someoneinthisbigworldsblog

[someoneinthisbigworldsblog]

It is worth it

Živjo,

v lanskem letu sem opravljala srebrno stopnjo MEPI-ja in rada bi vam povedala o svoji izkušnji. 

Čez leto sem se iz tedna v teden, kljub neštetim obveznostim trudila in opravljala tudi tedensko več kot tri ure obveznosti za ta program. Skavti za veščino so bili zelo zabavni in enostavni za opravljanje. Zato pa sem imela s prostovoljstvom in športom več opravka. 

Vsak teden sem se s sošolko za uro ali dve dobila na zoomu in jo poučevala matematiko. Ker se odlično razumeva, naloga ni bila pretežka. Za šport pa sem vsak teden morala hoditi. Ker tega resnično ne maram, je zato bila potrebna volja in zelo ponosna nase, ker mi je uspelo.

Iz vseh treh področij sem opravila po 30 ur. 

V juniju pa pride še četrto področje - odprava. Tri dni smo hodili in s seboj nosili vse potrebne stvari - ruazk težak vsaj 10 kilometrov. Skupina, v kateri smo bili, je legendarna in vsi so zelo kul. Skupaj smo dobro sodelovali in to mi dosti pomeni.

Prvi dan smo se odpravili iz mojega rodnega kraja in hodili približno 18 kilometrov. Pot smo zelo dobro poznali, tako da orientacija ni bila problem. Od začetka je šlo vse super, prvi klanec sem premagala brez težav in bila sem pomirjena. Drugi klanec je bil že bolj strm in bolj naporen. Ampak vseeno je bil kmalu za nami. Občutek na vrhu je bil resnično dober, prav tako razgled. Čakalo nas je le še nekaj kilometrov bolj na dol. In tako smo srečno zaključili prvi dan. Popoldan je bil prav prijeten, ker smo le ležali, kar je najbolje po naporni poti. 

Drugi dan pa je bil bolj zanimiv (ali manj). Čakala nas je 22-kilometrska tura. Najprej krajši vzpon, ki je še kar uspel, čeprav je že bilo težko, ker smo bili že utrujeni od prejšnjega dne. Nato pa smo mogli kar neke 4 ure hodili po makadamu, ki ni vodil nikamor. Dogajalo se ni nič, cel dogodek je bil že, ko so nas na poti vsake toliko čakali profesorji in nekaj krav na planinah. Nekje vmes smo malo zalutali, ampak smo si pot podaljšali le za nekaj minut. Vmes so me že tako bolele pete, da bi na trenutke skoraj pomislila, ali se to sploh splača. Vseeno pa smo, malo pozno sicer, prispeli na cilj. Zvečer so nam v taborniki (sama sem skavtinja) v rivalstvu z nami pripravili ogenj in pekli smo hrenovke. Bilo je prav prijetno, čeprav nam je misli grenil zadnji dan, ki nas še čaka. 

Zadnji dan pa nas je čakalo še nekaj, vsaj zame, bolj adrenalinskih doživetij in malo krajša 12-kilometrska pot. Najprej najhujši makadamski klanec navzdol, za katerega sem skoraj mislila, da bo smrtonosen:), sploh ker sem nosila malo boljše superge. Ampak preživeli smo tega in še enega potem. Nato prečkanje neke “stene”. In bilo je kar zabavno, ampak meni osebno dosti neprijetno. Nato pa sem kar naenkrat dobila nov zagon. Lahko sem hodila, čeprav sem prej na trenutke imela občutek, da ne bo šlo. Občutek je bil kar dober. Le malo pred ciljem smo mogli še skozi steno ob slapu po zelo strmih stopnicah. Na vrhu pa smo si končno privoščili kosilo. Še zadnjih nekaj minut hoje in pričakalo nas je čudovito jezero. Tam smo preživeli še nekaj ur. Kopali smo se, kupili pico, šli na sladoled,... Lepi spomini. 

Te izkušnje ne bom nikoli pozabila, ker sem se toliko naučila o sebi in o tem, kako funkcioniram v skupini. Resnično sem dobila toliko spominov, ki jih ne zamenjam z nikomer. 

V prihodnjih dveh letih pa me čaka še zadnja - zlata - stopnja, ki se je bom seveda lotila in upam, da tudi opravila. 

Hvala vsem, ki ste do sedaj bili z mano na tej poti in vsem, ki še boste.

With love, Someone on this big world

[someoneinthisbigworldsblog]

Fill your life with experiences, not things. Have stories to tell, not stuff to show.

[someoneinthisbigworldsblog]

1. school day

Živjo, 

današnji blog je nekaj posebnega, saj bom govorila o prvem šolskem dnevu v 2. letniku. Pol sem ga zapisala že en večer prej, torej 31. avgusta, da sem lahko resnično zapisala, kaj si mislim. Drugo polovico pa zvečer 1. septembra. 

31. avgust: 

Moji občutki so izredno mešani. Zaenkrat se počutim še zelo dobro. O poteku jutrišnjega dneva sem kar dobro obveščena in je zato dosti lažje. Ampak vseeno se mi v glavi poraja nešteto vprašanj in mi narašča pritisk. 

Tesnoba je hujša kot ponavadi, ker že dolgo nisem bila v stiku s temi ljudmi. Tudi s prijatelji se vedno med počitnicami oddaljimo. Zraven pa je še ves pritisk s strani šole. Najprej, če se bom lahko letos ponovno odrezala tako dobro, kot lani. Nato vsi ti proticoronski ukrepi. Pa še obupen urnik, ki so nam ga določili za jutri. 

Začenjam drugi letnik pa sem s sošolci hodila v šolo ravno 3 mesece. Profesorje sem večinoma videvala le preko kamere. Z razredničarko smo se razšli tako, da nas je nadrla in se skoraj zjokala pred nami.

Ali se bom lahko umirila in ponoči sploh kaj spala? Kaj bom oblekla zjutraj? Bo avtobus sploh peljal in ali mi bo ustavil? Ali bo slučajno pozen in prepozen za naš pouk? Bo karta delovala? Ali bo razredničarka vsaj znosne volje, ali nas bo kot ponavadi dve uri kregala? Bomo pri slovenščini že potrebovali učbenik, ki ga še nimam? Kaj bodo sošolci rekli o akti? Sem se prijavila k malici? Ali so se ostali, ali bom sama? Bom pri fiziki preživela tisti dolgočasni dve uri? Se bodo sošolci iz osnovne šole prikazali, kot smo dogovorjeni? Ali bom cel dan sploh kaj jedla? Bo avtobus peljal kot mora? ....

Imam toliko vprašanj, ki me skrbijo vedno bolj. Ne vem če je razmišljanje o njih pomagalo ali še poslabšalo situacijo, ampak verjetno bo jutrišnji dan prišel prej, kot si predstavljam in si želim.

1. september:

Moram priznati, da je bil kot večina stresa, ki ga imam, tudi ta zelo nepotreben. Današnji dan je potekal zelo po načrtih, seveda se je vmes kje zalomilo, ampak sem vseeno zelo vesela in pomirjena.

Zjutraj sem vstala ob 6ih, kar zame skoraj ni prezgodaj, glede na to kdaj vstajam. Po nekem čudnem naključju sem spala do budilke in še celo kakšno minuto čez. Očitno pritisk še ni bil prehud.

V času, ko sem se pripravljala na odhod, je stres naraščal, čeprav sem dosti delala na tem, da sem se zamotila. V trenutku, ko pa sem, že popolnoma pripravljena stala na pragu, da odbije ura in me pošlje od doma, sem postopoma od dolgčasa in tišine začutila tesnobo. Očitno sem se začela zavedati, kaj me čaka. Hvala Bogu, ali raje sošolki, da mi je, v tistem trenutku, ko sem ji iz tesnobe in slabe volje pisala “dobro jutro”, takoj odgovorila z “dobro jutro <3″, me je zelo pomirila. Čeprav vem, da je bila verjetno ona še bolj živčna kot jaz.

Končno sem prišla na avtobusno postajo, kjer je že bil moj sosed, ki me je zelo nasmejal s svojo zmedenostjo. Sam je letos “fazan”. S tem me je še dodatno pomiril. 

Na avtobusu je že bila sošolka, tako da od tega trenutka dalje, je stres že v veliki večini izginil. Moram priznati, da jo je bilo po 2 mesecih zabavno spet videti, prav tako pa še enega prijatelja iz osnovne šole. 

Bus na srečo ni zamujal, tako da smo bili v šoli točno. Sošolci so še vedno kul, čeprav se mi zdi, da smo letos jaz in še dve, postale še bolj očitna skupina. Ampak me ne moti, zelo ju imam rada. 

Razredna ura (oziroma 4) pa nas je kar presenetila. Razredničarka nas je obvestila, da v kratkem gremo na razredni vikend. Sama se ga verjetno ne bom mogla udeležiti ali pa se ga bom le pol in zato je to še večja težava. 

Malica je bila dokaj navadna. Ne najslabši sendvič in jogurt:). 

Nato pa še izredno dolgočasni dve uri fizike. Seveda smo se že lotili snovi, ne moremo počakati niti enega dneva. 

Sedaj pa je na vrsto končno prišel zabavnejši del dneva. Pred šolo sta naju s sošolko že čakali dve bivši sošolki. Skupaj smo se odpravile proti avtobusni postaji, kjer je bila še ena, prav tako pa polno “fazanov” in ostalih dijakov. Mislim, da vsi vemo, kaj tukaj sledi. Malo smo bile v gruči ljudi in koga popisale, šle na sladoled, drugače pa večinoma klepetale. Po treh urah pa smo se odpravile domov, kjer me je čakalo kosilo. 

Popoldne je bilo dokaj mirno, ker pa se moja sestra odpravlja k sveti birmi, smo se udeležili še večerne svete maše. Bilo je zelo lepo, mladi so peli, na koncu so bile litanije. 

Zvečer pa sem pogledala še nekaj delov serije, zapisala kar berete in se odpravila spat.

Dan je bil odličen. Predstavljala sem si, da bo dokaj kul, ampak sedaj komaj najdem kakšno slabo plat. Počutim se resnično zadovoljno in veselo, da sem del tega, čeprav se verjetno še vedno ne zavedam, da se šolsko leto dejansko začenja. 

Hvala vsem, da ste bili z mano del tega dneva, da ste mi ga polepšali in bili tukaj zame. 

Vse vas imam zeloooo rada<3

With love, Someone in this big world

[someoneinthisbigworldsblog]

I have always loved the first day of school better than the last day of school. First are bests, because they are the beginnings.

Jenny Han

[someoneinthisbigworldsblog]

First year

Živjo,

verjetno se sprašujete prvo leto česa sem mislila s tem.

Ni tako globoko kot bi ugibali, gre za gimnazijo. V juniju sem zaključila 1. letnik in lahko vam povem, da je bil poln vsega, sreče, jeze, veselja, naveličanosti, uspehov, ...

O začetku v septembru že lahko berete na tem blogu zato bom nadaljevala z oktobrom. Pisali smo svoj prvi test in lahko vam povem, da zame osebno je bil lažji kot pričakovano. Nanj sem se z veliko zagnanosti še izredno dobro pripravila, tako da je bilo še toliko bolje. 

En dan pred testom pa so nas seveda obvestili, da se z naslednjim tednom ne vračamo v šole. Delali boste od doma. Takrat smo bili še skoraj zadovoljni. Minil je mesec, dva, trije,... Teste smo pisali normalno, vse ostalo je bilo obrnjeno okrog. Zoom nam je grenil življenja po osem ur na dan. Motivacija je vztrajala kar dolgo.

Z novoletnimi počitnicami pa sem nehala odpisovati na sporočila in postala zelo nesocialna. Prav tako pa me je zapustila motivacija. Ocene sicer niso padale, ampak za zvezke sem se usedla vedno težje in vedno bolj tesnobna sem bila zaradi tega. Ob živce sem spravljala samo sebe, ker se nisem mogla premagati. Vedela sem, da to nikamor ne pelje, ampak tega nisem znala popraviti.

V februarju sem prvič začela gledati nazaj, koliko časa smo dejansko že zaprti v svoje sobe. Minili so že štirje meseci in situacija še vedno ni čisto nič izboljšana. Ali se bomo do junija sploh kaj vrnili v šole?! Nekateri profesorji so nam počutje dvigovali, drugi so nas le še bolj ujezili. Razumem jih, ker vem kakšna situacija je bila, čeprav ne bi bilo treba svoje depresivnosti in jeze stresati tudi na nas. 

Sama sem še taka, da težko navežem stik, sploh od doma in sem se zato počutila še bolj osamljeno. Resnično obupani smo se trudili naprej in držali pesti, da nam namenijo vsaj kakšen mesec v šoli. V marcu pa je situacija končno postajala boljša. Ne vem točno kdaj so se v šolo vrnili osnovnošolci, ampak mi smo vseeno vztrajali doma. Ampak končno pride novica, da se vračamo v šole.

Seveda pa z vrnitvijo pride nov pritisk. Kako bo? Mi smo bili v šoli tako malo, da smo komaj poznali sošolce. Ali se bomo lahko spet povezali kot razred? Smo že tako pogrupirani, da to ne bo mogoče? Bom sploh še imela kaj prijateljev? Ampak vse je šlo super. Moj razred mi je všeč tako da je bilo fajn. 

Potem pa spet pride ključnih dvanajst dni. Ampak naša šola je za naš razred to naredila v tri tedne. Ne bom sploh razlagala. Ponovno smo zaprti doma. Ponovno smo se navadili tega življena. In ponovno smo se po treh tednih morali psihično pripraviti na vrnitev v šole. Tako smo nadaljevali kakšen mesec, dokler nas niso odrešili tega čudnega ampak zelo težkega obdobja, v katerem večinoma za tri dni naprej nisi vedel če boš v šoli ali ne, ali boš tisti test pisal ali bo prestavljen,... 

V maju smo imeli končno šolo kot si jo predstavljamo. Šolo v kateri smo vsi dijaki in poteka v živo v šoli. Zaključili smo jo zelo lepo. Sama sem v tistem mesecu končno uživala. Letnik sem zaključila z odličnim uspehom in z občutkom, da imam odličen razred, ki ga imam rada. 

Hvala vam, da ste mi leto naredili lepše, čeprav v njem nisem najbolj uživala.

Sedaj pa še nekaj besed o šoli. Imam jo rada in sem vesela, da sem jo izbrala. Naučila sem se veliko novega, moram priznati, da več zanimivega kot bi si lahko predstavljala in zato sem zelo vesela.  Čeprav nisem pisala o veliko srečnih trenutkov, so bili, in nikoli jih ne bom pozabila.

With love, Someone in this big world

[someoneinthisbigworldsblog]

Push yourself, because no one else is going to do it for you.

[someoneinthisbigworldsblog]

Sorry

Živjo,

ta post ustvarjam le in samo iz opravičila, ki vem, da ga dolgujem.

Celo poletje, mislim da kakšna dva meseca, nisem objavila popolnoma nič in zato ni opravičila. Rada bi vam povedala, da to ni namerno. Toliko se mi je dogajalo, da sem skozi dni pozabila na vas. Ne bom vam lagala in rekla, da sem bila tako zasedena, da ne bi mogla napisati čisto nič.

Ne bom predolga, povem vam le še to, da lahko v prihodnjem mesecu pričakujete zapise o mojih počitnicah, enih izmed boljših, ki sem jih kdaj doživela. O vsej tesnobi in o resničnem veselju in zadovoljstvu.

Zato ne odhajajte.

With love, Someone in this big world

[someoneinthisbigworldsblog]

Romione shipper

Živjo,

spet se opravičujem vsem, ki ne poznate Harry Potterja. Moram priznati, da veliko zamujate. 

Sama sem velik fan že letos pet let. In glede na mojo starost je to ogromno. Ampak nikoli se nisem spuščala v shipe in še posebej ne v shipe, ki jih ni izbrala naša draga J. K. Rowling. Zadnje čase pa po instagramu videvam ogromno razičnih izmišljotin, če temu lahko tako rečem. 

Ne bi bila rada nesramna, do vseh, ki se ne strinjajo z mano. Resnično spoštujem vaša mnenja. Ampak se z njimi ne morem strinjati. Sploh, če jih je napisal nekdo, ki ni bral knjig. V filmu so razmerja slabo predstavljena in po tem ne moremo govoriti, kako Harry in Ginny ne spadata skupaj. Ter kako Hermione in Ron ne spadata skupaj.

Sama sem že brala vse knjige in jih  berem ponovno. Ravno berem HBP v katerem se ta razmerja začenjajo in z njimi ljubosumje. Naj quotam: “He felt a strage twinge of annoyance as she walked away, her long red hair dancing behind her. He had become used to her presence over the summer that he had almost forgotten that Ginny did not hang around with him, Ron and Hermione while at school.” To je odstavek iz HBP iz 7.poglavja The Slug club. Harry je ravno pred tem vprašal Ginny, če bi z njim sedela na vlaku in dobil odgovor, da se dobi z Deanom. Mislim, da nam te besede pokažejo njegova prava čustva. 

Če pa primerjamo to z njegovim odnosom npr. s Hermione, ki je bil popolnoma prijateljski, z Luno, s katero je bil tudi le dober prijatelj ali pa celo z Dracom, s katerim pa sta imela resnično sovražen odnos, čeprav ga v CC zelo izboljšata. 

Moram pa priznati, da vseeno bolj razumem tiste, ki shipajo Drarry, ker verjetno pogrešajo kakšen LGBT par. Sama sicer nisem del te skupnosti, ampak jo spoštujem, ker imam najboljšo prijateljico, ki je del.

Takšne in drugačne shipe torej najdemo skozi celotno serijo filmov, ampak sama sem resničen fan samo in samo teh, ki jih je izbrala Rowlingova, ker se vidi, da se njihovi odnosi razvijajo čez celotno zgodbo,

Najraje imam Romione, ker se mi resnično zdita najbolj človeška. Najblolj prava. Najbolj razvita skozi serijo. Kot je vidno zgoraj pa zelo spoštujem tudi Hinny. Čeprav se zelo dolgo nista niti pogledala, sta potem razvila odnos, ki ga marsikdo ne v 40 letih zakona. 

With love, Someone in this big world

Ps. Rada bi slišala tudi vaša mnenja, tako da bom zelo vesela, če jih napišete spodaj.

[someoneinthisbigworldsblog]

He felt a strage twinge of annoyance as she walked away, her long red hair dancing behind her. He had become used to her presence over the summer that he had almost forgotten that Ginny did not hang around with him, Ron and Hermione while at school.

Harry Potter and Half Blood Prince, J.K.Rowling

[someoneinthisbigworldsblog]

Long way to win

Živjo,

danes pa bi pisala o nečem za kar sem se resnično zelo trudila. 

Verjetno smo vsi v življenju za kakšno stvar tako delali, kot za nič drugega. Zame je bila to ena izmed teh stvari.

Kot sedaj že vsi vemo, na gimnaziji nisem še prav dolgo. V tem trenutku ko to berete ravno zaključujem prvi letnik. 

Ampak za to, sem se začela truditi že veliko prej. Gre za matematiko. Sama sem jo vedno imela rada. Vedno mi je dobro šlo, prav tako pa sem ob njej resnično uživala. 

Moja “obsesija” se je začela že zelo zgodaj. Ampak izredno sem se je začela zavedati in se zanjo tudi truditi v petem razredu. Kot vsi ostali smo šli na kenguruja. Tisto leto je bilo po novem tako, da se je šlo na državno tekmovanje od petega razreda naprej. In zato resnično nismo nič pričakovali. Ampak uspelo je. Prvič sem se uvrstila na državno tekmovanje iz matematike. 

Ker učiteljica nekako ni imela nečesa iz katerega bi se lahko pripravljali, se ravno nismo pripravljali. Ampak vseeno sem dobila srebrno priznanje. Meni osebno se je takrat to zdelo odlično.

V šestem razredu sem prišla iz podružnične na matično šolo in ni bilo nič drugače. Uspelo se mi je uvrstiti na državno. Takratna učiteljica si je vsaj predstavljala kakšna so tekmovanja. Pripravljali smo se in ponovno sem usvojila srebrno priznanje. 

V sedmem razredu pa se je stvar malo spremenila. Dobila sem najboljšo možno učiteljico. Resnično sva se dobro razumeli. Sicer se nas je iz šole na državno uvrstilo kar 7 ali 8. Ampak sama učiteljica nam je s pokazala, da moramo in da lahko delamo za kaj več. Tisto leto smo se prvič resnično pripravljali na tekmovanje.

Na koncu sem sicer spet usvojila srebrno priznanje. Takrat samo mislim, da dve točki za zlatim. Kot najboljša iz šole sem si začela predstavljati, da če se potrudim, lahko usvojim še kaj boljšega.

Zato sem v osmem razredu na tekmovanje šla še z več zagona. Ki pa mi ga je dal tudi kenguru, na katerem sem bila 100%. Žal se naprej ni uvrstila moja zelo dobra prijateljica, ki je bila uvrstitvi zelo blizu. Tisto leto sva šla naprej le dva. Kot vedno prej, sem bila tam uspešnejša od vseh iz naše šole, ampak še vedno ni bilo dovolj. Manjkala mi je le točka do zlatega priznanja. 

Ne boste verjeli, kako jezna sem bila nase. Resnično sem verjela, da mi lahko uspe. Ker sem se že samo pri učiteljici pripravljala po kakšnih 10 šolskih ur tedensko. Nisem niti prištevala koliko sem se doma. Ampak seveda ni bilo dovolj.

Prišel je moj deveti razred. Takrat pa sem še bolj verjela, da mi končno lahko uspe. Ampak ne boste verjeli, zgodila se je corona. Resnično sem bila razočarana, ker je bilo tekmovanje odpovedano. 

Tu pa pride v zgodbo še druga stvar. V osnovni šoli sem si dala cilj, da hočem dobiti Zoisovo štipendijo. Po pogojih iz prejšnjih let bi jo komaj dobila ali celo ne brez tega priznanja. Na srečo so potem zaradi corone pogoje spremenili in dovolj je bilo dosti manj točk. Po ne vem kakšni sreči sem jo dobila, ampak morate razumeti, da je bil v tem slab priokus, ker je ta cilj vseeno vseboval tudi točko - želim to prizanje. 

Ampak morala sem se sprijazniti z dejstvom. Ni mi uspelo, boš poskusila še v srednji šoli. 

In sem. Sicer imam v razredu toliko dobrih in že kdaj prej uspešnih matematikov, da nisem verjela, da bi letos lahko kaj dobila. Menila sem celo, da nimam možnosti, da se uvrstim naprej. Ampak sem se. Ker so očitno vseeno pisali slabše kot jaz. Moram priznati, da se nisem pritoževala. Na državno tekmovanje nas je tako šlo kar 5 iz enega razreda.

Pa da ne bo pomote. Zasluge niso niti približno profesorjeve. Dobil nas je letos in nas celo leto učil na daljavo. Dvomim, da smo se iz tega veliko naučili.

Skratka, na državno sem šla še z nižjimi pričakovanje. Rekla sem si, da verjetno ne bom dobila nič, ne sekiraj se, odpiši. Kar bo, bo. In verjetno mi je to zelo pomagalo. Nisem paničarila. Bila sem zelo sproščena. Lahko sem razmišljala in to se je obrestovalo.

Čeprav sem takoj po tekmovanju mislila, da verjetno vseeno ne bo niti srebra, sem na državnem tekmovanju prvič osvojila Zlato Vegovo priznanje. Rada bi seveda čestitala tudi ostalim, ker so tudi oni zelo uspešno rešili tekmovanje in vsi osvojili zlato. Tako je naša gimnazija domov odnesla kar 5 zlatih izmed 23. Menim, da je to zelo dobro. Bravo.

Vseeno pa moram izreči nekaj zahval. Najprej hvala moji osnovnošolski učiteljici, ki mi je izredno dobro predajala znanje kar 3 leta. Od nje sem se toliko naučila in resnično upam, da bova lahko ohranili stike.

Vseeno se moram zahvaliti tudi mojemu sedanjemu profesorju. Vseeno me zelo podpira, čeprav bi ga včasih samo udarila:)

Pa seveda, hvala družini in prijateljem na tej dolgi poti za vso dano podporo. Resnično mi veliko pomeni.

Torej, za konec bi vam rada povedala, da ne obupajte. Splača se.

With love, someone in this big world

[someoneinthisbigworldsblog]

Never stop trying. Never stop believing. Never give up. Your day will come.

Mandy Hale

[someoneinthisbigworldsblog]

Gimnazija - prvi vtisi, kako in kaj??

Živjo,

spet se Vam oglašam. Tokrat z blogom o mojih izkušnjah, PRVIH izkušnjah na gimnaziji. Zaenkrat sem se odločila obdržati zase, katero gimnazijo obiskujem, prvič zaradi osebnih podatkov, drugič pa, ker ne želim, da bi vsi vedli, da pišem o njih.

Da začnem, moje prve izkušnje v povezavi s šolanjem so kar dobre. Nekateri profesorji so dosti boljši kot prejšnji, drugi po prvih izkušnjah dosti slabši. Pa saj to je normalno. Pričakovati nismo mogli dosti več. Če vam zaupam, kako je s Korono na naši šoli - določila NIJZ se kar uspešno spoštujejo, no seveda razen dveh koridorjev, ki so jih postavili na naši šoli, ki jih nihče ne upošteva, seveda vključno z mano:)

Ampak, pustimo v tem trenutku korono. Naj vam zaupam, kako je ostalo.

Najprej bomo omenila nekatere dobre stvari, kasneje nekatere slabše strani.

Zelo mi je všeč, ker lahko izbiramo med petimi različnimi meniji. Večinoma je hrana kar dobra in razen vsakotedenskih pic in sendvičev se prva dva menija še nista začela ponavljati. Vesela sem, ker lahko hrano dobimo s pomočjo dijaške izkaznice in nimamo kakšnih drugih bedarij.

Seveda moram, kot vsi ostali pohvaliti tudi to, da je profesorjem na hodniku/med odmori dokaj vseeno zate in imamo med poukom dovoljene telefone. In pa, da jim ni več tako pomembno s čim pišeš, kaj pišeš in kam pišeš.

Omenila bi tudi, kako je kul, da so se med korono profesorji bolje naučili uporabljati različne naprave. Veliko več nalog imamo kar po internetu. Pri nemščini in mepiju imamo skupino kar na Instagramu. Je pa enormna razlika med osnovno šolo in gimnazijo ta, da se na srednji šoli nekako niso uskladili, kje nam bodo dajali naloge. Na osnovni šoli smo uporabljali le Spletne učilnice in Microsoft teams, tukaj pa imamo dvojne eAsistentove spletne učilnice, Arnesove spletne učilnice, Zoom in kot omenjeno Instagram. Sedaj ko smo v šoli to še ni takšen problem, ker stvari, ki jih je potrebno narediti po internetu dobimo zelo malo. Če bi bili ponovno doma pa bi znalo biti kar noro.

Pohvalila pa bi tudi, kako vsa komunikacija s profesorji in šolo, glede testov, domačih nalog, prehrane, drugih nalog, nadomeščanj in ostalega poteka po eAsistentu. Dobro je, ker vse super in enostavno deluje.

Sedaj pa nekaj stvari, ki bi jih skritizirala, no saj ni tako slabo:)

Najprej trije "štuki", ki sem si jih že zdavnaj naveličala. Stopnic je milijon, ampak bomo preživeli.

Zelo me moti tudi, da nismo vsi dobili omaric, ker jih je kar hitro zmanjkalo in pa ker so tako drage.

Šport pa je najslabši, dobili smo zelo prijazno učiteljico, sem pa presenečena kako zares delamo. Kar smo imeli v osnovni šoli za glavno stvar, ki smo jo naredili v tisti uri, je bilo tu ogrevanje. Ampak misim da se bomo tudi na to privadili.

With love, someone in this big world

Ps. O prvih ocenah bom govorila o kakšnem izmed naslednjih blogov. Tole zgoraj sem zapisala že v septembru, sedaj pa se mi ne zdi prav, da bi kaj dodajala.

[someoneinthisbigworldsblog]

A journey of thousand miles begins with a single step.

Lao Tzu

[someoneinthisbigworldsblog]

After all this time? - Always.

Ojla,

sem ugotovila, da je stran nekam prazna, če imam samo eno objavo in sem se odločila, da zapišem še nekaj.

Včeraj, v soboto, sem bila cel dan doma in sem imela dovolj časa za razmišljanje. Za razmišljanje o sledečem stavku. Tisti, ki ste kot jaz veliki oboževalci Harrya Potterja, boste vedeli o čem govorim.

Ostali, pa vam priporočam, da greste na Youtube in v iskalnik vpišete quote in pogledate o čem govori. Malo na kratko, Snape je v tem delu, razkril Harryu svoje najgloblje skrivnosti. Med njimi tudi njegov pogovor z Dumbledorjem, v katerem mu naroči naj ga ubije in pa naj varuje Harrya s svojim življenjem, dokler ga Voldemort ne ubije. V tistem Snape Dumbledorju razkrije, da še vedno ljubi Lilly, Harryevo mamo. Dumbledore ga vpraša: "Po vsem tem času?", Snape pa z vsem srcem in vso ljubeznijo na tem svetu odgovori: "Vedno."

Ta stavek se me je v zadnjih dneh tako zelo dotaknil. Čeprav je to fikcija, mi to daje misliti, da je večna ljubezen resnična in resnično mogoča. Verjetno si dajem verjeti v pravljice, pa vseeno.

Ne vem, če še kdo razmišlja o čem takem, ampak jaz vedno bolj pogosto. Vedno znova razmišljam kako močno si nekoga želim objeti. Kako zelo si želim nekoga, s katerim bi lahko delila vse. Nekoga, ki bi mi dajal oporo in pomoč, ko bi bilo najhuje. Nekoga, ki bi me ljubil, kot je Snape ljubil Lily. Tako zelo močno in tako zelo iskreno in tako zelo vedno.

In če razmišljamo naprej. Snape je bil vedno hladna, mogoče najhladnejša in najbolj nečustvena oseba dale okrog. Nato pa spoznamo, kaj vse je skrival v sebi - ljubezen in sovraštvo, dobro srce in hkrati zelo trdo. Mislim, da si nihče ni upal niti pomisliti skozi vse filme/knjige, da v sebi skriva tolikšno globino in tako mehko srce. Da si nihče ni upal pomisliti, da je v resnici največja opora Dumbledorju, najmočnejšemu izmed vseh.

Upala bi si trditi, da je Snape oseba z največjo globino v vseh delih Harry Potter serije. Sem pa odprta za predloge v komentarjih. Če pa bi radi prebrali še kakšno podobno objavo se naročite, tako boste vedno obveščeni o kakšno objavi. Odprta sem tudi za predloge za zapise v komentarjih.

With love, Someone in this big world

[someoneinthisbigworldsblog]

After all this time? - Always.

Harry Potter and The Deathly Hallows, J. K. Rowling

[someoneinthisbigworldsblog]

If you love something, let it go. If it comes back, it is yours. If it does not, it was never meant to be.

Douglas Horton

[someoneinthisbigworldsblog]

Something about me

Živjo,

sem petnajstletnica, ki si je že od nekdaj želela napisati kaj za koga drugega. Od nekdaj sem razmišljala in začenjala različne bloge in na vsakem sem si svoje ime izmislila, tu pa ga niti ne bom zapisala.

Skratka, tu bom tedensko poskušala zapisati kaj, o čemer se mi bo pletlo po glavi. Upam, da bo kdo to prebral, če pa ne, pa tudi prav. Bom imela zase, za obujanje spominov na preteklost. Že vidim, kako se bom čez nekaj časa smejala temu;) Pa saj je vseeno, samo de se imam fino.

Če se vam še malo predstavim, prihajam iz Gorenjske. Imam eno sestro, ki je stara 13 let in brata s skoraj 8 leti.  

V letošnjem letu obiskujem prvi letnik gimnazije. Moj najljubši šolski predmet pa je matematika. Glede mojih hobijev, ni jih prav dosti, rada gledam filme, poslušam glasbo in berem. Zbirki knjig, ki sta me do sedaj najbolj navdušili sta Pet prijateljev in Harry Potter. Seveda je Harry Potter tudi moj najljubši film.

Po naravi res nisem športnica, če dodam je to predmet v šoli, ki ga najbolj ne maram. Sem pa skavtinja že pet let, letos bo že šesto leto, ker s tem še ne mislim zaključiti.  

Sicer ne potujem veliko, v svojem življenju sem bila le v sosednjih državah ter na Češkem in v San Marinu. Je pa moja velika želje, sedaj že kar nekaj časa, da bi šla nekega dne v London, ker bi rada videla vso to kulturo o kateri so mi od vedno pripovedovali. In pa seveda, da bi si šla pogledat kraj, kjer so posneli Harry Potterja:)

Toliko za danes, se slišimo/pišemo naslednjič.

With love, Someone in this big world

Ps. Pa še to, zelo bom vesela, če mi tudi vi kaj napišete spodaj v komentarjih, lahko se mi predstavite, lahko pa napišete kaj drugega. Sploh pa mi bo veliko pomenilo, če se naročite, da boste vedno, ko kaj objavim, o tem izvedeli prvi.

Pss. Vse zgoraj je bilo zapisano v septembru 2020, ampak šele sedaj sem se opogumila in objavila.