcev transformirati v zgodbe našega vsakdana. So to zgodbe (ne)znanca ali zgodbe našega življenja? In kje je meja našega in vašega? Je življenje komedija ali tragedija? Odgovore na ta vprašanja nam ponavadi ponudi terapevt. A tokrat boste ta terapevt vi, gledalke in gledalci. Pridite na Terapijo, smejte in jočite se z nami.

Vstopnice: 10 EUR, mladina in upokojenci: 8 EUR, brezposelni: brezplačno

[juliannewhore]

ČE BI BIL PTICA

Če bi bil ptica, bi letel čez širno zelenje, da začutim veter med peresi na koži, da sprejmem modrino nad svojo glavo. Če bi bil ptica, bi kljuval v glasove, ki pravijo, da ne morem leteti, v večni dvom, v obupen strah, da bi ostal le še prah in drobtine. Če bi bil ptica, bi gnezdil, nabiral lepoto iz narave, in sestavljal varnost nekje visoko, kjer ne bi bilo prahu, niti drobtin in niti strahu. Če bi bil ptica, bi pel tako glasno, da bi moj glas odmeval po širnih dolinah, se razlegel iz mene, po meni, in kazal moč, ki jo premorem.

[loveislossandistayaway]

Pa kaj?

Pa kaj, če sem lastne muke gospodar. Pa kaj, če mi za to ni nikoli mar. Odpusti. Odpelji me drugam.

Prevzet s staro bolečino. Kot konec koncev, ki ne pride. Kot moj odsev, ki se ne konča.

Pa kaj, če je vsaka druga. Prenehaj. Zapri oči. Odpri se sebi.

Utrujenost ima ime. Naveličan lastnih misli. Ubij me tolikokrat, kot sem se utopil v njih.

Pa kaj, če nimam smisla. Pa kaj, če mi ga je vzela ona. Pa kaj...

In končno se mi vrne odmev. Zlomljen in poteptan se zadnjikrat spotakne: "Vrni se tja, kjer si začel."

[yesterlosse]

V poznem novembru sem se znašla nekje v osrčju Krasa.  Pokrajina s šipkovim, robidovim in brinovim grmičevjem je polna različnih dišečih zelišč, ki s tal vabijo noge, da končno obmirujejo in postojijo.

Z Jano sva imeli tistega poznega jesenskega dopoldneva v na prvi pogled precej enakomerni, a v resnici mistični in zaradi tega skorajda kričeči pokrajini en sam cilj - poiskati bele konje.

Lipicance.

Drevesa so žarela v soncu pričakovanja zimske puščobnosti. Stari, skoraj že posušeni hrasti so naju pozdravljali in v krošnjah skrivnostno in malenkostnno izdajali kje bi se lahko nahajala čreda belih bitij. Zaslutiti je bilo mogoče kdaj naju je narava naposled le spustila bližje.

Jana je glasno poklicala kobile – njen glas je odmeval daleč po dolini in po nekaj trenutkih so mirno prikorakale lipicanske kobile. Goščave so se jim s svojim visokim rastjem priklanjale drugače, kot se priklanjajo novim jutrom. Drevesa so jih spet sprejemala med svoje. Iz pašnikov in travnikov brez poti je nepredvidljivo zrlo kraško kamenje, ki konjem ob neprestanem iskanju krme naravno brusi bosa kopita.

Na čase je zapihala sapa vetra, ki je bila drugačna od sap iz meni znanih krajin. Čreda lipicanskih konj sredi oaze kraškega sveta zlita s klasi puste travne ruše pa je v svojem izvornem okolju delovala skorajda kot privid.

Med sprehodom skozi navidez brezmejni prostor pašnikov,  ob dotikih in med pogovori s konji, spoznaš kako celotna bit ekosistema stremi k povezanosti, ki neprestano kroži in sama sebi izpolnjuje svoj namen.