#založba

[besedar]

Iz zapuščine Srečka Kosovela

(Ob vhodu sta dva / jesensko šumeča jagnjeda. / Zvezde. Mrzli veter. / Brezdomec gre čez nočno pot. / Mačka skoči čez zid / v burjo. / Je vse brez zavetja / Skok v trans!!!!!!!!! / Na skednju / v senu / ima 3 majhne /tople mačkice. / Kdo je? Hej burja, / burja na Krasu)

Kosovel, Srečko. 2019. Vsem naj bom neznan: neobjavljeni del zapuščine. Knjiga 1: Poezija, proza, dramatika in drugi zapisi. Zbral in uredil Miklavž Komelj. Založba Goga. Str. 66

[tiskarna-aero]

Tiskanje - Ljubljana

Knjigarna - Cangura

Založba Cangura

Lepilni trak z logotipom

5P skupina - tisk, promocija, založništvo, prodaja

[starerazglednice]

Soldaška

Verzi pesnitve Soldaška, pesnika Franceta Prešerna krasijo razglednico iz zbirke Vojska v slikah, katero je likovno upodobil akademski slikar Anton Koželj. Razglednica je izšla marca 1916, pod št. 92. iz VIII. skupine omenjene zbirke. Založila jo je založba tednika Ilustriranega glasnika, ki je izhajal vsak četrtek v letih 1914 do 1918. Predvsem je prinašal novice o dogodkih na bojiščih, o padlih in pogrešanih, objavljal povesti, novice iz različnih krajev in gospodinjske nasvete. Besedilo je bilo dopolnjeno s številnimi fotografijami in ilustracijami. Tednik je bil tiskan in izdan s pomočjo Katoliške tiskarne v Ljubljani.

[minim]

RACTI: C ZALOŽBA: knjižnlca R a

[k8dizajn]

Knjiga razloži, kako magnezij varno, dokazano učinkovito, povsem naravno pa še cenovno ugodno pomaga bolnikom z migrenami in glavoboli. 👉🏻 Izdala @revija.misteriji 👉🏻 oblikovanje @k8dizajn . #graphicdesign #graphic #graphics #design #designer #grafičnooblikovanje #grafik #k8dizajn #studio #bussiness #bussineswoman #webpage #books #book #bookcover #naslovnica #ovitek #oblikovanje #založba #publishing #selfpublishing #založbaara #misteriji #knjiga #novo #samopomoc ➡️ Sledite mi na: www.facebook.com/k8dizajn www.pinterest.com/k8dizajn www.instagram.com/k8dizajn

[musicmakesyousmart]

Demolition Group, Silver Baracudas, & Del Masohistics

FV Založba

1986

[corallorosso]

È lunga ma leggetelo tutto Così, tanto per ricordare tutto. "So che a casa vostra siete dei buoni padri di famiglia, ma qui voi non sarete mai abbastanza ladri, assassini e stupratori." [Benito Mussolini ai soldati della Seconda Armata in Dalmazia, 1943] « Abbiamo distrutto tutto da cima a fondo senza risparmiare gli innocenti. Uccidiamo intere famiglie ogni sera, picchiandoli a morte o sparando contro di loro. Se cercano soltanto di muoversi tiriamo senza pietà e chi muore muore. » [Lettera di un soldato italiano inviata dalla Slovenia a casa nel luglio 1942 E. Collotti, L'occupazione nazista in Europa, Roma, Editori Riuniti, 1964, p. 543] « Noi abbiamo l'ordine di uccidere tutti e di incendiare tutto quel che incontriamo sul nostro cammino, di modo che contiamo di finirla rapidamente. » [Lettera di un soldato italiano inviata a casa dalla Slovenia nel luglio 1942 E. Collotti, L'occupazione nazista in Europa, Roma, Editori Riuniti, 1964, p. 543] « ...Si informano le popolazioni dei territori annessi che con provvedimento odierno sono stati internati i componenti delle suddette famiglie, sono state rase al suolo le loro case, confiscati i beni e fucilati 20 componenti di dette famiglie estratti a sorte, per rappresaglia contro gli atti criminali da parte dei ribelli che turbano le laboriose popolazioni di questi territori. " [Temistocle Testa Prefetto di Fiume Proclama n° 2798 30 luglio 1942 Boris Gombač, Atlante storico dell'Adriatico orientale, Pontedera, Bandecchi & Vivaldi, 2007] « Il giorno 4/6/1942 alle ore 13:30 furono incendiati da parte degli squadristi del II° Battaglione di stanza a Cosale le case delle seguenti frazioni del Comune di Primano: Bittigne di Sotto...,Bittigne di Sopra..., Monte Chilovi..., Rattecievo in Monte... [...] Durante le operazioni di distruzione ... è stata fatta una esecuzione in massa di n. 24 persone appartenenti alle frazioni di Monte Chilovi e Rattecevo in Monte. [...] poiché è da temersi una immediata rappresaglia, si prega vivamente di voler inviare con tutta sollecitudine dei rinforzi. » [(IL COMMISSARIO PREFETTIZIO Attilio Orsarri, 5 giugno 1942) Alojz Zidar, Il popolo sloveno ricorda e accusa, Capodistria, Založba Lipa, 2001] « Le forze armate del Partito fascista repubblicano nell’Adriatesches Küstenland-Litorale Adriatico, dipendenti operativamente dai tedeschi […] svolsero un ruolo mostruoso: quello di consegnare ai tedeschi i loro concittadini; qui più che altrove, essi svolsero opera di fiancheggiamento nelle operazioni di rastrellamento e di fucilazione delle popolazioni civili […] Svolsero questi ruoli, almeno inizialmente, senza nemmeno essere riconosciuti come alleati dai tedeschi, che solo in seguito li considerarono parte integrante delle loro formazioni. » [(da “Dossier Foibe“ di Giacomo Scotti)] « ..... purtroppo non mancarono episodi di brutalità da parte di singoli nostri soldati. In località Pjesivci, alcuni militari della Taro stuprarono due ragazze - Milka Nikcevic e Djuka Stirkovic - per poi ammazzarle sparando loro al seno. Un'altra donna, Petraia Radojcic, fu bruciata viva nella sua casa. A Dolovi Stubicki furono massacrati dieci anziani, uomini e donne. Per aver dato ausilio ai ribelli le popolazioni dei villaggi della Pjesivica furono punite con la requisizione di oltre 1 000 pecore e capre e di 50 bovini.» [G. Scotti e L. Viazzi, L'inutile vittoria: la tragica esperienza delle truppe italiane in Montenegro, Milano, Mursia, 1998, p. 271] «....I condannati vengono condotti sull'altura che domina la cittadina, ed io che li vedo passare mentre salgono al luogo del loro supplizio sono addirittura impietrito! Penso che poteva toccare a me l'ingrato compito di comandare il plotone di esecuzione che li ha falciati a dieci per volta: una scena terribilmente squallida che non dimenticherò mai, vivessi mille anni. » [Generale Giovanni Esposto Regio Esercito G. Scotti e L. Viazzi, L'inutile vittoria: la tragica esperienza delle truppe italiane in Montenegro, Milano, Mursia, 1998, p. 338] « Si procede ad arresti, ad incendi, [...] fucilazioni in massa fatte a casaccio e incendi dei paesi fatti per il solo gusto di distruggere [...] La frase «gli italiani sono diventati peggiori dei tedeschi», che si sente mormorare dappertutto, compendia i sentimenti degli sloveni verso di noi. » [Umberto Rosin Commissario Civile del Distretto di Logatec (Slovenia) 30 luglio 1942] « Le brutali rappresaglie degli italiani (l'incendio di 23 case e l'uccisione di circa 120 abitanti di Vlaka, Jabuka, Babina e Mihailovici e altri villaggi sulla sponda del Lim, nonché le successive commesse a Drenavo) suscitarono in noi e nei nostri combattenti un cupo furore. » [Josip Tito Memorie G. Scotti e L. Viazzi, L'inutile vittoria: la tragica esperienza delle truppe italiane in Montenegro, Milano, Mursia, 1998, p. 33] Roberto Ranfagni

[devayaniyogalove-blog]

From the book Prenatal Yoga 💕📖💖 #bookstagram #book #prenatalyoga #yoga #yogalife #yogamommy #yogamom #yogababy #knjiga #joga #jogaslovenija #knjigarna #knjižnisejem #zalozbadevayani #založba #lifeincolour #pregnantbelly #pregnancy 💕📖💖🍼💕 (at Ljubljana, Slovenia)

[stephaniejoanneus]

Lucas Makes a Comeback by Igor Plohl, illustrated by Urška Stropnik Šonc

Lucas Makes a Comeback by Igor Plohl, illustrated by Urška Stropnik Šonc

Lucas Makes a Comeback by Igor Plohl, illustrated by Urška Stropnik Šonc. Translation by Založba Pivec. Holiday House, 2021. 9780823447664 Format: Hardcover Rating: 1-5 (5 is an excellent or a Starred review) 3 Genre:  Picture books What did you like about the book? The message in this Slovenian import is that with good friends and modest adjustments, a disability does not necessarily mean…

[winningthesweepstakes]

Lucas Makes a Comeback by Igor Plohl, illustrated by Urška Stropnik Šonc

Lucas Makes a Comeback by Igor Plohl, illustrated by Urška Stropnik Šonc

Lucas Makes a Comeback by Igor Plohl, illustrated by Urška Stropnik Šonc. Translation by Založba Pivec. Holiday House, 2021. 9780823447664 Format: Hardcover Rating: 1-5 (5 is an excellent or a Starred review) 3 Genre:  Picture books What did you like about the book? The message in this Slovenian import is that with good friends and modest adjustments, a disability does not necessarily mean…

[janezic]

Neoliberal totalitarianism and misuse of economy

Last economic crisis (2008-2016) was preceded by period of economic growth, flourishing real sector and excellent liquidity... But its true origin was banking sector, caused by risky investment and overpriced financial products.

Common untruths, which were – and still are – propagandized by neoliberal economists, were following:

- financial markets are efficient – on the contrary; last economic crises reveled that they are inefficient and don't provide efficient allocation of capital; financial competition causes destabilization, increases irrational growth of prices, creates financial balloons (stock-market), therefore financial markets should be regulated and banks mustn’t speculate on their account;

- markets estimate correctly solvency of the states – on the contrary; credit rating agencies (Standard & Poor's, Moody’s etc.) have influence on interest rates with their subjective estimations, which cause instability, which is a source of speculative profits, therefore credit rating agencies mustn’t have authorizations to define arbitrary market interest rates of stocks, and so to lower credit estimation of any state;

- increase of public debt is a consequence of overspending – on the contrary; increase of public debt is a consequence of decline of public-fiscal incomes, because of recession and lowering of taxes, because of fiscal counterrevolution;  

- to lower public debt, public spending has to be reduced – on the contrary; macro-economy can't be reduced to micro-economy and to household economy; dynamics of debt depends on deficit and degree of nominal economic growth – if nominal economic growth is lower than interest rate, debt increases exponentially; on long run investments in public sector (educational system, health care, research, infrastructure etc.) stimulate economic growth. EU is more or less closed union, therefore reducing public incomes in all EU countries only deepens recession, therefore present level of social security has to be persevered or even increased as well to increase resources for educational system, research, investments in ecology;

- lowering of taxes enhances economic growth – on the contrary; EU followed USA in fiscal policy of lowering taxes for ever greater bulk of fields (profits of companies and the most wealthy, contributions of employers etc.), what only caused even greeter social inequality and increased public debt. This fiscal policy compelled public authorities to run into debts on financial markets and at richer classes, to cover public debt – this strategy enabled higher incomes for the rich, who saved money by taxes, and got debenture bonds, which were released to finance public debt (so called “jackpot effect”); therefore increase of public debt is not a consequence of Keynesian policy, neither over expending of social policy, it is a result of favoritism for elites, so a new redistribution at tax policy should be introduced and income tax reliefs must be abolished, for companies which do not contribute to employment.

Since Maastricht agreement ECB (EU Central Bank) mustn’t any longer finance EU members; they must search for loans directly on financial markets (no bailout). Yet ECB should directly finance EU states at low interest rates (Les économistes atterrés, 2012: 9-24).*

Financial elites use economic crises for shock strategy, to apply radical neoliberal ideas, yet reducing of public expenses will reduce investment in research, educational system and green economy; lowering of social incomes dissolved social cohesion, lower effective demand, destabilize markets etc. Maastricht contract lies on no bailout policy, because of neoliberal policy of fiscal discipline in favor of financial markets, therefore states are forced to loan money on the markets, what means they must follow their directions: fiscal consolidation, lowering of public incomes, flexibility, privatizations … at high interest rates. Crises of European area reveled that mechanisms for adjustment are inappropriate and showed lack of social solidarity. To reduce public deficit, degree of taxes on finance sector should be introduced, as well on capital profits and high incomes. Public debts should be, in part restructured, but mostly written off. The states should be allowed to finance themselves at ECB directly, at low inters rates. Costs of recession and bank losses should be transmitted to stock-holders and the wealthiest. Financial transactions must be taxed, as well activities of speculative funds ... (ibid.: 32-48).

This is part of my essay, which was republished also in my recent book (Neoliberalni totalitarizem). In light of new, emerging economic crisis, which will happen because of global lock-down of economy, as a consequence of present pandemic health crisis – and inappropriate response of the governments –, it’s good to remember few lessons from the last one. History mustn't be repeated.

*Les économistes atterrés (2012): Manifest; 20 let slepote. Ljubljana: Založba /*cf.

[filemfilem]

Blue Note Records: miti in trenja onkraj not

Objavljeno v Ekranu jul/avg 2019

“Zakaj bi nekdo ustanovil glasbeno založbo, če mu ne bo prinašala denarja?”, se vpraša dokumentarec Blue Note Records: Beyond the Notes (2018) režiserke Sophie Huber. Zgodba o eni najpomembnejših jazz založb vseh časov – o njej so bili posneti že trije filmi – se, kot podobni podvigi skozi zgodovino glasbenega založništva, začne z zanesenjaškimi liki, ki si želijo le, da bi lahko snemali in promovirali glasbo po svojem okusu. V primeru založbe Blue Note sta to bila Alfred Lion in Francis Wolff: glasbena entuzijasta in judovska imigranta, ki sta ob vzponu nacizma odšla iz Nemčije, kjer je bil jazz prepovedan, v ZDA in tam leta 1939 ustanovila založbo. V ZDA jazz seveda ni bil prepovedan; prepovedano je bilo le mešanje črnskega in belskega prebivalstva – večinoma z zakonom, nekje samo v praksi. Če je ogromen del ameriške javnosti že desetletja ne le sprejemal temveč tudi slavil temnopolte umetnike in športnike, so jim bili vseeno dodeljeni ločeni hoteli, vlaki, avtobusi, taksiji, restavracije, vhodi, izhodi, gledališča, kinodvorane, stranišča, naselja in okrožja ter vsaka druga možna oblika strukturnega nasilja.

Wolff in Lion sta vedela, kaj pomeni biti označen za pripadnika manjvredne rase; z glasbeniki, ki sta jih hotela podpirati, sta bila v očeh marsikoga na skupnem imenovalcu. Naivno bi bilo sicer predvidevati, da je njuna prijaznost in poštenost do glasbenikov izvirala samo iz sočutja, dejstvo pa je, da sta edina izmed lastnikov založb plačevala glasbenikom za studijske vaje ter edina skrbela za izplačevanje tantiemov. Kot rečeno: zanimala ju je promocija glasbe, kakršno sta sama oboževala, in zanimali so ju ustvarjalci te glasbe. Alfred Lion je v vlogi producenta sicer imel določeno besedo pri snemanju, vendar je to vlogo omejil na občasna mnenja ter puščal glasbenikom proste roke. Obenem je Wolff, profesionalni fotograf, med vajami in snemanji ustvaril verjetno najpomembnejši arhiv jazz fotografij, izmed katerih so bile mnoge ovekovečene na naslovnicah albumov, ki jih je oblikoval Reid Miles in ki še vedno veljajo za klasike grafičnega oblikovanja. Predvsem pa je bila založba pomembna pri podpiranju in promociji stilov, ki so se razvijali konec 40ih in tekom 50ih let, še posebej bebopa in hard-bopa, ter znanilcev avantgarde in free jazza, Erica Dolphyja in Ornetta Colemana.

A nekomercialna naravnanost je prinesla neizogibno omejen rok trajanja in kljub nekaj hitom Lion in Wolff nista mogla vzdrževati poslanstva Blue Note; po prevzemu založbe leta 1965 s strani Liberty Records se je Lion kmalu upokojil, Wolff pa je šest let kasneje umrl. Dokumentarec preskoči obdobje vmesnih 20-letnih vic založbe, na kateri je nekaj časa še vedno snemala peščica pomembnih jazz glasbenikov, ter se usmeri v ponoven uspeh založbe ko so hip hop izvajalci začeli redno semplati njihov katalog na začetku 90ih, ter na uspeh Nore Jones z začetkom novega tisočletja. Vseskozi pa film preklaplja na obujanje spominov nekaterih še živečih varovancev založbe, predvsem Herbieja Hancocka in Waynea Shorterja, na komentarje sodobnih jazz in hip hop glasbenikov, ki naj bi dajali kredibilnost zapuščini založbe oz. njeni kontinuaciji v hip hopu, ter na studijski session stare in nove šole Blue Notea.

Na tej točki potencialno večplastne zgodbe bi lahko Sophie Huber začela raziskovati marsikateri element Blue Note Records, a ne izkoristi nobenega od (med seboj prepletajočih se) nastavkov. Vpogled v  mehanizme in vrednotenje ustvarjanja je površinski: medtem ko glasbeni gostje postrežejo z nekaj klišeji o poslušanju eden drugega in o tem, kako “napačna nota ne obstaja”, film nikoli ne vzame pod drobnogled specifičnosti in posebnosti talentov, ki jih je gojila založba temveč se zateče k mitizaciji kreativnosti kot šamanizma. Nobenega razmisleka ni recimo o tem, zakaj je bil zvok tonskega tehnika Rudyja Van Geldena tako dober in edinstven, da je so ga hotele vse jazz založbe, ne samo Blue Note. In pomembneje, kot v svoji recenziji filma izpostavi že Todd Gilchrist, nam nikoli ni razloženo, zakaj je bil skladatelj in pianist Thelonious Monk tako nerazumljen pri občinstvu in hkrati tako vpliven med vrstniki. Monkova uporaba disonance in pavze kot prevpraševanja jazzovskega idioma je bila namreč eden prvih korakov k pojmovanju jazza kot skladateljskega izraza, črnske klasične glasbe (kot je to želel poimenovati Ornette Coleman kasneje) oz. brisanju meje med klasično glasbo, svetovno avantgardo, jazzom kot entertainmentskim izdelkom ter jazzom kot krikom črne amerike. Njegova ikonoklastična drža je nakazala zaton afroameriškega zabavljača in zametke suverenega, brezkompromisnega ustvarjalca, skladatelja, raziskovalca zvoka ki sesuva stereotipno delitev jazza na (črno) prvinskost in (beli) razum. Monk sam je npr. obiskoval Julliard, najprestižnejšo glasbeno univerzo v ZDA, Eric Dolphy pa je predvsem želel igrati v simfoničnem orkestru in se šele nato posvetil jazzu (s simfoniki seveda ni smel igrati).

Obenem pa Monkova zgodba vodi tudi do problematike financiranja: po več kot petih letih vztrajanja si ga založba enostavno ni mogla več privoščiti. Kratek prelet spremembe v postavi založbe v začetku 60ih let opozori na v filmu premalo poudarjeno vprašanje korelacije med kapitalom kot gonilno silo založništva, in ustvarjanjem. Ali bi založba Blue Note Records z manj brezkompromisno držo naredila več za svoje varovance oz. ali je bila nezmožnost Liona, da bi sodeloval s kasnejšimi lastniki vrlina ali neprilagojenost? Na tej točki namreč obremenjenost z mitom posameznika, v tem primeru posamezne založbe, ponovno prevzame film; zanimivo vprašanje bi bilo, kaj so medtem počele druge založbe. Večina najrelevantnejših albumov jazza – in tudi najuspešnejših – nastala pod okriljem drugih založb, kjer je peščica producentov, npr. brata Ertegun, Teo Macero, Bob Thiele in Creed Taylor, poskušala ustvariti ekosistem za svobodno ustvarjanje jazzovskih glasbenikov. To pa je pomenilo nenehno borbo s studijskimi šefi in skrb za dotok denarja s strani dobičkonosnejših žanrov.

Neodvisnost je bila za afroameriške jazziste koncu koncev toliko pomembnejša tudi zato, ker je bil jazz verjetno res – kot pravi nerodni a prodorni hibrid dokumentarca in igranega filma The Cry of Jazz (Edward Bland, 1959) – edino področje, kjer je “ameriški belec moral kloniti pred črncem”. Svoje poglede na grozo segregacije so sicer zražali različno. Če je Charles Mingus komentiral odhod Erica Dolphyja iz njegove zasedbe, da bi ostal v Evropi, s “He’s leaving the band because America is so beautiful and free.”, ter lastno deložacijo z “I hope the Communists blow you people up!”, Coltrane ni nikoli podal politično obarvanega mnenja in je iskal svobodo znotraj svoje glasbe. Vsekakor pa je kakršnokoli, še posebej finančno oz. poslovno opolnomočenje afroameriških ustvarjalcev še v 60ih pomenilo nočno moro za marsikogar – kar dobro prikaže The Two Killings of Sam Cooke (Kelly Duane, 2019), dokumentarec o sumljivih okoliščinah umora vplivnega soul pevca leta '64, ki je nameraval (kot prvi afroameričan) imeti lastno glasbeno založbo.

Blue Note prav tako zamudi svojo priložnost, da bi raziskal potencialen vpliv založbe danes. Glasbene povezave založbinih mlajših jazzistov z mainstream (Kendrick Lamar) in malo manj mainstream (Flying Lotus, Kamasi Washington) težkokategorniki so bežno omenjene, čeprav obrazi na platnu ves čas zatrjujejo, kako jazz živi naprej v uporniškem duhu hip hopa. Hkrati pa je vsebina podana z minimalno urgentnostjo in zelo površinsko formo, ki le stežka odsevata kakršenkoli “krik jazza” in zelo previdno obideta vzporednice z novim kriznim obdobjem trenja med belo in črno Ameriko. Ravno takšna obdobja vsakič znova obrodijo albume, nasičene s konfliktom, suverenostjo in politično osveščenostjo, naj bodo to Max Roach, Charles Mingus in Sun Ra v 60ih, N.W.A. in Public Enemy na začetku 90h, ali pa Kendrick Lamar in Run the Jewels danes.

O tem, kako se je ameriška vlada bala jazza, priča anekdota Shirley Clarke, kultne režiserke enega najbolj ambicioznih jazzovskih dokumentarcev, Ornette: Made in America (1985) – ko je soustvarjala kratke filme za World Fair v Bruslju leta 1959, ji je vlada omejila tematiko na karkoli razen jazza, saj jih je skrbela konotacija rasnih trenj v ZDA. Kasneje je pri snemanju filma o Colemanu imela težave s producenti, saj so hoteli od nje zgodbo o uspehu, medtem ko je režiserko bolj zanimala večplastnost in kompleksnost odnosov med kapitalom, umetnostjo, državo in družbo. Kot zapiše Benjamin J. Harbert v zbirki esejev American Music Documentary, se je Clarke z veliko mero ironije borila ravno proti prikazovanju Colemana kot nekakšne končne postaje, jazzista v postrasni družbi; cel film namreč sopostavlja elemente bele, japijevske, elitistične (za katero je Coleman le produkt) Amerike in še vedno revne, pretežno črnske Amerike. Obenem pa z dinamično, ritmično in nepredvidljivo montažo vseskozi tudi s formo ustvarja močno dinamiko, vzporedno svojemu subjektu.

Takšne ironije ali tehnike v Blue Note skoraj ni. Kar je nastavljeno kot zgodba o preseganju rasnih mejnikov in ekonomskih preprek, ter o nuji ustvarjalne svobode, se zaključi ravno kot zgodba o uspehu, h kateri tako rada stremi biografska dokumentaristika. Čas, ki ga film nameni ponovnemu vstajenju založbe in anekdotam, bi bil bolje izkoriščen za konkretnejšo navezavo na nenehnost  ekonomsko-rasnih konfliktov. Način podajanja zgodbe in vsebinske odločitve sicer sežejo onkraj not, vendar tam ne ostanejo prav dolgo. V primeru založbe Blue Note ni šlo za za zgodovinsko izjemo temveč za imperativ neodvisnosti kot predpogoj za ustvarjanje. V svetu, ki ustvarjalcem šepeta, naj ustvarjajo nišno (kar je a priori skregano z imperativom iskanja novega v umetnosti), je založba Blue Note pomenila nekaj, kar še vedno resonira v glasbenem založništvu. O jazzu je težko govoriti brez napetosti, in Blue Note: onkraj not je ima premalo. Sophie Huber ne razišče ne socialnih okoliščin, ne glasbe in glasbenika, svojo snov pa podaja zelo previdno – bolj v stilu Nore Jones kot Theloniousa Monka.

[k8dizajn]

Hvala @majajezzy za lepe pozdrave s Pece #zapisizgora ⭕️👍🏻 #peca #hribisozakon #zbiramžige #hribovc #hribolazec #planinskidnevnik #planine #alpe #gore #karavanke #triglav #markacija #dnevnik #planinci #knjigajelepodarilo #knjiga #priročnik #k8dizajn #založba #graficnooblikovanje #razgledi #koroska #kamniškosavinjskealpe ➡️ Sledite mi na: www.facebook.com/k8dizajn www.pinterest.com/k8dizajn www.instagram.com/k8dizajn (at Peca) https://www.instagram.com/p/BzlVyg-FlRn/?igshid=nzofm951ho6j

[musicmakesyousmart]

Moonyana - Self-titled

FV Založba 

1989

[good-omens-covers]

2010, published by Založba Sanje Translation by Boštjan Gorenc

ISBN: 9616767801 ISBN13: 9789616767804

Language: Slovenian

Title: Dobra znamenja, verne in natančne prerokbe Agnes Nutter, coprnice