#umetnostpisala

[umetnostbesed]

30.5.19

Mimo gre

Kot njegove oči

Njegove tople roke

In nasmeh-mimo

In zakaj me vse to sploh ne preseneča?

Nisem čustveno stabilna.

Ali kdo sploh je?

Nisem človek ki se odpira vsakemu,

Je to napaka?

Ali le zahrbtna praska življenja?

Bo tu za vedno?

Ali le danes, jutri, mesec dni?

Tu je od avgusta.

In mi smo konec maja.

Kdaj, če ne zdaj?

 Danes je dan-si rečeš.

Da res spoznaš nekoga,

Mu sežeš v objem In hočeš ostati tam

Dokler ne mine desetletje.

Dokler se ne zavedaš kaj pravzaprav hočeš.

Je to napaka?

Grem lahko naprej.

 Je njegov le prijazen nasmeh

Ali moja potreba po nečem novem – prijetnem?

Sem jaz tista ki je napaka?

Katera ne more iz lastne kože- katera se ne ljubi dovolj

Da mora iskati nekoga drugega.

Neko vez – nekaj.

Kar mi daje občutek- da sem vredna – česarkoli

.Mogoče ljubezni,

 mogoče le prijetnega večera.

 Me je želel izkoristiti?

 Mogoče- in ponosna sem nase da se nisem dala.

Vesela sem lahko

 Da delujem močno- ko v resnici nisem.

Hotel je poljub, katerega ni dobil.

In na to sem ponosna. 

Vendar zakaj? 

Potrebujem nekoga- odvisnica od odnosov.

Pot me pelje po neslani vodi. 

Ne drži me.

Utapljam se.

In hočem ven.

Vendar ne gre. Ne diham.

Noge me zapuščajo.

In pod lastno težo kosti – ki me vleče navzdol

Potonem. Ne slišim.

In takrat- takrat zadiham drugače.

In mi je ušeč.

 poezija večih osebnosti iste glave- umetnost pisala 

[umetnostbesed]

10.2.19

Potop, tišina,

Pritisk, ki se zbije nate,

ni tako težek kot življenje,

ni težek kot njegov glas,

ki vedno spregovori s teboj,

samo ko je kaj narobe.

Pritisk-samo pritisk, ki te opomni , da je lahko tudi dober.

Sproščujoč in hkrati opomin-

da je kljub vsemu uredu- pritisk.

In tista tišina.

Ko ni ne valov, ne nikogar.

Ko ni živega bitja.

in se končno počutiš sam-

in ti je prijetno.

Nisi osamljen- le v trenutku uživaš.

ko je vsaka minuta,

lahko borba z vodo za tvoje življenje.

Vendar zakaj borba?

Ne bi bila to lepa smrt?

pritisk, tišina, globok vdih,

samota.

Tista - prijetna.

poezija večih osebnosti iste glave- umetnost pisala

[umetnostbesed]

16.6.19

tema, 

in njegove oči v katerih ne morem razbrati barve.

Ne pogleda me več.

Težko mi reče dober dan, 

in težko pride z besedo na dan. 

Komunikacije ni- ljubezni tudi ne.

Kam so izginila preprosta otroška leta? 

Je bilo vedno tako?

Ne spomnim se.

Ne spomnim se njegovega nasmeha katerega bi pričaral otroški smeh.

Ne znam se pogovarjati z njim ne da bi zaznala očitajoč pogled za vse kar storim-

izbira fakultete, službe - tudi izbira študentskega doma-

katera ni bila moja prostovoljna izbira.

Očitajoč pogled.

Še vedno ne vidim barv oči. 

So vedno bile tako temne?

Ali je to njegova tema, ki se vije okrog nas?

Kaj smo storili- bomo tudi mi nekoč taki? 

Temo nosili okrog in jo prenašali na druge? 

Ali je to le spoznanje - izkušnje pravega življenja,

Pravega groznega življenja.

poezija večih osebnosti iste glave- umetnost pisala

[umetnostbesed]

-?-

Obrnem novo plat, nov list,

z istimi problemi, istim življenjem.

Ne znam pojasniti kdo sem 

-umetnica ali le ujetnica- 

v lastnem telesu.

Ujetnica kriči da hoče ven,

kot bi bile dve različni osebi- 

in vsaka bi hotela nekaj drugega.

Potrebujem oporo. lastnega telesa.

Oporo- misli katere bi držale navzgor.

In s katerimi se ne bi spopadala vsak dan, 

je to možno? 

Ali iščem svetlobo po temnih kleteh nevronov?

Vsak padec me zmelje - iščem usodo kjer je ni.

Iščem bolečino, ljudi katerim bi lahko pomagala, 

ker ne znam pomagati sama sebi.

Kaj delam, kdo sem? 

Mi bo zameril - ali se bo skril pod uteho,

zid, da ga nič ne prizadene.

In kaj naj sploh rečem,

če niti ne vem kaj hočem?

Najprej moram potisniti sebe - čez svoje misli.

Misli, možgani, najbolj neraziskano področje

Zakaj bi ga hotela raziskati -  če ne veš..- ne poznaš sebe.

Prični pri svojemu pragu pravijo- 

vendar se ne smem potopiti vase,

se zamisliti in prepustiti toku-

to naredi poezija katero vodijo možgani,

anksioznost, depresija, odvisnost od odnosov in verjetno še kaj.

Izlivam se na papir - katerega potihem upam,

da ga noben ne prebere.

A hkrati- izročim papir osebam katerim zaupam.

Je to uredu?

Zaupam preveč- drugim- ko ne zaupam sebi.

poezija večih osebnosti iste glave- umetnost pisala